ZDR-1 člen 31, 31/1, 31/1-8, 126, 126/2, 127, 127/4, 129, 129/1, 135, 135/2. Kolektivna pogodba za obrt in podjetništvo (2013) člen 62. Kolektivna pogodba za lesarstvo (2017) člen 24, 48, 54.
dodatek za delovno dobo - osnovna plača - plačilna lista
Delodajalec mora dodatek za delovno dobo obračunavati ločeno in pregledno. Če ga vključi v osnovno plačo, s tem krši 126. in 129. člen ZDR-1 ter "načelo jasnosti izplačila" iz drugega odstavka 135. člena ZDR-1, ki zahteva, da plačilna lista jasno prikazuje vse postavke izplačila, to pa so osnovna plača, dodatki, nadomestila plače, povračila stroškov v zvezi z delom in drugi prejemki.
zavarovanje terjatve z zastavno pravico - sorazmernost ukrepa - nujnost ukrepa - omejitev zavarovanja
Pogoj za izdajo sklepa o zavarovanju je obstoj izvršilnega naslova zoper dolžnika. Ne gre za zlorabo pravic, ker bi upnik lahko predlagal izvršbo, predlaga pa zgolj zavarovanje. Že na prvi pogled je jasno, da je upnik zoper dolžnico predlagal milejši ukrep, kot je izvršba, saj gre zgolj za zavarovanje.
Nujnost ukrepa je upnik utemeljil že s starostjo terjatev, torej z obdobjem, v katerem upnik svoje terjatve ni dobil poplačane, z neuspešnostjo davčne izvršbe in z neobstojem drugega dolžničinega premoženja, čemur dolžnica niti ni nasprotovala. Kot bistveno pa bi dolžnica na tem mestu morala ponuditi vsaj neko nadomestno premoženje, na katerem bi upnik lahko zavaroval ali poplačal svojo terjatev, pa tega dolžnica ni storila. Upniku namreč pravice do zavarovanja ni mogoče odreči, kolikor gre za edino dolžnikovo premoženje (dolžnica česa nasprotnega ne zatrjuje), na katerem upnik sploh lahko predlaga zavarovanje, pa je dovoljeno zavarovanje pravzaprav tudi edino možno.
prodaja nepremičnine v stečajnem postopku - tržna vrednost nepremičnine - načelo zagotavljanja najboljših pogojev za plačilo upnikov - sklep o prvi prodaji - javna dražba z zviševanjem izklicne cene
Breme upnika, ki se sme pritožiti proti sklepu o prodaji, je, da izkaže, tj. da do stopnje verjetnosti dokaže, da cenitev ni več ažurna.
predlog za obnovo postopka - novi dokazi - procesna skrbnost stranke
Dovoljenost predloga za obnovo postopka, ki se sklicuje na nova dejstva in nove dokaze, je odvisna od presoje, ali je stranka nova dejstva in nove dokaze mogla uveljavljati brez svoje krivde, preden je bil prejšnji postopek končan s pravnomočno sodno odločbo (drugi odstavek 395. člena ZPP). Izkazati mora tudi, da glede tega dokaza ni ravnala (procesno) neskrbno. Če ta predpostavka ni izpolnjena, sodišče predlog na podlagi povsem jasne določbe prvega odstavka 398. člena ZPP kot nedovoljen zavrže.
Tožnik bi lahko dokaze, na katere se sklicuje v predlogu za obnovo, ob zadostni skrbnosti predložil že v prejšnjem postopku. Glede na očitke v izredni odpovedi, ki jih je tožnik zanikal ter ob vedenju, da je zoper njega podana kazenska ovadba, ni neživljenjsko niti nerazumno pričakovati, da bi v zvezi s tem opravil ustrezne poizvedbe pri tožilstvu, torej preveril, ali se v tožilskem spisu nahajajo morebitni razbremenilni dokazi, oziroma predlagal, da dokumentacijo pridobi sodišče. Tožnik je v dokaznem postopku vsekakor to možnost imel, če nanjo ni pravočasno pomislil, mora procesne posledice takšne opustitve nositi sam.
delna sodba na podlagi pripoznave - pritožba zoper sodbo - pravni interes - zavrženje pritožbe
Ker je toženka (delno) pripoznala tožbeni zahtevek, je sodišče prve stopnje pravilno, brez nadaljnjega obravnavanja izdalo (delno) sodbo, s katero je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku v delu, ki ga je toženka pripoznala. Tožnica zato nima pravnega interesa za izpodbijanje odločitve, ki jo je sama zahtevala od sodišča. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo kot nedovoljeno zavrglo (prvi in četrti odstavek 343. člena ZPP v zvezi s 352. členom ZPP).
Če delavec meni, da mu delodajalec dolguje plačilo za delo preko polnega delovnega časa, mora navesti dejstva, ki to potrjujejo, in ponuditi dokaze, da je opravil delo preko polnega delovnega časa in koliko, česar pa tožnik ni storil.
Zakon o kazenskem postopku namreč ne ureja možnosti pritožbe zoper sklepe višjega sodišča, temveč le zoper sodbo sodišča druge stopnje, primeri, v katerih je takšna možnost podana, pa so izrecno našteti v 398. členu ZKP.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00088982
OZ člen 174, 179. ZPP člen 161, 161/4, 195, 318, 318/1.
zamudna sodba - navadno sosporništvo - zavarovanje civilne odgovornosti - zavarovalnica in delodajalec - delovna nesreča
S prvo toženko, pri kateri je imela zavarovano svojo civilno odgovornost, je druga toženka solidarno odgovorna za nastalo škodo, vendar ne gre za enotno, ampak navadno sosporništvo, zato se procesna dejanja prve toženke ne raztezajo tudi na drugo toženko. Vsak sospornik je samostojna stranka postopka, njegova dejanja ali opustitve pa ne koristijo in tudi ne škodujejo drugim sospornikom (195. člen ZPP). S tem, ko je prva toženka odgovorila na tožbo, je ustvarila procesni učinek le zase. Druga toženka bi morala sama odgovoriti na tožbo, da bi preprečila izdajo zamudne sodbe, česar pa ni storila, zato mora nositi posledice svoje opustitve.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00087913
ZIZ člen 272, 272/1, 272/2, 272/2-2. ZPotK člen 7, 7/1, 7/1-9, 21, 21/3. ZVPot člen 22, 22/4, 23, 23/1 23/2, 24, 24/1, 24/1-4. OZ člen 88, 88/1.
kredit v CHF - potrošniška kreditna pogodba - začasna odredba v zavarovanje nedenarne terjatve - ureditvena (regulacijska) začasna odredba - začasno zadržanje učinkovanja kreditne pogodbe - pogoji za izdajo začasne odredbe - presoja pogojev za izdajo začasne odredbe - varstvo potrošnikov po evropskem pravu - načelo lojalne razlage nacionalnega prava s pravom EU - izkaz verjetnosti obstoja terjatve - težko nadomestljiva škoda - nepošten pogodbeni pogoj - ničnost kreditne pogodbe - pojasnilna dolžnost banke - valutno tveganje - plačilo obveznosti iz kreditne pogodbe - kondikcijski zahtevek za vračilo že plačanega - retroaktivni učinek
Sodišča z uporabo stališč novejše sodne prakse ne zaobidejo prepovedi povratne veljave predpisov, temveč le napolnijo pravni standard "pojasnilna dolžnost" z védenjem, kako bi v času sklenitve kreditne pogodbe ravnal (bi moral ravnati) dober strokovnjak. Sklicevanje na relevantno sodno prakso SEU, ki je bila oblikovana po sklenitvi kreditne pogodbe, ne pomeni prepovedane retroaktivne uporabe prava.
Sodba C-287/22 ne zahteva visoke stopnje dokazanosti dejstva, da je potrošnik plačal več, kot dolguje, temveč zadošča, da obstaja tveganje, da bo potrošnik med sodnim postopkom plačeval mesečne obroke v znesku, ki je višji od dejansko dolgovanega. Prav zato, ker so z vidika dokončnega odplačila kredita v CHF meritorne le vrednosti v CHF, je treba stališče v sodbi C-287/22 ("da je sprejetje začasnih ukrepov še toliko nujnejše, kadar je potrošnik banki plačal znesek, ki je višji od izposojenega zneska, še preden je potrošnik začel postopek") razlagati na način, da so pri presoji morebitnega preplačila kredita relevantne vrednosti v domači valuti (ne CHF).
Tožnik je na Vrhovno sodišče RS posredoval vlogo, ki je bila v pristojno reševanje odstopljena sodišču prve stopnje. Sodišče je ugotovilo, da gre za pritožbo, vloženo zoper sklep Psp 53/2025 z dne 26. 3. 2025. Ker zoper sklep pritožbenega sodišča ni dovoljena pritožba, jo je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom kot nedovoljeno zavrglo. Pritožba je dovoljena le zoper sklep sodišča prve stopnje (prvi odstavek 363. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je torej pravilno na podlagi prvega odstavka 343. člena ZPP, pritožbo kot nedovoljeno zavrglo.
OBLIGACIJSKO PRAVO - STEČAJNO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00089126
ZZad člen 74, 74/1, 74/2. ZSKZ člen 14, 14/2, 16, 16/7. ZFPPIPP člen 22, 22/2, 22/2-1, 60, 60/1, 60/1-2, 60/3, 60/4, 121, 121/1, 229, 229/3, 297, 297/1, 297/1-2, 297/3, 299, 299/1, 299/2, 309, 309/1, 310, 310/1. ZPP člen 39, 39/1, 39/2, 108, 154, 154/2, 155, 165, 165/1, 181, 274, 274/1. ZZK-1 člen 40, 40/1, 40/1-3. Navodilo o tem, kaj se šteje za dokumentacijo za prenos kmetijskih zemljišč, kmetij in gozdov na Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije oziroma na občine (1993) člen 1, 5.
Izraz izločitvena pravica je uporabljen kot skupni izraz za vsako pravico, ki vključuje upravičenje zahtevati, da se premoženje, ki je predmet te pravice, izroči imetniku te pravice oziroma izloči iz premoženja, ki pripada insolventnemu dolžniku. Z ugotovitveno tožbo ni mogoče zahtevati ugotovitve obstoja izločitvene pravice, kot (zbirnega) pravnega pojma stečajnega prava, temveč ugotovitev obstoja lastninske pravice kot pravice stvarnega prava.
nasilje v družini - družinsko nasilje - načelo sorazmernosti - prepoved približevanja - potrebnost ukrepa
Sodišče druge stopnje sicer pritrjuje stališčem sodne prakse, ki jo v pritožbi citira nasprotni udeleženec, da za izrek ukrepov po ZPND ne zadostuje vsakršno nasilje, temveč mora biti stopnja nasilja takšna, da ogroža žrtev, pri čemer je treba njegovo ravnanje presojati tudi objektivno; zgolj pod takšnimi pogoji je dovoljen poseg v družinsko skupnost, pri čemer je v vsakem primeru potrebno upoštevati načelo sorazmernosti (5. člen ZPND).
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00088140
KZ-1 člen 58, 58/2, 58/5, 308, 308/3, 308/6. ZKP člen 372, 372-4, 383, 383/1, 383/1-2.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - kršitev kazenskega zakona obdolžencu v korist - meja preizkusa sodbe sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti - prekoračitev pravice, ki jo ima sodišče po zakonu - priznanje krivde - pogoji za izrek pogojne obsodbe - kaznovalni predlog državnega tožilca - predobravnavni narok
V skladu z določbo drugega odstavka člena 58 KZ-1 se pogojna obsodba ne sme izreči za kazniva dejanja, za katera je predpisana zaporna kazen najmanj treh let, kar pomeni, da sodišče, razen v primeru procesne situacije iz petega odstavka istega zakonskega določila, ko je za primer priznanja predlagan izrek pogojne obsodbe, te sankcije opozorilne narave v obravnavanem primeru ni moglo izreči; kljub drugačni navedbi sodišča prve stopnje v sodbenem izreku je evidentno, da je tožilstvo za primer priznanja krivde na predobravnavnem naroku predlagalo izrek nepogojne zaporne kazni v trajanju dveh let, kar terja zaključek, da je sodišče prve stopnje pogojno obsodbo obtoženki izreklo v nasprotju z jasno določbo kazenske materialne zakonodaje in na ta način, v obtoženkino korist, prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu.
Pritožnica nasprotuje izrečeni sankciji opozorilne narave, tako svojo kritiko pa utemeljuje z oceno, da razpoložljive dejanske okoliščine ne upravičujejo zaključka o pozitivni prognozi obtoženkinega prihodnjega življenja; pritožnica ne prepozna, da je prvostopenjsko sodišče z izrekom pogojne obsodbe prekršilo materialno določbo, ki določa, upoštevaje predpisano kazen, ključno merilo za vnaprej določljiv katalog kaznivih dejanj, v zvezi s katerimi je vprašanje (ne)upravičenosti pozitivnega prognoziranja sploh mogoče postaviti.
postopek za postavitev odrasle osebe pod skrbništvo - namen skrbništva - postavitev skrbnika za poseben primer - zmožnost razsojanja - nerazsodnost - upravljanje finančnega premoženja - duševna motnja - potrebno zdravljenje - nujnost in sorazmernost ukrepa
Namen skrbništva za odrasle osebe je varstvo njihove osebnosti, ki se uresničuje predvsem z urejanjem zadev, ki jih te osebe ne morejo narediti same, ter s prizadevanjem za zdravljenje in usposabljanje za samostojno življenje. Namen skrbništva je tudi zavarovanje premoženjskih in drugih pravic ter koristi posameznikov.
tožba za ugotovitev nedopustnosti izvršbe na nepremičnino - ustavitev izvršilnega postopka - prenehanje pravnega interesa v pritožbenem postopku - umik izvršilnega predloga - podlaga za zavrženje pritožbe - zavrženje pritožbe
Pravni interes za pritožbo mora obstajati tako ob vložitvi pritožbe, kot tudi v celotnem pritožbenem postopku, enako kot mora obstajati pravni interes za tožbo.
ZVO-2 člen 233, 233/1, 233/4. Odlok o oskrbi s pitno vodo v Mestni občini Ljubljana (2014) člen 20. ZPP člen 142, 142/3, 142/4, 224, 224/1, 224/4, 339, 339/2, 339/2-8, 451, 453, 454.
spor majhne vrednosti - vročitev dopolnitve tožbe - vročitev s fikcijo - izpodbijanje domneve o pravilnosti vročilnice - narok v sporih majhne vrednosti - oskrba s pitno vodo - občinska gospodarska javna služba varstva okolja - fiksni stroški - odvajanje in čiščenje komunalne in padavinske odpadne vode
Vročitev dopolnitve tožbe je bila pravilno opravljena s fikcijo.
Stranka mora izvedbo naroka zahtevati izrecno in ni mogoče šteti, da določeni dokazni predlogi pomenijo zahtevo za izvedbo naroka, saj niti ni nujno, da jim bo sodišče sploh ugodilo.
Če toženka zaradi trajno zaprtega ventila sploh nima možnosti uporabljati vodo iz javnega vodovoda, ni njegova uporabnica in ni dolžna plačevati fiksnih stroškov oziroma omrežnine oskrbe s pitno vodo. Ker pitne vode sploh nima, iz te pa nastaja komunalna odpadna voda, tudi ni dolžna plačevati omrežnine odvajanja komunalne odpadne vode ter omrežnine čiščenja komunalne vode.
Drugače pa velja za stroške čiščenja in odvajanja padavinske odpadne vode. Toženki je čiščenje in odvajanje padavinske odpadne vode omogočeno, saj je ta po ugotovitvah sodišča prve stopnje speljana v kanale za meteorno vodo oziroma kanalizacijo, a tega toženka po lastni odločitvi ne koristi. Zato je dolžna te storitve plačati.
ZN člen 51, 55. Notarska tarifa (2019) člen 3, 18. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15.
notar - znanje jezika - tuj jezik - plačilo opravljene storitve - povišanje nagrade
Pritožbeno sodišče pritrjuje razlagi prvostopnega sodišča, da 3. člen Notarske tarife dodatek predvideva zgolj v primeru, kadar notar sam uporablja tuj jezik. Gre torej za primere iz tretjega odstavka 55. člena ZN, ko ima notar specifična znanja in obvlada jezik udeleženca, zaradi česar sodelovanje tolmača ni potrebno.
postopek osebnega stečaja - začetek postopka osebnega stečaja - insolventnost - trajnejša nelikvidnost - dolgoročna plačilna nesposobnost - domneva trajnejše nelikvidnosti - namen postopka osebnega stečaja - posledice začetka stečajnega postopka zoper dolžnika - dosegljivost dolžnika sodišču in upravitelju - ugotovitev stanja dolžnikovega premoženja - vrednost premoženja - omejitev poslovne sposobnosti stečajnega dolžnika - posebna pravila za prednostne terjatve - terjatev zakonite preživnine - vpliv postopka zaradi insolventnosti na izvršilni postopek in postopek zavarovanja - uporaba določb ZFPPIPP - splošna razdelitvena masa - vrstni red plačila terjatev - višina upnikove terjatve - nesorazmernost ukrepa - dokazi in izvajanje dokazov - neprerekana dejstva - dokazni standard - verjetnost - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - kršitev pravice do izjave - nasprotje med razlogi - izostanek razlogov o odločilnih dejstvih
Ob izkazani domnevni bazi v zvezi s trajnejšo nelikvidnostjo obramba glede večje vrednosti dolžnikovega premoženja od obveznosti do upnikov ni relevantna. Upniki insolventnosti niso utemeljevali z morebitno dolgoročno plačilno nesposobnostjo dolžnika (1. točka tretjega odstavka 14. člena ZFPPIPP), temveč so predlog za začetek stečajnega postopka oprli na domnevo trajnejše nelikvidnosti, ki je glede na dolžnikov skupni dolg in redne prejemke podana ter je tudi ni mogoče izpodbiti s sklicevanjem na obstoj oziroma vrednost dolžnikovega nepremičnega (nelikvidnega) premoženja.
Izpodbijani sklep o zavrnitvi predloga upnikov za začetek postopka osebnega stečaja je kljub temu pravilen iz drugih razlogov. Verjetno izkazane terjatve praktično v celoti izvirajo iz zakonite preživnine za mladoletne otroke, ki so v postopku osebnega stečaja opredeljene kot prednostne terjatve. Te se iz splošne razdelitvene mase poplačajo pred navadnimi in podrejenimi terjatvami (prvi odstavek 390. člena ZFPPIPP in prvi odstavek 359. člena v zvezi s prvim odstavkom 383. člena ZFPPIPP), zanje pa se tudi ne uporabljajo določbe 131., 132., 280. in 281. člena ZFPPIPP, ki urejajo nedovoljenost izvršbe in zavarovanja, prekinitev postopka izvršbe in zavarovanja ter pravne posledice začetka stečajnega postopka za ločitvene in izločitvene pravice (drugi odstavek 390. člena ZFPPIPP). Obravnavane preživninske terjatve so predmet dveh že začetih izvršilnih postopkov, ki zaenkrat potekata (le) z rubežem dolžnikove plače in denarnih sredstev pri organizacijah za plačilni promet. Za prisilno izterjavo preživninskih terjatev lahko upniki posežejo tudi na drugo premoženje dolžnika in to možnost ohranijo tudi v primeru, da se nad premoženjem dolžnika začne stečajni postopek (drugi odstavek 390. člena ZFPPIPP). Tak njihov položaj oziroma odsotnost vpliva stečaja na izterjavo preživninskih terjatev utemeljuje sklepanje, da samo s takimi terjatvami načeloma ni mogoče utemeljiti začetka postopka osebnega stečaja, če bodo lahko v celoti poplačane v izvršbi oziroma izven stečaja. V takem primeru namreč vodenje postopka osebnega stečaja ne bi bilo skladno z njegovim namenom (382. člen ZFPPIPP).
V konkretnem primeru se je izkazalo, da se obravnavane preživninske terjatve prvega, drugega in tretjega upnika že prisilno izterjujejo v izvršbi, na katero predlagani stečaj ne bi vplival, oziroma da lahko upniki neodvisno od stečaja dosežejo celotno poplačilo svojih terjatev s prisilno prodajo dolžnikovega nepremičnega premoženja. Upniki niso z ničimer pojasnili, zakaj tega niso poskusili storiti, čeprav je bil že njihov prejšnji predlog za začetek stečajnega postopka nad premoženjem istega dolžnika pravnomočno zavrnjen (VSL sklep Cst 204/2022 z dne 7. 7. 2022). S svojimi prednostnimi (preživninskimi) terjatvami zato ne morejo doseči začetka postopka osebnega stečaja nad premoženjem dolžnika, temveč bi jih lahko v tem postopku prijavili, če bi bil začet na podlagi kakšne druge terjatve.
Takšna druga terjatev v konkretnem primeru ni izkazana. Predlog za začetek stečajnega postopka se poleg preživninskih terjatev opira še na terjatvi četrte upnice iz naslova uporabnine za vikend in stroškov izvršbe za stike z otroki. Ugotovitev sodišča prve stopnje o neizkazanosti terjatve za plačilo uporabnine je prestala pritožbeni preizkus, preostala terjatev v zvezi s plačilom izvršilnih stroškov (248,58 EUR) pa je prenizka, da bi lahko utemeljevala začetek stečajnega postopka, ki bi v primerjavi z navedeno terjatvijo in v okoliščinah konkretnega primera za dolžnika pomenil nesorazmeren ukrep. Zanj bi namreč stečaj ustvaril dodatne obveznosti (383.b in 384. člen ZFPPIPP) in mu tudi omejil poslovno sposobnost (386. člen ZFPPIPP), v zvezi s stečajem pa bi nastali še dodatni stroški, ki bi bremenili stečajno maso. Ker bi bile te posledice glede na izrazito nizko vrednost terjatve četrte upnice in siceršnji obstoj dolžnikovega premoženja, iz katerega se lahko (tako kot preostali upniki) v celoti poplača izven stečaja, pretirane, in ker obenem niso izkazane nobene druge terjatve, ki bi samostojno utemeljevale začetek postopka osebnega stečaja, vodenje tega postopka tudi v tem primeru ne bi bilo skladno z njegovim namenom (382. člen ZFPPIPP).
Standard verjetnosti je predvsem kvalitativen, zato četrta upnica ne more uspeti z očitkom, da je za svoje trditve ponudila več dokazov kot dolžnik. Trditev je verjetno izkazana, ko so razlogi v prid tej trditvi prepričljivejši (ne pa nujno številčnejši) od razlogov, ki govorijo proti njej, pri napolnjevanju dokaznega standarda pa je treba upoštevati tudi naravo posega in usodnost posledic odločitve za predlagatelja in prizadeto osebo. Zato samo po sebi ni odločilno, da se je dolžnik glede določenega zatrjevanega dejstva dokazno branil le s svojo izpovedjo, četrta upnica pa je poleg svoje izpovedbe ponudila še listinske dokaze.
Če določena ugotovitev samostojno temelji na nespornih trditvah strank, jim sodišče z neizvedbo dokazov ne more odvzeti možnosti obravnavanja pred sodiščem.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
VSL00089865
ZFPPIPP člen 383b, 384, 386, 399, 399/1, 401, 403, 403/1, 403/1-2, 406, 406/1, 406/1-1. OZ člen 45, 50, 138. KZ-1 člen 22. ZPP člen 337, 337/1, 339, 339/1.
postopek osebnega stečaja - omejitev poslovne sposobnosti stečajnega dolžnika - odpust obveznosti stečajnega dolžnika - obveznosti stečajnega dolžnika med preizkusnim obdobjem - kršitev zakonsko določenih obveznosti stečajnega dolžnika - sklenitev posojilne pogodbe - soglasje sodišča k sklenitvi pogodbe - odsotnost soglasja - navidezna pogodba (simulirana pogodba) - silobran - napake volje - grožnja - pritožbene novote - namen odpusta obveznosti - ovire za odpust obveznosti - dokazni sklep - neizvedba dokaza brez zavrnitve z dokaznim sklepom - relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da kršitev dolžnikovih obveznosti iz 386. člena ZFPPIPP utemeljuje že dejstvo, da je posojilno pogodbo sklenil brez soglasja sodišča. Tudi ne glede na navedeno dolžnik ne more uspeti, saj ni ponudil ustreznih trditev, ki bi lahko vodile v sklepanje o izključitvi protipravnosti te kršitve ali o neučinkovitosti sporne pogodbe, s katero naj bi odvračal nevarnost oziroma ki naj bi bila sklenjena zaradi groženj.
Za presojo silobrana (prvi odstavek 138. člena OZ) so tudi v civilnem pravu uporabljivi elementi, ki so za ta položaj opredeljeni v kazenskem pravu (22. člen KZ-1), med drugim tudi zahteva, da je obramba nujno potrebna in edino mogoče varno sredstvo za odvrnitev napada. Kaj takega iz pravočasnih trditev dolžnika ne izhaja.
Grožnja načeloma utemeljuje (zgolj) izpodbojnost pogodbe (45. člen OZ), sodna praksa pa v primerih izredno hudih groženj, ki jasno in očitno nasprotujejo tako temeljnim ustavnim načelom kot prisilnim predpisom, izjemoma dopušča možnost, da se ti položaji lahko prilegajo tudi ničnim in celo neobstoječim pogodbam. Take možnosti v konkretnem primeru ni že zato, ker dolžnik ni podal pravočasnih trditev, s katerimi bi zatrjevane grožnje ustrezno opisal. Ker se je nanje le splošno skliceval, zadošča tudi splošen odgovor, da je pogodba, sklenjena zaradi nedopustne grožnje, zgolj izpodbojna, ne pa morda nična ali celo neobstoječa oziroma fiktivna.
Ker dolžnik glede sporne posojilne pogodbe ni podal sklepčnih trditev, jih ni bilo treba dokazovati.
Očitek, da sodišče prve stopnje o dokaznih predlogih ni odločilo z dokaznim sklepom, pomeni le relativno bistveno kršitev postopka, za katero dolžnik ni opredeljeno navedel, v čem bi mogla vplivati na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa ter kako naj bi se tak vpliv izrazil.
V fazi odločanja, ali naj se začne zoper določeno osebo preiskava, je treba izhajati iz njenega namena, predpisanega v drugem odstavku 167. člena ZKP, in sicer, da se med njeno izvedbo zberejo dokazi in podatki, ki so potrebni za odločitev, ali naj se vloži obtožnica ali postopek ustavi. To pomeni, da za presojo obstoja utemeljenega suma ni potrebno, da so v predkazenskem postopku zbrani vsi dokazi, pač pa ugotovljena tista dejstva in zbrani tisti dokazi, ki utemeljujejo sklepanje, da je določena oseba storila kaznivo dejanje. Graja v smeri zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zagovornikova lastna ocena procesne vloge posameznih (so)storilcev, je tako preuranjena in brez vpliva na pritožbeno izpodbijano procesno odločitev.