V postopku sofinanciranja iz javnih sredstev je treba zagotoviti temeljne procesne garancije poštenega postopka, med katere spada tudi zahteva po obrazloženosti upravnega akta. Tožena stranka pa ni vsebinsko utemeljila, kateri kriteriji so bili upoštevani pri določanju števila točk. Izpodbijana odločba torej ne vsebuje obrazložitve, zakaj je komisija pri vsakem posamičnem razpisnem merilu podelila določeno število točk.
Tožnik v tožbi navaja, da je lastnik objekta na parc. št. 583/45 k. o. ... ter da nepremičnina s parc. št. *367 in 583/44 ne obstaja. Tudi drugostopenjski organ v svoji odločbi navaja, da je pravilna nova številka parcele 583/45, vendar ne obrazloži, s čem utemeljuje ugotovitev tega dejstva, ne sklicuje se na kakšno listino upravnega spisa ali drug dokaz, in prvostopenjsko odločbo, ki se glasi na parc. št. *367 in 583/44, potrdi kot pravilno in zakonito, pri čemer se tudi ne opredeli do vprašanja njene izvršljivosti. Glede na to preizkus materialne zakonitosti odločbe ni mogoč, saj dejansko stanje v materialnopravno bistvenih točkah ni v zadostni meri obrazloženo. S tako pomanjkljivo obrazložitvijo odločbe pa je organ zagrešil absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP.
Organa sta gradnjo pravilno obravnavala kot samostojno, vendar pri tem nista obrazložila, zakaj sta jo opredeljevala kot nelegalno, saj sta se le nedoločno sklicevala na prvi odstavek 4. člena GZ in 5. člen tega zakona, pri čemer nista navedla, upoštevaje določbe 3. člena GZ, katere so tiste karakteristike gradnje, zaradi katerih štejeta, da gre za enega od gradbenih posegov iz prvega odstavka 4. člena GZ, za katerega je potrebno pridobiti gradbeno dovoljenje, in za kateri poseg naj bi šlo, ter tudi nista navedla razlogov, glede na katere sta se opredelila, da ne gre za primere iz 5. člena GZ, v katerih ni treba pridobiti gradbenega dovoljenja. Bistvena pravno relevantna dejstva v odločbi tako niso navedena, zato se materialne zakonitosti odločbe tudi glede na to ne da preizkusiti ter gre tako za nadaljnjo absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP.
nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo zemljišča - nelegalna gradnja - nedovoljena gradnja - izdaja gradbenega dovoljenja - ustavitev postopka
Podlage za izdajo odločbe o obveznosti plačila predmetnega nadomestila po uradni dolžnosti ni mogla predstavljati ugotovitev iz postopka za izdajo gradbenega dovoljenja, da se tožnikova zahteva nanaša na nedovoljen objekt, saj se je ta postopek še pred izdajo izpodbijane prvostopenjske odločbe ustavil (in torej ni več tekel).
Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 24, 24/2. Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 33, 33/2, 33/2-a. ZMZ-1 člen 15, 15/1, 16, 16/1, 16/1-1, 70, 70/4.
mednarodna zaščita - zavrženje prošnje za mednarodno zaščito - mednarodna zaščita že priznana v drugi državi članici Evropske unije - nedovoljena prošnja - pravo EU - primarnost evropskega prava - največja korist otroka - načelo otrokove koristi - pritožba - nacionalna procesna avtonomija - načelo enakovrednosti
Tožena stranka določbe člena 33(2)(a) Procesne direktive 2013/32/EU, po kateri ima organ diskrecijo, ali bo prošnjo zavrgel ali ne, ni uporabila ob pravilnem upoštevanju določbe člena 24(2) Listine. Tožena stranka bi morala v okviru ocenjevanja dobrobiti mladoletnika in v zvezi z njegovim socialnim razvojem z zanesljivostjo ugotoviti, kakšen status ima tožnik v Avstriji in od kdaj ga ima, če ga ima, ali je možno najti njegove bližnje sorodnike; preveriti bi morala, kako to oziroma zakaj ima mladoletnik kontradiktorne izjave glede bivanja v Avstriji; v teh primerih je namreč treba biti posebej pazljiv glede morebitne uporabe Direktive 2004/81 o dovoljenju za prebivanje, izdanem prebivalcem tretjih držav, ki so žrtve trgovine z ljudmi ali so bili predmet dejanj omogočanja nezakonitega priseljevanja, ki sodelujejo s pristojnimi organi. Šele, ko bi tožena stranka preverila, ali (n)ima mladoletni prosilec morda kakšne specifične potrebe, bi lahko ocenila tudi, ali lahko uporabi pooblastilo za diskrecijsko odločitev o zavrženju prošnje za mednarodno zaščito. Takšen podroben razgovor s prosilcem zaradi ugotavljanja vseh pravno relevantnih dejstev v zvezi z varstvom otrokovih koristi pa iz zapisnika prošnje in zapisnika o osebnem razgovoru ni razviden.
Iz sodne prakse Sodišča EU izhaja, da je treba primerljivost in enakovrednost ureditve oziroma pravnih pravil v nacionalnem pravu glede možnosti pritožbe zoper prvostopno sodbo presojati glede na položaj upravičenca do pravice, ki mu pripada po pravu EU, ne pa zgolj abstraktno za državni oziroma pristojni organ in za upravičenca.
Bistvena so pravila o pravnih sredstvih brez razlikovanja za pravna sredstva, ki temeljijo na kršitvi prava EU, in tista, ki temeljijo na kršitvi nacionalnega prava. Kršitve prava uveljavljajo posamezniki in zasebne pravne osebe kot tožniki, ne pa pristojni državi organi, ki so sporne odločitve sprejeli. Človekove pravice in med njimi tudi pravica do pravnega sredstva po azilnem pravu EU pripada(jo) prosilcem, ki so tožniki v upravnih sporih, kjer se izvaja pravo EU, ne pa pristojnim organom, ki odločajo o teh pravicah.
Prosilci za mednarodno zaščito so v slabšem oziroma neenakovrednem položaju glede njihove pravice do pravnega sredstva v situaciji, ko s tožbo v azilnem postopku uspejo pred sodiščem prve stopnje, tako da sodišče tožbi ugodi, izpodbijani akt odpravi in vrne zadevo ministrstvu v ponovno odločanje, kakor tožniki v drugih upravnih sporih, kjer ne gre za izvajanje prava EU. In to velja tudi za tožnika v tem konkretnem primeru.
brezplačna pravna pomoč - finančni pogoj - lastni dohodek prosilca - izjemna brezplačna pravna pomoč - nujna brezplačna pravna pomoč
Med strankama je nesporno za zadevo pravno odločilno dejstvo, da tožnikov prihodek predstavlja pokojnina v povprečni višini 1.058,90 EUR mesečno. Tožnik vezano na navedeno ne prereka ugotovitve toženke, da je njegov povprečni lastni dohodek v zadnjih treh mesecih pred vložitvijo prošnje za BPP presegal višino dveh osnovnih zneskov minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialno varstvene prejemke, in ki je v času, za katerega se je ugotavljala upravičenost do BPP, znašal 930,68 EUR.
Možnost izjave pomeni pravico stranke, da navede vsa dejstva, ki lahko prispevajo k njenemu uspehu v postopku. To pravico pa lahko izkoristi le, če sta izpolnjena dva pogoja: če ve, v kakšnem kontekstu bodo dejstva uporabljena in če ve, kakšne dodatne okoliščine bi lahko v zvezi z njimi navedla. Namen pravice izjavljanja je namreč zagotoviti vsakomur, da lahko sovpliva na tek postopka in odločitev organa.
odpadki - ravnanje z odpadki - odgovornost proizvajalca - prevzem odpadne embalaže - pravo EU - neobrazložena odločba
Sodišče sodi, da je razlaga, ki je v skladu s pravom EU, tista, po kateri so DROE po zakonu dolžne zagotavljati v svojem imenu in za svoj račun ravnanje z vsemi odpadki iz tistih izdelkov PRO, glede katerih je za vse njihove proizvajalce določena obveznost, da morajo svojo odgovornost PRO prenesti na DROE. Če temu ni tako, pa so ex lege dolžne zagotavljati ravnanje s tisto odpadno embalažo, glede katere so proizvajalci odgovornost PRO s pogodbami prenesli nanje.
trg finančnih instrumentov - ukrep agencije za trg vrednostnih papirjev - ugovor zoper odredbo - pravica do sodnega varstva - zavrženje tožbe
Skladno z določbo 496. člena ZTFI-1 ima subjekt nadzora proti odredbi pravico vložiti ugovor, o katerem na podlagi 500. člena ZTFI-1 odloči agencija. Glede na določbe 476. člena ZTFI-1 samostojnega sodnega varstva zoper odredbo ni, zato tožba v delu, v katerem jo tožnik naperja zoper odredbo, ni dovoljena. Prav tako tožnik s tožbo ne more napasti izpodbijane odločbe. V 476. členu ZTFI-1 je predpisano, v katerih primerih je proti odločbam toženke dovoljeno začeti postopek sodnega varstva. Načeloma je to dovoljeno proti vsaki odločbi (prvi odstavek 476. člena ZTFI-1). Vendar pa sta v drugem odstavku 476. člena ZTFI-1 prepisani dve izjemi. Za odločanje v tej zadevi je pomembna izjema iz 1. točke, po kateri ni posebnega postopka sodnega varstva proti odločbi, s katero Agencija odloči o ugovoru proti odredbi in ga zavrže, zavrne ali spremeni odločbo. Izpodbijana odločba je prav takšna in se jo lahko izpodbija s tožbo v postopku sodnega varstva proti odločbi, ki jo je nadzorni organ izdal zato, ker subjekt nadzora ni ravnal v skladu z njeno odredbo (tretji odstavek 476. člena ZTFI-1).
Iz obrazložitve ni mogoče jasno razbrati, kako neurejena meja s sosednjo parcelo 128/1 (last tožnikov) ne vpliva na parcelacijo parcele 701, oziroma povedano drugače: ni jasno, kako parcelacija in nastanek parcel 702/1 in 702/2 ne vplivata na zemljiškokatastrsko točko št. 1227, še zlasti upoštevajoč tožbene navedbe o posegu geodeta v parcelo 128/1 z novonastalimi parcelami 702/1 in 702/2.
Sodišče v skladu z drugim odstavkom 34. člena ZUS-1 s sklepom ustavi postopek, če se tožba umakne. Iz tožničinih navedb jasno izhaja, da pri tožbi ne vztraja in sodišču predlaga, naj s sklepom ustavi postopek v tem upravnem sporu. To pomeni, da nedvoumno umika tožbo, zaradi česar je sodišče postopek ustavilo na podlagi drugega odstavka 34. člena ZUS-1.
ZDoh-2 člen 5, 5/1, 5/2, 6. Konvencija med Vlado Republike Slovenije in Zveznim svetom Švicarske konfederacije o izogibanju dvojnega obdavčevanja v zvezi z davki na dohodek in premoženje (1997) člen 4, 15.
davki - dohodnina - odmera akontacije dohodnine od dohodka - dohodek iz zaposlitve - rezidentstvo - ugovor materialnega prava - uporaba materialnega prava - tožbene novote
Vprašanje, ali je bil tožnik v za zadevo relevantnem obdobju rezident Slovenije, je pomembno za odločitev v obravnavani davčni zadevi. Kot izhaja iz 5. člena ZDoh-2, je rezident zavezan za plačilo dohodnine od vseh dohodkov, ki imajo vir v Sloveniji, in od vseh dohodkov, ki imajo vir izven Slovenije (prvi odstavek 5. člena ZDoh-2), medtem ko je nerezident zavezan za plačilo dohodnine (le) od vseh dohodkov, ki imajo vir v sloveniji (drugi odstavek 5. člena ZDoh-2). Tožnik s tožbenimi navedbami, ki se nanašajo na vprašanje njegovega rezidentskega statusa, smiselno uveljavlja ugovor, ki je (tudi) materialnopravne narave. Kot se je opredelilo Vrhovno sodišče v sodbi X Ips 17/2022 z dne 7. 6. 2023, pa je ugovore, ki se nanašajo na pravilno uporabo materialnega prava, dopustno uveljavljati v upravnem sporu, četudi niso bili predhodno uveljavljani v upravnem postopku. Za takšne ugovore namreč ne veljajo pravila iz tretjega odstavka 20. člena in 52. člena ZUS-1, ki se nanašajo na omejitve pri navajanju novih dejstev in novih dokazov, če za to ni upravičenih razlogov.
Sodišče ugotavlja, da je rok iz 12. člena Uredbe o rudarski koncesnini in sredstvih za sanacijo za izdajo odločbe o koncesnini instrukcijski, pri čemer prekoračenje tega roka ne rezultira v ugasnitvi pravice do odmere rudarske koncesnine, medtem ko pravica zahtevati izpolnitev obveznosti, ob upoštevanju določbe 125. ZDavP-2, zastara v 5 letih od dneva izdaje odločbe o odmeri koncesnine.
Ker je namen določbe 160. člena ZDavP-2 enak kot namen določbe 102. člena ZIZ, torej dolžniku zagotoviti minimalne pogoje za življenje, sodišče zaključuje, da kolikor so akontacije dohodnine plačane iz naslova denarnih prejemkov, ki v skladu z zakonom, ki ureja dohodnino, štejejo za dohodek iz delovnega razmerja, v primeru vračila le-teh tudi za te veljajo omejitve izvršbe, določene v tem predpisu.
predlog za obnovo upravnega postopka - pravniški državni izpit (PDI) - dopolnilna odločba
Toženka je z odločbo 2 zavrnila tožnikov predlog za obnovo postopka, končanega z odločbo 1. Iz njene obrazložitve izhaja, da je toženka pri svojem odločanju upoštevala navedbe tožnika iz tč. I.c njegovega predloga za obnovo. Vendar pa po presoji sodišča, glede na to, da je bil tožnikov predlog za obnovo z dne 6. 10. 2020 torej podan z enovitim zahtevkom, kot opisano zgoraj, drži, kot to argumentira toženka v izpodbijani odločbi, namreč da je bilo z odločbo 2 o tožnikovem predlogu za obnovo že v celoti odločeno. To izhaja tako iz izreka odločbe 2, kot tudi iz konstrukcije tožnikovega predloga za obnovo z dne 6. 10. 2020, v katerem je tožnikov (enoviti) predlog oz. zahtevek jasno razmejen od razlogov zanj (ki pa jih tožnik podaja členjeno v tč. I.a-I.c). Zato je bil tožnikov zahtevek z dne 27. 4. 2021 tudi po presoji sodišča z izpodbijano odločbo utemeljeno zavrnjen. V tč. I.a in I.b tožnikovega predloga za obnovo z dne 6. 10. 2020 namreč ni vsebovanega nobenega posebnega oz. ločenega zahtevka za obnovo, o katerem bi z odločbo 2 še ne bilo odločeno.
brezplačna pravna pomoč - prošnja za dodelitev BPP - nerazumljiva vloga - nepopolna vloga
Iz nadaljnjih razlogov v 8. točki izpodbijanega sklepa smiselno izhaja, da toženka meri na četrto alinejo drugega odstavka 32. člena ZBPP, ki kot obvezno sestavino vloge določa navedbo podatkov o zadevi. Kaj v tem pogledu pomenijo "podatki o zadevi", iz zakonskega besedila ne izhaja. Po presoji sodišča gre za najosnovnejše podatke, brez katerih vloge sploh ni mogoče obravnavati. Podatki, ki presegajo navedeni obseg, namreč tudi smiselno ne pomenijo več temeljnih podatkov, ki omogočajo obravnavanje vloge, temveč so lahko le predmet trditvene podlage oziroma ugotavljanja dejanskega stanja.
začasna ustavitev imenovanja za upravitelja v novih zadevah - uvedba kazenskega postopka - zahteva za oceno ustavnosti
Ni spora o tem, da je bila zoper tožnika pravnomočno uvedena preiskava zaradi utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja in je bila ministrica dolžna izdati izpodbijano odločbo in začasno ustaviti imenovanja posamezne osebe za upravitelja v novih zadevah.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - upravičenci do brezplačne pravne pomoči - tujec - dovoljenje za stalno bivanje - začasno dovoljenje za bivanje - zavod za prestajanje kazni zapora - dejanski naslov bivanja - pogoj vzajemnosti - mednarodna pogodba
V obravnavanem primeru ni sporno, da tožnik ni državljan RS, pač pa je tujec, državljan SM. Tožbeni ugovori v smeri, da ima tožnik položaj upravičenca do BPP po 2. točki prvega odstavka 10. člena ZBPP, ker se nahaja v ZPKZ in se to šteje za naslov njegovega bivanja v RS, niso utemeljeni. Upravno sodišče se je o tem vprašanju že izreklo, in sicer je v sodbi I U 341/2022 z dne 11. 5. 2022 (11. točka obrazložitve) pojasnilo, da je v navedeni določbi ZBPP uporabljen izraz "dovoljenje za stalno ali začasno prebivanje", kar je t.i. terminus technicus in pomeni, da gre za dovoljenje, ki ga pristojni organ izda na prošnjo na podlagi ZTuj-2. Sodišče še dodaja, da med zakonsko določene namene za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje ne sodi pripor oziroma prestajanje kazni zapora (prvi in drugi odstavek 35. člena ZTuj-2). Po presoji sodišča pa je utemeljen ugovor o pomanjkljivi utemeljitvi odločbe glede zaključka, da tožnik (kot državljan SM) ne more biti upravičenec do BPP po 3. točki prvega odstavka 10. člena ZBPP. Za takšen zaključek mora biti, kot prvič, ugotovljeno, da ni podana vzajemnost, kot to določa tretji odstavek 10. člena ZBPP, torej da po predpisih države tujca (v konkretnem primeru po predpisih SM) slovenski državljani v državi tujca (torej v SM) niso upravičeni do BPP. Druga možnost, da postane tujec brez dovoljenja za stalno ali začasno prebivanje v RS upravičenec do BPP po ZBPP, je namreč pod pogoji in v primerih, določenih z zavezujočimi mednarodnimi pogodbami. Toženka razlogov za zavrnitev te možnosti v konkretnem primeru v izpodbijani odločbi ni zadostno obrazložila. Zato ni pravilno uporabila določb 3. točke prvega odstavka 10. člena ZBPP oziroma uporabe teh določb ni ustrezno obrazložila, s čimer so bistveno kršena pravila postopka (glej prvi odstavek 214. člena ZUP v zvezi z drugim odstavkom 34. člena ZBPP ter 7. točko drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1).
denacionalizacija - stavbno zemljišče - pravni status zemljišča ob podržavljenju
Stavbna zemljišča so le tista, ki so bila po svojem pravnem statusu (ki jim ga je določil predpis) stavbna že ob podržavljenju ali pa so bila kot taka podržavljena, ne pa npr. tista, ki so bila podržavljena kot kmetijska, četudi z namenom uporabe za gradnjo. Zato tudi ni pomembno, kakšna je bila dejanska raba zemljišča ob podržavljenju, niti kakšen je sedanji pravni status teh zemljišč.
dodelitev brezplačne pravne pomoči - subjektivni pogoj - vrednost premoženja - vrednost nepremičnega premoženja - pravica do izjave - absolutna bistvena kršitev določb upravnega postopka
Čeprav tožnik s svojo družino v vlogah za dodelitev BPP ni navedel, da bi (poleg plače, lastništva hiše, v kateri živijo, ter osebnega vozila partnerke) imel še kakšno premoženje, organ tožnika ni seznanil s svojimi ugotovitvami v postopku in mu ni dal možnosti, da se do navedenega izreče, pač pa je štel navedene nepremičnine za premoženje tožnikove partnerke in s tem za premoženje prosilca in njegovih družinskih članov, ki je posledično presegalo cenzus. S tem toženka storila aboslutno bistveno kršitev postopka, saj tožniku ni bil dana možnost, da bi se izjavil o dejstvih ali okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe.