odpravnina – prenehanje pogodbe o zaposlitvi s sporazumom
Tožnik je imel s toženo stranko sklenjeno individualno pogodbo o zaposlitvi, v kateri sta pravdni stranki dogovorili, da je delavec upravičen do odpravnine v primeru prenehanja delovnega razmerja s sporazumom. Iz izvedenih dokazov izhaja, da stranki nista sklenili pisnega sporazuma o prenehanju delovnega razmerja, ampak je tožniku delovno razmerje prenehalo glede na njegov predlog, zato tožniku ne pripada odpravnina na podlagi navedenega dogovora iz individualne pogodbe o zaposlitvi.
Po določbi točke f 1. odstavka 5. člena ZDSS-1 je delovno sodišče stvarno pristojno za odločanje o kadrovski štipendiji med delodajalcem in dijakom ali študentom. V konkretnem sporu ne gre za spor o kadrovski štipendiji med delodajalcem in študentom, temveč je tožena stranka štipenditor, ne pa delodajalec. Tako ni podana stvarna pristojnost delovnega sodišča po določbi točke f 1. odstavka 5. člena ZDSS-1, prav tako pa ni podana stvarna pristojnost socialnega sodišča, ki sodi v socialnih sporih o štipendiji, pri podeljevanju katere je odločilen premoženjski cenzus in štipendij za nadarjene (točka 3.c. 1. odstavka 7. člena ZDSS-1). Ker tožeča stranka s tožbo zahteva razveljavitev upravnega akta - sklepa tožene stranke (štipenditorja), s katerim je le-ta prekinila pogodbo o štipendiranju in zahtevala vračilo prejetih štipendij, ni podana stvarna pristojnost delovnega sodišča v tem sporu, ampak pristojnost upravnega sodišča.
Določilo drugega odstavka 154. člena ZPP sodišču omogoča odločitev o pravdnih stroških glede na uspeh, ki ga je stranka dosegla v postopku. Takšno pravilo o povrnitvi pravdnih stroškov terja, da le-ti v končni posledici bremenijo tistega, ki je s svojim ravnanjem povzročil, da je bila pravda potrebna. Odločilno pa je načelo končnega uspeha, ne pa uspešnost posameznih pravdnih dejanj.
dodelitev otroka v vzgojo, varstvo in preživljanje – preživnina – stiki v korist otroka
Pritožbeno sodišče ne vidi razloga, zaradi katerega bi bila omejitev stikov med tednom otroku v korist, ta razlog pa tudi ne more biti dosedanje neizvrševanje stikov s strani toženca, saj stikov sodišče ne določa (le) v korist roditelja, pač pa predvsem zaradi koristi, ki jih stiki prinašajo otroku.
ZIZ člen 260, 261. ZFPPIPP člen 19, 132, 132/3-2, 280. SPZ člen 128.
ločitvena pravica – zastavna pravica na denarnih sredstvih pri banki – predhodna odredba
Za prepoved organizaciji za plačilni promet po 4. točki prvega odstavka 260. člena ZIZ zakon res ne uporablja pojma “rubež”, kot pri premičninah, denarnih terjatvah in drugih premoženjskih oziroma materialnih pravicah po 1. do 3. točki prvega odstavka 260. člena ZIZ. Vendar po mnenju literature tudi ukrep prepovedi organizaciji za plačilni promet, da izplača blokirani znesek dolžniku ali tretji osebi po njenem nalogu, pomeni rubež terjatve in pomeni nastanek zastavne pravice, kar utemeljeno vseskozi zatrjuje tožeča stranka. Da prepoved organizaciji za plačilni promet pomeni zastavno oziroma ločitveno pravico, tožeča stranka v pritožbi dodatno pravilno utemeljuje s povezovanjem 4. točke prvega odstavka 260. člena ZIZ z 261. členom ZIZ.
Konvencija o mednarodnem železniškem prometu (COTIF) člen 6. Enotna pravila za pogodbo o mednarodnem železniškem prevozu blaga (CIM) člen 10. ZPPŽP člen 39.
vagonska zamuda - prevozna pogodba - nakladalni rok - nadomestilo - železniški promet
Glede na to, da je po COTIF sestavni del predpisov, ki urejajo prevoz v železniškem prometu tudi notranja zakonodaja, je potrebno upoštevati še ureditev po Zakonu o prevoznih pogodbah v železniškem prometu.
Po 39. členu ZPPŽP mora pošiljatelj blago naložiti v dogovorjenem roku (nakladalni rok) in kolikor pošiljatelj prekorači nakladalni rok, ima prevoznik pravico do posebnega nadomestila po tarifi.
ZJU člen 6, 152. ZSPJS člen 20, 20/2. ZZelP-F člen 43.
javni uslužbenec – plača – pogodba o zaposlitvi – premestitev – državni organi
Tožniku je prenehalo delovno razmerje v javni agenciji in je brez prekinitve sklenil delovno razmerje z ministrstvom. V tožnikovem primeru ni šlo za premestitev na drugo delovno mesto v drugem državnem organu in tudi ne za premestitev javnega uslužbenca na drugo delovno mesto, zato tožnik neupravičeno zahteva, da bi mu morala tožena stranka ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi upoštevati količnik za določitev osnovne plače, ki ga je imel pri javni agenciji.
Tožnik v ustreznih prekluzivnih rokih ni sprožil sodnega varstva glede veljavnosti posameznih pogodbenih določil. Glede na navedeno tožena stranka ni ravnala nezakonito, ko mu je obračunavala in izplačevala plačo na podlagi količnika, kot je bil dogovorjen s strani obeh pogodbenih strank v pogodbi o zaposlitvi.
Skladno z določbo tretjega odstavka 139. člena ZPP se prvi toženki (pravni osebi) kot subjektu vpisa v sodni register vroča na naslovu, navedenem v registru. Če vročitev ni opravljena na naslovu, navedenem v registru, kot v obravnavanem primeru, ni mogoče šteti, da je prišlo do pravilne vročitve tožbe v odgovor, zato niso bili podani pogoji za izdajo zamudne sodbe.
hipotekarni dolžnik – ugovor tretjega – predlog tretjega za odlog izvršbe – ugovor zoper sklep o izvršbi
Ker je bila hipoteka na polovici nepremičnine, ki je predmet izvršbe, vknjižena v zemljiški knjigi 30.11.2009, pritožnik pa je lastninsko pravico na obremenjeni polovici te nepremičnine pridobil 9.9.2010, ko je bil na podlagi razdružilne pogodbe z dne 28.4.2010 vknjižen kot izključni lastnik te nepremičnine, je s tem pridobil položaj hipotekarnega dolžnika in bi moralo prvostopenjsko sodišče njegov ugovor obravnavati kot ugovor dolžnika in glede na dopustne ugovorne razloge, ki bi pritožniku šli kot dolžniku.
Če korist nastane na veljavni pravni podlagi, ne gre za neupravičeno obogatitev.
Pravni temelj za pridobitev kupnine je prodajna pogodba, s katero se je toženec zavezal proti plačilu kupnine na kupca prenesti lastninsko pravico. Podlago za prodajo parcele pa predstavlja vknjižena lastninska pravica, ki jo je toženec pridobil ex lege od svojega pravnega prednika na podlagi dedovanja.
V skladu z 2. odstavkom 334. člena ZPP stranka lahko umakne že vloženo pritožbo, dokler sodišče druge stopnje ne izda odločbe. Pritožbeno sodišče v tej zadevi o pritožbi še ni odločilo, zato je izdalo ugotovitveni sklep o tem, da je tožena stranka umaknila pritožbo.
KPND člen 23. ZJU člen 16. OZ člen 3, 88. ZKolP člen 1. ZNOIP člen 1, 13, 13/1, 13/2, 27, 27/1, 27/1-2, 18. ZJF člen 1.
regres za letni dopust – podjetniška kolektivna pogodba
Tožena stranka je javni zavod, ki je v obveznem delu pokojninskega in invalidskega zavarovanja vključen v sistem javnih financ, od ustanovitve dalje pa se financira iz sredstev obveznega zavarovanja in iz drugih javnih virov, zato so omejitve iz ZNOIP, glede načina obračunavanja in izplačevanja regresa za letni dopust, veljale tudi zanjo.
Po uveljavitvi ZNOIP (od 13. 3. 1993), ki je kot prisilni predpis omejil pogodbeno svobodo glede kolektivnega dogovarjanja o višini regresa za letni dopust tudi za delavce tožene stranke, se tožena stranka s sindikatom delavcev zavoda ni mogla več pravno veljavno dogovoriti za regres za letni dopust v višini, ki presega višino regresa za letni dopust, določeno z ZNOIP. Takšna določba v podjetniški kolektivni pogodbi je, če je sklenjena po uveljavitvi ZNOIP, nična.
KPND člen 23. ZJU člen 16. OZ člen 3, 88. ZKolP člen 1. ZNOIP člen 1, 13, 13/1, 13/2, 27, 27/1, 27/1-2, 18. ZJF člen 1.
regres za letni dopust – podjetniška kolektivna pogodba
Tožena stranka je javni zavod, ki je v obveznem delu pokojninskega in invalidskega zavarovanja vključen v sistem javnih financ, od ustanovitve dalje pa se financira iz sredstev obveznega zavarovanja in iz drugih javnih virov, zato so omejitve iz ZNOIP, glede načina obračunavanja in izplačevanja regresa za letni dopust, veljale tudi zanjo.
Po uveljavitvi ZNOIP (od 13. 3. 1993), ki je kot prisilni predpis omejil pogodbeno svobodo glede kolektivnega dogovarjanja o višini regresa za letni dopust tudi za delavce tožene stranke, se tožena stranka s sindikatom delavcev zavoda ni mogla več pravno veljavno dogovoriti za regres za letni dopust v višini, ki presega višino regresa za letni dopust, določeno z ZNOIP. Takšna določba v podjetniški kolektivni pogodbi je, če je sklenjena po uveljavitvi ZNOIP, nična.
V skladu z drugim odstavkom 112. člena ZDR je delavec, ki poda izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi ravnanj iz prejšnjega odstavka (četrta alineja prvega odstavka 112. člena ZDR določa, da delavec lahko poda izredno odpoved, če mu delodajalec trikrat zaporedoma ali v obdobju 6 mesecev ni izplačal plačila za delo v zakonsko oziroma pogodbeno dogovorjenem roku) upravičen do odpravnine, določene za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Ta odpravnina pa za delavce, ki so bili pri delodajalcu zaposleni več kot 1 leto in manj kot 5 let, znaša eno petino osnove, ki jo predstavlja povprečna mesečna plača, ki jo je prejel delavec, ali ki bi jo delavec prejel, če bi delal, v zadnjih 3 mesecih pred odpovedjo.
osebna vročitev – vročitev s fikcijo – štetje rokov
Ker toženka pisanja v predvidenem petnajstdnevnem roku ni dvignila, se tako šteje, da je bila sodba vročena po poteku tega roka, in sicer na zadnji dan tega roka.
NEPRAVDNO PRAVO – STANOVANJSKO PRAVO – STVARNO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0071487
ZNP člen 20. ZPP člen 199, 201, 201/4. SZ-1 člen 173, 173/2. SPZ člen 67.
razdružitev solastnine – udeležba v postopku – soglasje (so)lastnikov stanovanja – posel izrednega upravljanja – pravice najemnikov v denacionaliziranih stanovanjih v zvezi z nadomestnim odkupom
Pravica pritožnice do nakupa stanovanja, v katerem prebiva (oziroma njene druge pravice po drugem odstavku 173. člena SZ-1), je odvisna od soglasja (so)lastnikov stanovanja, ki je v obravnavanem primeru solastnina udeležencev. Ker je soglasje solastnikov za odsvojitev (prodajo) dela stvari (enega od stanovanj) posel, ki presega posle rednega upravljanja, je v primeru neobstoja soglasja rešitev tega vprašanja pravzaprav mogoča le z delitvijo solastne stvari. Ker je prav ta v teku, je ob takem dejanskem stanju brez dvoma podan pravni interes pritožnice za udeležbo (procesna predpostavka) v tem nepravdnem postopku. Od odločitve v tem postopku so namreč odvisna njena upravičenja po citirani določbi SZ-1.
Kolektivna pogodba dejavnosti trgovine Slovenije (KPDT) člen 29.
pogodbena kazen – razlaga kolektivne pogodbe
KPDT v 29. členu določa, da je delavec upravičen do pogodbene kazni v primeru nezakonitega prenehanja delovnega razmerja zaradi opustitve zakonsko predpisanih postopkov, kar je ugotovljeno s pravnomočno odločbo. Določba 29. člena KPDT je bila sprejeta v času veljavnosti ZDR/90 ter ZTPDR. Glede na takratno ureditev prenehanja delovnih razmerij, ni nobenega dvoma, da je določba 29. člena KPDT zajemala vse primere s sodno odločbo ugotovljenega nezakonitega prenehanja delovnega razmerja.
Tožnik pogodbeno kazen vtožuje na podlagi sodne odločbe o nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Odpoved je bila nezakonita, ker je bila podana po izteku takrat določenega prekluzivnega 30 dnevnega roka od seznanitve z razlogi za redno odpoved. Glede na navedeno je tožnik upravičen do pogodbene kazni po 29. členu KPDT.
predlog za oprostitev plačila sodnih taks – pravočasnost predloga
Obveznost za plačilo sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje je nastala ob vložitvi tožbe. Ker je tožnica predlog za oprostitev plačila sodnih taks podala po tem, ko je bila s plačilnim nalogom že pozvana na plačilo sodne takse, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je takšen predlog zavrglo.
predhodna odredba – obstoj nevarnosti za uveljavitev terjatve – objektivna nevarnost – trditveno in dokazno breme upnika – ocena dolžnikovega gospodarskega položaja – izdaja več predhodnih odredb
Z utemeljitvijo nevarnosti za bodočo uveljavitev terjatve le z delom bilančnih podatkov in podatkom o blokadi računa brez presoje, ali je upnik v predlogu za izdajo predhodne odredbe zatrjeval vsa relevantna dejstva, torej vse relevantne podatke iz predložene bilance stanja in bonitetne ocene, ki jih je treba primerjati in medsebojno primerjati, dolžniku ni mogoče naložiti bremena zatrjevanja in dokazovanja dejstev, s katerimi bi konkretno izpodbijal ugotovitev dejstev, ki naj bi pomenila izpolnitev pogoja za izdajo predhodne odredbe.
Stranki sta bili ob sklepanju pogodbe o zaposlitvi dolžni upoštevati zakonske omejitve, ki so veljale v času, ko sta pogodbo sklepali. Navedeno pomeni, da sta bili dolžni upoštevati tudi omejitev glede višine odpravnine, kakor je bila določena v določilu 3. odstavku takrat veljavnega 449. člena ZGD (ta je določal, da če skupščina poslovodjo odpokliče brez utemeljenega razloga, mu je dolžna izplačati odpravnino v višini največ 6-kratne povprečne mesečne plače, ki jo je dosegel v zadnjih 12 mesecih, ko je opravljal funkcijo poslovodje, če je bil mandat poslovodje določen za 4 leta ali dalj). Neupoštevanje te omejitve pomeni delno ničnost pogodbe o zaposlitvi.
S pogodbo o zaposlitvi je bila dogovorjena višja odpravnina, zato je dogovor veljaven le do najvišjega obsega, ki ga zakon še dopušča.
Sama pravica do odpravnine tožniku ne gre na podlagi določbe ZGD-1, ki je veljal v času razrešitve tožnika, in tudi ne na podlagi določbe 3. odstavka 449. člena ZGD, temveč na podlagi pogodbe o zaposlitvi. Pri tem je tožnik lahko upravičen do odpravnine le v višini, ki upošteva v času sklepanja pogodbe veljavne zakonske omejitve, saj je vse, kar je bilo v pogodbi določeno več, nično.