Katere so obvezne sestavine predloga, je določeno v drugem in tretjem odstavku 12. člena ZST-1. V 4. alineji drugega odstavka 12. člena ZST-1 določena obvezna sestavina predloga so tudi podatki o dohodkih in premoženju, o katerih se ne vodijo zbirke podatkov iz petega odstavka 12.a člena zakona. Gre za zbirke podatkov iz 51. člena Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev. Ker se v teh zbirkah vodijo praktično vsi relevantni podatki o dohodkih in premoženju oseb v RS, morajo stranke v predlogu praviloma navesti le podatke o premoženju in dohodkih v tujini. Ker takih dohodkov in premoženja predlagatelj ni navedel, to narekuje sklep, da jih nima. Podatki o dohodkih in premoženju, o katerem se podatki vodijo v obstoječih zbirkah podatkov, pa niso obvezna sestavina predloga in te podatke sodišče pridobi po uradni dolžnosti na podlagi petega odstavka 12.a člena ZST-1.

V izvršilnem postopku upnik dokončno uresničuje svojo ustavno pravico do sodnega varstva (23. člen URS), ki mora biti dejansko učinkovita. Ker upnik zoper dolžnika že razpolaga z izvršilnim naslovom, dolžnik pa svoje obveznosti kljub temu še ni prostovoljno poravnal, je to dejstvo treba upoštevati pri tehtanju z dolžnikovim pravnim položajem tudi v zvezi z odlogom izvršbe. Izvršba se sicer ne sme opraviti za vsako ceno, brez omejitev, a mora biti upnikov položaj vendarle že v izhodišču močnejši od dolžnikovega.

Zadnji noveli ZIZ-L in ZIZ-M sta sicer dolžnikov položaj (tudi) v tem pogledu okrepili, saj je sedaj zakonska ureditev odloga izvršbe za dolžnika bolj ugodna. Eden od namenov novele ZIZ-L je bil namreč preprečitev t. i. socialnih nepremičninskih izvršb, to je izvršb na nepremičnino, ki je dolžnikov dom, za izterjavo bagatelnih terjatev. Povedano drugače, namen zakonodajalca je bil v navedenih primerih z odlogom (trajno) izogniti se izvršbi na nepremičnino, ki je dom dolžnika, če bi do poplačila upnika lahko v doglednem času prišlo tudi na drug način. Na primer tako, da bi dolžnik s pomočjo svojih bližnjih ali humanitarnih organizacij v času odloga lahko prostovoljno poplačal dolg, ali da bi do poplačila prišlo z manj invazivnimi izvršilnimi sredstvi. Posledica te težnje je sedanja določba 1. točke drugega odstavka 71. člena ZIZ, po kateri se lahko izvršba na stanovanje ali stanovanjsko hišo, ki je dolžnikov dom, na predlog dolžnika odloži, če gre za izterjavo nesorazmerno nizke terjatve glede na ugotovljeno vrednost nepremičnine.

Ugotovljena vrednost nepremičnine je upoštevaje dikcijo 1. točke drugega odstavka 71. člena ZIZ za odločanje o odlogu bistvena, ne glede na potek časa od izdelave cenitve in ne glede na morebitno kasnejšo spremembo razmer na nepremičninskem trgu. Neutemeljeno se tako dolžnik sklicuje na sedanjo (večjo) vrednost nepremičnine po GURS, če stranka meni, da se je vrednost nepremičnine od prejšnje ugotovitve vrednosti bistveno spremenila, ima možnost predlagati ponovno ugotovitev vrednosti nepremičnine po četrtem odstavku 178. člena ZIZ.

Primarno je na dolžniku (vsaj osnovno) trditveno in dokazno breme, da je podano očitno nesorazmerje med višino terjatve in ugotovljeno vrednostjo nepremičnine.

Pritožba prezre, da sodišče prve stopnje v delu obrazložitve, na katerega se sklicuje zagovornica, ni podajalo lastnih dejanskih ugotovitev, temveč je zgolj povzelo vsebino predloga okrožnega državnega tožilstva (v nadaljevanju ODT). Povzemanja vsebine tožilskega predloga pa ni mogoče enačiti z dokazno oceno oziroma dejanskimi ugotovitvami prvostopenjskega sodišča.

Brez osnove se zagovornica sklicuje tudi na kršitev 17. člena ZKP, saj iz njenih navedb ne izhaja konkretiziran očitek, da bi sodišče prve stopnje ravnalo v nasprotju z načelom iskanja materialne resnice. Golo nestrinjanje z dokaznim rezultatom, do katerega je prišlo sodišče prve stopnje oziroma drugačna ocena pomena posameznih dokazov, pa ne pomeni kršitve citiranega zakonskega določila.

Pri presoji naklepa ni odločilno zgolj, kako dolgo je napad trajal oziroma kakšne poškodbe so bile povzročene, temveč predvsem, kako je bilo dejanje izvršeno, s kakšnim sredstvom, proti katerim delom telesa je bilo usmerjeno, v kakšnih okoliščinah in kako se posamezne ugotovljene okoliščine medsebojno dopolnjujejo. Da oškodovanka ni utrpela hujših poškodb, zato samo po sebi ne pomeni, da mladoletnikov naklep ni bil usmerjen v odvzem življenja. Nastanek milejših poškodb je namreč treba presojati tudi ob upoštevanju poteka samega dogodka, obrambnega ravnanja oškodovanke ter vseh drugih okoliščin izvršitvenega dejanja. Posledica sama po sebi še ne razkriva storilčevega naklepa. Nastale poškodbe so lahko pomembne pokazatelj njegovega subjektivnega odnosa, niso pa njegov neposreden odraz, saj je njihov obseg pogosto odvisen tudi od okoliščin, ki niso več izključno v storilčevi oblasti.

Na podlagi izpeljanega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bil tožnik v vtoževanem obdobju v času, ko je bil na razporedu dela Postaje prometne policije H. (PPP H.) oziroma v obrazcu dnevni razpored patrulj, ki se je pošiljal na OKC, opredeljen kot dežurni starešina, dejansko v pripravljenosti, čeprav mu pripravljenost ni bila formalno odrejena na način, kot to določata 71. člen ZODPol in 17. člen KPP. Ugotovilo je vse elemente pripravljenosti (nujnost dosegljivosti in razpoložljivosti tožnika, pripravljenost na vključitev v delo v najkrajšem možnem času, vednost policijske uprave in nadrejenih o dejansko odrejeni pripravljenosti).

Zgolj dejstvo, da ne generalni direktor policije ne direktor policijske uprave oziroma osebe, ki bi jih za to pooblastila, niso pisno odredili pripravljenosti, kot to določa šesti odstavek 71. člena ZODPol, ne vpliva na utemeljenost tožnikovega zahtevka. Tožnik je do dodatka za stalno pripravljenost upravičen, čeprav mu pristojni pisnih odredb niso izdali, saj mu je bila pripravljenost dejansko odrejena s strani nadrejenega z vpisom v razporede patrulj, ker je bilo to njuno za nemoteno zakonito opravljanje operativnih nalog toženke.

Prognozo v zvezi z možnostjo ponavljanja kaznivega dejanja lahko sodišče naredi na podlagi preteklih ravnanj obdolženca in na podlagi njegovih ravnanj tekom odločanja o alternativi.

Po listinsko podkrepljenih ugotovitvah o obsežni predkaznovanosti obsojenega za istovrstna kazniva dejanja (specialni povratnik), da predhodni alternativni način izvršitve kazni zapora v konkretni zadevi (delo v splošno korist) ni bil uspešen (obsojeni je delo v splošno korist kljub podaljšanju roka opravil le v zelo majhnem obsegu), da je v tej zadevi obravnavano kaznivo dejanje izvršil v preizkusni dobi po kar petih sodbah, da predhodni alternativni načini prestajanja kazni zapora v drugih zadevah na obsojenca niso imeli vzgojnega vpliva in da se je tudi tekom prvostopenjskega odločanja obsojeni še nahajal v enem kazenskem postopku zaradi nadaljevanega kaznivega dejanja tatvine je zaključilo, da pri obsojencu ne obstoji pozitivna prognoza, da kaznivih dejanj v primeru predlaganega alternativnega izvrševanja kazni zapora ne bo izvrševal. Zaključilo je, da je zavodski način prestajanja kazni zapora zato nujen.

Ko se zatrjuje sprememba pripadnosti obligacijske pravice in njen prehod iz premoženja enega subjekta v premoženjsko sfero drugega subjekta, je pogoj za veljavnost tega prenosa določenost terjatve ali vsaj njena določljivost. Da bi bilo mogoče identificirati terjatev, ki se prenaša, mora zato cesija vsebovati podatke, ki omogočajo ločitev terjatve od vseh drugih. Ti identifikacijski znaki so navadno v zvezi s predmetom pogodbe in modalitetami izpolnitve.

Delavcu iz naslova opravljanja višje vrednotenega dela pripada plačilo v višini izhodiščnega plačnega razreda višje vrednotenega delovnega mesta, ki se ne more povečati za že dosežena napredovanja na nižje vrednotnem delovnem mestu, se pa izhodiščni plačni razred poveča za en plačni razred, če je delavec na nižje vrednotnem delovnem mestu dosegel oziroma presegel izhodiščni plačni razred višje vrednotenega delovnega mesta.

Če bi bil namreč tožnik premeščen na delovno mesto, dela katerega je dejansko opravljal, bi s 1. 12. 2022 na podlagi drugega stavka prvega odstavka 19. člena ZSPJS prejemal za en plačni razred višje plačilo. Sodišče prve stopnje je zato pravilno smiselno uporabilo drugi stavek prvega odstavka 19. člena ZSPJS in tožniku za obdobje od decembra 2022 priznalo razliko v plači v višini enega plačnega razreda, saj se toženka ne more ogniti obveznosti plačila za dejansko opravljeno delo s tem, da je tožniku zgolj odrejala višje vrednotno delo, ni pa ga plačala za tako opravljeno delo. S tem se tožniku ni priznal prenos napredovanj, ki jih je dosegel na delovnem mestu policist SR-NDM (napredoval je za več kot en plačni razred), tega tudi ni zahteval, ampak le pravica do plačila za dejansko opravljeno delo po 44. členu ZDR-1. Dodatno priznanje enega plačnega razreda iz drugega stavka prvega odstavka 19. člena ZSPJS k plačnim razredom, ki jih je tožnik dosegel na svojem delovnem mestu, zato predstavlja plačilo za opravljeno bolj zahtevno delo.

Predlagatelj bi lahko navedel okoliščine, na podlagi katerih že sedaj sam sklepa, da je verjetno, da je na stanovanju povzročena škoda oz. so nastale nadobičajne spremembe. Iz predlagateljevih navedb tako za zdaj izhaja le možnost nastanka terjatve, kar pa ne zadošča za ločitev zapuščine.

Tožnik zmotno razume določbe ZDR-1 v zvezi s sklepanjem pogodb o zaposlitvi za projektno organizirano delo. Delodajalec ima zgolj možnost, da za pripravo oziroma izvedbo takega dela skladno z 11. alinejo prvega odstavka 54. člena ZDR‑1 zakonito sklene z delavcem pogodbo o zaposlitvi za določen čas, ni pa izključeno, da tudi za tako delo sklene z delavcem pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. V takem primeru delavcu ob izteku projekta pogodba o zaposlitvi samodejno ne preneha, mu jo pa lahko delodajalec odpove iz poslovnega razloga po 1. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1, ker mu ne more več zagotavljati dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi - zanj nima več dela, za opravljanje katerega je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena. Prav za tak primer gre v tej zadevi; tožnik je bil dolžan opravljati delo po programu A., toženka pa mu je bila dolžna in upravičena odrejati delo zgolj v zvezi s tem programom, ki pa se je prenehal izvajati, zato po odpovedani pogodbi dela za tožnika ni bilo več. Tak odpovedni razlog ni fiktiven.