ZTuj-2 člen 76, 78, 78/1. ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-2.
tujci - omejitev gibanja tujcu - nastanitev v centru za tujce - rok za vložitev tožbe - prepozna tožba - zavrženje tožbe
Izpodbijana odločba, s katero je bilo tožniku kot tujcu omejeno gibanje in odrejena njegova nastanitev v Centru, je bila tožniku izdana na podlagi 76. člena ZTuj-2. Po prvem odstavku 78. člena tega zakona ima tujec zoper tako odločbo, ki jo izda policija, pravico do vložitve tožbe na upravno sodišče v treh dneh po vročitvi odločbe. Tožniku je bila izpodbijana odločba vročena dne 17. 7. 2023 in bi zato moral tožbo zoper to odločbo vložiti najkasneje 20. 7. 2023, česar pa ni storil, pač pa je tožbo vložil šele dne 27. 7. 2023, kar pa je sedem dni prepozno. Sodišče je zato tožnikovo tožbo na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.
mednarodna zaščita - zavrženje prošnje za mednarodno zaščito - priznanje statusa begunca - država članica EU - bistvena kršitev določb postopka
Tožena stranka glede na razlago SEU ni pravilno uporabila prava EU, saj je (sicer skladno z drugačnim, vendar (časovno) prej sprejetim stališčem Vrhovnega sodišča) izhajala iz napačnega izhodišča, da v tovrstnih primerih ni potrebna presoja prosilčevih posebnih okoliščin.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2, 18, 18/1, 18/1-b. ZUS-1 člen 4.
mednarodna zaščita - predaja prosilca odgovorni državi članici EU - predaja Republiki Hrvaški - sistemske pomanjkljivosti - ravnanje policije - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - zavrženje prošnje - prepoved mučenja ali nečlovečnega in ponižujočega ravnanja - subsidiarni upravni spor
Tožena stranka je pravilno ugotovila, da tožnikove trditve o grdem ravnanju hrvaške policije temeljijo iz časa, ko je bil obravnavan kot tujec in ne kot prosilec za mednarodno zaščito, kar pa ne more biti prepričljiv razlog za to, da bodo v primeru njegove predaje Republiki Hrvaški na podlagi Dublinske uredbe kršene človekove pravice in da tam obstajajo sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku. Pravilno je bilo ugotovljeno, da bodo v primeru predaje Republiki Hrvaški tožnika sprejele uradne osebe Ministrstva za notranje zadeve, ki so pristojne za vodenje postopka za priznanje mednarodne zaščite, in ne policija in da bo v primeru predaje Republiki Hrvaški tožnik predan v okviru dublinskega postopka, ki je del postopka za priznanje mednarodne zaščite, in ne policijskega postopka, v katerem je bil tožnik dejansko obravnavan, bistveno pri presoji, ali obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite na Hrvaškem, pa je to, kakšno je bilo ravnanje hrvaških oblasti s prosilci po tem, ko imajo ti status prosilca za mednarodno zaščito.
Treba je razlikovati med obravnavo ilegalnih migrantov, ki jo po prečkanju bosansko - hrvaške meje opravlja hrvaška policija, in med obravnavo oseb, ki so na podlagi Dublinske uredbe predane Republiki Hrvaški, to je uradnim osebam pristojnih organov Republike Hrvaške za mednarodno zaščito. Tožnik pa se v svoji tožbi sklicuje ravno na ravnanje hrvaške policije ter izraža nestrinjanje s tem, da je pomembno to, kakšno je ravnanje hrvaških organov po pridobitvi statusa prosilca za azil.
Tudi če nobena organizacija ne nadzira teh postopkov, to še ne pomeni, da bi bile v teh postopkih podane kakršnekoli pomanjkljivosti v azilnih postopkih v Republiki Hrvaški. Iz dopisa pristojnih organov Republike Hrvaške z dne 27. 4. 2023, s katerim je Hrvaška sprejela odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje, celo izhaja, da navedeni organi povprašujejo o tem, ali ima tožnik kakršnekoli zdravstvene težave, bodisi fizične ali psihične, kar po mnenju sodišča pomeni dodatno zagotovilo, da tožnik ne bo podvržen kakršnemu koli nečloveškemu ravnanju.
O tožnikovi prošnji za mednarodno zaščito je bilo odločeno s posamičnim upravnim aktom, to je s sklepom, s katerim je bilo odločeno, da se prošnja zavrže, ker je za obravnavanje njegove prošnje pristojna Republika Hrvaška. Tožnik je lahko očitek o kršitvah ustavnih pravic uveljavljal v okviru rednega upravnega spora na podlagi 2. člena ZUS-1 in je z vložitvijo tožbe to tudi storil, sodišče pa je tudi sicer dolžno pri sojenju ugotavljati, ali je bilo z izdajo upravnega akta nezakonito poseženo tudi v ustavne pravice posameznika. To pomeni, da niso izpolnjene procesne predpostavke za vodenje subsidiarnega upravnega spora.
ZTuj-2 člen 76. Direktiva 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav člen 15.
tujci - omejitev gibanja tujcu - nastanitev v centru za tujce - načelo sorazmernosti - obrazložitev odločbe - absolutna bistvena kršitev določb upravnega postopka
Sodišče v obravnavani zadevi ugotavlja, da je obrazložitev sprejete odločitve pomanjkljiva. Tožena stranka je namreč zgolj povzela ugotovitve o dosedanjem poteku postopka oziroma tudi drugih postopkih, ki so se glede tožnika vodili v Republiki Sloveniji, nadalje ugotovila, da tožnik v Republiki Sloveniji biva nezakonito, navedla, da ugotovljene okoliščine kažejo, da tožniku ni mogoče izdati odločbe o vrnitvi z rokom za prostovoljni odhod ter citirala določbe 76., 81. in 83. člena ZTuj-2. Iz izpodbijane odločbe pa ni mogoče razbrati, ali je tožena stranka ugotavljala in presojala sorazmernost izrečenega ukrepa ter v tem smislu izvedla dokazni postopek, in kolikor je to storila, kakšni so bili njeni zaključki. Prav tako iz obrazložitve ne izhaja, kateri razlogi so toženi stranki narekovali izrek tožniku izrečenega izpodbijanega ukrepa omejitve gibanja in nastanitve v Centru. Zaradi opisanih pomanjkljivosti se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti, kar je absolutna bistvena kršitev pravil postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 20, 20/5. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 4.
mednarodna zaščita - predaja prosilca odgovorni državi članici EU - predaja Republiki Hrvaški - sistemske pomanjkljivosti - ravnanje policije - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - zavrženje prošnje - prepoved mučenja ali nečlovečnega in ponižujočega ravnanja
Ni sporno, da je bil tožnik vnesen v Centralno bazo EURODAC kot prosilec za mednarodno zaščito 25. 2. 2023 s strani Republike Hrvaške in ni sporno, da je Republika Hrvaška na podlagi petega odstavka 20. člena Uredbe Dublin III sprejela odgovornost za obravnavo tožnikov. Toženka je po presoji sodišča pravilno ugotovila, da je za obravnavanje tožnikove prošnje na podlagi petega odstavka 20. člena Uredbe Dublin III odgovorna Republika Hrvaška. Neutemeljen je tožbeni ugovor, da naj bi toženka nepravilno ugotovila, da Republika Hrvaška nima sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom.
Tožnik bo ob morebitni vrnitvi v Republiko Hrvaško vrnjen v t.i. dublinskem postopku kot prosilec za mednarodno zaščito, kot utemeljeno pojasni tudi toženka, na mednarodnem mejnem prehodu bo predan uradnim organom pristojnega ministrstva Republike Hrvaške in ne policiji, ki naj bi s tožnikom grdo ravnala.
Iz tožnikovega ravnanja je po presoji sodišča razvidno, da je prenehal njegov namen počakati na sodno odločitev, ki bi lahko bila v njegovo korist, s tem pa tudi, da izpodbijana zavrnilna odločba očitno ne posega več v njegovo pravico, ki jo je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito.
pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - objektivni kriterij - verjetni zgled za uspeh - obseg obrazložitve
Organ za BPP nima zakonske podlage, da bi onkraj standarda očitnosti opravil podrobno in kompleksno vsebinsko analizo oziroma obrazloženo presojo (sodne) odločbe, ki jo želi prosilec izpodbijati.
ZBPP člen 30, 30/11. ZUP člen 129, 129/1, 129/1-4.
brezplačna pravna pomoč - zadeva, o kateri je bilo že pravnomočno odločeno
Tožnik v tožbi priznava, da mu je bila brezplačna pravna pomoč sicer že dodeljena. V zvezi s tožbenimi navedbami, da ni predlagal razrešitve svojih prejšnjih pooblaščencev, da so razrešitev predlagali sami, da je krivda na strani pooblaščencev, pa sodišče pojasnjuje, da za ta konkretni upravni spor niso relevantne, saj je za presojo bistveno (le) to, da je bilo o Prošnji že pravnomočno odločeno in da se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo, česar pa tožnik niti ne zatrjuje.
Brez vpogleda v popoln upravni spis zadeve sodišče ni moglo presoditi, ali je bil postopek pravilno voden in ali je bilo dejansko stanje ter s tem povezano pravno stanje zadeve pravilno in popolno ugotovljeno ter utemeljenost s tem povezanega tožbenega ugovora.
državljani držav naslednic nekdanje SFRJ - register stalnega prebivalstva - odjava bivališča - vpis v register stalnega prebivalstva
Določba 26. člena Ustave, ki jo je tožnik navedel kot pravni temelj, na podlagi katerega je zahteval vpise, tožnikovega zahtevka za vpis v register stalnega prebivališča ne omogoča. Tožnikov zahtevek, da se na podlagi 26. člena Ustave RS vpiše njegovo stalno prebivališče v register stalnega prebivališča in priznanje prebivališča od 14. 2. 1992 do vpisa v register stalnega prebivališča, je torej neutemeljen, zato je odločitev toženke, da je zavrnila oba zahtevka, pravilna.
Ni sporno, da je tožnik tujec in ni sporno, da nima dovoljenja za stalno prebivanje (tožnikov zahtevek za izdajo dovoljevanja za stalno prebivanje je pravnomočno zavrnjen s sodbo naslovnega sodišča IU 1140/2015-120 z dne 2. 11. 2016). Zavrnitev tožnikovega zahtevka za vpis v register stalnega prebivališča, je zato (tudi) na podlagi prvega odstavka 5. člena ZPPreb-1 pravilna in zakonita.
S pooblastitvijo se vzpostavi zunanje razmerje, ki je odločilno do tretjih, v obravnavanem primeru do upravnega organa, zato je vsebina pooblastila zelo pomembna.
Sklep se v odločilnem delu ne da preizkusiti, saj ni pojasnjeno, kako je upravni organ ugotovil, da je bil dogodek prestavljen in ne odpovedan ter na katere dokaze je oprto ugotovljeno dejansko stanje.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - ekonomski razlog
Izjav tožnika ne gre povezati s preganjanjem na podlagi veroizpovedi, narodnosti, rase, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnega prepričanja, saj svojo prošnjo utemeljuje z ekonomskimi težavami ter nezmožnostjo življenja v Maroku, omenjene težave pa ne morejo biti obravnavane v okviru mednarodne zaščite.
enotno dovoljenje za prebivanje in delo - razveljavitev dovoljenja - zdravstveno zavarovanje - umik soglasja
Razlog za razveljavitev tožnikovega enotnega dovoljenja za prebivanje in delo je umik soglasja ZRSZ na podlagi ZZSDT, zato je podan razlog za razveljavitev tožnikovega enotnega dovoljenja v skladu s tretjo alinejo prvega odstavka 56. člena ZTuj-2.
brezplačna pravna pomoč - odmera nagrade in stroškov odvetnika - vrednost spornega predmeta - meje zahtevka - pomanjkljiva obrazložitev
Pomanjkljivo ugotovljeno dejansko stanje sodišču onemogoče preizkus izpodbijanega sklepa, saj iz njegove obrazložitve ni mogoče ugotoviti, ali ugotovljena vrednost spornega predmeta tožene stranke v tej zadevi temelji na 39. členu ZPP, prvem odstavku 41. člena ZPP, drugem odstavku 41. člena ZPP ali morebiti 44. členu ZPP. Ker je sodišče ugotovilo, da je sklep Bpp 3055/2020 nezakonit in ga je s to sodbo odpravilo, je odpadla pravna podlaga, s katero je tožena stranka utemeljevala zavrnitev tožničine zaheve iz tega naslova ob predpostavki, da je bila ta nagrada pravilno odmerjena v zadevi Bpp 3055/2020. To pomeni, da se tudi sklepov Bpp 3053/2020 in Bpp 3049/2020 ne da preizkusiti.
dostop do informacij javnega značaja - varstvo osebnih podatkov - javni uslužbenci - podatki o porabi javnih sredstev - stranka v postopku
Imena in priimki javnih uslužbencev v povezavi z njihovimi plačami ne predstavljajo varovanih osebnih podatkov, ker je za njihovo posredovanje javnosti podana neposredna zakonska podlaga, in sicer šesti odstavek 38. člena ZSPJS. Ker gre za javno dostopne podatke, ni potrebno izvajati t. i. testa javnega interesa niti presojati obstoja pravnega interesa, saj so po postopku za dostop do informacij javnega značaja ti podatki dostopni vsakomur, prav tako pa v postopek ni treba pritegniti posameznikov, na katere se osebni podatki nanašajo.
ZTuj-2 člen 33, 33/3, 37, 37a, 37a/4. ZZSDT člen 17, 17/1, 17/1-5, 17/1-8, 42, 42/1. ZUP člen 214, 214/1, 237, 237/2-7.
enotno dovoljenje za prebivanje in delo - podaljšanje dovoljenja - soglasje - obrazložitev odločbe - bistvena kršitev določb upravnega postopka - zmotna uporaba materialnega prava
Soglasje Zavoda RS za zaposlovanje (zavod) ni vedno pogoj za izdajo oziroma podaljšanje enotnega dovoljenja. Toženka je s tega vidika v obrazložitvi izpodbijane odločbe le splošno navedla, da ZTuj-2 določa, da tujec za delo, ki bi ga opravljal na podlagi zaprošenega dovoljenja, nujno potrebuje izdano soglasje s strani zavoda, vendar tega ni utemeljila. Pojasnila ni, katere so tiste dejanske okoliščine in kakšna je vsebina zakonskih določb, ki pomenijo podlago za njen zaključek, da je v obravnavanem primeru soglasje zavoda pogoj za podaljšanje enotnega dovoljenja. Da mora biti odločitev tudi s tega vidika obrazložena, pa je sodišče opozorilo že v sodbah I U 1219/2016 in I U 1806/2016. To pa pomeni, da je obrazložitev izpodbijane odločbe pomanjkljiva in na njeni podlagi odločbe ni mogoče preizkusiti, kar je bistvena kršitev pravil postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi z 2. točko prvega odstavka in tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1), povedano pa kaže tudi na možnost, da pri odločanju materialno pravo ni bilo pravilno uporabljeno.
ZUS-1 člen 2, 5, 5/1, 36, 36/1, 36/1-4, 36/1-7. ZUP člen 215, 215/6.
razlastitev - predhodni preizkus tožbe - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - uvedba razlastitvenega postopka - odločitev procesne narave - ni upravni akt - napačen pravni pouk - začetek teka roka za vložitev pritožbe - zavrženje tožbe
Niti ZUreP-2 niti kakšen drug zakon ne določa, da bi bil zoper sklep o uvedbi razlastitvenega postopka dopusten upravni spor, kar pomeni, da ne gre niti za drug akt v smislu določbe prvega odstavka 2. člena ZUS-1. Prav tako to ni sklep iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1, saj ne gre za sklep, s katerim bi bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta (o glavni stvari) obnovljen, ustavljen ali končan.
Tožnica pritožbe zoper I. točko izreka izpodbijanega sklepa ni vložila, pač pa je vložila tožbo v upravnem sporu, saj je sledila (napačnemu) pravnemu pouku toženke, da zoper sklep ni pritožbe. Sodišče je zato tožbo, kolikor se nanaša na I. točko izreka izpodbijanega sklepa, na podlagi 7. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo, tožnici pa bo v skladu s skladu s šestim odstavkom 215. člena Zakona o splošnem upravnem postopku rok za vložitev morebitne pritožbe zoper to točko izreka izpodbijanega sklepa začel teči z vročitvijo tega sodnega sklepa.
V III. točki izpodbijane odločbe je določeno, da se pri predmetni nepremičnini v zemljiški knjigi po uradni dolžnosti zaznamuje uvedba razlastitvenega postopka, v IV. točki pa, da do pravnomočno zaključenega razlastitvenega postopka ni dopusten promet s predmetno nepremičnino in njeno bistveno spreminjanje brez soglasja razlastitvene upravičenke, pravni posel, sklenjen v nasprotju s tem pa je ničen. Odločitev o zaznambi razlastitvenega postopka in prepoved razpolaganja z nepremičnino nima pravne narave procesnega akta postopka razlastitve, čeprav z njim postopek odločanja o razlastitvi še ni končan, pač pa ima taka odločitev materialnopravne učinke. Ker po presoji sodišča izpodbijani akt v III. in IV. točki izreka presega okvir procesnega sklepa o uvedbi razlastitvenega postopka, zoper katerega pritožba ni dopustna in ima v tem delu materialnopravne učinke, ima tožnica zoper ta del sklepa pravico vložiti pritožbo v upravnem postopku. Tožnica zoper III. in IV. točko izreka izpodbijanega sklepa pritožbe ni vložila, pač pa je vložila tožbo v upravnem sporu, saj je sledila pravnemu pouku toženke. Sodišče je zato tožbo, kolikor se nanaša na III. in IV. točko izreka izpodbijanega sklepa, zavrglo, tožnici pa bo rok za vložitev morebitne pritožbe zoper ti dve točki pričel teči z vročitvijo tega sodnega sklepa (šesti odstavek 215. člena ZUP).
denacionalizacija - upravičenci do denacionalizacije - zahteva denacionalizacijskega upravičenca - vlagatelj denacionalizacijskega zahtevka - smrt denacionalizacijskega upravičenca - ničnost odločbe o denacionalizaciji
Posebnost denacionalizacijskega postopka je v tem, da je upravičenec do denacionalizacije lahko tudi oseba, ki je pred vložitvijo te zahteve umrla, kot je določeno v tretjem odstavku v zvezi z drugim odstavkom 67. člena ZDen. O dedovanju pa se v takem primeru odloča v zapuščinskem postopku po pravnomočnosti odločbe o vrnitvi podržavljenega premoženja.
Zahteva F. F. in G. G. je bila skladno z drugim odstavkom 64. člena ZDen vložena tudi v korist B. B., zaradi česar ni bilo potrebno, da bi njegove pravne naslednice vložile zahtevo za denacionalizacijo ali sodelovale v postopku. To pa posledično pomeni, da niso podani zakonski razlogi za ničnost odločbe po 4. točki prvega odstavka 279. člena ZUP.