ZASP člen 130, 146, 146/1, 153, 153/1, 157, 157/1, 157/4, 157/4-1, 157/4-3, 157/6, 157/7, 158, 158/1, 158/2, 168. OZ člen 168, 168/1, 169, 190, 198.
nadomestilo za javno priobčitev fonogramov – skupni sporazum – oblikovanje tarife – enotna tarifa – civilna kazen – neupravičena obogatitev
Stranke skupnega sporazuma smejo dogovoriti le eno samo tarifo. Tarifa ne sme biti različna za tiste, ki sklenejo pogodbo s kolektivno organizacijo, in za tiste, ki pogodbe ne sklenejo.
Tožena stranka je bila uporabnik fonogramov, ki pogodbe s tožečo stranko ni sklenila. Tožeča stranka lahko zahteva na temelju neupravičene obogatitve le toliko, kolikor bi lahko zahtevala nadomestila po Sporazumu 2006.
Ker je pravni temelj za določitev višine neupravičene obogatitve, kot tudi civilne kazni, zakonski, višine enega ali drugega ne more določati tožeča stranka kot kolektivna organizacija za uveljavljanje pravic. Tega ne more storiti niti sama, niti v dogovoru s kom tretjim.
Ugotovljeno stanje denarnih sredstev na transakcijskem računu tožnika izkazuje, da njegovo finančno stanje ni tako šibko, da bi bilo ob izgubi denarne socialne pomoči ogroženo njegovo preživetje in preživetje njegove družine. Ker tožnik ni izkazal nastanka težko nadomestljive škode oziroma tega, da bi mu z izvršitvijo izpodbijanih odločb toženca, da nima pravice do denarne socialne pomoči, nastala nepopravljiva škoda, niso izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe, s katero bi se zadržalo izvršitev zavrnilnih odločb o denarni socialni pomoči.
pravila vračanja – kdaj se ne more zahtevati vrnitev
191. člen OZ določa, da kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj ali če je plačal, da bi se izognil sili. Tožeča stranka je v drugem individualnem delovnem sporu kot toženka poravnala svojo obveznost, ki ji je bila dosojena z nepravnomočno sodbo sodišča prve stopnje, ki je bila v pritožbenem postopku spremenjena tako, da je bil zahtevek nasprotne stranke zavrnjen. Tožeča stranka, ki je zoper sodbo sodišča prve stopnje že pred plačilom toženki po tej sodbi vložila pritožbo, ni bila v zmoti in je vedela, da plačuje nekaj, kar ni dolžna, saj sodba sodišča prve stopnje ni bila pravnomočna. Prav tako ni dokazala, da si je najkasneje ob plačilu po nepravnomočni sodbi sodišča prve stopnje, pridržala vračilo plačila, zato ne more zahtevati vrnitev plačila.
Delodajalec, ki delavcu odpoved pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga ali iz razloga nesposobnosti, se lahko razbremeni obveznosti plačila odpravnine po 109. členu ZDR, če so izpolnjeni naslednji pogoji: delodajalec mora ponuditi delavcu zaposlitev pri drugem delodajalcu; ponudba mora biti dana v času odpovednega roka; ponudba se mora nanašati na ustrezno zaposlitev za nedoločen v smislu tretjega odstavka 90. člena ZDR; da delavec sprejme ponudbo in sklene pogodbo o zaposlitvi z novim delodajalcem ter da se novi delodajalec v pogodbi o zaposlitvi zaveže, da bo glede minimalnega odpovednega roka in pravice do odpravnine upošteval delovno dobo delavca pri obeh delodajalcih. Delodajalec lahko ponudi novo pogodbo o zaposlitvi pri drugem delodajalcu ves čas odpovednega roka (ni potrebno, da istočasno z odpovedjo), vendar pa se delodajalec razbremeni plačilo odpravnine le, če se delavec odloči in sprejme ponujeno zaposlitev pri drugem delodajalcu, če pa je ne sprejme, pa čeprav gre za ustrezno zaposlitev v smislu tretjega odstavka 90. člena, delavec ne izgubi pravice do odpravnine. Bistven pa je seveda pogoj, da novi delodajalec v pogodbi o zaposlitvi prevzame obveznost, da bo pri odpravnini in odpovednem roku upošteval tudi delovno dobo pri prejšnjem delodajalcu.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja
Tožnik je predčasno zapuščal delovno mesto v privatne namene in pri tem svojih odhodov in prihodov ni pravilno evidentiral, skladno s hotelskim kodeksom. Navedene tožnikove kršitve res ne bi bilo mogoče kvalificirati kot hujše, v posamičnem in enkratnem ter izjemnem primeru, vendar pa glede na pogostost tožnikovih predčasnih odhodov z dela in predvsem, da je poskušal predčasne odhode prikriti z lažno registracijo odhodov, za katero je nagovoril podrejeno osebo, pa je tožnik s tem ravnanjem huje kršil pogodbene obveznosti. Zato je bil podan utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in je bil ukrep sorazmeren in ustrezen glede na storjeno in dokazano kršitev.
ZDSS-1 člen 34, 34/1. ZPP člen 7, 212, 286, 286.a. ZDR člen 126, 127, 127/2. Kolektivna pogodba za dejavnost poslovanja z nepremičninami člen 43.
obveznost plačila – razpravno načelo – razpravno načelo – materialno procesno vodstvo – plačilo za delo
V individualnih delovnih sporih je razpravno načelo omiljeno tudi s prvim odstavkom 34. člena ZDSS-1, ki določa, da lahko sodišče izvede dokaze po uradni dolžnosti, če po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev.
Tožnik v tem individualnem delovnem sporu zahteva plačilo razlike v plači, ki je bila znižana na račun dela plače na osnovi delovne uspešnosti oziroma negativne stimulacije. Za odločitev o tem, ali je bila tožniku plača zakonito znižana, je bistveno vprašanje, koliko delavcev pri toženi stranki je dosegalo normo. Na to vprašanje je treba odgovoriti za pravilno uporabo materialnega prava, kar pomeni, da lahko sodišče prve stopnje dejstva ugotavlja oziroma izvaja dokaze tudi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 34. člena ZDSS-1).
izbris iz sodnega registra brez likvidacije – sklep o obstoju izbrisnega razloga - prepozna pritožba
Pritožnik ne trdi, da bi mu bila sodna pošiljka nepravilno vročena, razlogi, zakaj je ni dvignil pravočasno, pa niso takšni pritožbeni razlog, da bi z njimi lahko uspešno izpodbil pravilni materialno pravni zaključek sodišča prve stopnje, da je pritožbo zoper sklep o obstoju izbrisnega razloga skladno s 439. členom ZFPPIPP pritožnik kot subjekt vpisa v sodni register vložil prepozno.
sorodne glasbene pravice - javno priobčevanje komercialnih fonogramov - civilna kazen – uporaba tarife
Da je pritožbeno stališče, po katerem je treba v dani situaciji, ko individualna pogodba s tožečo stranko ni bila sklenjena, uporabiti T 2005, pravno zmotno, izhaja (1) iz 2. odstavka 158. člena ZASP, (2) iz 3. odstavka 168. člena ZASP in nenazadnje iz (3) 2. odstavka 1. člena T 2005.
V 75. členu KPDVI je določeno, da je v primeru nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, ki je ugotovljeno s pravnomočno odločbo, delodajalec dolžan delavcu izplačati pavšalno odškodnino, ki znaša 5 izplačanih povprečnih plač v zavodu, za izračun odškodnine pa se upošteva povprečje zadnjih treh mesecev pred pravnomočnostjo odločbe sodišča. Tožeči stranki je nezakonito prenehalo delovno razmerje pri toženki, ki je v nasprotju s 75. členom ZDR tožnico zgolj obvestila, da ji v roku 30 dni od prejema pisnega odpravka sklepa o razrešitvi tudi preneha pogodba o zaposlitvi, kar je ugotovljeno z zgoraj pravnomočno sodbo, zato je podan temelj za plačilo pogodbene kazni iz 75. člena KPDVI.
Upoštevajoč navedeno – da je bilo plačilo z asignacijo dogovorjeno že v ob sami sklenitvi pravnega posla, pritožbeno sodišče meni, da že slednje zadošča za izpodbitje domneve o obstoju subjektivnega pogoja izpodbojnosti iz 1. točke tretjega odstavka 272. člena ZFPPIPP. Pritožbeno sodišče v tej zvezi pojasnjuje, da je zmotno stališče tožnice iz odgovora na pritožbo, da običajnost načina plačila z asignacijo ni dokazana s tem, da je bilo v samem naročilu takšno plačilo predvideno in da bi morala toženka v ta namen dokazati, da je že pred tem poslom, v primerljivih pravnih poslih med strankama prejela plačila z asignacijami. To bi držalo zgolj v primeru, ko ob samem naročilu (sklenitvi pogodbe) ne bi bilo dogovora o plačilu z asignacijo. Da je plačilo z asignacijo šteti kot običajen način izpolnitve v primerih, ko je dogovorjeno s pogodbo (in s tem iztožljivo), je stališče ustaljene sodne prakse (1) že iz obdobja veljavnosti Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji. K temu je dodati zgolj še, da je asignacija zakonsko urejena (določbe 1035. do 1049. člena Obligacijskega zakonika) in v poslovni praksi gospodarskih subjektov precej pogosti način reševanja dolžniško-upniških razmerij in je tako tudi v tem kontekstu običajna.
Tožnica je namreč obstoj subjektivnega pogoja izpodbojnosti utemeljevala tudi s sklicevanjem na obstoj domneve iz 2. točke tretjega odstavka 272. člena ZFPPIPP. Sodišče prve stopnje je v tej zvezi tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno zaključilo, da je navedena domneva izpolnjena, ker je bilo plačilo po predmetni asignaciji v korist toženke dne 25. 10. 2010 izvršeno v obdobju zadnjih treh mesecev pred uvedbo postopka zaradi insolventnosti (postopek prisilne poravnave nad tožnico se je začel 30. 12. 2010).
Po ZFPPIPP se torej lahko izpodbija tudi običajna oblika ali način izpolnitve obveznosti, če je upnik vedel ali bi moral vedeti za dolžnikovo insolventnost. Pri navedeni domnevi 2. točke tretjega odstavka 272. člena ZFPPIPP gre za dejansko domnevo, saj iz ugotovljenega časa, kdaj je bilo izpodbojno dejanje opravljeno, sklepamo na dejstvo, ki je zakonski znak izpodbojnega dejanskega stanja. Po mnenju nekaterih avtorjev (2) pri tej domnevi zato ni pravno pomembno, ali je upnik dejansko vedel za dolžnikovo insolventnost, temveč da je bilo izpodbojno pravno dejanje storjeno v kritičnem obdobju pred začetkom postopka zaradi insolventnosti. Čeprav bi navedeno morebiti nakazovalo na to, da je moč takšno domnevo izpodbijati zgolj z izpodbijanjem domnevne baze oz. podlage domneve, torej s trditvijo, da izpodbijano dejanje ni bilo opravljeno v kritičnem obdobju, je pritožbeno sodišče mnenja, da je moč tudi v tem primeru domnevo izpodbijati z izpodbijanjem domnevanega dejstva, se pravi z dokazovanjem, da upnik v trenutku, ko je bilo izpodbijano dejanje storjeno, ni vedel oz. moral vedeti za insolventnost stečajnega dolžnika. Takšno je stališče je moč zaznati tudi v delu sodne prakse.(3)
ZDSS-1 člen 7, 7/1, 7/1-2a, 7/2, 68. ZPP člen 153, 153/1, 154.
izvedenina – plačnik
V socialnem sporu zaradi plačila odškodnine se glede stroškov postopka uporabljajo določbe ZPP. Plačilo predujma za postavitev sodnega izvedenca zato nosi tista stranka, ki je predlagala njegovo postavitev.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja – dokazno breme
Tožnik je opravljal svoje obveznosti v skladu z navodili in pooblastili, ki jih je imel in ni storil očitani kršitvi delovnih obveznosti v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi (tožnik ni bil odgovoren za napako glede prekoračitve limita, ki je veljal za nove kupce, prav tako ni - kljub blokadi v sistemu - posloval v nasprotju s pravili družbe in ni bil odgovoren za nerealiziran znesek v poslovanju). V tem sporu zato tožena stranka ni uspela dokazati, da je z očitanimi kršitvami tožnik naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (druga alineja prvega odstavka 111. člena ZDR).
PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE – OBLIGACIJSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0074559
ZASP člen 130, 130/1, 153, 153/1, 146, 146/1, 157, 157/1, 157/4, 157/4-1, 157/4-3, 157/6, 157/7, 158, 158/1, 158/2, 159, 159/4, 168, 168/1, 168/2, 168/3, 185, 158/1, 185/1-2. OZ člen 131, 168, 168/1, 169, 190, 198. ZPP člen 311, 311/1, 318, 318/4. ZPreZP člen 11.
nadomestilo za javno priobčitev fonogramov – skupni sporazum – oblikovanje tarife – civilna kazen – neupravičena obogatitev – dolžnost mesečnega poročanja – zapadlost obveznosti – škoda zaradi iskanja kršitelja – neodpravljiva nesklepčnost – stroški opomina
Stranke skupnega sporazuma smejo dogovoriti le eno samo tarifo. Tarifa ne sme biti različna za tiste, ki sklenejo pogodbo s kolektivno organizacijo, in za tiste, ki pogodbe ne sklenejo.
Tožena stranka je bila uporabnik fonogramov, ki pogodbe s tožečo stranko ni sklenila. Tožeča stranka lahko zahteva na temelju neupravičene obogatitve le toliko, kolikor bi lahko zahtevala nadomestila po Sporazumu 2006.
Ker je pravni temelj za določitev višine neupravičene obogatitve, kot tudi civilne kazni, zakonski, višine enega ali drugega ne more določati tožeča stranka kot kolektivna organizacija za uveljavljanje pravic. Tega ne more storiti niti sama, niti v dogovoru s kom tretjim. Zato določbe Sporazuma 2006, ki kažejo na morebitni drugačni namen tožeče stranke na eni strani, in še drugih skleniteljev tega sporazuma na drugi strani, ne morejo vplivati ne na višino zahtevkov iz neupravičene obogatitve, ne na višino zahtevkov na temelju civilne kazni.
Dvakratne povrnitve škode tožeča stranka ne more zahtevati. To bi namreč nasprotovalo temeljnemu pravilu deliktnega prava, namreč da se lahko nadomesti le škoda in nič več od tega. V avtorskem pravu je bila napravljena izjema od tega pravila, ki je v tem, da lahko kolektivna organizacija zahteva dvakratnik nadomestila za uporabo avtorske pravice. Kadar je tako, prejme tožeča stranka poleg avtorju pripadajočega nadomestila za uporabo avtorske pravice dodatno še enak znesek, iz katerega lahko pokrije stroške odkrivanja kršitev.
Tožena stranka je imela možnost prijavo ločitvene pravice, ki je bila prerekana, umakniti že pred vložitvijo tožbe, ki je bila vložena 19.7.2011. Tega pa ni storila niti po objavi sklepa o preizkusu terjatev. Odločitev sodišča prve stopnje, da v obravnavanem primeru niso izpolnjeni pogoji za uporabo določil 157. člena ZPP, saj tožena stranka ni dokazala, da ni dala povoda za tožbo, je pravilna.
ZASP člen 130, 146, 146/1, 153, 153/1, 157, 157/1, 157/4, 157/4-1, 157/4-3, 157/6, 157/7, 158, 158/2, 168, 168/1, 168/2, 168/3. OZ člen 131, 168, 168/1, 169, 190, 198.
nadomestilo za javno priobčitev fonogramov – skupni sporazum – oblikovanje tarife – civilna kazen – neupravičena obogatitev – škoda zaradi iskanja kršitelja – neodpravljiva nesklepčnost
Stranke skupnega sporazuma smejo dogovoriti le eno samo tarifo. Tarifa ne sme biti različna za tiste, ki sklenejo pogodbo s kolektivno organizacijo, in za tiste, ki pogodbe ne sklenejo.
Tožena stranka je bila uporabnik fonogramov, ki pogodbe s tožečo stranko ni sklenila. Tožeča stranka lahko zahteva na temelju neupravičene obogatitve le toliko, kolikor bi lahko zahtevala nadomestila po Sporazumu 2006.
Ker je pravni temelj za določitev višine neupravičene obogatitve, kot tudi civilne kazni, zakonski, višine enega ali drugega ne more določati tožeča stranka kot kolektivna organizacija za uveljavljanje pravic. Tega ne more storiti niti sama, niti v dogovoru s kom tretjim. Zato določbe Sporazuma 2006, ki kažejo na morebitni drugačni namen tožeče stranke na eni strani, in še drugih skleniteljev tega sporazuma na drugi strani, ne morejo vplivati ne na višino zahtevkov iz neupravičene obogatitve, ne na višino zahtevkov na temelju civilne kazni.
Dvakratne povrnitve škode tožeča stranka ne more zahtevati. To bi namreč nasprotovalo temeljnemu pravilu deliktnega prava, namreč da se lahko nadomesti le škoda in nič več od tega. V avtorskem pravu je bila napravljena izjema od tega pravila, ki je v tem, da lahko kolektivna organizacija zahteva dvakratnik nadomestila za uporabo avtorske pravice. Kadar je tako, prejme tožeča stranka poleg avtorju pripadajočega nadomestila za uporabo avtorske pravice dodatno še enak znesek, iz katerega lahko pokrije stroške odkrivanja kršitev.
PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE – CIVILNO PROCESNO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL0077716
ZASP člen 130, 130/1, 157, 157/1, 157/4, 157/4-1, 157/4-3, 157/6, 157/7, 158, 158/1, 158/2, 159, 159/4, 168, 168/1, 168/2, 168/3, 185, 185/1, 185/1-2. OZ člen 190, 198. ZPP člen 311, 311/1, 318, 318/4. ZPreZP člen 1, 11.
javna priobčitev fonogramov – plačilo nadomestila kolektivni organizaciji – skupni sporazum o višini nadomestil – uporaba tarife – civilna kazen – dolžnost mesečnega poročanja – zapadlost obveznosti – stroški opominov
Stranke skupnega sporazuma lahko določijo različno nadomestilo glede na „okoliščine uporabe“. Ne smejo pa vezati višine nadomestila na okoliščine v zvezi z njegovim plačevanjem oziroma, glede na okoliščine v zvezi z njegovim neplačevanjem.
Stranke skupnega sporazuma smejo torej dogovoriti le eno samo tarifo. Tarifa ne sme biti različna za tiste, ki sklenejo pogodbo s kolektivno organizacijo, in za tiste, ki pogodbe ne sklenejo.
Ker je pravni temelj za določitev višine neupravičene obogatitve, kot tudi civilne kazni, zakonski, višine enega ali drugega ne more določati tožeča stranka kot kolektivna organizacija za uveljavljanje pravic. Tega ne more storiti niti sama, niti v dogovoru s kom tretjim.
Kršitev avtorske oziroma sorodne pravice ima v civilnopravnem smislu za posledico uveljavljanje zahtevkov, ki temeljijo na neupravičeno pridobljeni koristi na strani uporabnika varovanih del in uveljavljanje civilne kazni ali odškodnine, ne pa
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca - zamuda s plačilom
Na utemeljenost razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca, ki mu delodajalec najmanj trikrat zaporedoma ali v obdobju šestih mesecev ni izplačal plačila za delo ob zakonsko oziroma pogodbeno dogovorjenem roku, ne vpliva dejstvo, da je delodajalec plačilo kasneje (z zamudo) izplačal.
ZDR člen 88, 88/1, 88/1-1. ZPP člen 133, 142, 142/3, 146, 146/2.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog – vročanje – pravna oseba
V kolikor je tožena stranka (pravna oseba) imela uporaben hišni predalčnik, bi moral vročevalec po preteku 15-dnevnega roka, v katerem bi lahko tožena stranka dvignila pisanje, pustiti tožbo s pozivom na odgovor v tem predalčniku. Pisanje se vrne sodišču le v primeru, če naslovnik nima predalčnika ali je ta neuporaben.
Tožena stranka je predlog za obnovo postopka utemeljevala s kršitvijo po 2. točki 394. člena ZPP, po katerem se postopek, ki je s sodno odločbo pravnomočno končan, obnovi, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Obnovitveni razlog po 2. točki 394. člena ZPP je podan, če stranka ni imela možnosti sodelovati v postopku do izdaje sodbe, ne pa, če stranka trdi, da ji sodba sploh ni bila vročena oziroma ji je bila vročena nepravilno. Pogoj za pravnomočno sodbo je njena vročitev stranki, pravnomočnost sodbe pa je predpostavka za obnovo postopka.