O zahtevi za sodno varstvo odloča sodišče v sodnem postopku. Drži sicer, da se zahteva za sodno varstvo vloži pri prekrškovnem organu, ki opravi tudi njen predhodni preizkus, vendar pa je v primeru zavrženja zahteve z zakonom predpisana vložitev nove zahteve za sodno varstvo, o kateri prekrškovni organ ne more več odločiti, pač pa o njej odloča sodišče. Enako velja tudi v primeru, če prekrškovni organ po prejemu zahteve za sodno varstvo ravna skladno s petim odstavkom 63. člena ZP-1 in odločbo o prekršku nadomesti z novo odločbo - zoper to je dovoljena nova zahteva za sodno varstvo, o kateri vselej odloča sodišče. Prekrškovni organ mora v primeru, ko je zahteva za sodno varstvo pravočasna in dovoljena, odločbe o prekršku pa sam ne odpravi ali nadomesti, to posredovati v odločitev pristojnemu sodišču. V takšnem primeru torej ne pride do vložitve nove zahteve za sodno varstvo (ali do njenega dopolnjevanja), pač pa se sodni postopek vodi na podlagi prvotno vložene zahteve za sodno varstvo. Vse navedeno pomeni, da je vložitev zahteve za sodno varstvo namenjena sodnemu varstvu pred sodiščem splošne pristojnosti in je po presoji sodišča tako del sodnega postopka v smislu 7. člena ZBPP, za katerega je mogoče dodeliti BPP. Ker je obvezen predpogoj za vložitev zahteve za sodno varstvo predhodna vložitev napovedi vložitve te zahteve, je enako stališče treba zavzeti tudi glede tega dejanja - tudi vložitev napovedi vložitve zahteve za sodno varstvo se nanaša na sodni postopek v smislu 7. člena ZBPP, za katerega je mogoče dodeliti BPP.

Odločanje o odvzemu premoženja po 1. ali 2. točki prvega odstavka 1. člena Odloka AVNOJ je upravna stvar, saj je o tem odločal upravni organ, ki je izdal sporno upravno odločbo - odločbo o zaplembi premoženja.

V zvezi z ničnostnim razlogom po 6. točki prvega odstavka 279. člena ZUP tožnica navaja zgolj to, da dejstvo vročitve odločbe mrtvi osebi že samo po sebi predstavlja razlog za ničnost. Sodišče pripominja, da mora biti nepravilnost po 6. točki prvega odstavka 279. člena ZUP izrecno določena z zakonom, pri čemer niti trenutno veljavni ZUP niti postopkovni ali drugi predpisi, ki so veljali v času izdaje sporne odločbe o zaplembi premoženja, ne vsebujejo posebne določbe, ki bi za primer izdaje odločbe, kot je bila izdana v konkretni zadevi, mrtvi osebi določila pravno posledico ničnosti.

Odločbe ni mogoče izvršiti v smislu 3. točke prvega odstavka 279. člena ZUP, če gre za pravno ali dejansko nemožnost izvršitve; nemožnost izvršitve mora biti objektivna, kar pomeni, da je ne more izvršiti nihče, pod nikakršnimi pogoji. V obravnavanem primeru je odločba Okrajne zaplembne komisije v Tržiču postala pravnomočna, zaplenjene nepremičnine pa so bile na podlagi navedene odločbe vpisane v zemljiško knjigo kot splošno ljudsko premoženje, kar izhaja iz vpisov zemljiške knjige. To izhaja iz predloženih spisov, dejstvo, da je prišlo do vpisa v zemljiško knjigo, pa med strankama tudi ni sporno.