Pri prekluziji iz prvega odstavka 337. člena ZPP je treba natančno oceniti, ali določena domnevno prepozna navedba pomeni le uveljavljanje nove pravne kvalifikacije na podlagi pravočasno zatrjevane dejanske podlage, ali pa gre v resnici za navajanje novih dejstev.
odgovornost države za protipravno ravnanje sodišča – nezkonito delo sodnika - dolžnost oškodovanca za zmanjšanje škode – skrbnost dobrega gospodarstvenika – uveljavitev pravnih sredstev
Revidentka bi morala s skrbnostjo dobrega gospodarstvenika skušati pravočasno uveljaviti vsa razpoložljiva pravna sredstva zoper vse podpisnike kreditne pogodbe in druge (so)dolžnike v obsegu njihovega jamstva – in na ta način omiliti morebitne posledice izgube realnega jamstva družbe zastavitelja. Takšno ravnanje ji nalaga določba četrtega odstavka – v povezavi s petim odstavkom – 266. člena ZOR. Zaradi nezakonitega ravnanja sodišča je bila res zmanjšana varnost tožeče stranke kot upnika ter otežena njena pot in morda zmanjšana možnost izterjave kreditne obveznosti. Ni pa res, da je revidentka zaradi pravice, da sama izbira, od katerega izmed več dolžnikov in ali sploh bo terjala izpolnitev kreditne obveznosti, upravičena takšno izterjavo kar opustiti in zahtevati plačilo celotne terjatve kot škodo od tožene stranke. Šele če bi se izkazalo, da obveznosti od drugih dolžnikov ni bilo mogoče izterjati ali da so ji v zvezi s to izterjavo nastali dodatni stroški, bi tožeča stranka znesek kreditne obveznosti oziroma tako nastale dodatne stroške lahko uveljavljala kot škodo, ki ji je nastala zaradi nezakonitega ravnanja tožene stranke.
ZPP člen 205, 205-4, 207, 207/2. ZOR člen 1083. OZ člen 82, 82/2.
bančna garancija – zloraba bančne garancije – obseg zavarovanja po bančni garanciji – prepoved vnovčevanja bančne garancije – prepoved zahtevati plačilo na podlagi bančne garancije – prepoved izplačila na podlagi bančne garancije – ugotavljanje volje pogodbenih strank – začetek stečajnega postopka nad stranko po opravi vseh pravdnih dejanj v zvezi z revizijo
Tožnica se je v tretjem odstavku 6. člena Predpogodbe zavezala predložiti bančno garancijo v zavarovanje svojih obveznosti iz 6. člena Predpogodbe. Bančna garancija zato daje zavarovanje le za tiste obveznosti tožnice, ki izhajajo iz tega člena. V 6. členu Predpogodbe je določena obveznost tožnice, da na zahtevo prvega toženca od njega odkupi vse nepremičnine (iz 2. člena Predpogodbe) nazaj, po enaki ceni, kot so bile kupljene, če prvi toženec do 31. 12. 2006 iz kateregakoli razloga ne bi pridobil lastninske pravice na nepremičninah, navedenih v 1. členu Predpogodbe (prvi odstavek 6. člena Predpogodbe). V primeru pisnega poziva prvega toženca k izpolnitvi obveznosti povratnega odkupa je tožnica dolžna skleniti prodajno pogodbo in plačati kupnino (drugi odstavek 6. člena Predpogodbe). Tako ne drži revizijska navedba, da je v 6. členu Predpogodbe ponovljena temeljna obveznost tožnice, da prvemu tožencu zagotovi prenos lastninske pravice na nepremičninah iz 1. člena Predpogodbe, vendar pa izpolnitev te obveznosti ni zavarovana z bančno garancijo iz 6. člena Predpogodbe.
DELOVNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI
VS3005824
ZPP člen 367a.
predlog za dopustitev revizije - dopuščena revizija – pripadnik Slovenske vojske – dodatki – dodatki med opravljanjem vojaške službe v tujini
Revizija se dopusti glede vprašanja:
ali je pripadnik Slovenske vojske upravičen do dodatka na stalnost, dodatka zaradi omejitve pravice do stavke in dodatka za magisterij v času, ko opravlja vojaško službo v tujini.
gradbena pogodba – cena pogodbenih del - enotna cena – dodatna dela
Ne drži stališče tožeče stranke, da je izvajalec avtomatično upravičen do višjega plačila, če je za opravljeno delo potreben dodaten čas oziroma več časa, kot ga je predvidel ob sklenitvi pogodbe. Sodišče druge stopnje je pravilno pojasnilo, da mora izvajalec gradbenih del pred določitvijo ponudbene cene za svoja dela predvideti potrebne količine in cene materialov, ki jih bo pri svojem delu uporabil, ter potreben čas za opravo dela oziroma delovne ure in plačilo za delovno silo. V obravnavanem primeru sta pogodbeni stranki določili enotno ceno, zato je imela tožeča stranka možnost, da zaračuna dejanske količine uporabljenih materialov, ne pa tudi možnosti, da zaračuna višjo ceno zaradi porabe več časa za opravo del. Do slednjega bi bila upravičena le, če bi šlo za nepredvidena dela, tega pa ni zatrjevala.
PRAVO VREDNOSTNIH PAPIRJEV – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VS4002268
ZTVP-1 člen 139, 139/1, 139/2, 139/3, 140.
borzno posrwdniška družba - odškodninska odgovornost borzno posredniške družbe – skrbno poslovanje borzno posredniške družbe – obseg svetovanja borzno posredniške družbe
Sodišči prve in druge stopnje sta pojasnili, da je obseg zaščite strank, ki se odločajo za nakup in prodajo vrednostnih papirjev, odvisen od vsake posamezne stranke oziroma od njenih značilnosti in izkušenj. Revizijsko sodišče se s stališčem prvostopenjskega in drugostopenjskega sodišča strinja. Obseg svetovanja, ki ga je svojim strankam dolžna nuditi tožena stranka (borzno posredniška družba), ni enak za vse stranke. Tretji odstavek 139. člena ZTVP-1 borzno posredniški družbi nalaga dolžnost, da pridobi podatke o strankinih izkušnjah s področja naložb v vrednostne papirje, finančnih zmožnostih in namenih ravno iz razloga, da tem strankinim značilnostim prilagodi svoje svetovanje. Strankam, ki nimajo nikakršnih izkušenj in niso poučene v zvezi z nakupom in prodajo vrednostnih papirjev, mora borzno posredniška družba nuditi širše varstvo in širši obseg svetovanja kot strankam, ki se prištevajo med poučene investitorje. Med slednje sodi tožeča stranka. Iz ugotovitev sodišč prve in druge stopnje namreč izhaja, da je tožeča stranka imela izoblikovano investicijsko odločitev, vedela pa je tudi, po kakšni ceni se delnice ciljne družbe kupujejo na trgu, saj je (poleg delnic, pridobljenih s strani tožene stranke) te pridobivala tudi sama neposredno od prodajalcev. Ker je za ceno delnic na trgu tožeča stranka že vedela, je tožena stranka o njej ni bila dolžna poučiti. Glede na dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje tako tožena stranka ni imela več informacij kot tožeča stranka. Zato tudi trditve o zavajanju tožeče stranke glede cen delnic na trgu niso utemeljene.
CIVILNO PROCESNO PRAVO – IZVRŠILNO PRAVO – ZAVAROVANJE TERJATEV
VS4002294
ZIZ člen 15, 77, 256, 256/1. ZPP člen 25, 25/2. ZS člen 114.
spor o pristojnosti – krajevna pristojnost - zavarovanje terjatve - predhodna odredba – premičnine
Za odločitev o predlogu za zavarovanje s predhodno odredbo in za samo zavarovanje je krajevno pristojno sodišče, ki bi bilo pristojno za izvršbo na predmet, na katerega je predlagano zavarovanje (prvi odstavek 256. člena ZIZ). Za odločitev o predlogu za izvršbo na premičnine, v katerem je navedeno, kje so stvari, je krajevno pristojno sodišče, na območju katerega so stvari (77. člen ZIZ).
DELOVNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI
VS3005833
ZPP člen 367c. ZSPJS člen 49č.
predlog za dopustitev revizije - zavrnitev predloga - uvrstitev v plačni razred
Tožnik ni izpodbijal uvrstitve v plačni razred ob uveljavitvi ZSPJS, temveč ob imenovanju oziroma razporeditvi na drugo dolžnost. Razmerij v zvezi z določanjem plač v teh primerih pa 49. člen KPJS ne ureja.
predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine - sporazum o krajevni pristojnosti – določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija pristojnosti iz razlogov smotrnosti – združitev pravd
Ker sta stranki izkoristili upravičenje iz sedmega odstavka 41. člena ZIZ in ker ustvaritev možnosti za (samo) morebitno združitev pravd, ki jih vodita dve različni sodišči, ni razlog za delegacijo krajevne pristojnosti iz razloga smotrnosti (67. člena ZPP), je Vrhovno sodišče predlog zavrnilo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI
VS3005827
ZPP člen 367b, 374.
pravni interes - zavrženje predloga - predlog za dopustitev revizije
Prvo in drugo vprašanje, zastavljeno v predlogu za dopustitev revizije tožene stranke se nanašata na odločbo, torej na del tožbenega zahtevka, ki je bil na podlagi pritožbe tožene stranke pravnomočno zavrnjen. Tožena stranka v tem delu nima pravnega interesa za vložitev revizije, saj je v tem delu s pritožbo uspela. Tretje vprašanje tožene stranke pa ni razumljivo zastavljeno oziroma razumljivo obrazloženo v smislu določb četrtega odstavka 367.b člena ZPP. Zaradi tega je revizijsko sodišče predlog za dopustitev revizije zavrglo.
bistvena kršitev določb postopka – nerazumljiv izrek – zahteva za sodno varstvo – odločanje sodišča – prepoved spremembe na slabše (prepoved reformatio in peius) - pisna odločba o prekršku – opis prekrška – čas storitve prekrška
Okvir hitrega postopka je najkasneje z izdajo odločbe prekrškovnega organa zamejen po subjektivni in objektivni plati, zato ga v postopku odločanja o zahtevi za sodno varstvo ni dopustno širiti na druge pravne oziroma fizične osebe oziroma druge historične dogodke, ki jih izrek odločbe o prekršku ne zajema.
ZPP člen 32, 32/2, 32/2-6. ZS člen 103, 103/2. ZASP člen 146.
spor o pristojnosti – spor iz avtorske pravice – izključna krajevna pristojnost
Iz do sedaj zbranih podatkov izhaja, da tožeča stranka kot kolektivna organizacija na podlagi dovoljenja pristojnega organa in na podlagi ustreznega pooblastila v svojem imenu in za račun avtorjev uveljavlja plačilo avtorskega honorarja in da torej gre za spor iz avtorske pravice. Za take spore je po določbi 6. točke drugega odstavka 32. člena ZPP stvarno pristojno okrožno sodišče ne glede na vrednost spornega predmeta. Po določbi drugega odstavka 103. člena ZS pa je v sporih o pravicah intelektualne lastnine, med katere sodi tudi avtorska pravica, določena še izključna krajevna pristojnost Okrožnega sodišča v Ljubljani.
predlog za dopustitev revizije - zavrženje predloga – nedovoljen predlog - vrednost spornega predmeta – povezanost zahtevkov – objektivna kumulacija tožbenih zahtevkov – premoženjska škoda – nepremoženjska škoda
Za odločanje o dopustitvi revizije v primeru, ko je ta že po zakonu dovoljena, ni ne pravne podlage ne pravnega interesa strank, zato je Vrhovno sodišče predlog za dopustitev revizije zavrglo kot nedovoljen (tretji odstavek 367. člena ZPP ob smiselni uporabi 374. in 377. člena ZPP).
V predmetni zadevi je tožena stranka z dopisom z dne 26. 7. 2006 tožečo stranko obvestila, da sledi oblikovanje in sklenitev formalne pogodbe, s tem, da lahko do dokončnega podpisa pogodbe opravlja vsa potrebna dela v zvezi s postopki pridobivanja gradbenega dovoljenja za sanacijo nepremičnine. Na ta način jo je ne le utrdila v prepričanju, da za sklenitev pogodbe ni ovir in bo gotovo sklenjena, pač pa jo je naravnost napeljala na pripravo projektne dokumentacije, ki je nujna v postopku pridobitve gradbenega dovoljenja in s tem povezanimi stroški, katerih povrnitev zahteva v tem sporu. Dejanska podlaga za odškodninsko odgovornost tožene stranke ni le njena odklonitev podpisa pogodbe, pač predvsem sporočilo v navedenem dopisu, ki je neposredno prispeval k temu, da so tožeči stranki nastali stroški. Toženkino ravnanje zato sega na področje splošne odškodninske odgovornosti (prvi odstavek 131. člena OZ) z vsemi njenimi posledicami.
predlog za dopustitev revizije - zavrnitev predloga - odstop od sodne prakse - plačilo za delo - delovna uspešnost – znižanje plače - ureditev meril
Ob ugotovitvi, da je podjetniška kolektivna pogodba tožene stranke določala, da so merila o določanju plače na osnovi delovne uspešnosti priloga kolektivne pogodbe in da je tožena stranka ta merila sprejela v obliki samostojnega pravilnika, ki ni bil priloga kolektivne pogodbe, je sodišče soglašalo s presojo, da določbe takega pravilnika ne morejo biti podlaga za znižanje plače tožniku iz naslova nedoseganja pričakovane delovne uspešnosti.
Kadar je plačilna obveznost garanta odvisna od ugotavljanja določenih dejanskih okoliščin, gre za t. i.
odvisno ali akcesorno garancijo.
Za takšno obliko garancije je značilno, da garant ne ravna napak, če odklanja plačilo, dokler ni prepričan, da so izpolnjene dejanske predpostavke iz garancije. Nasprotno pa
neodvisna garancija
zavezuje garanta, da na podlagi preproste zahteve oziroma zahteve, ki jo spremljajo določeni dokumenti, upravičencu plača določen znesek. Pri tem garant ne bo ugotavljal, ali je naročitelj garancije (to je dolžnik) v resnici kršil svojo obveznost (dolžno ravnanje) iz temeljnega posla. Ker je treba upoštevati, da je položaj upravičenca iz izdanih bančnih garancij „na prvi poziv“ v razmerju do zavezanca bistveno boljši, t
eorija zavzema stališče - pridružuje pa se mu tudi revizijsko sodišče - da mora iz zaveze garanta jasno in nedvoumno izhajati, da sprejema neodvisno zavezo, in da se le v takšnih primerih garantova zaveza presoja po pravilih o neodvisnih bančnih garancijah. Oziroma, povedano z drugimi besedami: »Če želijo stranke neodvisno garancijo, morajo paziti, da v njeno besedilo ne zapišejo česa, kar bo mogoče tolmačiti kot garantovo pravico, da pred plačilom preveri, ali je kršena osnovna pogodba»
[
v obravnavanem primeru: ali se je stranski intervenient neresno pogajal
ZOR člen 362, 387, 387/1, 387/2, 388, 389, 389/2, 392, 392/2.
zastaranje - pretrganje zastaranja – pretrganje zastaranja s pripoznavo dolga – preklic pripoznave dolga
Zastaranje je nastopilo z iztekom zadnjega dne zakonsko določenega časa (362. člen ZOR), če ni bilo pretrgano s pripoznavo dolga (po prvem odstavku 387. člena ZOR), ki je bila možna tudi posredno (drugi odstavek 387. člena ZOR). Za takšno (konkludentno) ravnanje, je šlo tudi v konkretnem primeru, ko je tožena stranka s tem, ko je pri oblikovanju zahtevka za vračilo vloženih sredstev upoštevala svoj dolg iz naslova neplačanih najemnin do tožeče stranke slednjega pripoznala.
Revidentka se je podrejeno sklicevala na »umik poračuna iz svojega tožbenega zahtevka «, kar naj bi pomenilo preklic konkludentnega priznanja terjatve, vendar neutemeljeno, saj pripoznave ni mogoče preklicati. Za preklic pripoznave namreč ni mogoče uporabiti prvega odstavka 389. člena ZOR in šteti, da zastaranje ni bilo pretrgano, saj je bilo zastaranje večkrat pretrgano (tako po 387. členu ZOR kot po njegovem 388. členu), medtem ko revidentka teh ugotovitev ni (pravočasno) izpodbijala, niti ni substancirano in konkretizirano zatrjevala, da je ob upoštevanju drugega odstavka 392. člena ZOR (ki je določal, da je zastaranje, pretrgano z dolžnikovo pripoznavo, začelo teči znova od pripoznave) vmes nastopilo zastaranje (362. člen ZOR).