KPND člen 23. ZJU člen 16. OZ člen 3, 88. ZKolP člen 1. ZNOIP člen 1, 13, 13/1, 13/2, 27, 27/1, 27/1-2, 18. ZJF člen 1.
regres za letni dopust – podjetniška kolektivna pogodba
Tožena stranka je javni zavod, ki je v obveznem delu pokojninskega in invalidskega zavarovanja vključen v sistem javnih financ, od ustanovitve dalje pa se financira iz sredstev obveznega zavarovanja in iz drugih javnih virov, zato so omejitve iz ZNOIP, glede načina obračunavanja in izplačevanja regresa za letni dopust, veljale tudi zanjo.
Po uveljavitvi ZNOIP (od 13. 3. 1993), ki je kot prisilni predpis omejil pogodbeno svobodo glede kolektivnega dogovarjanja o višini regresa za letni dopust tudi za delavce tožene stranke, se tožena stranka s sindikatom delavcev zavoda ni mogla več pravno veljavno dogovoriti za regres za letni dopust v višini, ki presega višino regresa za letni dopust, določeno z ZNOIP. Takšna določba v podjetniški kolektivni pogodbi je, če je sklenjena po uveljavitvi ZNOIP, nična.
Pomen IOP obrazca je odvisen od konkretnih okoliščin zadeve. Tožeča stranka je med ostalim trdila, da je pred podpisom tožena stranka že izvedla nekaj plačil po spornih računih, da je torej na ta način konkludentno, nato pa še s predložitvijo podpisanega IOP obrazca pripoznala, da ima obveznost do tožeče stranke v vtoževani višini, kar bi res lahko kazalo, da bi lahko imel obrazec pomen pripoznave dolga v smislu 364. člena OZ.
URS člen 14. ZPIZ-1 člen 36, 50, 74, 75, 75/1, 76, 398, 409.
odmera invalidske pokojnine – prišteta doba – pokojninska doba
Višina invalidske pokojnine v primeru, če je invalidnost posledica bolezni (kot je to pri tožnici), ne more presegati zneska pokojnine za invalidnost, ki je posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni. Izjema je le, če dejanska pokojninska doba pri ženskah presega 38 let pokojninske dobe. Ker pokojninska doba, ki jo je dosegla tožnica, ne presega 38 let, invalidska pokojnina ne more preseči zneska, kot bi šel tožnici v primeru, če bi bila njena invalidnost posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni. Odmerni odstotek za odmero invalidske pokojnine zaradi invalidnosti, nastale kot posledica poškodbe pri delu oziroma poklicne bolezni, v letu 2009 znaša 80 %, zato tožnica neutemeljeno uveljavlja odmero invalidske pokojnine v višjem odmernem odstotku.
Iz vseh izvedeniških mnenj in izvidov lečečih zdravnikov izhaja, da je tožnik sposoben opravljati lažje in srednje težko delo v polnem delovnem času ob določenih omejitvah. Tožnikovo zdravstveno stanje zato ni takšno, da bi ga bilo potrebno razvrstiti v I. kategorijo invalidnosti, niti pri tožniku ni podana II. kategorija invalidnosti in ne bi bil ob tem zmožen za drugo ustrezno delo brez poklicne rehabilitacije. Tožbeni zahtevek na priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine je zato neutemeljen.
Tožbo nedopustnosti izvršbe lahko dolžnik v izvršilnem postopku vloži le iz razlogov, iz katerih je mogoč ugovor zoper sklep o izvršbi in kadar so v zvezi s takim ugovorom sporna dejstva. Kolikor pritožnika očitata sodišču prve stopnje, da se ni opredelilo do ugovorov glede zamudnih obresti, je pritožba neutemeljena, saj ne gre za spor o dejstvih, poleg tega se ti ugovori niti ne nanašajo na samo terjatev, ki je predmet izvršbe, in zato ne morejo biti razlog za nedopustnost izvršbe. Predmet pravde zaradi nedopustnosti izvršbe je v zvezi s tožbenimi navedbami lahko le vprašanje, ali je izvršilni naslov že izvršljiv.
OBLIGACIJSKO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO – STEČAJNO PRAVO
VSC0003284
ZFPPIPP člen 59, 59/2, 296, 296/5.
prijava terjatve v stečajnem postopku – prenehanje terjatve – materialni prekluzivni rok
Tožeča stranka kot upnica v zakonskem roku treh mesecev po objavi oklica o začetku stečajnega postopka zoper toženo stranko (drugi odstavek 59. člena ZFPPIPP - materialni prekluzivni rok) svoje denarne terjatve ni prijavila, zato je na podlagi petega odstavka 296. člena ZFPPIPP njena terjatev do tožene stranke, sedaj stečajne dolžnice, prenehala obstajati. Gre za prenehanje materialnopravnega upravičenja tožeče stranke (oziroma z drugimi besedami: stvarne legitimacije stranke več ni, ker je prenehala ipso iure).
Direktiva Sveta 77/187 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z ohranjanjem pravic delavcev v primeru prenosa podjetij, obratov ali delov podjetij ali obratov določa, da je mogoče v javnem sektorju pravice urediti drugače, torej tudi z znižanjem nekaterih pravic, v konkretnem primeru plače. Direktiva 2011/23/ES z dne 12. 3. 2001 pa v členu 1(c) določa, da upravna reorganizacija organov oblasti ali prenos upravnih funkcij med organi oblasti ne predstavlja prenosa v smislu te direktive. Glede na to, da je mogoče prehod šteti za prenos upravnih funkcij med organi oblasti, saj oba organa odločata v upravnih zadevah, je dopustno pravice določiti drugače kot po 73. členu ZDR, ki načeloma velja za prehode med zasebnimi gospodarskimi subjekti.
ZPIZ-1 člen 7, 15, 15/2, 25, 33, 33/3, 258. ZMEPIZ člen 49.
lastnost zavarovanca – I. kategorija invalidnosti – samozaposleni
Čeprav je bil tožnik v spornem obdobju vpisan v register kot edini družbenik in direktor družbe in ni bil vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ga je toženec neutemeljeno za nazaj vključil v zavarovanje kot družbenika in direktorja na podlagi 2. odstavka 15. člena ZPIZ-1. Pri tožniku je ugotovljena I. kategorija invalidnosti od 8. 10. 2009 dalje, zaradi katere za obvezno zavarovanje po 2. odstavku 15. člena ZPIZ-1 ni podlage.
ZAVAROVANJE TERJATEV – CIVILNO PROCESNO PRAVO – SODNE TAKSE
VSL0077711
ZPP člen 105a, 105a/3,117, 117/4. ZST-1 člen 5, 5/1, 5/1-1, 13, 13/1.
začasna odredba – prepoved obremenitve in odtujitve nepremičnin – nastanek neznatne škode – ustrezno sredstvo zavarovanja – vrnitev v prejšnje stanje – oprava zamujenega dejanja – predlog za obročno plačilo sodne takse – pravočasnost predloga – domneva umika pritožbe
Začasna odredba ne predstavlja prekomernega sredstva zavarovanja, saj sta bili nepremičnini tožene stranke predhodno že obremenjeni z maksimalno hipoteko, ki daje drugemu upniku prednostno poplačilno pravico.
Če se predlaga vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude roka, mora predlagatelj obenem, ko vloži predlog, opraviti tudi zamujeno dejanje. To dejanje pa bi lahko bilo edino plačilo sodne takse za pritožbo. Predlog za obročno plačilo sodne takse za pritožbo je tožena stranka namreč vložila prepozno, zato to ni tisto dejanje, ki bi lahko ustrezalo pojmu zamujenega dejanja.
KPND člen 23. ZJU člen 16. OZ člen 3, 88. ZKolP člen 1. ZNOIP člen 1, 13, 13/1, 13/2, 27, 27/1, 27/1-2, 18. ZJF člen 1.
regres za letni dopust – podjetniška kolektivna pogodba
Tožena stranka je javni zavod, ki je v obveznem delu pokojninskega in invalidskega zavarovanja vključen v sistem javnih financ, od ustanovitve dalje pa se financira iz sredstev obveznega zavarovanja in iz drugih javnih virov, zato so omejitve iz ZNOIP, glede načina obračunavanja in izplačevanja regresa za letni dopust, veljale tudi zanjo.
Po uveljavitvi ZNOIP (od 13. 3. 1993), ki je kot prisilni predpis omejil pogodbeno svobodo glede kolektivnega dogovarjanja o višini regresa za letni dopust tudi za delavce tožene stranke, se tožena stranka s sindikatom delavcev zavoda ni mogla več pravno veljavno dogovoriti za regres za letni dopust v višini, ki presega višino regresa za letni dopust, določeno z ZNOIP. Takšna določba v podjetniški kolektivni pogodbi je, če je sklenjena po uveljavitvi ZNOIP, nična.
ZPre-1 člen 17, 17/3, 68, 68/1, 68/2. ZGD-1 člen 384, 385, 386, 387, 388. Direktiva 2004/25/ES Evropskega parlamenta in sveta z dne 21. aprila 2004 člen 15, 15/2, 15/2-5.
V primeru izključitve manjšinskih delničarjev v poprevzemnem obdobju, predstavlja pravično nadomestilo oziroma pošteno ceno, tista cena, s katero je prevzemnik uspel prepričati zadosten delež naslovnikov njegove ponudbe v okviru javnega in transparentnega postopka. Zgolj takšna cena daje manjšinskim delničarjem, ki po 68. členu ZPre-1 nimajo možnosti sodnega preizkusa ponujene denarne odpravnine jamstvo, da je bil njihov ekonomski interes, kot ga zasledujejo ob izključitvi, v zadostni meri zaščiten.
Ob upoštevanju, da izklučitev predstavlja poseg v lastninsko pravico manjšinskih delničarjev, ki je dopusten le ob ustreznem premoženjem ekvivalentu, je potrebno položaje, ko je določena (neizpodbojna) domneva ustreznega nadomestila in ko posledično manjšinski delničarji nimajo možnosti sodnega preizkusa ponujene odpravnine, tolmačiti restriktivno.
Pridobivanje delnic prevzemnika v poprevzemnem obdobju mehanizmov oblikovanja poštene cene ne vsebuje, zato takšnega pridobivanja ni mogoče upoštevati pri ustvarjanju domneve pravične oziroma poštene cene po drugem odstavku 68. člena ZPre-1.
Sporna škoda je nastala med trajanjem prevoza, na prikolici, ki je bila kot prevozno sredstvo navedena na mednarodnem tovornem listu. Okoliščina, ali je bila prikolica v trenutku nastanka škode fizično pripeta na vlečno vozilo ali ne, zato ni odločilna. Z zavarovalno pogodbo je bila krita tudi vtoževana škoda.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog
Tožnica ni imela ustrezne izobrazbe za zasedbo delovnega mesta skrbnik skladnosti poslovanja, zato ji tožena stranka tega delovnega mesta v postopku redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bila dolžna ponuditi.
ZPIZ-1 člen 110, 110/2. ZPIZ člen 72, 72/1, 72/1-3.
družinska pokojnina
Tožničin otrok je prejemal družinsko pokojnino po pokojne možu po določbah ZPIZ, veljavnega do 31. 12. 1999. Ker tožnica ni bila popolnoma nezmožna za delo v času uživanja družinske pokojnine, nima pravice do družinske pokojnine po pokojnem možu, oziroma do tega, da bi to pravico obdržala, dokler je nezmožnost podana.
podjemna pogodba - skrita napaka – odgovornost za sodelavca – obvestilo o napaki – odprava napake
Če je za napako odgovoren nekdo, ki mu je izvajalec zaupal izvedbo del posla, ga mora izvajalec, če namerava zahtevati od njega povračilo, obvestiti o napaki v dveh mesecih od dneva, ko je naročnik obvestil njega. To je skladno z določbo 629. člena OZ, da podjemnik ni dolžan osebno opraviti posla, je pa zanj še naprej odgovoren naročniku in skladno s 630. členom OZ, da podjemnik odgovarja za osebe, ki so po njegovem naročilu delale pri prevzetem poslu, kot da bi ga sam opravil. Seveda je podjemnik skladno z 239. členom OZ dolžan podizvajalcu kot svojemu pogodbenemu partnerju omogočiti, da najprej sam odpravi napako, če pa podizvajalec tega ne stori, jo je dolžan v razmerju do svojega naročnika odpraviti sam, od podizvajalca pa ima skladno s 243. členom OZ pravico zahtevati povračilo navadne škode v višini stroška odprave napake.
KPND člen 23. ZJU člen 16. OZ člen 3, 88. ZKolP člen 1. ZNOIP člen 1, 13, 13/1, 13/2, 27, 27/1, 27/1-2, 18. ZJF člen 1.
regres za letni dopust – podjetniška kolektivna pogodba
Tožena stranka je javni zavod, ki je v obveznem delu pokojninskega in invalidskega zavarovanja vključen v sistem javnih financ, od ustanovitve dalje pa se financira iz sredstev obveznega zavarovanja in iz drugih javnih virov, zato so omejitve iz ZNOIP, glede načina obračunavanja in izplačevanja regresa za letni dopust, veljale tudi zanjo.
Po uveljavitvi ZNOIP (od 13. 3. 1993), ki je kot prisilni predpis omejil pogodbeno svobodo glede kolektivnega dogovarjanja o višini regresa za letni dopust tudi za delavce tožene stranke, se tožena stranka s sindikatom delavcev zavoda ni mogla več pravno veljavno dogovoriti za regres za letni dopust v višini, ki presega višino regresa za letni dopust, določeno z ZNOIP. Takšna določba v podjetniški kolektivni pogodbi je, če je sklenjena po uveljavitvi ZNOIP, nična.
KPND člen 23. ZJU člen 16. OZ člen 3, 88. ZKolP člen 1. ZNOIP člen 1, 13, 13/1, 13/2, 27, 27/1, 27/1-2, 18. ZJF člen 1.
regres za letni dopust – podjetniška kolektivna pogodba
Tožena stranka je javni zavod, ki je v obveznem delu pokojninskega in invalidskega zavarovanja vključen v sistem javnih financ, od ustanovitve dalje pa se financira iz sredstev obveznega zavarovanja in iz drugih javnih virov, zato so omejitve iz ZNOIP, glede načina obračunavanja in izplačevanja regresa za letni dopust, veljale tudi zanjo.
Po uveljavitvi ZNOIP (od 13. 3. 1993), ki je kot prisilni predpis omejil pogodbeno svobodo glede kolektivnega dogovarjanja o višini regresa za letni dopust tudi za delavce tožene stranke, se tožena stranka s sindikatom delavcev zavoda ni mogla več pravno veljavno dogovoriti za regres za letni dopust v višini, ki presega višino regresa za letni dopust, določeno z ZNOIP. Takšna določba v podjetniški kolektivni pogodbi je, če je sklenjena po uveljavitvi ZNOIP, nična.
ZJU člen 6, 152. ZSPJS člen 20, 20/2. ZZelP-F člen 43.
javni uslužbenec – plača – pogodba o zaposlitvi – premestitev – državni organi
Tožniku je prenehalo delovno razmerje v javni agenciji in je brez prekinitve sklenil delovno razmerje z ministrstvom. V tožnikovem primeru ni šlo za premestitev na drugo delovno mesto v drugem državnem organu in tudi ne za premestitev javnega uslužbenca na drugo delovno mesto, zato tožnik neupravičeno zahteva, da bi mu morala tožena stranka ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi upoštevati količnik za določitev osnovne plače, ki ga je imel pri javni agenciji.
Tožnik v ustreznih prekluzivnih rokih ni sprožil sodnega varstva glede veljavnosti posameznih pogodbenih določil. Glede na navedeno tožena stranka ni ravnala nezakonito, ko mu je obračunavala in izplačevala plačo na podlagi količnika, kot je bil dogovorjen s strani obeh pogodbenih strank v pogodbi o zaposlitvi.
OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0068865
ZOR člen 66, 66/1, 66/2, 73, 369, 371, 372, 542, 543. ZPP člen 7. OZ člen 344, 347. ZOTMR člen 170, 182.
navidezna pogodba – prikrita pogodba – kreditna pogodba – prodajna pogodba – ničnost kreditne pogodbe – veljavnost prikrite pogodbe – prodaja na obroke – letalo kot predmet pogodbe – oblika pogodbe – ustna pogodba – oblika pogodbe po ZOTMR – teorija realizacije – zastaranje – obročna plačila ene terjatve – splošni zastaralni rok – pogodbene obresti – zastaranje pogodbenih obresti
Pri obročnih odplačilih ene terjatve je treba uporabiti splošni petletni zastaralni rok iz 371. člena ZOR in ne triletni zastaralni rok po 372. členu ZOR, ki velja za občasne terjatve oziroma za anuitete. Zakon namreč loči občasne terjatve od občasnih plačil ene terjatve, ki sicer pomeni celoto.
Pravna teorija kot tudi sodna praksa stojijo na stališču, da pogodbene obresti nimajo narave občasne terjatve po določbi 347. člena OZ (vsebinsko enako prej 372. člen ZOR), saj ne dospevajo v časovnih presledkih, kot zamudne obresti, ampak dospejo ob plačilu glavne terjatve.