sodna določitev meje – kriteriji za določitev meje – močnejša pravica – javno dobro – meja z javnim dobrim – katastrska meja
V obravnavanem primeru se predlaga sodna določitev meje med zemljiščem, ki je javno dobro, ter zemljiščema, ki sta v zasebni lasti. To pa pomeni, da je mogoče določiti mejo zgolj po kriteriju močnejše pravice.
Mejo med javnim dobrim in zemljiščem, ki to ni, je mogoče urediti le po stanju, kot ga izkazuje kataster.
nepremoženjska škoda – strah – duševne bolečine - deljena odgovornost
V primeru, ko strah ne izzveni, se, gledano z vidika odškodninskega prava, manifestira kot omejitev na področju življenjske aktivnosti, ki povzroča duševne bolečine.
Pogoju intenzitete strahu je zadoščeno, ko je zaskrbljenost takšne stopnje, da pri oškodovancu ustvarja posebno duševno stanje in poruši njegovo duševno ravnovesje do take mere, ki presega doživljanje zaskrbljenosti povprečne stopnje
Po izdaji sklepa o ločitvi, ko mora sodišče opraviti tudi popis in cenitev zapuščine, je upnik dolžan sprožiti ustrezen postopek za poplačilo svoje terjatve po pravilih izvršilnega postopka in v takšnem primeru bo moralo zapuščinsko sodišče zapuščinski postopek prekiniti, saj (pravilna) izdaja sklepa o dedovanju niti ni mogoča. Kasnejša izdaja sklepa o dedovanju je namreč omejena le na tisto premoženje, kar bo od zapuščine po poplačilu zapustnikovih dolgov ostalo.
OZ člen 287, 455. Konvencija ZN o pogodbah o mednarodni prodaji blaga (Dunajska konvencija) člen 58.
mednarodna prodaja blaga - sklenitev prodajne pogodbe - rok za plačilo kupnine - dogovor o roku in načinu plačila - pravila o vračunanju izpolnitve - uporaba dunajske konvencije
Ker gre za spor iz gospodarske prodajne pogodbe, katerega stranki sta članici EU, ki sta ratificirali Dunajsko konvencijo, je sodišče prve stopnje ravnalo prav, ko je Dunajsko konvencijo uporabilo kot materialno pravo v tem sporu. Iz vsebine navedb pravdnih strank namreč ni razvidno, da bi izključili uporabo Dunajske konvencije.
Stranki sta se z aneksom dogovorili o višini terjatve tožeče stranke kot o načinu in roku plačila, katerega pa je tožena stranka bistveno kršila.
umik pritožbe – neplačilo sodne takse – vročitev s fikcijo
Pravna posledica neplačila sodne takse je ta, da se šteje pritožba, če sodna taksa zanjo ni bila plačana niti po poteku roka, določenega v zahtevi za njeno plačilo (nalogu za plačilo sodne takse), za umaknjeno.
pravnomočno razsojena stvar – res iudicata – zavrženje tožbe – objektivna identiteta zahtevka – dejanska podlaga zahtevka - ekvivalenčna teorija
V obravnavani zadevi je tožnik utemeljeval svoj zahtevek na drugačnem dejstvenem substratu (tudi) na dejstvih, ki so nastala po pravnomočnosti sodbe V P 201/92, zato ima pritožba prav, ko opozarja, da dejanski temelj obravnavanega zahteva s sodbo V P 201/92 ni mogel biti zajet in je s tem bistveno drugačen od dejanskega temelja zahtevka, o katerem je že bilo pravnomočno odločeno. Sodišče bi moralo tožbeni zahtevek vsebinsko presojati.
spor iz razmerij med starši in otroki – sestavine tožbe – popolna tožba – individualizacija zahtevka – izpodbijanje očetovstva – nujno sosporništvo – procesna aktivnost sodišča
Za popolnost vloge ni potrebno opisati vseh dejstev, celotnega historičnega ali življenjskega dogodka, ampak le tista dejstva, ki zahtevek individualizirajo in ki omogočajo, da se natančno loči od drugih.
priposestvovanje stvarne služnosti na družbeni lastnini – splošno ljudsko premoženje – družbena lastnina – način in obseg dejanskega izvrševanja služnosti
Tožeča stranka oziroma njeni pravni predniki v času veljavnosti ODZ niso mogli priposestvovati služnostne pravice na splošnem ljudskem premoženju in v zatrjevanem obdobju od 1953 do 1980- leta priposestvovalna doba ni mogla pričeti teči. Omejitev priposestvovanja služnosti na družbeni lastnini je po letu 1980 urejal ZTLR, ki je določal, da služnosti na nepremičnini, ki je družbeno sredstvo v družbeni lastnini ni mogoče priposestvovati.
Ob dejstvu, da ima tožnik do svojega gostinskega lokala dostop po severni strani svoje nepremičnine, po tej poti pa se je vsa leta tudi vršila dostava blaga, sporno nepremičnino pa so za parkiranje in dostop poleg gostov lokala uporabljale še druge osebe, je pravilen tudi zaključek sodišča, da priposestvovanje preko navedenih oseb ni možno. Navedene osebe so namreč služečo nepremičnino uporabljale za svoje potrebe in ne za potrebe gospodujočega zemljišča, zato služnost v korist tožeče stranke ne more biti priposestvovana.
CIVILNO PROCESNO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO
VSL0068854
ZPP člen 454, 458, 458/1. OZ člen 766.
spor majhne vrednosti – narok – zahteva po izvedbi naroka – dokazni predlogi – mandatna pogodba – splošno pooblastilo odvetniku – odločba BPP
V postopku v sporih majhne vrednosti mora stranka izvedbo naroka izrecno zahtevati. Ni mogoče šteti, da določeni dokazni predlogi pomenijo zahtevo za izvedbo naroka, saj ni nujno, da bo sodišče takemu dokaznemu predlogu sploh ugodilo
ZP-1 člen 150, 150/2, 168. ZST -1 člen 10, 10/4, 11, 11/4, 34a.
obročno plačilo sodne takse -upravičenci do pritožbe – ugovor zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse
ZST-1 ne navaja ničesar o pravnem sredstvu zoper sklep o ugovoru povezanem z odmero sodne takse, zato je potrebno uporabiti procesni predpis, to je ZP-1, ki v drugem odstavku 150. člena z uporabo 168. člena določa, kdo lahko vloži pritožbo v imenu storilca in s tem zavezanca za odmero sodne takse.
ZSReg člen 9, 9/2. ZZK-1 člen 79, 80, 80/3. ZGD-1 člen 482, 482/1.
zaznamba spora na poslovnem deležu družbenika – spor o (so)lastništvu poslovnega deleža – vpis po uradni dolžnosti – učinek vpisa zaznambe spora – deklaratornost vpisa v sodni register
Korporacijskopravni učinek lastništva poslovnega deleža in statusa družbenika ima že seznanitev in izkaz tega dejstva poslovodji družbe, ne glede na to, kdo je vpisan kot družbenik v sodni register. Zato tudi vpis zaznambe spora o (so)lastništvu poslovnega deleža v primeru uspešne uveljavitve (so)lastninske pravice na njem v sodnem postopku ne more imeti do družbe učinkov za nazaj, torej od dneva zaznambe spora v sodni register.
Javnopravna dopustnost gradnje je brez pomena za presojo utemeljenosti sosedskopravnega varstva.
V primeru, ko narava imisije omogoča več načinov za njeno preprečitev, ni mogoče odrejati ukrepov, ki jih mora zaradi odprave vzrokov prepovedanih emisij lastnik na svoji nepremičnini izvesti.
tožba na plačilo stroškov upravljanja in obratovanja - dokazovanje – nepregledna dokumentacija – umik dokaznega predloga
Če stranka po pozivu sodišča obsežne in nepregledne listinske dokumentacije ne uredi in dopolni skladno s pozivom sodišča, se šteje, da je njen dokazni predlog z vpogledom v dokumentacijo umaknjen.
preživnina – določitev preživnine – preživljanje otroka po njegovi polnoletnosti – namen preživnine
Tožnice se ne sme (in se je tudi ne da) prisiliti v to, da bi preživnino (sodno) terjala tudi od očeta, vendar je njeno preživljanje tudi njegovo breme, kar logično vpliva na višino obveznosti toženke iz tega istega naslova.
Namen preživnine polnoletnemu otroku, ki se redno šola, je v tem, da se mu omogoči šolanje, torej da se mu lahko posveti in ga uspešno konča. Če bi od njega zahtevali, da ob rednem šolanju še dela in se s tem (vsaj delno) sam preživlja (zato, da bi se zmanjšala preživninska obveznost staršev), bi to izničilo namen preživnine (ogrozilo bi uspešen zaključek šolanja).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - SOCIALNO VARSTVO
VSL00009487
OZ člen 150, 153, 153/2, 153/3, 179, 179/1, 179/2, 182, 299, 299/2, 352, 352/1, 352/2, 365. ZPP člen 184, 184/2, 244, 244/4, 245, 245/1. ZSV člen 18b, 18i.
odgovornost za škodo od nevarne stvari (motorno vozilo) - objektivna odgovornost imetnika motornega vozila - trčenje motornega vozila in pešca - oprostitev odgovornosti - ravnanje oškodovanca (pešca) - nepričakovano ravnanje oškodovanca - merilo skrajne skrbnosti - deljena odgovornost - povrnitev nepremoženjske škode - zastaranje odškodninske terjatve - pretrganje zastaranja - vložitev tožbe - sprememba tožbe - višina odškodnine - pravična denarna odškodnina - načelo individualizacije višine odškodnine - načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine - katastrofalna škoda - enotna odškodnina za vse oblike nepremoženjske škode - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - obstoj duševnih bolečin - strah - postavitev drugega izvedenca - povrnitev premoženjske škode - tuja nega in pomoč - merila za določitev urne postavke - pomoč družinskih članov - socialno varstvene storitve - družinski pomočnik - sukcesivna škoda - razširitev tožbenega zahtevka med pravdo - tek zakonskih zamudnih obresti - začetek teka zakonskih zamudnih obresti - povračilo prevoznih stroškov - nedovoljene pritožbene novote
Odškodninska odgovornost voznika avtomobila je v razmerju do pešca objektivne narave ter za škodo od nevarne stvari (premikajočega se motornega vozila) po 150. členu OZ odgovarja njen imetnik. Ta se lahko ob izpolnjenih pogojih iz 153. člena OZ v celoti ali deloma oprosti svoje odgovornosti. Za popolno oprostitev odgovornosti bi morala tožena stranka izkazati, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca ali koga tretjega, ki ga voznik ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti (drugi odstavek 153. člena OZ). Zakon torej zahteva kumulativno izpolnitev vseh treh pogojev, pri čemer je izhodišče za presojo, ali je ravnanje oškodovanca za objektivno odgovorno osebo (ne)pričakovano in (ne)prepričljivo, objektivno merilo posebno skrbnega človeka (primerjaj odločbi VS RS II Ips 515/2003 in II Ips 565/2006).
Odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil, v vsakem primeru pa po petih letih, odkar je škoda nastala (prvi in drugi odstavek 352. člena OZ). Zastaranje se pretrga z vložitvijo tožbe in z vsakim drugim upnikovim dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev (365. člen OZ). Iz (v pritožbi neprerekanih) ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik vedel za škodo ob zaključku zdravljenja v maju 2004, takrat pa je vedel tudi za povzročitelja škode, to je za zavarovanca tožene stranke. Tožbo je vložil 12. 2. 2007 ter za plačilo nepremoženjske škode zahteval znesek 110.000,00 EUR in je v tem obsegu tožba nedvomno vložena pravočasno. S pripravljalno vlogo 4. 6. 2012 je tožnik spremenil tožbo (drugi odstavek 184. člena ZPP) in iz naslova nepremoženjske škode sedaj zahteva znesek 297.000,00 EUR, takšno spremembo tožbe je sodišče s sklepom z dne 3. 7. 2012 dopustilo. Pritožbeno sodišče nima pomislekov v ugotovitev sodišča prve stopnje, da je v tem presežnem delu tožbeni zahtevek zastaral. Ni mogoče slediti tožnikovi pritožbi, da gre le za dovoljeno modifikacijo tožbenega zahtevka, ki ni podvržena zastaranju. Zastaranje je bilo z vložitvijo tožbe namreč res pretrgano, vendar le glede postavljenega zahtevka, torej za znesek 110.000,00 EUR za nepremoženjsko škodo, na kar se je nanašal cilj, ki ga je tožnik zasledoval z dajatvenim zahtevkom. Tožnik ni zatrjeval, da bi bila sprememba tožbe posledica na novo nastale škode ali novega vedenja o obstoju te škode (npr. zaradi izvedeniškega mnenja), niti da je zahtevek prilagodil rasti cen. Za tak primer tudi ne gre, saj je bil zahtevek postavljen že v valuti EUR, ki ni podvržena velikim inflacijskim gibanjem, zdravstveno stanje tožnika pa je že od vložitve tožbe nespremenjeno in znano. Pritožbeno sodišče je tako o višini odškodnine za to vrsto škode odločalo le v obsegu pravočasno postavljenega zahtevka.
V obravnavani zadevi gre za katastrofalno škodo, za katero velja, da je dosledna in jasna razčlenitev po posameznih oblikah škode nemogoča, kar narekuje pristop prisoje enotne odškodnine za vso pretrpljeno negmotno škodo.
Tožnik je v tožbi glede zahtevka za tujo pomoč navedel, da jo je potreboval tekom zdravljenja in jo tudi sedaj stalno potrebuje za zadovoljevanje vseh osnovnih človekovih potreb, in sicer v obsegu 6 ur dnevno, nudijo pa mu jo ožji družinski člani. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da tožnik s tem zahtevkom ni imel v mislih le zapadlih zneskov tuje pomoči do vložitve tožbe, ampak je postavil zahtevek, o katerem naj sodišče odloča na dan izdaje sodbe, kar niti ni relevantno. Nedvomno tožniku škoda iz naslova tuje pomoči vsakodnevno nastaja in bo še nastajala ter gre za sukcesivno škodo. Zastaranje take terjatve se pretrga z vložitvijo tožbe za plačilo odškodnine in se nadaljuje, ko je pravdni postopek končan oz. spor poravnan. Dokler se to ne zgodi, terjatev ne zastara, čeprav je bil med pravdnim postopkom tožbeni zahtevek razširjen več kot tri leta po vloženi tožbi (primerjaj tudi odločbi VS RS II Ips 223/2004 in II Ips 495/2007). Tožnikov tožbeni zahtevek iz naslova tuje pomoči po spremenjeni tožbi torej ni zastaral.
Tožnikova mati ima po določilih ZSV od marca 2005 status družinskega pomočnika, torej osebe, ki invalidni osebi nudi vso pomoč, ki jo potrebuje (18.b in 18.i člen ZSV). Namen tega statusa je nadomestiti potrebno domsko oskrbo (torej celodnevna skrb za invalidno osebo). Za ta namen družinska pomočnica prejema plačilo občine, ki ga je sodišče ugotovilo v povprečnem znesku 505,00 EUR mesečno za obdobje od 3. 3. 2005 do julija 2011. Če bi tožnik šest ur dnevno plačeval tujo pomoč v višini 5,00 EUR na uro, bi mesečno za to porabil približno 900,00 EUR, ob upoštevanju njegovega 40 % soprispevka k nastali škodi pa bi ta znašala 360,00 EUR. Ta škoda tožniku ne nastaja, saj te pomoči ni dolžan plačevati, temveč jo pokriva občina s plačilom materi kot družinski pomočnici. Do marca 2005 pa je bil tožnik upravičen do povračila tuje pomoči za pet mesecev po 360,00 EUR, torej v skupni višini 1.800,00 EUR.
Če bi se pokazalo, da dolžnik od upnikove pokojnine odteguje zneske po nepristni upravni izplačilni prepovedi (o tem je namreč mogoče dvomiti, če na listini ni lastnoročnega dolžnikovega podpisa, ni pa bila ta pomanjkljivost odpravljena), je iz vsebine upnikovega predloga mogoče ugotoviti tudi verjetnost obstoja terjatve, ki se izraža v podanem zahtevku po prenehanju odtegovanja zneskov od pokojnine in nakazovanje le-teh tretji osebi.