mednarodna zaščita - ponovni postopek - zahtevek za uvedbo ponovnega postopka - zavrženje zahtevka za uvedbo ponovnega postopka - novi dokazi in nova dejstva
Tožena stranka je pravilno ugotovila, da je tožnik navajal nova dejstva, pri čemer pa to, da je študiral v Švici in Franciji ter da so ga policisti v Franciji napadli in pretepli nima povezave z razlogi mednarodne zaščite. Pravilno je bilo tudi ugotovljeno, da je tožnik v zahtevku prvič navajal družinske težave, omenjeno dejstvo pa je obstajalo že pred izdajo predhodne odločitve, tožnik pa ni izkazal, da tega brez svoje krivde ne bi mogel že prej navesti.
Tožnik je torej v zahtevku za uvedbo ponovnega postopka navedel družinski spor, ki ga doslej ni navajal in gre tako za novo dejstvo, vendar pa tudi po mnenju sodišča ni podal upravičenega razloga, zakaj ni tega navajal že v predhodnem postopku, saj je imel za to imel možnosti pri podaji obeh prošenj in na osebnem razgovoru.
ZMZ-1 člen 49, 49/9, 51, 51/1, 51/1-4. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2, 18, 18/1(b). ZUS-1 člen 2, 4, 36, 36/1, 36/1-4.
mednarodna zaščita - zavrženje prošnje - predaja odgovorni državi članici - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - predaja prosilca republiki bolgariji - sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka - subsidiarni upravni spor - procesne predpostavke
Pristojni organ mora, če iz prosilčevih izjav izhajajo okoliščine, ki bi lahko bile upoštevne z vidika spoštovanja načela nevračanja, ne glede na procesno aktivnost prosilca informacije preveriti tudi po uradni dolžnosti. Pri tem je, pomembno tudi, ali bi pristojnemu organu informacije o stanju v relevantni državi morale biti poznane. Toženka v obravnavani zadevi navedenih materialnopravnih izhodišč glede deljenega dokaznega bremena v zvezi z ugotavljanjem ovir za predajo prosilca ni upoštevala. Izpodbijani sklep je izdala zgolj na podlagi ocene tožnikovih izjav na osebnem razgovoru v zvezi z razmerami v Bolgariji. Sodišče sicer pritrjuje toženkinemu izhodišču, da je pri presoji, ali obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi s postopkom odločanja o priznanju mednarodne zaščite, načeloma odločilno ravnanje oblasti s prosilci po tem, ko so imeli status prosilca za mednarodno zaščito.12 Vendar pa sodišče ne more sprejeti posplošene toženkine ocene, da vse tožnikove trditve o razmerah v Bolgariji temeljijo na njegovi izkušnji z bolgarsko policijo, ko je bil obravnavan kot tujec in ne kot prosilec.
O tožnikovi prošnji za mednarodno zaščito je bilo odločeno s posamičnim upravnim aktom, to je s sklepom, s katerim je bila tožnikova prošnja zavržena, ker je za obravnavanje njegove prošnje pristojna Bolgarija. Zoper navedeni posamični akt je imel tožnik zagotovljeno sodno varstvo v rednem upravnem sporu na podlagi 2. člena ZUS-1. Za varstvo človekovih pravic, ki jih je želel tožnik zavarovati z vložitvijo tožbe po 4. členu ZUS-1, torej obstaja drugo (primarno) učinkovito sodno varstvo.
stalno prebivališče - izpolnjevanje pogojev - ugotavljanje dejanskega prebivališča - izbris iz registra stalnega prebivalstva
Tožena stranka ima prav, ko pravi, da je bil v konkretnem primeru podan dvom, da tožnik prebiva na prijavljenem naslovu stalnega prebivališča. Tudi po presoji sodišča ni verjetno, da bi, ob upoštevanju prostorskih kapacitet objekta (šlo naj bi za enodružinsko hišo
), v njem prebivalo toliko ljudi, kot jih je prijavljenih. Iz izpodbijane odločbe je razvidno, da naj bi jih na tem naslovu začasno ali stalno živelo več kot 70. Za uvedbo postopka ugotavljanja (dejanskega) stalnega prebivališča po uradni dolžnosti, skladno s tretjim odstavkom 18. člena ZPPreb-1, pa zadošča dvom upravnega organa, kar pomeni da je imel organ prve stopnje zadostno podlago za njegovo uvedbo.
začasno prebivališče - izpolnjevanje pogojev - ugotavljanje dejanskega prebivališča - izbris iz registra stalnega prebivalstva
Tožena stranka ima prav, ko pravi, da je bil v konkretnem primeru podan dvom o tem ali tožnik dejansko začasno prebiva na prijavljenem naslovu. Tudi po presoji sodišča ni verjetno, da bi, ob upoštevanju prostorskih kapacitet objekta (šlo naj bi za enodružinsko hišo), v njem prebivalo toliko ljudi, kot jih je prijavljenih. Iz izpodbijane odločbe je razvidno, da naj bi jih na tem naslovu začasno ali stalno živelo več kot 70. Za uvedbo postopka ugotavljanja (dejanskega) začasnega prebivališča po uradni dolžnosti, skladno z 20. členom v zvezi s tretjim odstavkom 18. člena ZPPreb-1, pa zadošča dvom upravnega organa, kar pomeni da je imel organ prve stopnje zadostno podlago za njegovo uvedbo.
izvršba - davčna izvršba - izvršilni naslov - izpodbijanje izvršilnega naslova
S pravnimi sredstvi zoper sklep o izvršbi na podlagi sedmega odstavka 157. člena ZDavP-2 ni mogoče uveljavljati ugovorov, s katerimi stranka izpodbija izvršilni naslov. Enako velja za sodni postopek, tožnica izvršilnega naslova namreč prav tako ne more izpodbijati s tožbo upravnem sporu, vloženo zoper sklep o izvršbi.
Presoja nedovoljenega davčnega izogibanja vselej temelji na ugotovitvi, da je davčni zavezanec skupaj z drugimi osebami oblikoval pravna razmerja brez pravega poslovnega namena, s ciljem, da bi vzpostavil posebne okoliščine, ki bi vodile do drugačnega obdavčenja od tistega, ki bi nastopilo ob običajnem sklepanju oziroma izvajanju pravnih poslov med razumnimi subjekti. Gre torej za oblikovanje vsebinsko praznega pravnega konstrukta (umetne sheme), ki vodi do uporabe drugega davčnega predpisa od tistega, ki bi bil ob odsotnosti takega konstrukta uporabljen za obdavčenje. Do nedovoljenega davčnega izogibanja ne more priti, če davčni zavezanec sklene pravni posel, ki ga je zakonodajalec dopustil za uresničitev določenih, predvidenih pravnih in ekonomskih posledic in te posledice skladno z namenom pravnega posla dejansko tudi nastanejo.
nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča - odmera nadomestila - navajanje dejstev in dokazov - načelo proste presoje dokazov - prekluzija
Na tem mestu sodišče pripominja, da je Finančna uprava (po uradni dolžnosti) izdala izpodbijano odločbo. Ta je temeljila na podatkih, ki jih je zbrala in posredovala Občina Domžale (404. člen ZDavP-2). Ti so torej ena od podlag za odmero nadomestila. Stranka jim lahko nasprotuje, presoja pa je v rokah Finančne uprave, ki mora spoštovati načelo proste presoje dokazov.
Ravno zadnje je tožeči stranki spodletelo. V svoji pritožbi je zapisala, da iz izpodbijane odločbe ni mogoče razbrati za katero nepremičnino gre. Finančna uprava je nato opredelila stavbno zemljišče in podatke za izračun nadomestila. Na njen poziv z dne 13. 1. 2021, da se o tem izjasni, se tožeča stranka ni odzvala. Finančni upravi tako ni preostalo drugega, kot da se opre na podatke Občine Domžale, kot so izhajali iz uradnih evidenc, Zemljiške knjige in Registra nepremičnin.
Široka interpretacija uporabe izrednih pravnih sredstev ni skladna s 158. členom Ustave. Ta zahteva restriktivno razlago določb procesnih predpisov, ki urejajo izredna pravna sredstva, torej tudi 88. člena ZDavP-2. Spreminjanje dokončnih in pravnomočnih odločb namreč zmanjšuje zaupanje v pravo, zato se izredna pravna sredstva umeščajo v sistem za zagotovitev sanacije le najhujših napak pri urejanju upravnopravnih razmerij. Poseg v tak položaj je lahko dovoljen le v primeru tako hudih pravnih napak ali neenotne uporabe prava, da bi nadaljnje varovanje pravnomočnosti predstavljalo tako nesorazmeren poseg v načelo zakonitosti, da bi presegel meje pravne sprejemljivosti. Zato po ustaljeni razlagi Vrhovnega sodišča takšnega posega tudi v davčnem postopku ne more predstavljati vsakršna kršitev materialnega prava, ampak zgolj kršitev, ki je očitna.
Za očitno kršitev materialnega zakona gre, če jo je glede na z odločbo ugotovljeno dejansko stanje mogoče ugotoviti neposredno, ne pa tudi v primeru, če jo je mogoče ugotoviti posredno, tj. s preverjanjem pravilnosti dejanskega stanja, na katerega se odločba opira.
Po ustaljeni sodni praksi ne gre za očitno kršitev materialnega zakona, kadar se predpis lahko tolmači oziroma razume na več načinov, organ pa svojo odločitev opre na eno od možnih razlag.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3.
mednarodna zaščita - zavrženje prošnje za mednarodno zaščito - predaja odgovorni državi članici - Republika Hrvaška - sistemske pomanjkljivosti
Sodišče pritrjuje tožniku, da izpodbijane odločitve ni mogoče preizkusiti, saj se tožena stranka do bistvenih navedb ni opredelila. Ni raziskala trditev o zatrjevanem slabem ravnanju hrvaških organov (neobrazloženi omejitvi gibanja brez pravne podlage, neupravičenem zasegu osebnih predmetov, pretepanju in grožnjah). O teh pravno pomembnih okoliščinah je dokazna ocena tožene stranke izostala, dejansko stanje pa je ostalo nepopolno ugotovljeno.
Tožnica pozivu Organa za BPP za dopolnitev vloge za brezplačno pravno pomoč ni sledila in ni dopolnila vloge za brezplačno pravno pomoč. Prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči je tako ostala nepopolna in neprimerna za obravnavanje, zaradi česar jo je organ za brezplačno pravno pomoč utemeljeno zavrgel.
razrešitev člana sveta zavoda - razrešitev predstavnika ustanovitelja v svetu zavoda - upravni spor - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - zavrženje tožbe
Sklep o razrešitvi predstavnika ustanovitelja v svetu zavoda ni upravni akt oziroma akt v smislu 2. člena ZUS-1, saj z izdajo izpodbijanega sklepa ni bilo poseženo v materialnopravno določeno pravico, obveznost oziroma pravno korist tožnika. Predstavniki ustanovitelja namreč z delovanjem v svetu zavoda ne zastopajo svojih osebnih interesov, temveč interese ustanovitelja.
Davčni organ je postopal pravilno, ko je upošteval drugi odstavek 21. člena ZFPPIPP z vsebino, kot velja od uveljavitve novele ZFPPIPP-G dalje, kar pomeni, da odpust obveznosti ni učinkoval na prednostne terjatve za plačilo prispevkov, ki so nastale (kadarkoli) pred začetkom postopka osebnega stečaja tožnice.
Po določbah ZDavP-2 ni izključena hkratna ali sukcesivna izdaja sklepov o davčni izvršbi na različna sredstva izvršbe na podlagi istega izvršilnega naslova, vse do poplačila celotnega dolga.
ZDR-1 člen 85, 85/1. Uredba (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter razveljavitvi Direktive 95/46/ES člen 15, 15/1.
osebni podatek - posredovanje osebnih podatkov - opozorilo na izpolnjevanje obveznosti
Učinkovito sodno varstvo zoper odločitve toženke kot Informacijske pooblaščenke je treba zagotoviti tudi upravljavcu osebnih podatkov.
Poleg osebnih podatkov, ki se nanašajo nanj, ima posameznik pravico dostopa tudi do t.i. drugih informacij, ki so potrebne za nadzor poštenosti in preglednosti obdelave, ob upoštevanju specifičnih okoliščin in okvira obdelave osebnih podatkov v vsakem primeru posebej. Navedba imen in priimkov zaposlenih, ki so sestavili dokumenta z opisom delovnopravnih kršitev prizadete stranke oziroma navedba organizacijske enote oziroma službe, v kateri opravljajo delo, po presoji sodišča predstavlja druge informacije, do katerih ima posameznik pravico dostopa, saj gre za informacije o viru osebnih podatkov prosilca, ki so potrebne, da lahko posameznik učinkovito preveri zakonitost in pravilnost obdelave osebnih podatkov, ki se nanašajo nanj.
Po določbi prvega odstavka 167. člena ZKP je eden od pogojev za začetek preiskave obstoj utemeljenega suma, da je določena oseba storila kaznivo dejanje. Pri presoji utemeljenega suma preiskovalni sodnik upošteva vsebino dokazov ter iz njih izhajajoča dejstva in na njihovi podlagi sklepa, ali je izkazana potrebna stopnja verjetnosti, da je bilo storjeno kaznivo dejanje. Procesni zakon zahteva utemeljen sum pri odločanju o priporu, o uvedbi preiskave in v postopku obtoževanja. Gre za pravni standard, za katerega zakon ne predpisuje meril. Presoja vselej temelji na danih dejstvih, iz katerih izhaja določena stopnja verjetnosti, da je bilo storjeno kaznivo dejanje. Glede na navedeno sodišče soglaša s tožnikom, da je sklep o uvedbi preiskave meritorna odločba. V sled navedenega, sodišče ugotavlja, da je bilo materialno pravo napačno uporabljeno.
ZIUOPDVE člen 109, 109/1, 109/1-3, 113. Uredba Komisije (EU) št. 651/2014 z dne 17. junija 2014 o razglasitvi nekaterih vrst pomoči za združljive z notranjim trgom pri uporabi členov 107 in 108 Pogodbe člen 2, 2 - 18(a). ZUP člen 113, 113/2, 113/3.
COVID-19 - državna pomoč - delno povračilo nekritih fiksnih stroškov - vračilo - upravičenec - pogoji - pravo EU - implementacija - osnovni kapital - mikro družba - stroški postopka
113. člen ZIUOPDVE je treba razlagati tako, da se v skladu s 3.12 in 3.1 točkama Začasnega okvira izvajajo le tisti pogoji, za katere so se države članice odločile, da jih bodo predpisale v nacionalni zakonodaji.
Izjeme za mikro in mala podjetja določa že Uredba 651/2014, vendar ta izjema ne velja za vsa mikro in mala podjetja na splošno, temveč pod določenimi pogoji.
Na podlagi 18. (a) točke 2. člena Uredbe 651/2014 je treba za spoznanje, ali je določena fizična ali pravna oseba podjetje v težavah, ugotoviti le razmerje med višino nakopičenih izgub, ki se odštejejo od rezerv (in drugih elementov, ki se na splošno štejejo kot del lastnih sredstev družbe), v razmerju do vpisanega osnovnega kapitala. Za ugotavljanje, ali je pravna ali fizična oseba podjetje v težavah, niso pravno pomembne posebnosti finančno-premoženjskega stanja podjetja. Spremembe bilančnih postavk (s pomočjo poenostavljenega zmanjšanja osnovnega kapitala), ki bi jih tožnik lahko izvedel na presečni dan, niso relevantne z vidika namena opredelitve podjetja v težavah po Uredbi 651/2014.
Upravni organ ni udeleženec postopka v smislu ZUP, zato toženi stranki v obravnavani zadevi na podlagi tretjega odstavka 113. člena ZUP ni mogoče naložiti v plačilo stroškov postopka, ki so nastali tožniku.
javni razpis - oddaja v najem - razpisni pogoj - slikarski atelje - primernost stanovanja - opravljanje dejavnosti - spor polne jurisdikcije
Tožniku so dodeljeni prostori na D. po svojem izgledu in funkcionalnosti pisarniški prostori. Prostori so razdeljeni v eno večjo pisarni in dve manjši, strop je tak, kot je običajno za pisarniški prostor, torej bistveno nižji od stropov v ateljejih na A. in v B. Poleg tega ne gre za pritlični prostor, temveč je prostor v drugem nadstropju stavbe, do njega se dostopa po stopnišču ali preko precej majhnega in ozkega dvigala. Z izpodbijano odločbo dodeljeni prostori tožniku za opravljanje kiparske dejavnosti niso primerni in zato toženka z izpodbijano odločitvijo ni izpolnila navodila tukajšnjega sodišča, danega v sodbi I U 367/2018-30 z dne 9. 1. 2019.
stranski udeleženec - ustna obravnava - obligatornost obravnave - pravica do izjave
Kakor hitro je na povabilo organa priglasil udeležbo v postopku kot stranski udeleženec A. A., je bil organ v situaciji iz prvega odstavka 154. člena ZUP in bi moral razpisati ustno obravnavo, vendar ne, kot je ravnal, ko je razpisal ustno obravnavo zaradi seznanitve A. A. z zadevo in vabil slednjega kot stranskega udeleženca, tožniku pa poslal vabilo le v vednost. Organ bi moral razpisati ustno obravnavo iz razloga po prvem odstavku 163. člena ZUP (najprej zaradi vprašanja udeležbe stranskega udeleženca, glede česar bi morala biti tožniku dana možnost izjave, vendar zgolj to, kajti odločitev o udeležbi je na strani organa; v nadaljevanju pa zaradi ugotovitve dejstev, relevantnih za odločitev, ali gre za nevaren objekt, za katerega je treba izreči inšpekcijski ukrep po 85. členu GZ, in kateri) in vabiti tožnika kot stranko ter A. A. kot stranskega udeleženca ter na ustni obravnavi ravnati v razmerju do obeh enako (tretji odstavek 43. člena ZUP), predvsem pa obema dati možnost, da se izjavita o vseh dejstvih in okoliščinah, relevantnih za odločitev, in vsakemu, da se izjavi o zahtevkih in navedbah stranke z nasprotnim interesom (9. člen ZUP).
Obrazložitev izpodbijane odločitve ne ustreza standardom obrazloženosti po 214. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), saj ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih in dokazov, na podlagi katerih je toženka sprejela izpodbijani sklep. Po povedanem sodišče razlogov za odmero nagrade in stroškov odvetnice ne more preizkusiti in gre za bistveno kršitev pravil postopka.
Toženka bi morala ravnati skladno z 49. členom ZUP in ugotoviti, kdo tožnico sploh lahko zastopa, ter tudi, ali je to dejansko oseba, ki v tem primeru opravlja procesna dejanja.
davek od dohodkov pravnih oseb - davki in prispevki od dohodkov fizičnih oseb iz zaposlitve - davčni inšpekcijski nadzor - udeležba v postopku - zastopanje
Toženka se po prepričanju sodišča pravilno sklicuje na četrti odstavek 55. člena ZUP, ki določa, da lahko uradna oseba, ki vodi postopek ali opravlja posamezna dejanja v postopku, izjemoma dovoli, da opravi posamezno dejanje v imenu stranke kot njen pooblaščenec brez pooblastila član njene družine ali gospodinjstva, oseba, ki je pri njej zaposlena ali pa kdo drug, če ga pozna in ne dvomi o obstoju in obsegu pooblastila. Če zahteva takšna oseba uvedbo postopka ali če da med postopkom izjavo, ki je v nasprotju s prejšnjo izjavo stranke, zahteva uradna oseba od nje, naj predloži v določenem roku naknadno pooblastilo. Sodišče v tej zvezi pojasnjuje, da ZUP glede zastopanja brez pooblastila dopušča možnost, da v upravnem postopku sodelujejo nekatere osebe kot pooblaščenci, čeprav niso predložili pooblastila v predpisani obliki. Uradna oseba ima vselej možnost od teh oseb zahtevati predložitev običajnega (predhodnega) pooblastila in šele na tej podlagi dopustiti opravljanje procesnih dejanj. Odločitev o dopustitvi zastopanja brez pooblastila je v celoti v diskreciji uradne osebe.