ZD člen 9. ZIZ člen 24, 24/3, 24/4, 55, 55/1, 55/1-12, 56a. ZPP člen 208, 208/1.
prekinitev izvršilnega postopka - smrt dolžnika - procesno nasledstvo - nadaljevanje izvršbe zoper pravne naslednike - omejitev odgovornosti za zapustnikove dolgove - ugovor zoper sklep o izvršbi
Sodišče prve stopnje po prekinitvi izvršilnega postopka zaradi smrti prvotne dolžnice v skladu s prvim odstavkom 208. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ odločilo, da se izvršba nadaljuje proti njenim dedičem oz. pravnim naslednikom, v konkretnem primeru proti Republiki Sloveniji. Gre za procesno nasledstvo, ki se mu dedič oz. pravni naslednik po pokojni ne more uspešno upirati, zanj tudi ni potrebno njegovo soglasje. Novi dolžnici je bil hkrati z izpodbijanim sklepom o nadaljevanju izvršbe zoper njo vročen sklep o izvršbi z dne 9. 12. 2004, v pravnem pouku izpodbijanega sklepa pa je bila nova dolžnica tudi poučena o razlogih, iz katerih lahko vloži pisni ugovor po 56a. členu ZIZ, ter opozorjena na zahtevo po obrazloženosti ugovora. Zato bo potrebno obravnavano vlogo nove dolžnice, ki jo je sicer sama podrejeno naslovila kot pritožbo, obravnavati tudi kot ugovor nove dolžnice zoper sklep o izvršbi po 56a. členu ZIZ, o čemer bo moralo sodišče prve stopnje v nadaljevanju tega postopka še odločiti.
Uredba Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 805/2004 člen 20, 20/1. ZIZ člen 38, 38/5.
evropski nalog za izvršbo - izvršilni stroški - stroški prevoda - zmotna uporaba materialnega prava
V skladu z Uredbo Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 805/2004 z dne 21. aprila 2004 o uvedbi evropskega naloga za izvršbo nespornih zahtevkov se sodba, potrjena kot evropski nalog za izvršbo, izvrši pod istimi pogoji kot sodba, izdana v državi članici izvršbe (prvi odstavek 20. člena uredbe). Od upnika se v skladu z drugim odstavkom tega člena uredbe zahteva, da pristojnim organom države članice izvršbe, pristojnim za izvršbo, predloži izvod sodbe, izvod potrdila o evropskem nalogu za izvršbo ter po potrebi prepis evropskega naloga za izvršbo ali njegov prevod v uradni jezik države članice izvršbe, ki ga overi oseba, ki je za to usposobljena v eni od držav članic. Stroški prevoda so zato po presoji sodišča druge stopnje del stroškov izdaje evropskega naloga za izvršbo in s tem del izvršilnih stroškov.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog – organizacijske spremembe – nova opredelitev delovnega mesta
Za izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga tožnice s ponudbo nove pogodbe ni obstajal utemeljen odpovedni razlog. Tožena stranka namreč ni dokazala, da je bilo tožničino delovno mesto na podlagi novih organizacijskih predpisov kakorkoli vsebinsko spremenjeno oziroma drugače opredeljeno. Delovno mesto tožnice se ni na novo opredelilo v opisanem vsebinskem smislu, ampak je bilo le nižje plačno ovrednoteno. Nižje ovrednotenje delovnega mesta, ne da bi se spremenilo še kaj drugega, pa ni nova vsebinska opredelitev delovnega mesta.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja
Tožena stranka je na podlagi posnetkov video nadzora ugotovila, da je tožnik (prodajalec v bencinskem servisu) svojim strankam v nasprotju z Navodilom o poslovanju bencinskega servisa dovolil delo na računalnikih. Video nadzor je v enem primeru celo pokazal, da je tožnik zapustil prodajni pult in stranko pustil samo pri blagajni ter s tem dopustil, da je imela dostop tudi do denarnih sredstev, srečk in vrednostnih papirjev. S takšnim svojim ravnanjem je tožnik huje kršil svoje obveznosti iz delovnega razmerja, kar je utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR.
Sodišču ob ugotovitvi, da je storilec v času trajanja preizkusne dobe storil hujši prekršek v skladu z določbami ZPrCP in da je bil za ta prekršek tudi pravnomočno spoznan za odgovornega, ni potrebno ugotavljati nobenih nadaljnjih dejstev, da bi izdalo sklep o preklicu odložitve izvrševanja prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog – ukinitev delovnega mesta – organizacijski razlog
Tožniku je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi pri prvotoženi stranki na delovnem mestu tajnika in pri drugotoženi stranki za delovno mesto tajnika iz organizacijskih razlogov. Vsaka od toženih strank je izdala odpoved pogodbe s sklepom, ki sta po vsebini enaka, saj je šlo na delovnem mestu tožnika za izvajanje enakih delovnih zadolžitev, ki so bile z njegovo ukinitvijo razdeljene na direktorico in ostale zaposlene delavce. Pri ukinitvi tožnikovega delovnega mesta je šlo za poslovno odločitev toženih strank v posledici manjšega vpisa študentov in udeležencev študija za več kot 50 %. Delodajalcu namreč ni potrebno dokazovati smotrnosti sprememb v načinu poslovanja in organizaciji dela, pri čemer je v njegovi izključni pristojnosti, da ustrezno organizira svoje poslovanje. Glede na navedeno sta toženi stranki dokazali utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku v smislu določila prve 1. alineje prvega odstavka 88. člena ZDR.
izredna pravna sredstva - predlog za obnovo postopka - zastopanje - odvetnik - pooblaščenec - zavrženje predloga za obnovo postopka
Tožnik je vložil predlog za obnovo postopka sam brez pooblaščenca, zato ga je treba zavreči, saj po določbi 3. odstavka 86. člena ZPP v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi stranka lahko opravlja pravna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik, razen če ima stranka opravljen pravniški državni izpit in pravno fakulteto. Po določbi 1. odstavka 91. člena ZPP sodišče zavrže kot nedovoljeno izredno pravno sredstvo, vloženo po pooblaščencu, ki ni oseba, določena v 3. odstavku 86. člena tega zakona in izredno pravno sredstvo, ki ga vloži stranka sama, če ne izkaže izpolnitve pogojev iz 4. odstavka 86. člena tega zakona.
Tožeča stranka s predložitvijo obračuna plače za mesec junij ni dokazala, da je tožencu plačo za mesec maj dejansko izplačala, saj iz junijske plačilne liste izhaja le, da je bila domnevno izplačana plača za mesec maj odšteta.
Iz določbe tretjega odstavka 83. člena ZDR o tem, da pri zagovoru lahko po pooblastilu delavca sodeluje predstavnik sindikata ali druga s strani delavca pooblaščena oseba, ne izhaja obveznost delodajalca, da delavca že v pisnem vabilu na zagovor opozori, da od delodajalca lahko zahteva, da o nameravani odpovedi obvesti sindikat, katerega član je. Vrhovno sodišče RS je že zavzelo stališče, da naslov 83. člena ZDR „postopek pred odpovedjo s strani delodajalca“ ne pomeni, da bi moral delodajalec izvajati kakšen postopek s formalnimi odločitvami ter z vsemi procesnimi zagotovili in roki. Revizijsko sodišče je zavzelo stališče, da gre za odpoved pogodbe o zaposlitvi, za katero veljajo splošna pravila odpovedi obligacijskih pogodb in tiste dodatne zahteve, ki jih ZDR določa zaradi varstva delavca kot šibkejše pogodbene stranke (zagotovitev zagovora in sodelovanje sindikata). Sklicevanje na sodelovanje sindikata se ne nanaša na to, da bi delodajalec moral delavca posebej opozoriti, da pri zagovoru lahko sodeluje predstavnik sindikata, temveč na to, da tega sodelovanja ne sme preprečevati in pa na obveznost delodajalca, da v skladu s prvim odstavkom 84. člena ZDR o nameravani redni ali izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno obvesti sindikat, katerega član je delavec, če delavec tako zahteva.
Upoštevajoč navedeno – da je bilo plačilo z asignacijo dogovorjeno že v ob sami sklenitvi pravnega posla, pritožbeno sodišče meni, da že slednje zadošča za izpodbitje domneve o obstoju subjektivnega pogoja izpodbojnosti iz 1. točke tretjega odstavka 272. člena ZFPPIPP. Pritožbeno sodišče v tej zvezi pojasnjuje, da je zmotno stališče tožnice iz odgovora na pritožbo, da običajnost načina plačila z asignacijo ni dokazana s tem, da je bilo v samem naročilu takšno plačilo predvideno in da bi morala toženka v ta namen dokazati, da je že pred tem poslom, v primerljivih pravnih poslih med strankama prejela plačila z asignacijami. To bi držalo zgolj v primeru, ko ob samem naročilu (sklenitvi pogodbe) ne bi bilo dogovora o plačilu z asignacijo. Da je plačilo z asignacijo šteti kot običajen način izpolnitve v primerih, ko je dogovorjeno s pogodbo (in s tem iztožljivo), je stališče ustaljene sodne prakse (1) že iz obdobja veljavnosti Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji. K temu je dodati zgolj še, da je asignacija zakonsko urejena (določbe 1035. do 1049. člena Obligacijskega zakonika) in v poslovni praksi gospodarskih subjektov precej pogosti način reševanja dolžniško-upniških razmerij in je tako tudi v tem kontekstu običajna.
Tožnica je namreč obstoj subjektivnega pogoja izpodbojnosti utemeljevala tudi s sklicevanjem na obstoj domneve iz 2. točke tretjega odstavka 272. člena ZFPPIPP. Sodišče prve stopnje je v tej zvezi tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno zaključilo, da je navedena domneva izpolnjena, ker je bilo plačilo po predmetni asignaciji v korist toženke dne 25. 10. 2010 izvršeno v obdobju zadnjih treh mesecev pred uvedbo postopka zaradi insolventnosti (postopek prisilne poravnave nad tožnico se je začel 30. 12. 2010).
Po ZFPPIPP se torej lahko izpodbija tudi običajna oblika ali način izpolnitve obveznosti, če je upnik vedel ali bi moral vedeti za dolžnikovo insolventnost. Pri navedeni domnevi 2. točke tretjega odstavka 272. člena ZFPPIPP gre za dejansko domnevo, saj iz ugotovljenega časa, kdaj je bilo izpodbojno dejanje opravljeno, sklepamo na dejstvo, ki je zakonski znak izpodbojnega dejanskega stanja. Po mnenju nekaterih avtorjev (2) pri tej domnevi zato ni pravno pomembno, ali je upnik dejansko vedel za dolžnikovo insolventnost, temveč da je bilo izpodbojno pravno dejanje storjeno v kritičnem obdobju pred začetkom postopka zaradi insolventnosti. Čeprav bi navedeno morebiti nakazovalo na to, da je moč takšno domnevo izpodbijati zgolj z izpodbijanjem domnevne baze oz. podlage domneve, torej s trditvijo, da izpodbijano dejanje ni bilo opravljeno v kritičnem obdobju, je pritožbeno sodišče mnenja, da je moč tudi v tem primeru domnevo izpodbijati z izpodbijanjem domnevanega dejstva, se pravi z dokazovanjem, da upnik v trenutku, ko je bilo izpodbijano dejanje storjeno, ni vedel oz. moral vedeti za insolventnost stečajnega dolžnika. Takšno je stališče je moč zaznati tudi v delu sodne prakse.(3)
Ugotovljeno stanje denarnih sredstev na transakcijskem računu tožnika izkazuje, da njegovo finančno stanje ni tako šibko, da bi bilo ob izgubi denarne socialne pomoči ogroženo njegovo preživetje in preživetje njegove družine. Ker tožnik ni izkazal nastanka težko nadomestljive škode oziroma tega, da bi mu z izvršitvijo izpodbijanih odločb toženca, da nima pravice do denarne socialne pomoči, nastala nepopravljiva škoda, niso izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe, s katero bi se zadržalo izvršitev zavrnilnih odločb o denarni socialni pomoči.
ZOdv člen 17, 19, 20. ZOdv-C člen 19. ZOdvT člen 11, 11/2. ZPP člen 163.
zahtevek za odmero stroškov – odvetniški stroški – odvetniška tarifa
Sodišča in drugi organi uporabljajo pri odločanju o določitvi plačila in povračilu stroškov odvetniškega zastopanja v postopkih Odvetniško tarifo, plačilo in stroški pa se obračunavajo po Odvetniški tarifi, ki velja na dan odločanja, če ni za posamezne primer z Odvetniško tarifo drugače določeno. Skupščina Odvetniške zbornice Slovenije je resda dne 10.04.2010 sprejela Odvetniško tarifo, ki je sicer objavljena na spletni strani Odvetniške zbornice Slovenije, vendar ker minister za pravosodje še ni podal soglasja k tej Odvetniški tarifi, je sodišče ne more uporabljati, saj na dan odločanja še ni veljala.
stvarna pristojnost – socialno sodišče – delovno sodišče – socialni prejemki
Tožnik v tožbi, vloženi zoper center za socialno delo, uveljavlja pravice s področja socialnih prejemkov (pravice iz naslova denarne socialne pomoči, pravice iz naslova subvencije najemnine), zato gre za socialni in ne za delovni spor. Socialno sodišče je stvarno pristojno za odločanje v socialnih sporih na področju socialnih prejemkov o socialno varstvenih dajatvah oziroma o pravici do socialnih prejemkov iz različnih naslovov, če je njihov namen reševati socialno varnost upravičenca in če je za priznanje pravice do takega prejemka odločilen premoženjski cenzus (ZDSS-1 čl. 7/1 - 5/a,b). Za odločanje v tem sporu je zato pristojno socialno sodišče in ne delovno sodišče.
ZZVZZ člen 80, 80/2, 81, 81/2. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 232, 233.
retrogradni bolniški stalež
Odločanje imenovanega zdravnika glede bolniškega staleža zavarovanca retrogradno je omejeno le na primere, ko je bil zavarovanec v bolnišnici ali če je zbolel v tujini in v drugih utemeljenih primerih, ko ni mogel do osebnega zdravnika, oziroma mu ni mogel sporočiti razlogov za zadržanost. Nobeden od razlogov, ki jih navaja osebna zdravnica v predlogu za retrogradno odobritev staleža tožnika (čakanje na operacijo zaradi stare poškodbe, invalidski postopek) ni takšen, da bi imenovani zdravnik lahko odločal o bolniškem staležu za nazaj.
Tožena stranka je predlog za obnovo postopka utemeljevala s kršitvijo po 2. točki 394. člena ZPP, po katerem se postopek, ki je s sodno odločbo pravnomočno končan, obnovi, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Obnovitveni razlog po 2. točki 394. člena ZPP je podan, če stranka ni imela možnosti sodelovati v postopku do izdaje sodbe, ne pa, če stranka trdi, da ji sodba sploh ni bila vročena oziroma ji je bila vročena nepravilno. Pogoj za pravnomočno sodbo je njena vročitev stranki, pravnomočnost sodbe pa je predpostavka za obnovo postopka.
Določitev pripadajočega zemljišča k stavbi v skladu z ZVEtL ni predvidena samo za tiste stavbe, ki so že v etažni lastnini ali na katerih bi bilo etažno lastnino mogoče vzpostaviti.
V nepravdnem postopku zahtevek ni bistvena sestavina predloga, zato je sodišče vezano na predlog le glede opisa razmerja oziroma stanja, o katerem naj odloči. Če torej izrek predloga morebiti ni ustrezen, to ni ovira za odločanje sodišča.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – razlog nesposobnosti – ponudba nove pogodbe o zaposlitvi – ustrezna zaposlitev – nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Delodajalec mora v skladu s 3. odstavkom 88. člena ZDR v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti preveriti, ali je delavca mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja, oziroma prekvalificirati za drugo delo, pri čemer če možnost obstaja mora delavcu ponuditi sklenitev nove pogodbe. Vprašanje, ali je tožena stranka kršila navedeno določbo ZDR, je odvisno od ugotovitve, ali tožena stranka tožnici res ni ponudila sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi, čeprav je ta možnost pri toženi stranki obstajala, pri čemer dejstvo, da je tožena stranka v jeseni zaposlila delavca, ne pomeni, da je bilo to delovno mesto prosto tudi v času tožničine odpovedi.