ZDR (1990) člen 100, 100-12, 106. ZPPSL člen 51, 51.
prenehanje delovnega razmerja zaradi prisilne poravnave - postopek pri delodajalcu
Če delodajalec ne odloči o ugovoru delavca, sodba nadomesti dokončni sklep delodajalca. Delavcu v tem primeru po 51. člen ZPPSL (in upoštevaje 12. točko 100. člena ZDR ter 106. člen ZDR) preneha delovno razmerje šele s pravnomočnostjo sodbe delovnega sodišča.
Če se stranka v predlogu za izdajo začasne odredbe sklicuje na izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, vendar je ne predloži, sodišče ne more ugotavljati, ali je terjatev stranke verjetno izkazana in utemeljeno zavrne predlagano začasno odredbo.
V primeru spora se najemna pogodba za stanovanje odpoveduje sodno. Dokler obstaja najemna pogodba, od najemnika ni možno zahtevati izselitve iz stanovanja.
Pogodba o leasingu je inominatna (z zakonom neurejena) pogodba avtonomnega gospodarskega prava, s katero stranki v okviru predpisov svobodno urejata svoje obligacijsko razmerje. To pa med drugim pomeni, da lahko sami določita vsebino tega razmerja (posledica avtonomije volje pogodbenih strank je namreč dispozitivni značaj ZOR). V obravnavanem primeru se zato učinki razdrte pogodbe (za katere omejitev načela avtonomije volje ne velja) presojajo s splošnimi pogoji pogodbe.
razlika v plači - pripoznanje dolga - solidarnostna pomoč- smrt ožjega družinskega člana - enako obravnavanje delavcev
Tožena stranka s tem, ko je tožniku s kasnejšo pogodbo o zaposlitvi priznala višji osnovni količnik, ni pripoznala tožbenega zahtevka. Izjava o pripoznavi dolga mora biti jasna, določna in brezpogojna, tako da se z njo jasno izraža dolžnikova volja, da dolg pripozna.
Tožena stranka je tolmačila in izvrševala kolektivno pogodbo širše in izplačevala zaposlenim delavcem solidarnostno pomoč zaradi smrti ožjega družinskega člana tudi v primeru, ko le-ti niso živeli skupaj in jih niso preživljali. Tožena stranka ob takšni praksi neutemeljeno (po nasprotni tožbi) zahteva od tožnika povrnitev izplačane solidarnostne pomoči, saj je dolžna vse zaposlene obravnavati enako.
ZVrt člen 40, 58, 58/1, 58/2, 40, 58, 58/1, 58/2. ZDR člen 75, 75-6, 75-7, 75, 75-6, 75-7.
pogodba o zaposlitvi
Tožnica je sklenila delovno razmerje pri toženi stranki za delovno mesto pomočnice vzgojiteljice, čeprav ni v celoti izpolnjevala pogojev za zasedbo delovnega mesta pomočnice vzgojiteljice (ni imela opravljenega tečaja za delo s predšolskimi otroki). Tožena stranka je kljub temu z njo sklenila delovno razmerje, kar pomeni, da je bila tožena stranka seznanjena z zakonsko zahtevo po izobrazbi za navedeno delovno mesto. Tožnica se je zaposlila pri toženi stranki dejansko štiri leta po uveljavitvi ZVrt. Zato zanjo ne more veljati določba 2. odstavka 58. člena ZVrt, ki se nanaša le na delavce, ki so bili v delovnem razmerju pri toženi stranki na dan 15.3.1996. Iz tega razloga odločitev tožene stranke o odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnice ni bila zakonita.
Podpisana avtorska pogodba je bila le navidezna pogodba, ker je bila sklenjena za delo, ki ga ni mogoče opredeliti za avtorsko delo, ampak za začasno in občasno delo.
Če navidezna pogodba (avtorska pogodba) prekriva kakšno drugo pogodbo (pogodbo o delu), velja ta druga pogodba, če so izpolnjeni pogoji za njeno pravno veljavnost.
ZGD člen 293, 293/1, 293/3, 515, 515/1, 516, 516/2, 516/4.
delničarji - pravica delničarja do informiranosti
Da bi delničarji družbe, ki bo udeležena pri pripojitvi, lahko učinkovito uresničevali svoje članske pravice - glasovanje na skupščini družbe, jim je ZGD zaradi pomembnosti predmeta odločanja (o soglasju k pripojitveni pogodbi) v 516. členu omogočil temeljitejše informiranje tudi izven skupščine in sicer pred skupščino tako z opredelitvijo listin, s katerimi naj bodo seznanjeni, kot tudi načina seznanitve bodisi zgolj z vpogledom v te listine, bodisi z izročitvijo prepisov teh listin.
Navedeni način informiranja delničarjev je izjema od splošnega načela iz 1. odst. 293. člena ZGD, da delničarji potrebne informacije (pomembne za presojo predmeta dnevnega redna skupščine), lahko dobijo le na skupščini družbe. Zato je logično, da je pravica delničarjev do njihovega informiranja izven skupščine po 516. členu ZGD z izvedbo skupščine, na kateri se je odločalo o soglasju k pripojitveni pogodbi, izčrpana.
Ker sta tožnici opravljali delo v Republiki Sloveniji, zanju veljajo predpisi Republike Slovenije po določbi 1. člena ZDR, enako kot je veljalo v čas sklenitve delovnega razmerja tožnic, ko je še obstajala SFRJ. Ker je bilo delovno razmerje sklenjeno v Republiki Sloveniji in ker se je v Republiki Sloveniji tudi opravljalo, ni bilo potrebno uporabiti določb Zakona o ureditvi kolezije zakona o s predpisi drugih držav v določenih razmerjih.
Edino določilo, ki dediščinsko tožbo obravnava, je 141. člen ZD, ki ureja njeno zastaranje. Iz besedila tega člena pa izhaja, da je dediščinska tožba dajatvena tožba - tožba na izročitev zapuščine kot dediču, podlaga temu pa je dedna pravica. Z dediščinsko tožbo torej tožnik od toženca zahteva vzpostavitev takšnega stanja, kakršnega je pridobil s smrtjo zapustnika (torej uskladitev dejanskega stanja s pravnim). Zahtevek, kot je oblikovan v obravnavani zadevi, je enak lastninskemu, čeprav je podlaga pridobitvi tožnikove lastninske pravice dedovanje. Z dedovanjem se pridobi lastninska pravica na stvari v trenutku, ko se uvede dedovanje za umrlim, če zakon ne določa drugače (36. člen ZTLR). Po 1. odstavku 123. člena ZD se s smrtjo uvede dedovanje po umrlem, pokojnikova zapuščina pa preide po samem zakonu na njegove dediče v trenutku njegove smrti (132. člen ZD). Načelo ipso iure dedovanja velja tako za zakonito kot tudi za oporočno dedovanje. V primeru dedovanja je torej pravni temelj pridobitve lastninske pravice zakon, lastninska pravica za dediče pa nastane s trenutkom smrti zapustnika (36. člen ZTLR in 132. člen ZD). Glede na to lahko prihaja do konkurence dediščinskega (univerzalnega) in lastninskega (singularnega) zahtevka: dedič namreč ne nastopa le kot univerzalni pravni naslednik zapustnika, temveč je obenem imetnik vsake posamezne pravice, ki mu pripada kot dediču zapustnika. Ker tožena stranka v obravnavani zadevi tožniku oporeka dedno pravico, je kljub temu, da je tožbeni zahtevek oblikovan kot lastninski, narava spora dediščinska, kar pa ne pomeni, da vprašanj, ki se tičejo dedne pravice, ni mogoče rešiti kot prejudicialnih.
začasna odredba - zavarovanje denarne terjatve - pogoj za izdajo začasne odredbe - odpravnina - prisilna poravnava - nevarnost, da bo izterjava onemogočena ali precej otežena
Postopki prisilne poravnave kažejo na finančne težave tožene stranke, zato je verjetno izkazano, da obstoji nevarnost, da bo uveljavitev terjatve (plačilo odpravnine) prav zaradi finančnih težav tožene stranke vsaj otežena.
ZOR člen 154, 177, 195, 195/2, 154, 177, 195, 195/2.
odškodninska odgovornost - renta
Pritožbeni očitki, da je do dogodka prišlo po izključni krivdi tožnika, ker je bil seznanjen s prepovedjo poseganja na območje valjev, niso utemeljeni. Sodišče je res ugotovilo, da sta toženca tožnika seznanila s tem, da je stroj nevaren in na varnostne predpise, saj je to potrdil tudi tožnik sam, vendar pa to še ne zadošča za to, da bi se razbremenila odgovornosti. Iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je sodišče ugotovilo, da je bil tožnik star 15 let, brez poklica, da je bil radoveden in ga je bilo potrebno opozarjati na prepovedi v zvezi s približevanjem kombajnu, da je bil živahen in tudi neubogljiv. Sodišče je zaslišalo F. D. in se v tem delu oprlo na njegovo izpovedbo. Zgolj v potrditev zgornjih zaključkov sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče opozarja, da je F. D. ob zaslišanju na glavni obravnavi 22. 12. 1988 povedal, da je tožnik zmeraj rinil v bližino stroja. Tožnik je bil dejansko še otrok, splošno znano je, da otroci niso predvidljivi, saj jim manjka življenjskih izkušenj in kritičnosti, zato zgolj dejstvo, da sta ga prvotna toženca opozorila naj se stroju ne približuje, ne zadošča za zaključke, da je do dogodka prišlo po krivdi (delni ali izključni) tožnika. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe natančno obrazložilo v čem je odgovornost ene in druge tožene stranke kot tudi zaključilo, da niso podani ekskulpacijski razlogi iz 177. čl. ZOR kot tudi, da tožencema ni uspela dokazati, da je škoda nastala brez njune krivde. O tem bo podrobneje še obrazloženo.