Čeprav v konkretni zadevi statična IP številka, ki pripada pravni osebi ne predstavlja osebnega podatka pa, kot pravilno navaja pritožnik, predstavlja komunikacijski podatek (prometni podatek, saj je vezan na konkretno komunikacijo), ki je varovan v okviru pravice do komunikacijske zasebnosti iz 37. člen URS. Do te pravice pa je poleg fizične osebe upravičena tudi pravna oseba, torej tudi družba X. d.o.o. kot imetnik obravnavane IP številke iz katere je bil posredovan komentar. Pridobitev podatkov o storilcu kaznivega dejanja preko IP številke je tako bilo treba presojati tudi v tem okviru. Pritožbeni pregled zadeve pokaže, da je sodišče prve stopnje to presojo opravilo pravilno in jo tudi ustrezno argumentiralo in pritožnikova graja, da izpodbijanemu sklepu manjkajo razlogi v zvezi z opravljenim posegom v komunikacijsko zasebnost ni utemeljena.
Pri določitvi višine tožnikovega prispevka po tretjem odstavku 153. člena OZ je treba upoštevati tako objektivno odgovornost toženke kot tudi krivdne opustitve pravil varnega dela. Pretežni vzrok za nastanek škodnega dogodka je v velikem tveganju za nastanek nesreč, ki je neločljivo povezano z delom razopaževanja na višini, in opustitvi dodatnega ukrepanja toženke kljub ustaljeni nepravilni praksi vzpenjanja po opažu. Toženka kljub nedopuščanju plezanja po opažu ni zadostno nadzirala delavcev, ki so zelo pogosto opravljali delo tako, da so plezali po opažu v notranjosti jaška brez uporabe varnostne opreme. Dodatno tveganje pa je povzročil še tožnik, ki je pri delu razopaževanja opustil uporabo lestve. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da porazdelitev odgovornosti v razmerju 70 % (toženka) napram 30 % (tožnik) ustrezno odraža težo krivdnih opustitev in objektivno tveganje dela na višini.
Toženka ni dokazala, da bi v vtoževanem obdobju veljal drugačen vozni red relevantnega javnega prevoza kot v letu 2024. Tudi če je javni prevoz vzpostavljen, pa ga delavec glede na vozni red in delovni čas pri delodajalcu ne more uporabljati, gre šteti, da javnega prevoza (zanj) ni, zato mu pripada povračilo stroškov v višini kilometrine, kot je to pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje.
Delavec, ki pri delodajalcu v Republiki Sloveniji dela poln delovni čas, ima pravico do plačila za opravljeno delo najmanj v višini minimalne plače (prvi odstavek 2. člena ZMinP). To smiselno velja tudi za osnovo nadomestila plače.
Učinki dovoljenega zavarovanja z zastavno pravico na nepremičnini trajajo tudi po pravnomočnosti sklepa o zavarovanju in po vknjižbi zastavne pravice v zemljiški knjigi, ki jo zemljiškoknjižno sodišče izvede na podlagi pravnomočnega sklepa o dovolitvi vknjižbe. Če je bila zastavna pravica vknjižena pri nepremičnini, za katero tretji utemeljeno trdi, da (delno ali v celoti) ni v lasti dolžnika, ki je bil ob dovolitvi zavarovanja sicer kot njen lastnik vknjižen v zemljiški knjigi, ampak v lasti tretjega (ali da ima tretji na tej nepremičnini lastninsko pravico v pričakovanju), dovolitev zavarovanja in na tej podlagi vknjižena zastavna pravica, vse dokler je takšna zastavna pravica vknjižena, neutemeljeno posegata v lastninsko pravico tretjega. Tretji pa lahko (brez sodelovanja upnika) prenehanje nedopustnega posega na svojo nepremičnino in izbris vknjižene zastavne pravice doseže le na podlagi sklepa sodišča, ki je izdalo sklep o zavarovanju, ki je bil podlaga za vknjižbo.
Izdajo sklepa, s katerim sodišče razveljavi opravljeno dejanje zavarovanja (tj. vknjižbo zastavne pravice na nepremičnini), lahko tretji v postopku zavarovanja doseže le na podlagi ugovora tretjega, če sodišče takemu ugovoru ugodi, oziroma, v primeru zavrnitve ugovora, na podlagi sodbe, izdane v postopku za ugotovitev nedopustnosti zavarovanja, s katero pravdno sodišče pravnomočno ugotovi, da zavarovanje z zastavno pravico na tej nepremičnini, ki še ni končano, ni dopustno. Izdaje takšne sodbe tretji brez predhodne odločitve o zavrnitvi ugovora tretjega v postopku zavarovanja ne more izposlovati, saj je pravnomočen sklep o zavrnitvi ugovora tretjega procesna predpostavka za dopustnost tožbe za ugotovitev nedopustnosti zavarovanja. Tretji pa dejstva, da je bila zastavna pravica na podlagi sklepa sodišča vknjižena na nepremičnini, ki je bila že ob vknjižbi v lasti tretjega (oziroma da je imel tretji že ob vknjižbi zastavne pravice na nepremičnini lastninsko pravico v pričakovanju), in da zato vknjižba zastavne pravice na nepremičnini ne bi smela biti dovoljena, tudi ne more uspešno uveljavljati v postopku z izbrisno tožbo (243.-245. člen ZZK-1), saj ta za takšen primer ni predvidena.
Glede na pojasnjeno se stališče, da konec postopka zavarovanja z zastavno pravico na nepremičnini v smislu drugega odstavka 64. člena v zvezi z 239. členom ZIZ nastopi že s pravnomočnostjo sklepa o zavarovanju oziroma s pravnomočnostjo vknjižbe zastavne pravice pri nepremičnini v zemljiški knjigi, izkaže za preozko. Ob takšni razlagi, v skladu s katero bi tretji ugovor tretjega lahko vložil (in tudi razveljavitev opravljenega dejanja zavarovanja na podlagi sodbe, s katero je ugotovljeno, da zavarovanje z zastavno pravico na določeni nepremičnini ni dopustno, lahko dosegel) le v relativno kratkem času do pravnomočnosti sklepa o zavarovanju oziroma do pravnomočnosti zemljiškoknjižnega sklepa o dovolitvi vknjižbe zastavne pravice na nepremičnini in na njegovi podlagi izvedene vknjižbe, bi bil tretji v bistvenem onemogočen pri uveljavljanju sodnega varstva zoper (še vedno trajajoči) neupravičen poseg v svojo lastninsko pravico. S tem pa bi bilo nedopustno poseženo v njegove ustavno varovane pravice iz 23. in 33. člena Ustave.
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da predmet pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas ne more biti le delo pri točno določenem uporabniku (prim. prvi odstavek 61. člena ZDR-1), saj se napotitev sme nanašati le na začasno, in ne na trajno delo napotenega delavca pri posameznem uporabniku. Da je bilo tristransko razmerje, ki je bilo vzpostavljeno med tožnikom, tretjo oziroma prvo toženko in drugo toženko, vseskozi dejansko realizirano na navedeni način, izhaja tudi iz razlogov sodišča prve stopnje. Ti potrjujejo, da je tožnik v času trajanja delovnega razmerja s tretjo in prvo toženko opravljal delo VTV le za drugo toženko, njegovo delo pa se ni v ničemer razlikovalo od dela tistih VTV, ki so bili zaposleni pri drugi toženki (agencijski delavci, ki so opravljali to delo, so bili integrirani v delovni proces druge toženke). Bistveno je, da je druga toženka pri sodelovanju z agencijami (vključujoč tretjo in prvo toženko) uporabljala posredovano delovno silo na način, ki je predstavljal zlorabo dela agencijskih delavcev (med njimi tožnika).
V podobnih sporih je bilo že sprejeto stališče, da odgovornost druge toženke v primeru ugotovljene zlorabe poslovnega modela IPS oziroma v tem sporu agencijskega dela ni le subsidiarna in tudi ne le klasična odškodninska, temveč je odgovorna delavcu za plačilo (razlik) plač in drugih prejemkov iz delovnega razmerja. V ta okvir spada tudi v tem sporu prisojena reparacija, tj. plača, znižana za prejeto nadomestilo za brezposelnost.
Za utemeljenost očitka iz 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 ni odločilno, ali škoda (že) nastane, odločilno je, da delodajalec dokaže, da je delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršil svoje obveznosti. Neutemeljena pa je pritožbena navedba, da je toženka škodo le pavšalno zatrjevala, saj je pri vsakem od škodnih primerov napisala, koliko zavarovalnine je bilo neupravičeno izplačane, kar zanjo pomeni premoženjsko škodo.
Tudi sicer pa za izredno odpoved po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 zadostuje ugotovljena huda malomarnost. Tako grobe nepravilnosti, kot jih je v omenjenih primerih storil tožnik, pa prav gotovo pomenijo zavestno zanemarjanje zahtevane skrbnosti povprečno skrbnega cenilca avtomobilskih škod, taka skrajna nepazljivost pa utemeljuje hudo malomarnost.
Vrednost plačila za dejansko delo opredeljuje izhodiščni plačni razred višje vrednotenega delovnega mesta, ne pa tudi napredovanja, dosežena na delovnem mestu po formalno sklenjeni pogodbi o zaposlitvi. Tožnik je za dejansko opravljeno delo urednika osrednjih oddaj prejel plačilo v višini izhodiščnega plačnega razreda tega delovnega mesta, zato je neutemeljen ugovor, da je izgubil pravico do ustreznega plačila za delo iz 44. člena ZDR-1, ker se izhodiščni plačni razred urednika osrednjih oddaj ni povišal za napredovanja, dosežena na delovnem mestu urednik oddaj.
Sodišče druge stopnje zaključuje, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovitve datuma zaključka zdravljenja tožnikovih fizičnih poškodb 22. 3. 2019, upoštevaje, da se je zdravljenje psihičnih težav v zvezi s škodnim dogodkom končalo še prej (2. 7. 2018), pravilno štelo, da je tožniku pričel teči subjektivni zastaralni rok naslednji dan po zaključku zdravljenja fizičnih poškodb (23. 3. 2019), ko je bil seznanjen s škodo. Kot potek triletnega zastaralnega roka je pravilno ugotovilo datum 10. 7. 2022 (obrazložitev prvostopne sodbe v točki 29) ter glede na datum vložitve tožbe (28. 2. 2023) materialnopravno utemeljeno sledilo ugovoru zastaranja.
Sodišče prve stopnje je glede na ugotovljeno dejansko stanje, ob upoštevanju, da delo v redni patrulji ne spada v delokrog tožničinega delovnega mesta, poleg tega je tudi delo v SVDM patrulji tožnica vedno opravljala kot vodja patrulje (skupaj s pripadnikom Slovenske vojske brez policijskih pooblastil), v času dela na mejnih prehodih A. in B. pa je to opravljala povsem samostojno in ne kot pomoč pri mejni kontroli (zgolj slednje izjemoma spada v opis del in nalog policista SR - NDM), utemeljeno zaključilo, da je tožnica v vsem tem času opravljala večino del in nalog višjega policista.
Zgolj zato, ker je bil s strani sodišča prve stopnje sklep o preklicu aneksa razveljavljen (in je torej aneks glede na odločitev sodišča prve stopnje v delu, ki ni predmet pritožbene graje, še vedno veljaven), še ne pomeni, da je tožnica do izplačila tega dodatka upravičena. Kot je pravilno odločilo sodišče prve stopnje, tožnica do dodatka ni avtomatično upravičena že na podlagi veljavnosti aneksa, kot se zmotno zavzema v pritožbi, temveč je za presojo v tej zadevi bistveno vprašanje, ali je tožnica naloge, za katere bi ji položajni dodatek pripadal, dejansko opravljala.
Ker tožnica nalog vodje kuhinje po vrnitvi s porodniškega dopusta ni več opravljala (to delo je bilo dodeljeno drugi sodelavki), je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo zahtevek za plačilo položajnega dodatka iz tega naslova - za izvrševanje pooblastil v zvezi z vodenjem notranje organizacijske enote.
Večina dogodkov, ki jih je izpostavila tožnica, je bila posledica legitimnih vodstvenih in organizacijskih odločitev toženke ter reševanje običajnih delovnih situacij, nekajkrat pa je šlo za malomarna ravnanja oziroma napake, kar ne ustreza definiciji trpinčenja.
Stališčem SEU je sledilo tudi VSRS v eni od zadnjih odločb, in sicer v sodbi II Ips 14/2025 z dne 17. 6. 2026, iz katere izhaja, da je v primeru, ko je ugotovljeno, da je pogodba o hipotekarnem kreditu v celoti nična, ker po odpravi nepoštenega pogoja o valuti kredita v CHF ne more več obstajati, je potrošnik dolžan banki vrniti prejeti znesek kredita v evrski protivrednosti na dan izplačila kredita, ne pa tudi plačati nadomestila za uporabo sredstev, izplačanih na podlagi te pogodbe.
V obravnavani zadevi tožnica znesek iz tožbenega zahtevka uveljavlja kot restitucijo in je tako treba glede plačila zakonskih zamudnih obresti uporabiti 193. člen OZ.
Za nepoštenost oziroma slabovernost po določbi 193. člena OZ mora tožnik dokazati toženčevo (pozitivno) zavest o dejstvih, iz katerih izvira neupravičena obogatitev, in pravni posledici, ki iz takih dejstev izhaja (da je tako korist treba vrniti) ali pa pozitivno zavest o dejstvih in hudo malomarnost do nezavedanja pravne posledice.
Za uspeh z dajatvenim zahtevkom morata kumulativno obstajati tako podlaga (temelj) kot tudi substancirana trditvena podlaga glede višine.
Tožnik po sklenjeni sodni poravnavi tožbenega zahtevka ni utesnil in tudi ni znižal sporne vrednosti, sodišče pa sme popraviti vrednost spora zgolj v primeru, kadar je tožba vložena z nedenarnimi zahtevki (44. člen ZPP), kar v obravnavani zadevi ni bila. Zato je sodišče prve stopnje za odmero stroškov pravilno upoštevalo kot vrednost spornega predmeta vrednost 33.930,77 EUR tudi v času od sklenjene sodne poravnave do delnega umika tožbe.
DZ v prvem odstavku 74. člena postavlja zakonsko domnevo, da se pri delitvi skupnega premoženja šteje, da sta deleža na njem enaka, zakonca pa lahko dokažeta, da sta prispevala k skupnemu premoženju v drugačnem razmerju. V obravnavani zadevi, v kateri je predlagateljica v predlogu za delitev skupnega premoženja zatrjevala, da so predmetne premičnine del skupnega premoženja, ki ga je z nasprotnim udeležencem pridobila s skupnim delom in skupnimi sredstvi, učinkuje navedena zakonska domneva.
Deveti odstavek 233. člena ZFPPIPP določa, da morajo v primeru iz drugega in sedmega odstavka istega člena (ko predujem za začetne stroške stečajnega postopka založi upnik ali sodišče), če vrednost unovčene stečajne mase ne zadošča za vrnitev založenega predujma ali plačil iz sedmega odstavka tega člena, te stroške plačati osebe, ki so bile člani poslovodstva v zadnjih dveh letih pred začetkom stečajnega postopka. Posamezni član poslovodstva se odgovornosti lahko razbremeni, če izkaže, da na nastanek teh okoliščin ni mogel vplivati.
Slamnati (nedelujoči) direktor se svoje odgovornosti za poslovanje družbe oziroma odgovornosti za vračilo predujma po 233. členu ZFPPIPP ne more razbremeniti s sklicevanjem na navideznost njegove vloge.
Sodišče mora znotraj enotne odmere v vsakem posameznem primeru pravni standard pravična denarna odškodnina vsebinsko napolniti, upoštevajoč okoliščine posameznega primera. Pri tem si pomaga z napotki iz 179. člena OZ. Ti na eni strani poudarjajo, da je vsakdo neponovljiv in specifično doživlja svojo telesno in duševno celovitost ter posege vanjo, na drugi strani pa višino denarne odškodnine omejujejo z materialnimi možnostmi družbe in s sodno prakso v podobnih primerih nepremoženjskih škod ter s tem preprečujejo, da bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom.
Zadostuje verjetnost, da bo zaradi dolžnikovih razpolagalnih ravnanj uveljavitev terjatve precej otežena. V prid razlagi, po kateri za verjeten izkaz nevarnosti iz drugega odstavka 270. čena ZIZ ni odločilen namen dolžnikovega ravnanja, ampak zadostuje njegovo delovanje, ki ima negativen vpliv na uveljavitev terjatve (se pravi onemogočenje ali otežitev izvršbe), se je izreklo tudi Vrhovno sodišče v sklepu III Ips 78/99 z dne 10. 6. 1999.
Ogroženosti otrok, ki je posledica konfliktnega in tudi nasilnega odnosa med staršema ter izpostavljenosti otrok temu odnosu, v predmetni zadevi ni moč odvračati s predlaganimi oblikami nadzora nad izvajanjem starševske skrbi.