Po izdaji sklepa o ločitvi, ko mora sodišče opraviti tudi popis in cenitev zapuščine, je upnik dolžan sprožiti ustrezen postopek za poplačilo svoje terjatve po pravilih izvršilnega postopka in v takšnem primeru bo moralo zapuščinsko sodišče zapuščinski postopek prekiniti, saj (pravilna) izdaja sklepa o dedovanju niti ni mogoča. Kasnejša izdaja sklepa o dedovanju je namreč omejena le na tisto premoženje, kar bo od zapuščine po poplačilu zapustnikovih dolgov ostalo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - SOCIALNO VARSTVO
VSL00009487
OZ člen 150, 153, 153/2, 153/3, 179, 179/1, 179/2, 182, 299, 299/2, 352, 352/1, 352/2, 365. ZPP člen 184, 184/2, 244, 244/4, 245, 245/1. ZSV člen 18b, 18i.
odgovornost za škodo od nevarne stvari (motorno vozilo) - objektivna odgovornost imetnika motornega vozila - trčenje motornega vozila in pešca - oprostitev odgovornosti - ravnanje oškodovanca (pešca) - nepričakovano ravnanje oškodovanca - merilo skrajne skrbnosti - deljena odgovornost - povrnitev nepremoženjske škode - zastaranje odškodninske terjatve - pretrganje zastaranja - vložitev tožbe - sprememba tožbe - višina odškodnine - pravična denarna odškodnina - načelo individualizacije višine odškodnine - načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine - katastrofalna škoda - enotna odškodnina za vse oblike nepremoženjske škode - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - obstoj duševnih bolečin - strah - postavitev drugega izvedenca - povrnitev premoženjske škode - tuja nega in pomoč - merila za določitev urne postavke - pomoč družinskih članov - socialno varstvene storitve - družinski pomočnik - sukcesivna škoda - razširitev tožbenega zahtevka med pravdo - tek zakonskih zamudnih obresti - začetek teka zakonskih zamudnih obresti - povračilo prevoznih stroškov - nedovoljene pritožbene novote
Odškodninska odgovornost voznika avtomobila je v razmerju do pešca objektivne narave ter za škodo od nevarne stvari (premikajočega se motornega vozila) po 150. členu OZ odgovarja njen imetnik. Ta se lahko ob izpolnjenih pogojih iz 153. člena OZ v celoti ali deloma oprosti svoje odgovornosti. Za popolno oprostitev odgovornosti bi morala tožena stranka izkazati, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca ali koga tretjega, ki ga voznik ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti (drugi odstavek 153. člena OZ). Zakon torej zahteva kumulativno izpolnitev vseh treh pogojev, pri čemer je izhodišče za presojo, ali je ravnanje oškodovanca za objektivno odgovorno osebo (ne)pričakovano in (ne)prepričljivo, objektivno merilo posebno skrbnega človeka (primerjaj odločbi VS RS II Ips 515/2003 in II Ips 565/2006).
Odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil, v vsakem primeru pa po petih letih, odkar je škoda nastala (prvi in drugi odstavek 352. člena OZ). Zastaranje se pretrga z vložitvijo tožbe in z vsakim drugim upnikovim dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev (365. člen OZ). Iz (v pritožbi neprerekanih) ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik vedel za škodo ob zaključku zdravljenja v maju 2004, takrat pa je vedel tudi za povzročitelja škode, to je za zavarovanca tožene stranke. Tožbo je vložil 12. 2. 2007 ter za plačilo nepremoženjske škode zahteval znesek 110.000,00 EUR in je v tem obsegu tožba nedvomno vložena pravočasno. S pripravljalno vlogo 4. 6. 2012 je tožnik spremenil tožbo (drugi odstavek 184. člena ZPP) in iz naslova nepremoženjske škode sedaj zahteva znesek 297.000,00 EUR, takšno spremembo tožbe je sodišče s sklepom z dne 3. 7. 2012 dopustilo. Pritožbeno sodišče nima pomislekov v ugotovitev sodišča prve stopnje, da je v tem presežnem delu tožbeni zahtevek zastaral. Ni mogoče slediti tožnikovi pritožbi, da gre le za dovoljeno modifikacijo tožbenega zahtevka, ki ni podvržena zastaranju. Zastaranje je bilo z vložitvijo tožbe namreč res pretrgano, vendar le glede postavljenega zahtevka, torej za znesek 110.000,00 EUR za nepremoženjsko škodo, na kar se je nanašal cilj, ki ga je tožnik zasledoval z dajatvenim zahtevkom. Tožnik ni zatrjeval, da bi bila sprememba tožbe posledica na novo nastale škode ali novega vedenja o obstoju te škode (npr. zaradi izvedeniškega mnenja), niti da je zahtevek prilagodil rasti cen. Za tak primer tudi ne gre, saj je bil zahtevek postavljen že v valuti EUR, ki ni podvržena velikim inflacijskim gibanjem, zdravstveno stanje tožnika pa je že od vložitve tožbe nespremenjeno in znano. Pritožbeno sodišče je tako o višini odškodnine za to vrsto škode odločalo le v obsegu pravočasno postavljenega zahtevka.
V obravnavani zadevi gre za katastrofalno škodo, za katero velja, da je dosledna in jasna razčlenitev po posameznih oblikah škode nemogoča, kar narekuje pristop prisoje enotne odškodnine za vso pretrpljeno negmotno škodo.
Tožnik je v tožbi glede zahtevka za tujo pomoč navedel, da jo je potreboval tekom zdravljenja in jo tudi sedaj stalno potrebuje za zadovoljevanje vseh osnovnih človekovih potreb, in sicer v obsegu 6 ur dnevno, nudijo pa mu jo ožji družinski člani. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da tožnik s tem zahtevkom ni imel v mislih le zapadlih zneskov tuje pomoči do vložitve tožbe, ampak je postavil zahtevek, o katerem naj sodišče odloča na dan izdaje sodbe, kar niti ni relevantno. Nedvomno tožniku škoda iz naslova tuje pomoči vsakodnevno nastaja in bo še nastajala ter gre za sukcesivno škodo. Zastaranje take terjatve se pretrga z vložitvijo tožbe za plačilo odškodnine in se nadaljuje, ko je pravdni postopek končan oz. spor poravnan. Dokler se to ne zgodi, terjatev ne zastara, čeprav je bil med pravdnim postopkom tožbeni zahtevek razširjen več kot tri leta po vloženi tožbi (primerjaj tudi odločbi VS RS II Ips 223/2004 in II Ips 495/2007). Tožnikov tožbeni zahtevek iz naslova tuje pomoči po spremenjeni tožbi torej ni zastaral.
Tožnikova mati ima po določilih ZSV od marca 2005 status družinskega pomočnika, torej osebe, ki invalidni osebi nudi vso pomoč, ki jo potrebuje (18.b in 18.i člen ZSV). Namen tega statusa je nadomestiti potrebno domsko oskrbo (torej celodnevna skrb za invalidno osebo). Za ta namen družinska pomočnica prejema plačilo občine, ki ga je sodišče ugotovilo v povprečnem znesku 505,00 EUR mesečno za obdobje od 3. 3. 2005 do julija 2011. Če bi tožnik šest ur dnevno plačeval tujo pomoč v višini 5,00 EUR na uro, bi mesečno za to porabil približno 900,00 EUR, ob upoštevanju njegovega 40 % soprispevka k nastali škodi pa bi ta znašala 360,00 EUR. Ta škoda tožniku ne nastaja, saj te pomoči ni dolžan plačevati, temveč jo pokriva občina s plačilom materi kot družinski pomočnici. Do marca 2005 pa je bil tožnik upravičen do povračila tuje pomoči za pet mesecev po 360,00 EUR, torej v skupni višini 1.800,00 EUR.
ZFPPIPP člen 121, 121/1, 123a, 123a/1, 269. ZPP člen 81, 81/5, 207, 207/1, 208, 208/1, 208/4. ZEPEP člen 2, 2-6, 2-18, 2-19, 5, 5/1, 28, 39-36.
vlaganje vlog v elektronski obliki – prenehanje prvotnega dolžnika – univerzalno pravno nasledstvo – pravni naslednik insolventnega dolžnika – posledice prekinitve postopka – naknadno nepopoln predlog za začetek stečajnega postopka – očitno nasprotje med točkami izreka
Zaradi okoliščin, ki so nastale na strani dolžnika po vložitvi predloga za začetek stečajnega postopka, je upniku treba omogočiti, da temu prilagodi svoje navedbe ali pa umakne predlog, v kolikor meni, da pravni naslednik ni insolventen.
Sodišče prve stopnje bi moralo upnika vsaj ob vročitvi sklepa o nadaljevanju postopka pozvati k dopolnitvi predloga, ne pa da je hkrati predlog že tudi zavrglo.
ZPP člen 105a, 105a/1, 105/a/2, 105a/3. ZST-1 člen 39. ZST člen 4, 4/2, 4/2-1, 26.
opominske takse – odgovor na pritožbo – procesna predpostavka za odgovor na tožbo - uporaba ZST
Med vlogami iz prvega odstavka 105.a člena ZPP ni odgovora na pritožbo. To pomeni, da plačilo sodne takse za njegovo meritorno obravnavanje ni procesna predpostavka, ki bi ob neplačilu sodne takse imela za posledico presumpcijo umika odgovora na pritožbo. Kljub neplačilu sodne takse za tako vlogo se le-ta meritorno obravnava, sodna taksa pa prisilno izterja.
ZFPPIPP člen 14, 14/1, 14/1-1, 14/2, 14/2-1, 234, 234/3, 234/4, 235, 235/3, 235/4. ZPP člen 142, 142/4.
sklep o začetku stečajnega postopka – pritožba družbenika – domneva insolventnosti – obstoj insolventnosti – fikcija vročitve
Pritožbo zoper sklep o začetku stečajnega postopka je vložil družbenik dolžnika. V takih primerih družbenik dolžnika ne more uveljavljati, da upnikova terjatev ne obstaja, izpodbija lahko le domnevo insolventnosti.
S trditvijo, da dolžnik ima premoženje, bi tako lahko pritožnik izkazal le to, da dolžnik ni dolgoročno plačilno nesposoben, nikakor pa ne more dokazati, da dolžnik ni trajneje nelikviden.
Sodišče mora pri odločanju o oprostitvi (pa tudi o odlogu ali obročnem plačilu taks) upoštevati premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje pravne osebe. To pa pomeni, da se sodišče ne more zadovoljiti zgolj s splošno gospodarsko oziroma finančno situacijo v družbi, pač pa mora zgoraj navedene relevantne okoliščine presojati v vsakem konkretnem primeru taksnega zavezanca.
vrnitev v prejšnje stanje - zamuda materialnega roka - zamuda roka za plačilo sodne takse za pritožbo
Stranka lahko vrnitev v prejšnje stanje po določbi 116. člena ZPP predlaga, kadar zamudi procesni rok. Ta institut pa ne pride v poštev, če stranka zamudi materialni rok, kar je po svoji pravni naravi rok za plačilo sodne takse.
ZIZ člen 15, 43, 43/1,43/2. ZPP člen 154, 154/1, 165, 165/1, 350, 350/2, 365, 365-2, 366, 366/1.
delna plačila – delna ustavitev izvršbe – dolžnik trdi, da je poravnal večji del terjatve - izpodbijanje nadaljevanja izvršbe v preostalem delu - ugovor
Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje delno ustavilo izvršbo za po dolžnici že plačan znesek. Zato se dolžnica izpodbijani prvostopni odločitvi ne more uspešno zoperstaviti s pritožbenimi navedbami, da naj bi plačala še več zneskov in s tem poravnala še večji del terjatve, kot je upnica upoštevala pri umiku predloga za izvršbo. S tem namreč dolžnica po vsebini pravzaprav ne izpodbija sklepa o delni ustavitvi izvršbe, ampak nadaljevanje izvršbe v preostalem delu. Le-to pa teče na podlagi že predhodno izdanega in pravnomočnega sklepa o izvršbi, ki ga je mogoče ob zakonsko določenih pogojih izpodbijati z ugovorom.
popolnost tožbe – tožbeni zahtevek - ugovor zoper plačilni nalog - sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine
Tožeči stranki ni potrebno po ugovoru zoper plačilni nalog postavljati tožbenega zahtevka kot pri redni tožbi, ker je ta že opredeljen v samem plačilnem nalogu. Enako velja za sklep o izvršbi, v zvezi s katerim se po ugovoru odloča ali bo ostal v celoti ali deloma v veljavi ali se bo razveljavil in že sklep o izvršbi vsebuje zahtevek tožeče stranke tako glede glavne terjatve kot glede izvršilnih stroškov. Tako tožeči stranki v dopolnitvi tožbe ni bilo potrebno postavljati tožbenega zahtevka in je tožba popolna.
sodna taksa za pritožbo – delno plačilo sodne takse
Pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje pisno opozoriti toženo stranko na očitno pomotno prenizko plačilo, nimajo podlage v predpisih, ki urejajo plačilo sodne takse niti v določbah ZPP, ki urejajo posledice neplačila sodne takse.
Če sodišče ugotovi, da sodna taksa v roku ni plačana ali da ni plačana v celoti, nastopijo po zakonu samem posledice, na katere je stranka v plačilnem nalogu opozorjena in sodišče ne more posegati v zakonsko predpisane posledice. To hkrati pomeni, da zakonsko predpisane posledice nepravočasnega plačila sodne takse, kamor je šteti tudi le delno plačilo sodne takse, sodišču prve stopnje ne omogočajo torej še manj nalagajo dolžnosti, da bi določilo nov rok za plačilo celotne sodne takse in po (morebitnem) naknadnem plačilu sodne takse štelo, da so izpolnjene procesne predpostavke za obravnavno vloge.
Ker je bilo o predlogu že pravnomočno odločeno, je sodišče prve stopnje upravičeno zavrglo ponoven predlog za oprostitev plačila sodnih taks, v katerem tožnica ne navaja nobenih spremenjenih okoliščin, ki bi jo upravičevali do oprostitve (odloga ali obročnega) plačila sodnih taks.
Tožnica od tožene stranke utemeljeno zahteva povrnitev prevoznih stroškov, ki jih je v spornem času imela zaradi opravljanja dela za toženo stranko, tj. sklepanja življenjskih zavarovanj. Podlaga za takšno odločitev je v določbi tretjega odstavka 50. člena KP, po kateri se povrnejo delavcu tisti stroški, ki so nastali pri sklepanju zavarovanj, ti pa se izplačujejo na podlagi vsakokratnega pisnega naloga organizatorja zastopniške mreže v poslovnih enoti. Po določbi 16. člena Pravilnika je zastopnik za mesece, za katere je izpolnil pričakovane rezultate, skladno s Pravilnikom upravičen do povračila prevoznih stroškov za vsako sklenjeno zavarovanje v obliki kilometrine za največ 36 prevoženih kilometrov. Stroški iz tega naslova se izplačajo zastopniku na podlagi pisnega naloga organizatorja zastopniške mreže.
ZDSS-1 člen 43, 43/1, 43/4. ZIZ člen 270, 270/1. ZDR člen 132.
začasna odredba - zavarovanje denarne terjatve – odpravnina ob upokojitvi
Tožnici je delovno razmerje prenehalo zaradi upokojitve. Njena terjatev za plačilo odpravnine je zato verjetno izkazana, izpolnjeni pa so tudi drugi pogoji iz 2. odst. 270. čl. ZIZ, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno izdalo začasno odredbo prepoved razpolaganja z deležem tožene stranke v družbi AB ter odtujitev in obremenitev nepremičnin.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - zavarovalni zastopnik - norma - delo na terenu - povračilo stroškov v zvezi z delom
Za zavarovalnega zastopnika, ki svoje delo v pretežni meri opravlja na terenu, je kritje potnih stroškov bistveno za nemoteno opravljanje dela. 41. člen ZDR tako kot pogodba o zaposlitvi določa, da mora delodajalec delavcu, če ni drugače dogovorjeno, zagotoviti vsa potrebna sredstva in delovni material, da lahko nemoteno izpolnjuje svoje obveznosti. Tožena stranka ni mogla pričakovati, da bo tožnica izpolnjevala svoje delovne obveznosti na terenu, ker sama ni izpolnila svoje obveznosti plačila potnih stroškov, ki so predstavljali 20 – 30 % tožničine mesečne neto plače (minimalne plače). Zato redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, v kateri je tožena stranka tožnici očitala, da ne dosega pričakovanih rezultatov dela, ni zakonita.
vmesna sodba – predpostavke za odškodninsko obveznost – omejevanje konkurence – odločba Urada za varstvo konkurence – protipravno ravnanje
Sodišče je v odškodninskem sporu za škodo, nastalo zaradi nedopustnega omejevanje konkurence, vezano na odločbo Urada za varstvo konkurence, kar pomeni, da je vezano na ugotovitev, da je tožena stranka ravnala protipravno in da je podana njena odgovornost za tako ravnanje.
Tožnica zahteva plačilo odpravnine ob upokojitvi ter plačilo regresa. Ker tožena stranka svojih obveznosti do tožnice ni poravnala, je tožničin tožbeni zahtevek utemeljen.
odpravnina – odpoved s ponudbo nove pogodbe – odpoved s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi pri drugem delodajalcu
Delodajalec delavcu ni dolžan izplačati odpravnine, če je delavcu že v času odpovednega roka s strani delodajalca ali zavoda za zaposlovanje ponujena nova ustrezna zaposlitev za nedoločen čas in delavec tako pogodbo o zaposlitvi tudi sklene. V primeru, da delavec sklenitev take pogodbe odkloni, pa razbremenitve plačila odpravnine sploh ni.
Ker je dogovarjanje tožene stranke z drugo družbo o zaposlitvi tožnika ostalo le v fazi dogovorov, tožniku pa pogodba o zaposlitvi do konca odpovednega roka ni bila ponujena, je tožnikov tožbeni zahtevek za izplačilo odpravnine utemeljen.