ZFPPIPP člen 20, 20/1, 47, 103, 103/4, 103/4-2, 289, 289/1. Pravilnik o tarifi za odmero nagrade upravitelja v postopkih zaradi insolventnosti in prisilne likvidacije ter stroških, do povrnitve katerih je upravitelj v teh postopkih upravičen člen 6, 6/1.
nagrada upravitelja – nagrada za preizkus terjatve – nadomestilo upravitelja – plačilo za opravljeno delo – vštevanje nagrade – terjatev upnika – predhodni postopek prisilne poravnave
Kot terjatev upnika je treba upoštevati skupni znesek, ki ga prijavi v stečajnem postopku, pa tudi vse podvrste delov terjatve, torej tudi nedenarne, zavarovane in nezavarovane dele terjatve ter izločitvene pravice. Ta terjatev je torej pri nekaterih upnikih lahko sestavljena iz več pravnih in dejanskih podlag (na primer računov, katerih plačilo je lahko zavarovano ali pa tudi ne).
Nadomestila upravitelja so plačilo za opravljeno delo. Terjatve, o katerih se je upravitelj izjavil v osnovnem seznamu preizkušenih terjatev v postopku prisilne poravnave, ki je tekel pred stečajnim postopkom, so iste terjatve, kot so v stečajnem postopku, za to opravljeno delo pa je upravitelj že prejel plačilo.
ZD člen 9. ZIZ člen 24, 24/3, 24/4, 55, 55/1, 55/1-12, 56a. ZPP člen 208, 208/1.
prekinitev izvršilnega postopka - smrt dolžnika - procesno nasledstvo - nadaljevanje izvršbe zoper pravne naslednike - omejitev odgovornosti za zapustnikove dolgove - ugovor zoper sklep o izvršbi
Sodišče prve stopnje po prekinitvi izvršilnega postopka zaradi smrti prvotne dolžnice v skladu s prvim odstavkom 208. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ odločilo, da se izvršba nadaljuje proti njenim dedičem oz. pravnim naslednikom, v konkretnem primeru proti Republiki Sloveniji. Gre za procesno nasledstvo, ki se mu dedič oz. pravni naslednik po pokojni ne more uspešno upirati, zanj tudi ni potrebno njegovo soglasje. Novi dolžnici je bil hkrati z izpodbijanim sklepom o nadaljevanju izvršbe zoper njo vročen sklep o izvršbi z dne 9. 12. 2004, v pravnem pouku izpodbijanega sklepa pa je bila nova dolžnica tudi poučena o razlogih, iz katerih lahko vloži pisni ugovor po 56a. členu ZIZ, ter opozorjena na zahtevo po obrazloženosti ugovora. Zato bo potrebno obravnavano vlogo nove dolžnice, ki jo je sicer sama podrejeno naslovila kot pritožbo, obravnavati tudi kot ugovor nove dolžnice zoper sklep o izvršbi po 56a. členu ZIZ, o čemer bo moralo sodišče prve stopnje v nadaljevanju tega postopka še odločiti.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog – organizacijske spremembe – nova opredelitev delovnega mesta
Za izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga tožnice s ponudbo nove pogodbe ni obstajal utemeljen odpovedni razlog. Tožena stranka namreč ni dokazala, da je bilo tožničino delovno mesto na podlagi novih organizacijskih predpisov kakorkoli vsebinsko spremenjeno oziroma drugače opredeljeno. Delovno mesto tožnice se ni na novo opredelilo v opisanem vsebinskem smislu, ampak je bilo le nižje plačno ovrednoteno. Nižje ovrednotenje delovnega mesta, ne da bi se spremenilo še kaj drugega, pa ni nova vsebinska opredelitev delovnega mesta.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog – ukinitev delovnega mesta – organizacijski razlog
Tožniku je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi pri prvotoženi stranki na delovnem mestu tajnika in pri drugotoženi stranki za delovno mesto tajnika iz organizacijskih razlogov. Vsaka od toženih strank je izdala odpoved pogodbe s sklepom, ki sta po vsebini enaka, saj je šlo na delovnem mestu tožnika za izvajanje enakih delovnih zadolžitev, ki so bile z njegovo ukinitvijo razdeljene na direktorico in ostale zaposlene delavce. Pri ukinitvi tožnikovega delovnega mesta je šlo za poslovno odločitev toženih strank v posledici manjšega vpisa študentov in udeležencev študija za več kot 50 %. Delodajalcu namreč ni potrebno dokazovati smotrnosti sprememb v načinu poslovanja in organizaciji dela, pri čemer je v njegovi izključni pristojnosti, da ustrezno organizira svoje poslovanje. Glede na navedeno sta toženi stranki dokazali utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku v smislu določila prve 1. alineje prvega odstavka 88. člena ZDR.
izredna pravna sredstva - predlog za obnovo postopka - zastopanje - odvetnik - pooblaščenec - zavrženje predloga za obnovo postopka
Tožnik je vložil predlog za obnovo postopka sam brez pooblaščenca, zato ga je treba zavreči, saj po določbi 3. odstavka 86. člena ZPP v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi stranka lahko opravlja pravna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik, razen če ima stranka opravljen pravniški državni izpit in pravno fakulteto. Po določbi 1. odstavka 91. člena ZPP sodišče zavrže kot nedovoljeno izredno pravno sredstvo, vloženo po pooblaščencu, ki ni oseba, določena v 3. odstavku 86. člena tega zakona in izredno pravno sredstvo, ki ga vloži stranka sama, če ne izkaže izpolnitve pogojev iz 4. odstavka 86. člena tega zakona.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja
Tožena stranka je na podlagi posnetkov video nadzora ugotovila, da je tožnik (prodajalec v bencinskem servisu) svojim strankam v nasprotju z Navodilom o poslovanju bencinskega servisa dovolil delo na računalnikih. Video nadzor je v enem primeru celo pokazal, da je tožnik zapustil prodajni pult in stranko pustil samo pri blagajni ter s tem dopustil, da je imela dostop tudi do denarnih sredstev, srečk in vrednostnih papirjev. S takšnim svojim ravnanjem je tožnik huje kršil svoje obveznosti iz delovnega razmerja, kar je utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR.
Sodišču ob ugotovitvi, da je storilec v času trajanja preizkusne dobe storil hujši prekršek v skladu z določbami ZPrCP in da je bil za ta prekršek tudi pravnomočno spoznan za odgovornega, ni potrebno ugotavljati nobenih nadaljnjih dejstev, da bi izdalo sklep o preklicu odložitve izvrševanja prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja.
stvarna pristojnost – socialno sodišče – delovno sodišče – socialni prejemki
Tožnik v tožbi, vloženi zoper center za socialno delo, uveljavlja pravice s področja socialnih prejemkov (pravice iz naslova denarne socialne pomoči, pravice iz naslova subvencije najemnine), zato gre za socialni in ne za delovni spor. Socialno sodišče je stvarno pristojno za odločanje v socialnih sporih na področju socialnih prejemkov o socialno varstvenih dajatvah oziroma o pravici do socialnih prejemkov iz različnih naslovov, če je njihov namen reševati socialno varnost upravičenca in če je za priznanje pravice do takega prejemka odločilen premoženjski cenzus (ZDSS-1 čl. 7/1 - 5/a,b). Za odločanje v tem sporu je zato pristojno socialno sodišče in ne delovno sodišče.
Kolektivna pogodba za kemično in gumarsko industrijo Slovenije člen 45.
pogodbena kazen – bruto – davki - prispevki
Od zneska pogodbene kazni je delodajalec dolžan odvesti še davke in prispevke (enako, kot npr. velja za znesek dosojene odškodnine za premoženjsko škodo). Enaka pravila za obračun in odvod davka in prispevkov veljajo tako glede plačila plače kot glede drugih izplačil iz oziroma v zvezi z delovnim razmerjem, razen tistih izplačil, ki se po zakonu izrecno ne vštevajo v davčno osnovo (npr. odškodnina za nepremoženjsko škodo). Glede na določila Zakona o dohodnini in Zakona o socialnih prispevkih je tožena stranka od zneska pogodbene kazni dolžna obračunati in odvesti davek in prispevke za socialno varnost in tožniku nakazati le za odvedene zneske znižani znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
URS člen 22, 26. ZPP člen 18, 18/2, 181, 274, 374, 374/1. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin člen 6.
zavrženje vloge – pravica do sodnega varstva – izredno pravno sredstvo – revizija – predlog za obnovo postopka
Ker je tožnik vlogo označil kot „vloga za revizijo oziroma obnovitev postopka“ in jo vložil osebno, in ne po pooblaščencu, ki je odvetnik, je treba njegovo vlogo zavreči, saj tožnik vloge v zvezi s predlaganima izrednima pravnima sredstvoma ni vložil po pooblaščencu, ki je odvetnik, kar je v nasprotju s 1. odst. 374. člena in 1. odst. 338. člena ZPP.
Pravica do sodnega varstva je pravica, da sodišče odloči o stvari sami je ena od temeljnih pravic in svoboščin državljanov. To izhaja iz 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin pa tudi iz določbe URS (predvsem iz 22. do 26. člena URS). Ker je pravica do sodnega varstva načelo, morajo biti izjeme od tega načela točno in jasno določene. Kdaj sodno varstvo ni dovoljeno je določeno v tistih določbah ZPP, ki urejajo zavrženje tožbe. Zavrženje tožbe je tako določeno v 2. odstavku 18. člena (odločitev o sporu ne spada v sodno pristojnost), 181. členu (pomanjkanje pravnega interesa pri ugotovitvenih tožbah), 274. členu (odločanje o tožbenem zahtevku ne spada v sodno pristojnost; tožba je vložena prepozno, če je s posebnimi predpisi določen rok za vložitev tožbe; o tožbenem zahtevku že teče pravda; stvar je pravnomočno razsojena; sodna poravnava sklenjena po spornem predmetu; ni podana pravna korist tožeče stranke za vložitev tožbe) in prav tako v 1. odstavku 374. člena, ki določa da prepozno, nepopolna ali nedovoljeno revizijo zavrže s sklepom sodnik sodišča prve stopnje brez naroka ter 398. člen ZPP, ki določa da prepozen in nepopoln ali nedovoljen predlog za obnovo postopka zavrže s sklepom predsednik senata brez naroka.
Upoštevajoč navedeno – da je bilo plačilo z asignacijo dogovorjeno že v ob sami sklenitvi pravnega posla, pritožbeno sodišče meni, da že slednje zadošča za izpodbitje domneve o obstoju subjektivnega pogoja izpodbojnosti iz 1. točke tretjega odstavka 272. člena ZFPPIPP. Pritožbeno sodišče v tej zvezi pojasnjuje, da je zmotno stališče tožnice iz odgovora na pritožbo, da običajnost načina plačila z asignacijo ni dokazana s tem, da je bilo v samem naročilu takšno plačilo predvideno in da bi morala toženka v ta namen dokazati, da je že pred tem poslom, v primerljivih pravnih poslih med strankama prejela plačila z asignacijami. To bi držalo zgolj v primeru, ko ob samem naročilu (sklenitvi pogodbe) ne bi bilo dogovora o plačilu z asignacijo. Da je plačilo z asignacijo šteti kot običajen način izpolnitve v primerih, ko je dogovorjeno s pogodbo (in s tem iztožljivo), je stališče ustaljene sodne prakse (1) že iz obdobja veljavnosti Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji. K temu je dodati zgolj še, da je asignacija zakonsko urejena (določbe 1035. do 1049. člena Obligacijskega zakonika) in v poslovni praksi gospodarskih subjektov precej pogosti način reševanja dolžniško-upniških razmerij in je tako tudi v tem kontekstu običajna.
Tožnica je namreč obstoj subjektivnega pogoja izpodbojnosti utemeljevala tudi s sklicevanjem na obstoj domneve iz 2. točke tretjega odstavka 272. člena ZFPPIPP. Sodišče prve stopnje je v tej zvezi tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno zaključilo, da je navedena domneva izpolnjena, ker je bilo plačilo po predmetni asignaciji v korist toženke dne 25. 10. 2010 izvršeno v obdobju zadnjih treh mesecev pred uvedbo postopka zaradi insolventnosti (postopek prisilne poravnave nad tožnico se je začel 30. 12. 2010).
Po ZFPPIPP se torej lahko izpodbija tudi običajna oblika ali način izpolnitve obveznosti, če je upnik vedel ali bi moral vedeti za dolžnikovo insolventnost. Pri navedeni domnevi 2. točke tretjega odstavka 272. člena ZFPPIPP gre za dejansko domnevo, saj iz ugotovljenega časa, kdaj je bilo izpodbojno dejanje opravljeno, sklepamo na dejstvo, ki je zakonski znak izpodbojnega dejanskega stanja. Po mnenju nekaterih avtorjev (2) pri tej domnevi zato ni pravno pomembno, ali je upnik dejansko vedel za dolžnikovo insolventnost, temveč da je bilo izpodbojno pravno dejanje storjeno v kritičnem obdobju pred začetkom postopka zaradi insolventnosti. Čeprav bi navedeno morebiti nakazovalo na to, da je moč takšno domnevo izpodbijati zgolj z izpodbijanjem domnevne baze oz. podlage domneve, torej s trditvijo, da izpodbijano dejanje ni bilo opravljeno v kritičnem obdobju, je pritožbeno sodišče mnenja, da je moč tudi v tem primeru domnevo izpodbijati z izpodbijanjem domnevanega dejstva, se pravi z dokazovanjem, da upnik v trenutku, ko je bilo izpodbijano dejanje storjeno, ni vedel oz. moral vedeti za insolventnost stečajnega dolžnika. Takšno je stališče je moč zaznati tudi v delu sodne prakse.(3)
PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE – OBLIGACIJSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0074559
ZASP člen 130, 130/1, 153, 153/1, 146, 146/1, 157, 157/1, 157/4, 157/4-1, 157/4-3, 157/6, 157/7, 158, 158/1, 158/2, 159, 159/4, 168, 168/1, 168/2, 168/3, 185, 158/1, 185/1-2. OZ člen 131, 168, 168/1, 169, 190, 198. ZPP člen 311, 311/1, 318, 318/4. ZPreZP člen 11.
nadomestilo za javno priobčitev fonogramov – skupni sporazum – oblikovanje tarife – civilna kazen – neupravičena obogatitev – dolžnost mesečnega poročanja – zapadlost obveznosti – škoda zaradi iskanja kršitelja – neodpravljiva nesklepčnost – stroški opomina
Stranke skupnega sporazuma smejo dogovoriti le eno samo tarifo. Tarifa ne sme biti različna za tiste, ki sklenejo pogodbo s kolektivno organizacijo, in za tiste, ki pogodbe ne sklenejo.
Tožena stranka je bila uporabnik fonogramov, ki pogodbe s tožečo stranko ni sklenila. Tožeča stranka lahko zahteva na temelju neupravičene obogatitve le toliko, kolikor bi lahko zahtevala nadomestila po Sporazumu 2006.
Ker je pravni temelj za določitev višine neupravičene obogatitve, kot tudi civilne kazni, zakonski, višine enega ali drugega ne more določati tožeča stranka kot kolektivna organizacija za uveljavljanje pravic. Tega ne more storiti niti sama, niti v dogovoru s kom tretjim. Zato določbe Sporazuma 2006, ki kažejo na morebitni drugačni namen tožeče stranke na eni strani, in še drugih skleniteljev tega sporazuma na drugi strani, ne morejo vplivati ne na višino zahtevkov iz neupravičene obogatitve, ne na višino zahtevkov na temelju civilne kazni.
Dvakratne povrnitve škode tožeča stranka ne more zahtevati. To bi namreč nasprotovalo temeljnemu pravilu deliktnega prava, namreč da se lahko nadomesti le škoda in nič več od tega. V avtorskem pravu je bila napravljena izjema od tega pravila, ki je v tem, da lahko kolektivna organizacija zahteva dvakratnik nadomestila za uporabo avtorske pravice. Kadar je tako, prejme tožeča stranka poleg avtorju pripadajočega nadomestila za uporabo avtorske pravice dodatno še enak znesek, iz katerega lahko pokrije stroške odkrivanja kršitev.
Tožena stranka je imela možnost prijavo ločitvene pravice, ki je bila prerekana, umakniti že pred vložitvijo tožbe, ki je bila vložena 19.7.2011. Tega pa ni storila niti po objavi sklepa o preizkusu terjatev. Odločitev sodišča prve stopnje, da v obravnavanem primeru niso izpolnjeni pogoji za uporabo določil 157. člena ZPP, saj tožena stranka ni dokazala, da ni dala povoda za tožbo, je pravilna.
Določitev pripadajočega zemljišča k stavbi v skladu z ZVEtL ni predvidena samo za tiste stavbe, ki so že v etažni lastnini ali na katerih bi bilo etažno lastnino mogoče vzpostaviti.
V nepravdnem postopku zahtevek ni bistvena sestavina predloga, zato je sodišče vezano na predlog le glede opisa razmerja oziroma stanja, o katerem naj odloči. Če torej izrek predloga morebiti ni ustrezen, to ni ovira za odločanje sodišča.
Tožena stranka je predlog za obnovo postopka utemeljevala s kršitvijo po 2. točki 394. člena ZPP, po katerem se postopek, ki je s sodno odločbo pravnomočno končan, obnovi, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Obnovitveni razlog po 2. točki 394. člena ZPP je podan, če stranka ni imela možnosti sodelovati v postopku do izdaje sodbe, ne pa, če stranka trdi, da ji sodba sploh ni bila vročena oziroma ji je bila vročena nepravilno. Pogoj za pravnomočno sodbo je njena vročitev stranki, pravnomočnost sodbe pa je predpostavka za obnovo postopka.
ZDSS-1 člen 34, 34/1. ZPP člen 7, 212, 286, 286.a. ZDR člen 126, 127, 127/2. Kolektivna pogodba za dejavnost poslovanja z nepremičninami člen 43.
obveznost plačila – razpravno načelo – razpravno načelo – materialno procesno vodstvo – plačilo za delo
V individualnih delovnih sporih je razpravno načelo omiljeno tudi s prvim odstavkom 34. člena ZDSS-1, ki določa, da lahko sodišče izvede dokaze po uradni dolžnosti, če po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev.
Tožnik v tem individualnem delovnem sporu zahteva plačilo razlike v plači, ki je bila znižana na račun dela plače na osnovi delovne uspešnosti oziroma negativne stimulacije. Za odločitev o tem, ali je bila tožniku plača zakonito znižana, je bistveno vprašanje, koliko delavcev pri toženi stranki je dosegalo normo. Na to vprašanje je treba odgovoriti za pravilno uporabo materialnega prava, kar pomeni, da lahko sodišče prve stopnje dejstva ugotavlja oziroma izvaja dokaze tudi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 34. člena ZDSS-1).