sklepu o začetku prisilne poravnave – pritožba upravitelja – nedovoljena pritožba
Zakon ne daje izrecne procesne legitimacije upravitelju za izpodbijanje sklepa, s katerim je sodišče začelo postopek prisilne poravnave nad dolžnikom. To pa pomeni, da upravitelj nima pravice do pritožbe zoper tovrsten sklep sodišča. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo kot nedovoljeno zavrglo.
Čeprav je toženec po vložitvi tožbe tožniku povrnil neupravičeno prejeta sredstva iz naslova brezposelnosti, je sodišče utemeljeno izdalo zamudno sodbo, s katero je ugodilo zahtevku na vrnitev teh sredstev, ker toženec ni odgovoril na tožbo, tožnik pa tožbe ni umaknil.
ZZVZZ člen 81. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 43, 44, 45, 45/1, 45/1-1.
zdraviliško zdravljenje – bolezni gibalnega sistema
Poškodba desnega kolena z raztrganjem notranjega miniskusa, ki je bila sanirana z artroskopsko operacijo in opravljena v lokalni anesteziji z enodnevno hospitalizacijo, ne predstavlja hujšega stanja na gibalnem sistemu s funkcijsko prizadetostjo, zato pri tožnik ne gre za stanje iz 1. alineje 1. točke 1. odstavka 45. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja in ni upravičen do zdraviliškega zdravljenja.
Glede na določbo 3. odstavka 324. člena ZPP je pri procesnem pobotanju izrek sodbe tričlenski: sodišče ugotovi obstoj terjatve tožeče stranke, nato posebej obstoj terjatve tožene stranke (največ do višine terjatve tožeče stranke), potem pa izreče pobotanje in v celoti (ali deloma, če je v pobot uveljavljena terjatev nižja od terjatve tožeče stranke) zavrne tožbeni zahtevek.
Z ugovorom je mogoče zaradi pobota uveljavljati tudi terjatev, o kateri je že pravnomočno odločeno – v tem primeru pa odpade druga točka izreka (odločitev o obstoju v pobot uveljavljane terjatve) in sodišče ugotovi zgolj obstoj tožnikove terjatve in izreče pobotanje. Če sodišče ugotovi, da terjatev toženca ne obstoji, potem mora izreči, da obstoji terjatev tožnika, da ne obstoji terjatev tožene stranke in s kondemnatorno odločitvijo izreči toženi stranki, da tožniku plača. Posamezne točke izreka sodbe, ki ga je potrebno v primeru pobotnega ugovora oblikovati, so neločljivo povezane.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog
Pri odločanju o prenehanju potreb po delu delavca pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi glede obstoja poslovnega razloga ni potrebno formalno spreminjati akta o sistemizaciji s formalno ukinitvijo delovnega mesta.
ZZVZZ člen 80, 81, 81/2, 82. ZUP člen 129, 129/1, 129/1-4. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 244.
bolniški stalež – administrativni stalež
Naslednji dan po zaključku bolniškega staleža s strani imenovanega zdravnika oziroma zdravstvene komisije je tožničin osebni zdravnik zaradi iste bolezni podal predlog za podaljšanje bolniškega staleža. Takšnega predloga imenovani zdravnik ne sme zavreči, temveč mora ugotoviti, ali je prišlo do nenadnega in nepričakovanega poslabšanja zdravstvenega stanja.
ZZSV člen 3, 4. ZPIZ-1 člen 275. OZ člen 190. ZPP člen 87, 87/3, 212, 286, 337.
dodatek k tuji pokojnini – vračilo preplačila
Tožnici je bila kot upravičenki do pokojnine iz republike nekdanje SFRJ (Črna Gora) priznana pravica do dodatka k družinski pokojnini. Na podlagi podatkov, ki jih je sporočil tuj nosilec zavarovanja, je toženec ugotovil, da je bila tožnici v istem obdobju izplačevana družinska pokojnina s strani tujega nosilca zavarovanja, zato v tem obdobju ni imela pravice do izplačila dodatka k tuji pokojnini v višini osnove, in je dolžna preplačilo dodatka vrniti tožencu.
Dejstvo, da tožnica kot vodja oddelka prejema nižjo plačo od podrejenih, samo po sebi še ne pomeni, da je iz tega razloga izpodbijana prevedba nezakonita.
sodna taksa za umik tožbe – razpis glavne obravnave – razpis poravnalnega naroka – vračilo takse
Pogoj za plačilo nižje takse s količnikom 1,0 je, da do trenutka umika sodišče še ni razpisalo glavne obravnave. Pri tem ni pomembno, da je istočasno sodišče razpisalo tudi poravnalni narok, niti da poravnalni narok ni bil opravljen. Za odločitev o pritožbi tudi ni pomembno, kolikšno takso bi tožnik plačal, če bi sklenil sodno poravnavo.
nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist - nevarnost in teža kaznivega dejanja - sprememba odločitve
Pravilno navaja tudi, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je ugodilo predlogu, da obsojenec kazen prestane tako, da opravi delo v splošno korist, povsem prezrlo položaj in pristojnosti in s tem odgovornost za svoje ravnanje, ki ga ima državni tožilec glede na funkcijo, ki jo opravlja, pri kaznivem dejanju, za katerega je bil obsojen R.S., pa je prezrlo tudi nevarnost in težo kaznivega dejanja ter stopnjo njegove krivde, zaradi katere predlagan način izvršitve kazni ni primeren. Pritožbeno sodišče se s pritožnico povsem strinja tudi v oceni, da se na ekonomske vidike predkazenskih in kazenskih postopkov in izvrševanja kazenskih sankcij, ki se kažejo v finančnih obremenitvah proračuna, ni mogoče sklicevati, ko se odloča o izvrševanju kazni, saj ne gre za okoliščino, ki bi jo bilo mogoče upoštevati in s tega vidika tudi ni mogoče določati kaznovalno politiko.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja – huda malomarnost
Izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi 2. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR, se lahko poda le, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Tudi pri hujši kršitvi, storjeni s ponavljanjem lažjih kršitev, je potrebno, da delavec ravna naklepoma ali iz hude malomarnosti. Merilo za hudo malomarnost je skrbnost, ki se pričakuje od vsakega človeka pri izpolnjevanju dolžnosti vzdržati se ravnanja, ki utegne povzročiti škodo. Merilo za navadno malomarnost (culpa levis) pa je posebej skrben, pazljiv človek. Pri abstraktnem merilu skrbnosti, ki se pričakuje od vsakega človeka, gre sicer za uporabo prava, vendar pa je pri tem potrebno ugotoviti tudi dejstva, saj je pri ugotavljanju krivde potrebno upoštevati vse okoliščine primera.
odškodninska odgovornost delodajalca – vzročna zveza – elementi odškodninske odgovornosti
Odškodninska odgovornost tožene stranke ni podana, ker med zatrjevanim škodnim dogodkom, to je udarcem plastične letve v mezinec leve roke in poškodbo – zlomom mezinca leve roke - ni obstajala vzročna zveza.
obveznost plačila – razlike v plači – zastaranje terjatev
Na podlagi določbe 206. člena ZDR terjatve iz delovnega razmerja zastarajo v roku petih let. OZ v 335. členu določa, da z zastaranjem preneha pravica zahtevati izpolnitev obveznosti ter da zastaranje nastopi, ko preteče z zakonom določeni čas, v katerem bi bil upnik lahko zahteval izpolnitev obveznosti. Skladno s prvim odstavkom 336. člena OZ začne zastaranje teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni z zakonom določeno kaj drugega. Zastaranje se pretrga z vložitvijo tožbe in z vsakim drugim upnikovim dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev, kar je določeno v 365. členu OZ. Ker je tožnica s tožbo, ki jo je vložila 24. 4. 2009, zahtevala izplačilo razlike v plači za čas od 1. 2. 2003 do 14. 3. 2008 in je tožena stranka podala ugovor zastaranja, je treba ugotoviti, da so zastarale vse njene terjatve iz delovnega razmerja, ki so nastale pred petimi leti od vložitve tožbe, torej pred 24. 4. 2004, zato je treba njen tožbeni zahtevek za izplačilo razlike v plači za čas od 1. 2. 2003 do 23. 4. 2004 zavrniti.
Ker dedinja denacionalizacijskega upravičenca v času pravnomočnosti odločb o denacionalizaciji ni bila več živa, dedujejo denacionalizirano premoženje po vstopni pravici njeni zakoniti dediči.
Zapuščinsko sodišče je v skladu z načelom prirejenosti postopkov vezano na pravnomočno odločbo o denacionalizaciji.
ZFPPIPP člen 442, 442/6. ZIZ člen 15, 40c, 40c/1. ZPP člen 165, 165/1, 350, 350/2, 365, 365-3, 366, 366/1.
sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine – pravnomočnost - izključna krajevna pristojnost Okrajnega sodišča v Ljubljani do pravnomočnosti – krajevna pristojnost glede na dovoljena sredstva izvršbe po pravnomočnosti
Šele po ugotovitvi pravnomočnosti sklepa o izvršbi je v postopku izvršbe na podlagi verodostojne listine za vodenje in odločanje v izvršilnem postopku na prvi stopnji krajevno pristojno tisto sodišče, ki je krajevno pristojno za odločanje glede na dovoljena sredstva izvršbe. Sodišče prve stopnje bi moralo v obravnavani zadevi počakati na pravnomočnost sklepa o nadaljevanju izvršbe zoper drugega dolžnika in šele takrat odločati o dovolitvi izvršbe zoper drugega dolžnika še z drugimi izvršilnimi sredstvi, glede katerih je krajevno pristojno.
Skladno s petim odstavkom 342. člena ZFPPIPP upnik ne more uveljavljati razveljavitve ali ugotovitve ničnosti prodajne pogodbe. Čim je namreč prodajna pogodba sklenjena in kupnina plačana, mora sodišče na predlog upravitelja po drugem odstavku 342. člena ZFPPIPP izdati sklep o izročitvi nepremičnine kupcu, s katerim odloči, da so izpolnjeni pogoji za vknjižbo lastninske pravice v korist kupca.
Povezava določb drugega in petega odstavka 342. člena ZFPPIPP pokaže, da je zoper sklep o izročitvi nepremičnine kupcu pritožba upnika omejena le na možnost preizkusa, ali je bila prodajna pogodba s kupcem sklenjena in ali je kupec za prodano nepremičnino plačal kupnino. Z vprašanjem, ali je kupec bil predkupni upravičenec, se pritožbeno sodišče ni dolžno, niti upravičeno soočati.
nujna pot – dovolitev nujne poti – nesorazmerni stroški
Nujna pot se dovoli, če bi bila zveza z javno cesto povezana z nesorazmernimi stroški. Zakon ne določa, kakšni stroški so nesorazmerni. To je stvar sodne presoje, ki ni zgolj matematična. Izračun stroškov izdelave nujne poti na eni strani, in zmanjšanje vrednosti nepremičnine, če bi bila obremenjena z nujno potjo, sta le dva faktorja, ki vplivata na odločitev sodišča o dovolitvi ali pa zavrnitvi dovolitve nujne poti. Ta dva faktorja je mogoče oceniti v denarju. Onemogočanje ali znatno oviranje uporabe obremenjene nepremičnine je merilo, ki izrazito zahteva vrednostno presojo sodišča. Ocene v denarju v tem primeru ni mogoča.
Namen postopka za dovolitev nujne poti je v tem, da se preizkusi, ali obstajajo predpostavke za njeno dovolitev. Potrebno je ugotoviti, ali je zvezo z javno cesto sploh mogoče vzpostaviti. Če jo je, je potrebno ugotoviti, ali bi bili stroški vzpostavitve nesorazmerni.
vrnitev v prejšnje stanje – opravičljiv razlog za zamudo – prejem pošiljke – souporaba poštnega predalčnika – razdelitev pošte – skrbnost – dostava nepravilnim naslovnikom – odločanje o terjatvah po potrditvi prisilne poravnave – upoštevanje potrjene prisilne poravnave med pritožbenim postopkom
Tožena stranka je priznala, da je predmetne pošiljke z dopolnitvijo tožbe in vabilom za glavno obravnavo prejela, hkrati pa, da jih je pri interni razdelitvi ona sama oziroma osebe, za katere je odgovorna tožena stranka, dostavila nepravilnim naslovnikom. To pa ni opravičljiv razlog za zamudo, saj ne gre za nepredvidljiv dogodek, ki ga tožena stranka ni mogla predvideti, niti preprečiti. Ob dejstvu, da souporablja poštni predal tožene stranke še ena pravna oseba, je tožena stranka, ki je takšno souporabo dovolila, prevzela obveznost urediti razdelitev pošte, ki je prišla v njen poštni predal tako, da bo pošiljke prejel pravilni naslovnik, zlasti kadar gre za sodna pisanja.
premoženjska razmerja med zakoncema – skupno premoženje – delež na skupnem premoženju – prodaja na javni dražbi – državljanstvo zakonca – ugotovitvena tožba – pravni interes
Stališče, da je potrebno tožbeni zahtevek na ugotovitev skupnega premoženja zavrniti, ker ga ob zaključku glavne obravnave na prvi stopnji ni, je napačno. Smisel tovrstne pravde je namreč ureditev premoženjskih razmerij med zakoncema. Dejstvo, da je bilo stanovanje, ki je predmet pravde, med pravdnim postopkom prodano na javni dražbi, na višino deležev zakoncev na premoženju, pridobljenim delom v času trajanja zakonske zveze, nima nikakršnega vpliva. Morebitno obogatitev partnerja in svoje prikrajšanje bo tožnik lahko uveljavljal z obligacijskim zahtevkom v drugi pravdi. Zato nedvomno izkazuje interes za ugotovitveni zahtevek, da stanovanje, ki je predmet pravde, sodi v skupno premoženje pravdnih strank, kot tudi na ugotovitev velikosti deležev vsakega od bivših zakoncev.
Zatrjevana toženčeva obljuba vračila kupnine ni mogla povzročiti pretrganja zastaranja tožničinega zahtevka za plačilo polovice sedanje vrednosti spornega stanovanja.
Sodišče izvede samo tiste dokaze, ki so namenjeni ugotavljanju odločilnih dejstev. Res pa se mora sodišče opredeliti do dokaznih predlogov; predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločbo, zavrne in najpozneje v obrazložitvi sodbe, če že ne na glavni obravnavi, pojasni, zakaj jih je zavrnilo. Sodišče prve stopnje te zahteve ni upoštevalo, vendar bi lahko šlo zgolj za relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Nanjo bi tožnica v skladu s prvim odstavkom 286.b člena ZPP morala opozoriti že na glavni obravnavi, vendar tega ni storila, zato se v pritožbi na to kršitev ne more več uspešno sklicevati.