ZJU člen 6, 152. ZSPJS člen 20, 20/2. ZZelP-F člen 43.
javni uslužbenec – plača – pogodba o zaposlitvi – premestitev – državni organi
Tožniku je prenehalo delovno razmerje v javni agenciji in je brez prekinitve sklenil delovno razmerje z ministrstvom. V tožnikovem primeru ni šlo za premestitev na drugo delovno mesto v drugem državnem organu in tudi ne za premestitev javnega uslužbenca na drugo delovno mesto, zato tožnik neupravičeno zahteva, da bi mu morala tožena stranka ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi upoštevati količnik za določitev osnovne plače, ki ga je imel pri javni agenciji.
Tožnik v ustreznih prekluzivnih rokih ni sprožil sodnega varstva glede veljavnosti posameznih pogodbenih določil. Glede na navedeno tožena stranka ni ravnala nezakonito, ko mu je obračunavala in izplačevala plačo na podlagi količnika, kot je bil dogovorjen s strani obeh pogodbenih strank v pogodbi o zaposlitvi.
Skladno z določbo tretjega odstavka 139. člena ZPP se prvi toženki (pravni osebi) kot subjektu vpisa v sodni register vroča na naslovu, navedenem v registru. Če vročitev ni opravljena na naslovu, navedenem v registru, kot v obravnavanem primeru, ni mogoče šteti, da je prišlo do pravilne vročitve tožbe v odgovor, zato niso bili podani pogoji za izdajo zamudne sodbe.
Če korist nastane na veljavni pravni podlagi, ne gre za neupravičeno obogatitev.
Pravni temelj za pridobitev kupnine je prodajna pogodba, s katero se je toženec zavezal proti plačilu kupnine na kupca prenesti lastninsko pravico. Podlago za prodajo parcele pa predstavlja vknjižena lastninska pravica, ki jo je toženec pridobil ex lege od svojega pravnega prednika na podlagi dedovanja.
Za kolektivno uveljavljanje malih avtorskih pravic ni potrebna pogodba med avtorjem in kolektivno organizacijo, s katero bi ta nanjo prenesel pravico do njihove uveljavitve, pravna posledica pa je (ex lege) enaka kot če bi bila takšna pogodba sklenjena. Avtor namreč v takem primeru ne more določenemu uporabniku prepovedati uporabe svojega dela, prav tako pa mu ne more dovoliti brezplačne uporabe svojega dela.
neposredna zahteva podjemnikovih sodelavcev do naročnika – odškodninska odgovornost zaradi opustitve vnovčenja bančne garancije za plačilo podizvajalcu – pogodba v korist tretjega - načelo vestnosti in poštenja
Po materialnem pravu tožeča stranka ne more zahtevati od tožene stranke plačila iz kasneje dolgovane vsote, ker te v trenutku zahteve tožena stranka (še) ni dolgovala S. d. d. V zakonu ni dolžnosti naročnika – tožene stranke evidentirati podizvajalčevo zahtevo in jo realizirati po tem, ko v plačilo dospejo poznejše terjatve glavnega izvajalca do naročnika. To pomeni, da tudi če pozneje dospe nova terjatev glavnega izvajalca do naročnika, naročnik ne sme v zvezi s poznejšo oziroma drugo terjatvijo glavnega izvajalca poplačati podizvajalca.
stvarna pristojnost – izključna pristojnost – vrednost spornega predmeta – obligacijskopravni zahtevek – zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila
V konkretnem primeru tožeča stranka poleg tožbenega zahtevka na ugotovitev obstoja stvarne služnosti, vlaga tudi zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, kar predstavlja obligacijskopravni zahtevek, za katerega se stvarna pristojnost sodišča določa po vrednosti spornega predmeta. Le ta v konkretnem primeru presega 20.000,00 EUR, zato je podana pristojnost okrožnega sodišča.
Po določbi točke f 1. odstavka 5. člena ZDSS-1 je delovno sodišče stvarno pristojno za odločanje o kadrovski štipendiji med delodajalcem in dijakom ali študentom. V konkretnem sporu ne gre za spor o kadrovski štipendiji med delodajalcem in študentom, temveč je tožena stranka štipenditor, ne pa delodajalec. Tako ni podana stvarna pristojnost delovnega sodišča po določbi točke f 1. odstavka 5. člena ZDSS-1, prav tako pa ni podana stvarna pristojnost socialnega sodišča, ki sodi v socialnih sporih o štipendiji, pri podeljevanju katere je odločilen premoženjski cenzus in štipendij za nadarjene (točka 3.c. 1. odstavka 7. člena ZDSS-1). Ker tožeča stranka s tožbo zahteva razveljavitev upravnega akta - sklepa tožene stranke (štipenditorja), s katerim je le-ta prekinila pogodbo o štipendiranju in zahtevala vračilo prejetih štipendij, ni podana stvarna pristojnost delovnega sodišča v tem sporu, ampak pristojnost upravnega sodišča.
V skladu z 2. odstavkom 334. člena ZPP stranka lahko umakne že vloženo pritožbo, dokler sodišče druge stopnje ne izda odločbe. Pritožbeno sodišče v tej zadevi o pritožbi še ni odločilo, zato je izdalo ugotovitveni sklep o tem, da je tožena stranka umaknila pritožbo.
Dolžnik v pritožbi ne izpodbija pravno odločilnih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in je le-ta tako neobrazložena, zato se je sodišče druge stopnje pri njenem obravnavanju omejilo na preizkus izpodbijanega sklepa v mejah razlogov, na obstoj katerih pazi po uradni dolžnosti ter ugotovilo, da je ob pritožbeno neizpodbijanih dejanskih ugotovitvah, sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu pravilno zaključilo, da je bila pritožba dolžnika zoper sklep z dne 18.9.2012 prepozna in jo je utemeljeno zavrglo.
Po ZOdvT lahko nagrado po tar. št. 3100 odvetnik prejme v isti zadevi le enkrat. Torej je lahko nagrada po posamezni tar. št. odmerjena le enkrat in to glede na vrednost spora.
Določilo drugega odstavka 154. člena ZPP sodišču omogoča odločitev o pravdnih stroških glede na uspeh, ki ga je stranka dosegla v postopku. Takšno pravilo o povrnitvi pravdnih stroškov terja, da le-ti v končni posledici bremenijo tistega, ki je s svojim ravnanjem povzročil, da je bila pravda potrebna. Odločilno pa je načelo končnega uspeha, ne pa uspešnost posameznih pravdnih dejanj.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi – pravica do zagovora – zagovor – preložitev – bolniški stalež
Vrhovno sodišče RS je že zavzelo stališče, da v nekaterih primerih (npr. daljši bolniški stalež) od delodajalca ni ustrezno pričakovati, da zagovor preloži na kasnejši datum in delavcu omogoči zagovor kasneje, kljub temu, da se delavec opravičeno ne odzove vabilu na zagovor, saj bi takšna preložitev glede na kratek prekluzivni rok za izredno odpoved preprečila možnost takšne odpovedi. V takšnih primerih gre za okoliščino, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči kasnejši zagovor, oziroma da datum že določenega zagovora preloži, kar pa je eden od zakonskih razlogov, na podlagi katerega od delodajalca ni mogoče pričakovati, da delavcu omogoči zagovor.
prekinitev postopka – napotitev na pravdo – spor med dediči – veljavnost oporoke – odpoved dedovanju
Četrta oporoka je bila pravnomočno razveljavljena med tistimi procesnimi subjekti, ki se jih pod predpostavko veljavnosti tretje oporoke, ta odločitev tiče. Ker je tako, te oporoke pravno ni več in v njej postavljena dedinja ne bo dedovala kot oporočna dedinja.
ZOdvT člen 12, 14, 14/4. ZOdvT tarifna številka 3100, 3101.
stroški postopka – nagrada odvetniku za zastopanje v postopku – predčasno končanje postopka – prenehanje mandata pred koncem postopka
V primeru, ko pooblaščenec opravi manj storitev, kot bi jih bil redoma moral, ker se postopek predčasno konča po volji njegove stranke ali zaradi ravnanja nasprotne stranke, mu s sklicevanjem na tar. št. 3101 nagrade ni mogoče zmanjšati, saj je pooblaščenec svoje storitve nudil cel postopek, ki pa je bil krajši po volji ene ali obeh strank.
podjemna pogodba - skrita napaka – odgovornost za sodelavca – obvestilo o napaki – odprava napake
Če je za napako odgovoren nekdo, ki mu je izvajalec zaupal izvedbo del posla, ga mora izvajalec, če namerava zahtevati od njega povračilo, obvestiti o napaki v dveh mesecih od dneva, ko je naročnik obvestil njega. To je skladno z določbo 629. člena OZ, da podjemnik ni dolžan osebno opraviti posla, je pa zanj še naprej odgovoren naročniku in skladno s 630. členom OZ, da podjemnik odgovarja za osebe, ki so po njegovem naročilu delale pri prevzetem poslu, kot da bi ga sam opravil. Seveda je podjemnik skladno z 239. členom OZ dolžan podizvajalcu kot svojemu pogodbenemu partnerju omogočiti, da najprej sam odpravi napako, če pa podizvajalec tega ne stori, jo je dolžan v razmerju do svojega naročnika odpraviti sam, od podizvajalca pa ima skladno s 243. členom OZ pravico zahtevati povračilo navadne škode v višini stroška odprave napake.
Pri predplačilu najemnine ni šlo za povračilo toženi stranki za investicijska vlaganja v poslovni prostor in torej ni šlo za komutativno zavezo tožeče stranke. Tako ni bilo poslovne podlage za dogovor, da se tožeča stranka odpove pravici zahtevati predplačilo najemnin. Nasprotno, ni najti drugega razloga, kot da si je tožena stranka na ta način zagotovila ugoden ekonomski položaj za primer, da prisilna poravnava ne bi uspela in da bi bila v sledečem stečajnem postopku nad tožečo stranko najemna pogodba predčasno odpovedana, do česar je dejansko tudi prišlo. Takšen namen pa ne predstavlja dopustne poslovne podlage, saj je v nasprotju z načelom enake vrednosti dajatev.
ZFPPIPP člen 34, 34/4, 34/4-2, 272, 272/1, 272/1-2, 278, 278/2.
izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika – objektivni element – subjektivni element – zamude pri plačilih
Zgolj dejstvo, da je tožena stranka plačevala v primeru zamude tudi zamudne obresti za čas zamude, ne zadošča še za oceno, da je na podlagi te okoliščine tožena stranka imela zadosten razlog za sklepanje, da se je stanje plačilne nesposobnosti uspešno saniralo.
odškodnina zaradi žalitve časti ali širjenje neresničnih trditev – protipravno ravnanje – glasovanje za sklep – odgovornost člana organa pravne osebe – odgovornost člana nadzornega sveta zaradi sprejetja sklepa nadzornega sveta
Poseg v osebnostne pravice naj bi predstavljalo (interno) glasovanje za sklep oziroma vsebina tega sklepa, pri čemer niti glasovanje za sklep niti konkretni sklep sam – vsebinsko, ne pomeni negativne vrednostne ocene o tožnikovem delu.
Tožnik kot direktor javnega podjetja je po položaju sodil v krog t. i. relativno javnih oseb. Človek, ki se odloči za javno funkcijo/nastopanje, vzbuja večji interes javnosti, zato mora to vzeti v zakup, teža te okoliščine pa je odvisna tudi od tega, za kakšno stopnjo javne funkcije gre. Večina primerov iz (ustavno) sodne prakse se sicer nanaša na tehtanje pravice posameznika in pravice javnosti do obveščenosti, pri čemer so kršitve v teh primerih večinoma storjene s tiskom, a tam zavzeta materialnopravna stališča veljajo še toliko bolj za to zadevo, ko naj bi poseg v osebnostne pravice predstavljalo (interno) glasovanje za sklep oziroma vsebina tega sklepa, pri prvem tožencu pa še posredovanje vsebine tega sklepa medijem.
Član organa pravne osebe za razliko od delavca pravne osebe ne more osebno odgovarjati. Če ima oškodovanec pri škodi, ki jo povzroči delavec pravne osebe, v primeru, da je ta ravnal namerno ali iz hude malomarnosti, možnost, da odškodnino terja tudi neposredno od njega, pa v primeru, da gre za škodo, ki jo je povzročil član organa te pravne osebe, oškodovanec te možnosti nima.
Pojem nevzdržnosti zakonske zveze je z vidika svobode in dostojanstva posameznika treba razlagati tako, da nikogar proti njegovi volji ni mogoče siliti, naj ostaja v zakonski zvezi. Že samo dejstvo, da eden od zakoncev v zakonski zvezi ne želi več vztrajati, pomeni, da je zakonska zveza zanj nevzdržna.
zavarovanje kredita - regres zavarovalnice – cesija terjatve po kreditni pogodbi – subrogacija – notranje razmerje med kreditodajalcem in zavarovalnico – prekluzija – nepravočasnost vloge
Dolžnika se notranje razmerje med kreditodajalcem in zavarovalnico tiče izključno glede vprašanja, ali je prišlo do prenosa terjatve (cesije).
Upnik osnovnega, kreditnega razmerja je terjatev cediral tožeči stranki (zavarovalnici). S tem je tožeča stranka vstopila v položaj prvotnega upnika. Za takšno menjavo na upniški strani ni potrebno dolžnikovo soglasje. Soglasje je potrebno le v primeru, če se prvotni stranki pogodbe to že vnaprej izrecno dogovorita.
Kršitev pravila o prekluziji je relativna kršitev iz 1. odstavka 339. člena ZPP. Nanjo pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti. To pa pomeni, da mora pritožnik, ko jo uveljavlja, konkretizirano izkazati ne le to, da je sodišče glede dela procesnega gradiva napačno presodilo njegovo (ne)pravočasnost po 286. členu ZPP, marveč tudi to, kako bi to lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe.
Pritožnik, ki uveljavlja kršitev pravila o prekluziji, mora utemeljiti relacijo iz prvega odstavka 339. člena ZPP ali relacijo iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.