predlog za oprostitev plačila sodnih taks – pravočasnost predloga
Obveznost za plačilo sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje je nastala ob vložitvi tožbe. Ker je tožnica predlog za oprostitev plačila sodnih taks podala po tem, ko je bila s plačilnim nalogom že pozvana na plačilo sodne takse, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je takšen predlog zavrglo.
stvarna pristojnost – izključna pristojnost – vrednost spornega predmeta – obligacijskopravni zahtevek – zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila
V konkretnem primeru tožeča stranka poleg tožbenega zahtevka na ugotovitev obstoja stvarne služnosti, vlaga tudi zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, kar predstavlja obligacijskopravni zahtevek, za katerega se stvarna pristojnost sodišča določa po vrednosti spornega predmeta. Le ta v konkretnem primeru presega 20.000,00 EUR, zato je podana pristojnost okrožnega sodišča.
Dolžnik v pritožbi ne izpodbija pravno odločilnih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in je le-ta tako neobrazložena, zato se je sodišče druge stopnje pri njenem obravnavanju omejilo na preizkus izpodbijanega sklepa v mejah razlogov, na obstoj katerih pazi po uradni dolžnosti ter ugotovilo, da je ob pritožbeno neizpodbijanih dejanskih ugotovitvah, sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu pravilno zaključilo, da je bila pritožba dolžnika zoper sklep z dne 18.9.2012 prepozna in jo je utemeljeno zavrglo.
ZIZ člen 107, 107/4, 111, 112, 114, 115, 120, 120/3.
izvršba na denarno terjatev dolžnika – prenos terjatve v izterjavo – sklep o prenosu – pritožba dolžnikovega dolžnika
Dolžnikovemu dolžniku ni mogoče priznati pravnega interesa za vložitev pritožbe zoper sklep o prenosu terjatve v izterjavo, ki jo ima dolžnik do dolžnikovega dolžnika, saj v tej fazi postopka še ni poseženo v njegove pravice in pravne interese.
odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovodna oseba – vodilni delavec
Tožnik ni imel statusa poslovodne osebe v smislu določbe 72. člena ZDR, temveč le status vodilnega delavca, zato mu je pogodba o zaposlitvi lahko prenehala le iz razlogov in način kot določa ZDR, kar je bilo izrecno določeno tudi v prvem odstavku 14. člena pogodbe o zaposlitvi. Ker je tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi mimo zakonskih določil o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, to je z ugotovitvenim sklepom, da se mu pogodba o zaposlitvi odpoveduje zaradi prenehanja mandata predsednice uprave, je odpoved pogodbe nezakonita.
Po določbi točke f 1. odstavka 5. člena ZDSS-1 je delovno sodišče stvarno pristojno za odločanje o kadrovski štipendiji med delodajalcem in dijakom ali študentom. V konkretnem sporu ne gre za spor o kadrovski štipendiji med delodajalcem in študentom, temveč je tožena stranka štipenditor, ne pa delodajalec. Tako ni podana stvarna pristojnost delovnega sodišča po določbi točke f 1. odstavka 5. člena ZDSS-1, prav tako pa ni podana stvarna pristojnost socialnega sodišča, ki sodi v socialnih sporih o štipendiji, pri podeljevanju katere je odločilen premoženjski cenzus in štipendij za nadarjene (točka 3.c. 1. odstavka 7. člena ZDSS-1). Ker tožeča stranka s tožbo zahteva razveljavitev upravnega akta - sklepa tožene stranke (štipenditorja), s katerim je le-ta prekinila pogodbo o štipendiranju in zahtevala vračilo prejetih štipendij, ni podana stvarna pristojnost delovnega sodišča v tem sporu, ampak pristojnost upravnega sodišča.
V skladu z drugim odstavkom 112. člena ZDR je delavec, ki poda izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi ravnanj iz prejšnjega odstavka (četrta alineja prvega odstavka 112. člena ZDR določa, da delavec lahko poda izredno odpoved, če mu delodajalec trikrat zaporedoma ali v obdobju 6 mesecev ni izplačal plačila za delo v zakonsko oziroma pogodbeno dogovorjenem roku) upravičen do odpravnine, določene za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Ta odpravnina pa za delavce, ki so bili pri delodajalcu zaposleni več kot 1 leto in manj kot 5 let, znaša eno petino osnove, ki jo predstavlja povprečna mesečna plača, ki jo je prejel delavec, ali ki bi jo delavec prejel, če bi delal, v zadnjih 3 mesecih pred odpovedjo.
Ker tožena stranka ni izkazala obstoja očitnega nesorazmerja vzajemnih obveznosti med dajatvami strank, ki je objektivni pogoj za oderuštvo, se sodišču tudi z ugotavljanjem subjektivnega pogoja ni bilo treba ukvarjati.
Kolektivna pogodba dejavnosti trgovine Slovenije (KPDT) člen 29.
pogodbena kazen – razlaga kolektivne pogodbe
KPDT v 29. členu določa, da je delavec upravičen do pogodbene kazni v primeru nezakonitega prenehanja delovnega razmerja zaradi opustitve zakonsko predpisanih postopkov, kar je ugotovljeno s pravnomočno odločbo. Določba 29. člena KPDT je bila sprejeta v času veljavnosti ZDR/90 ter ZTPDR. Glede na takratno ureditev prenehanja delovnih razmerij, ni nobenega dvoma, da je določba 29. člena KPDT zajemala vse primere s sodno odločbo ugotovljenega nezakonitega prenehanja delovnega razmerja.
Tožnik pogodbeno kazen vtožuje na podlagi sodne odločbe o nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Odpoved je bila nezakonita, ker je bila podana po izteku takrat določenega prekluzivnega 30 dnevnega roka od seznanitve z razlogi za redno odpoved. Glede na navedeno je tožnik upravičen do pogodbene kazni po 29. členu KPDT.
Določilo drugega odstavka 154. člena ZPP sodišču omogoča odločitev o pravdnih stroških glede na uspeh, ki ga je stranka dosegla v postopku. Takšno pravilo o povrnitvi pravdnih stroškov terja, da le-ti v končni posledici bremenijo tistega, ki je s svojim ravnanjem povzročil, da je bila pravda potrebna. Odločilno pa je načelo končnega uspeha, ne pa uspešnost posameznih pravdnih dejanj.
KPND člen 23. ZJU člen 16. OZ člen 3, 88. ZKolP člen 1. ZNOIP člen 1, 13, 13/1, 13/2, 27, 27/1, 27/1-2, 18. ZJF člen 1.
regres za letni dopust – podjetniška kolektivna pogodba
Tožena stranka je javni zavod, ki je v obveznem delu pokojninskega in invalidskega zavarovanja vključen v sistem javnih financ, od ustanovitve dalje pa se financira iz sredstev obveznega zavarovanja in iz drugih javnih virov, zato so omejitve iz ZNOIP, glede načina obračunavanja in izplačevanja regresa za letni dopust, veljale tudi zanjo.
Po uveljavitvi ZNOIP (od 13. 3. 1993), ki je kot prisilni predpis omejil pogodbeno svobodo glede kolektivnega dogovarjanja o višini regresa za letni dopust tudi za delavce tožene stranke, se tožena stranka s sindikatom delavcev zavoda ni mogla več pravno veljavno dogovoriti za regres za letni dopust v višini, ki presega višino regresa za letni dopust, določeno z ZNOIP. Takšna določba v podjetniški kolektivni pogodbi je, če je sklenjena po uveljavitvi ZNOIP, nična.
KPND člen 23. ZJU člen 16. OZ člen 3, 88. ZKolP člen 1. ZNOIP člen 1, 13, 13/1, 13/2, 27, 27/1, 27/1-2, 18. ZJF člen 1.
regres za letni dopust – podjetniška kolektivna pogodba
Tožena stranka je javni zavod, ki je v obveznem delu pokojninskega in invalidskega zavarovanja vključen v sistem javnih financ, od ustanovitve dalje pa se financira iz sredstev obveznega zavarovanja in iz drugih javnih virov, zato so omejitve iz ZNOIP, glede načina obračunavanja in izplačevanja regresa za letni dopust, veljale tudi zanjo.
Po uveljavitvi ZNOIP (od 13. 3. 1993), ki je kot prisilni predpis omejil pogodbeno svobodo glede kolektivnega dogovarjanja o višini regresa za letni dopust tudi za delavce tožene stranke, se tožena stranka s sindikatom delavcev zavoda ni mogla več pravno veljavno dogovoriti za regres za letni dopust v višini, ki presega višino regresa za letni dopust, določeno z ZNOIP. Takšna določba v podjetniški kolektivni pogodbi je, če je sklenjena po uveljavitvi ZNOIP, nična.
KPND člen 23. ZJU člen 16. OZ člen 3, 88. ZKolP člen 1. ZNOIP člen 1, 13, 13/1, 13/2, 27, 27/1, 27/1-2, 18. ZJF člen 1.
regres za letni dopust – podjetniška kolektivna pogodba
Tožena stranka je javni zavod, ki je v obveznem delu pokojninskega in invalidskega zavarovanja vključen v sistem javnih financ, od ustanovitve dalje pa se financira iz sredstev obveznega zavarovanja in iz drugih javnih virov, zato so omejitve iz ZNOIP, glede načina obračunavanja in izplačevanja regresa za letni dopust, veljale tudi zanjo.
Po uveljavitvi ZNOIP (od 13. 3. 1993), ki je kot prisilni predpis omejil pogodbeno svobodo glede kolektivnega dogovarjanja o višini regresa za letni dopust tudi za delavce tožene stranke, se tožena stranka s sindikatom delavcev zavoda ni mogla več pravno veljavno dogovoriti za regres za letni dopust v višini, ki presega višino regresa za letni dopust, določeno z ZNOIP. Takšna določba v podjetniški kolektivni pogodbi je, če je sklenjena po uveljavitvi ZNOIP, nična.
DRUŽINSKO PRAVO – DEDNO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0068883
ZZZDR člen 12, 12/1. ZD člen 10. ZPP člen 8, 224.
dedna pravica – zunajzakonska skupnost – dokazna ocena
Življenjska skupnost partnerjev mora biti po vsebini enaka življenjski skupnosti, ki obstaja med zakoncema. Nanjo kažejo predvsem zunanje okoliščine: skupno bivanje, skupno gospodinjstvo ter ekonomska skupnosti. Partnerja morata tudi v očeh okolja veljati za taka življenjska sopotnika, kot sta mož in žena.
CIVILNO PROCESNO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – STANOVANJSKO PRAVO
VSL0059895
ZPP člen 212. OZ člen 190, 190/1, 197. SPZ člen 115.
sklepčnost tožbe – trditvena podlaga – sklicevanje na priloge – substanciranje navedb – upravljanje soseske – delitev stroškov s strani upravnika – nujna gestija
Manjkajočih trditev ni mogoče nadomeščati v dokaznem postopku. Prav tako ne zadošča neopredeljeno sklicevanje na priloge, saj ni naloga sodišča, da samo iz obsežnih prilog razbira, kaj so pravno relevantne navedbe tožnice. Potrebno je zato, da so vsaj splošne dejanske navedbe razvidne iz tožbe, sklicevanje na priloge pa se lahko nanaša le na dokaz teh navedb ali na njihovo natančnejše substanciranje. Tudi takšno sklicevanje pa mora biti tako določno, da sodišču omogoča hitro in učinkovito povzemanje in povezovanje zatrjevanih dejstev.
Pojem stroškov upravljanja, ki jih tožeča stranka kot upravnik zaračunava daljše časovno obdobje, ne sodi v pojem nujne gestije.
Stranki sta bili ob sklepanju pogodbe o zaposlitvi dolžni upoštevati zakonske omejitve, ki so veljale v času, ko sta pogodbo sklepali. Navedeno pomeni, da sta bili dolžni upoštevati tudi omejitev glede višine odpravnine, kakor je bila določena v določilu 3. odstavku takrat veljavnega 449. člena ZGD (ta je določal, da če skupščina poslovodjo odpokliče brez utemeljenega razloga, mu je dolžna izplačati odpravnino v višini največ 6-kratne povprečne mesečne plače, ki jo je dosegel v zadnjih 12 mesecih, ko je opravljal funkcijo poslovodje, če je bil mandat poslovodje določen za 4 leta ali dalj). Neupoštevanje te omejitve pomeni delno ničnost pogodbe o zaposlitvi.
S pogodbo o zaposlitvi je bila dogovorjena višja odpravnina, zato je dogovor veljaven le do najvišjega obsega, ki ga zakon še dopušča.
Sama pravica do odpravnine tožniku ne gre na podlagi določbe ZGD-1, ki je veljal v času razrešitve tožnika, in tudi ne na podlagi določbe 3. odstavka 449. člena ZGD, temveč na podlagi pogodbe o zaposlitvi. Pri tem je tožnik lahko upravičen do odpravnine le v višini, ki upošteva v času sklepanja pogodbe veljavne zakonske omejitve, saj je vse, kar je bilo v pogodbi določeno več, nično.
STVARNO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO
VSL0068885
SPZ člen 234, 234/2, 247, 248. OZ člen 52, 579, 581, 581/1, 583, 584.
zahtevek na izpraznitev – služnost stanovanja – osebna služnost – oblika pogodbe – pisna oblika – teorija realizacije – ustanovitev stvarne pravice na nepremičnini – nastanek na podlagi sodne odločbe – nastanek na podlagi pravnega posla – priposestvovanje – posodbena pogodba – odpoved pogodbe – prekarij – uporabnina – stroški rezervnega sklada – stroški rednega vzdrževanja – izpraznitveni zahtevek
Tožničinemu zahtevku na izpraznitev se lahko toženka uspešno upre tako, da izkaže (in dokaže), da ima pravni naslov, obligacijsko ali stvarno pravico, ki ji omogoča uporabo stanovanja.
Ker po SPZ osebna služnost ne more nastati s priposestvovanjem, ni mogoče, da bi ustna pogodba o ustanovitvi služnosti stanovanja, ki mora biti sklenjena v pisni obliki, z njeno realizacijo konvalidirala: uporaba teorije o realizaciji bi izničila očitno voljo zakonodajalca, da izključi način pridobitve osebne služnosti stanovanja z uporabo.
Če korist nastane na veljavni pravni podlagi, ne gre za neupravičeno obogatitev.
Pravni temelj za pridobitev kupnine je prodajna pogodba, s katero se je toženec zavezal proti plačilu kupnine na kupca prenesti lastninsko pravico. Podlago za prodajo parcele pa predstavlja vknjižena lastninska pravica, ki jo je toženec pridobil ex lege od svojega pravnega prednika na podlagi dedovanja.
OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0068865
ZOR člen 66, 66/1, 66/2, 73, 369, 371, 372, 542, 543. ZPP člen 7. OZ člen 344, 347. ZOTMR člen 170, 182.
navidezna pogodba – prikrita pogodba – kreditna pogodba – prodajna pogodba – ničnost kreditne pogodbe – veljavnost prikrite pogodbe – prodaja na obroke – letalo kot predmet pogodbe – oblika pogodbe – ustna pogodba – oblika pogodbe po ZOTMR – teorija realizacije – zastaranje – obročna plačila ene terjatve – splošni zastaralni rok – pogodbene obresti – zastaranje pogodbenih obresti
Pri obročnih odplačilih ene terjatve je treba uporabiti splošni petletni zastaralni rok iz 371. člena ZOR in ne triletni zastaralni rok po 372. členu ZOR, ki velja za občasne terjatve oziroma za anuitete. Zakon namreč loči občasne terjatve od občasnih plačil ene terjatve, ki sicer pomeni celoto.
Pravna teorija kot tudi sodna praksa stojijo na stališču, da pogodbene obresti nimajo narave občasne terjatve po določbi 347. člena OZ (vsebinsko enako prej 372. člen ZOR), saj ne dospevajo v časovnih presledkih, kot zamudne obresti, ampak dospejo ob plačilu glavne terjatve.
OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0074527
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14. OZ člen 9, 104.
odstop od pogodbe – izgubljeni dobiček – razdor pogodbe ex lege – delna izpolnitev obveznosti – dodatni rok za popolno izpolnitev – odsotnost razlogov o odločilnih dejstvih
Tožeča stranka je v pogodbenem roku pogodbeno obveznost delno izpolnila. Delno izpolnitev je tožena stranka s sprejemom čitalnika in s postavitvijo dodatnega roka za popolno oziroma pravilno izpolnitev tudi sprejela. Pri določitvi dodatnega roka pa je bila tožena stranka vezana na roke, ki sta jih pogodbeni stranki dogovorili v pogodbi.