upravni postopek - vpogled v spis - oseba, ki ni stranka v postopku - pravna korist
Namen pravice iz drugega odstavka 82. člena ZUP je ta, da lahko vsak z vpogledom v upravni spis (v ''tujem'' postopku) pride do podatkov, za katere se verjetno izkaže, da bodo (v nekem pravnem postopku) pomembni za varstvo njegovega pravnega položaja. Tožena stranka je pri presoji pravne koristi v skladu z drugim odstavkom 88. člena ZUP zmotno upoštevala le predpise, ki urejajo pravno razmerje v konkretnem upravnem (inšpekcijskem) postopku in so pomenili materialnopravno podlago za odločitev v tem postopku (v obravnavani zadevi ZIN). Izhajala je iz zmotnega stališča, da je treba korist, ki temelji na drugih predpisih, z vidika obravnavanega inšpekcijskega postopka (v zvezi s katerim je tožnik želel pregledati spis), šteti le za dejansko.
ZPP člen 224, 224/4. Direktiva 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite člen 4, 4/5, 4/5 (e). Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 4, 19, 47, 51, 52. Protokol 4 h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin člen 4. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 3. ZMZ-1 člen 36, 36/1. ZNPPol člen 64. URS člen 18, 22, 23. ZUS-1 člen 4, 4/1, 30, 30/2, 40, 40/2, 66, 66/1.
varstvo človekovih pravic - pravica do azila - prepoved prisilne odstranitve ali vračanja - načelo nevračanja - prepoved kolektivnega izgona - prepoved mučenja ali nečlovečnega in ponižujočega ravnanja - prošnja za mednarodno zaščito - prosilec za mednarodno zaščito - dokazno breme - vlagatelj namere za podajo prošnje za mednarodno zaščito - pravica do izjave stranke - subsidiarno sodno varstvo - verodostojnost prosilca - pravo EU - javna listina - pravica do sodnega varstva
SEU je poudarilo pomen celovite presoje dokazov ob upoštevanju vseh okoliščin primera in enako težo vseh elementov za presojo ter zavrnilo uporabo formalnih dokaznih pravil (v smislu, da bi ena neresnična izjava/izpovedba avtomatično vodila k ugotovitvi o splošni neverodostojnosti). Podobno določa ZPP v 8. členu. Tudi ESČP upošteva specifične okoliščine, v katerih se znajdejo osebe, ki želijo zaščito, zaradi česar je treba pogosto v dvomu ocenjevati verodostojnost izjav izpovedbe in predloženih dokumentov v prid posamezniku. Če se ugotovijo "močni razlogi za dvom" v zanesljivost izjav in predloženih dokumentov, mora oseba dobiti možnost, da nekonsistentnosti pojasni, pri čemer je treba razlikovati med pomembnimi in manj pomembnimi nekonsistentnostmi, torej pravno relevantnimi in nerelevantnimi. Po ustaljeni sodni praksi ESČP tudi če pritožnik za svoje trditve nima listinskih dokazov in je nemogoče z gotovostjo ugotoviti, kaj se mu je zgodilo, sodišče upošteva, ali so pritožnikove trditve konsistentne s poročili mednarodnih organizacij.
Ugotovitev pomanjkljivosti v postopku je pomembna za ocenjevanje dokaznega bremena tožene stranke, saj tudi po stališču Vrhovnega sodišča pomanjkljivosti v vodenju tovrstnega postopka zmanjšujejo možnost države, da dokaže svoje trditve glede vsebine dogajanja v postopku in z njimi izpodbije tožbeno trditev, da je tožnik, na strani katerega so podani upoštevni elementi za grozeče preganjanje v primeru vrnitve v izvorno državo, izrazil namero za azil".
Sodišče ne sledi argumentom tožene stranke, da naj bi tožnik v policijskem postopku izjavil, da je v iskanju boljšega življenja namenjen v Italijo, kjer si bo poiskal zaposlitev, in da torej za mednarodno zaščito ni zaprosil. Še posebej, ker je tožnik prihajal iz Sirije, kjer je splošno znano tedaj že več let potekala državljanska vojna. Tudi iz slovenske upravno-sodne prakse izhaja, da so bili mladi moški v tistem času ogroženi ne le zaradi same vojne (zaradi česar je tožena stranka osebam v tožnikovem položaju tedaj priznavala status subsidiarne oblike zaščite), pač pa zaradi nevarnosti, ki so polnoletnim moškim tedaj grozile zaradi novačenja oziroma vpoklica v vojsko, na kar se tožnik prav tako sklicuje. Že samo zaradi tega je manj verjetno, da bi v takšnih okoliščinah mlad moški iz Sirije leta 2019 izjavil zgolj to, da državo zapušča iz ekonomskih razlogov in da išče boljše življenje (v Italiji). Nenazadnje je med stranka nesporno, da je tožnik v Republiki Avstriji kasneje zaprosil za mednarodno zaščito, ki mu je bila priznana.
V trenutku, ko je tožnik zaprosil za azil oziroma, kakor to določa ZMZ-1, izrazil namero, da zaprosi za mednarodno zaščito, je postal prosilec za mednarodno zaščito v smislu 27. uvodne izjave Procesne direktive 2013/32, zaradi česar ga tožena stranka ne bi smela izročiti Republiki Hrvaški. S tem, ko tožena stranka tožnika ni obravnavala kot prosilca za mednarodno zaščito in mu zaradi nezakonite izročitve Republiki Hrvaški ni omogočila formalne vložitve prošnje za mednarodno zaščito, je posegla v pravico do azila oziroma do dostopa do azilnega postopka iz 18. člena Listine EU o temeljnih pravicah.
Načelo nevračanja se nanaša na ukrepe države, zaradi katerih mora posameznik zapustiti njeno ozemlje, zato se obstoj dejanskega tveganja, da bo posameznik izpostavljen nedovoljenemu ravnanju, presoja ob upoštevanju okoliščin, ki so obstajale v času izvedbe ukrepa in so bile državnim organom znane ali bi jim morale biti znane. Svojo dolžnost v zvezi z zagotavljanjem spoštovanja prepovedi nečloveškega ravnanja krši že, če ob odstranitvi osebe s svojega ozemlja v drugo državo na podlagi dostopnih informacij napačno oceni tveganje za izpostavljenost ravnanjem, ki nasprotujejo 3. členu EKČP, ali če te ocene sploh ne napravi. Odgovornost države torej obstoji ne glede na to, ali je bila oseba v drugi državi kasneje dejansko izpostavljena ravnanju v nasprotju s 3. členom EKČP.
Pravica posameznika do poštenega in učinkovitega postopka, v katerem mora pristojni organ presoditi, ali bi bilo z odstranitvijo, izgonom ali izročitvijo posameznika to načelo lahko kršeno, predstavlja procesno-pravno komponento oziroma obveznost države v zvezi s pravico iz 3. člena EKČP in posledično načelom nevračanja. Neizpolnitev teh obveznosti po sodni praksi Velikega senata ESČP že zadošča za ugotovitev kršitve pravice iz 3. člena EKČP oziroma načela nevračanja iz drugega odstavka 19. člena Listine, kar bo sodišče presojalo najprej.
V okoliščinah, ko tožnikova skupina ni namerno izkoristila svoje številčnosti za prečkanje meje in ni bila nasilna, kar bi povzročilo težko obvladljive razmere, ki ogrožajo javno varnost, in ker je tožena stranka le pavšalno navedla, da bi tožnik lahko mejo prečkal na mejnem prehodu, tožnik pa je življenjsko logično izpovedal, da prečkanje na mejnem prehodu ni prišlo v poštev, ker ni imel niti potnega lista niti vizuma, sodišče ne more sprejeti zaključka, da je tožena stranka uspela izkazati, da je imel tožnik na voljo resnično in učinkovito možnost zakonitega vstopa v državo, in še manj, da bi tožnik sam in po svoji krivdi ustvaril razmere, v katerih ne bi bilo mogoče izvesti individualne obravnave.
Tožnik pred izvršitvijo spornega dejanja že zaradi neustreznega in pomanjkljivo vodenega postopka ni mogel izkoristiti nobenega pravnega sredstva, tudi pred sodiščem ne, s katerim bi lahko učinkovito varoval svoj pravni položaj v zvezi z nevarnostjo zaradi vrnitve v Republiko Hrvaško, tj. v zvezi s pravicami iz prvega in drugega odstavka 19. člena ter 18. člena Listine. S tem je bila izvotljena oziroma ni bila spoštovana bistvena vsebina pravice iz 47. člena Listine, kar pomeni, da je prišlo do njene kršitve (I. točka izreka).
Iz vseh ugotovljenih pomanjkljivosti v vodenju postopka po presoji sodišča izhaja, da tožniku dne 18. in 19. 10. 2019 ni bila dana možnost, da ustrezno in učinkovito sodeluje v postopku in poda svoje stališče glede vrnitve še pred sprejemom odločitve o njegovi predaji v Republiko Hrvaško, ki je negativno vplivala na njegove interese, ker je predaji nasprotoval. S tem mu je bilo poseženo v temeljno pravico do izjave.
zavrženje tožbe - subsidiarni upravni spor - redno sodno varstvo - nejasna tožba
Po 4. členu ZUS-1 odloča sodišče o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Sodno varstvo na navedeni pravni podlagi je torej mogoče doseči le, če prizadeti osebi ni na razpolago drugo sodno varstvo, s katerim bi bilo mogoče učinkovito odpraviti zatrjevane nezakonitosti, ki hkrati pomenijo poseg v človekove pravice, ali kako drugače pred sodiščem doseči varstvo njenih pravic ali pravnih koristi. Sodno varstvo zoper upravni akt iz 2. člena ZUS-1 pa je "drugo sodno varstvo" v smislu 4. člena tega zakona.
nepovratna sredstva - delna ugoditev zahtevku - sodba vrhovnega sodišča - odprava upravnega akta in vrnitev zadeve v ponovni postopek - odločanje v ponovljenem postopku - obseg presoje - učinki pravnomočnosti sodbe - materialna pravnomočnost - načelo ne bis in idem - pravica do učinkovitega sodnega varstva - pravna in dejanska vprašanja - zamudne obresti - odvetniški stroški - postopek začet na zahtevo stranke - zavrženje tožbe
Vrhovno sodišče je navedlo, da je v dosedanji praksi (v sklepu X Ips 220/2016 z dne 17. 5. 2017, 33. točka obrazložitve) že pojasnilo, da je upravni organ v ponovljenem postopku vezan na materialno pravnomočno sodbo sodišča v upravnem sporu tako glede izreka kot glede nosilnih razlogov, ki ta izrek utemeljujejo (2. člen Zakona o sodiščih (ZS) v povezavi s 1. členom ZUS-1). Materialno pravnomočna namreč postane vsaka sodba, v kateri je sodišče vsebinsko presojalo zakonitost upravnega akta, torej tudi sodba o odpravi izpodbijanega upravnega akta (64. člen ZUS-1), saj temelji na vsebinski ugotovitvi njegove nezakonitosti. Zato sme upravni organ dejstva, ki jih je v upravnem sporu ugotovilo sodišče, ponovno presojati le, če so po naravi taka, da so se po sodbi sodišča lahko spremenila (kar za predmetno zadevo ne velja) in je njihova sprememba glede na naravo zadeve pri ponovnem odločanju lahko upoštevna.
Sodišče ugotavlja, da bi bila tožeča stranka do zamudnih obresti od zavrnjenega dela zahtevka upravičena le, če bi bila tožeči stranki tudi za ta del zahtevka priznana pravica do izplačila, pa to izplačilo ne bi bilo izvršeno v roku, kot ga določa zakon, ki ureja izvrševanje proračuna. To vodi do zaključka, da zahtevek tožeče stranke za izplačilo zakonskih zamudnih obresti od zavrnjenega dela zahtevka od 29. 11. 2012 (torej od izdaje prve odločbe tožene stranke v zvezi z zahtevanim izplačilom) do plačila ni utemeljen.
Če stranka v upravnem sporu uspe in se zadeva vrne upravnemu organu v ponovno odločanje, so pravila odločanja o stroških upravnega postopka enaka - ti stroški so breme tistega, ki je zahteval uvedbo postopka. Sodišče ob tem meni, da nepravilna odločitev upravnega organa sama po sebi ne predstavlja krivdnega ravnanja ali nagajivosti, ki bi dopuščala prevalitev stroškov postopka na organ (prim. sodbe Upravnega sodišča IV U 154/2010 z dne 4. 1. 2011, I U 356/2011 z dne 24. 5. 2011 in I U 639/2015 z dne 11. 6. 2015).
ukrep gradbenega inšpektorja - odstranitev nelegalne gradnje - rok za izvršitev obveznosti - izrek odločbe
V prvem delu ožje obrazložitve je prvostopenjski organ ustrezno pojasnil, da odloča v ponovljenem postopku. Prvostopenjski organ je po presoji sodišča ustrezno in ob upoštevanju določbe tretjega odstavka 7. člena ZIN obrazložil, da je rok 180 dni za izvršitev zadevnega ukrepa določil na podlagi zahtevnosti oziroma obsega gradnje, iskanja izvajalca ter letnega časa.
ZDoh-2 člen 38, 41, 41/4. ZDavP-2 člen 267, 267/3, 289, 289/2.
dohodnina - odmera dohodnine - dohodki iz drugega pogodbenega razmerja - dejanski stroški - znižanje davčne osnove - pravica do izjave - rok za uveljavljanje - načelo zakonitosti - načelo davčne pravičnosti - vzdrževan družinski član
Četrti odstavek 41. člena ZDoh-2 tožnici daje pravico do znižanja davčne osnove za v tem členu določene dejanske stroške, pogojevanje te pravice z roki iz prvega in drugega odstavka 289. člena ZDavP-2 pa v okoliščinah tega primera privede do tega, da tožnica ni v enakem položaju z davčnim zavezancem, ki to pravico pridobi v postopku ugovora zoper informativni izračun, torej v postopku, ko s strani davčnega organa že v informativnem izračunu prejme informacijo o davčni obravnavi dohodka.
brezplačna pravna pomoč - odvetniški stroški - prosilec za brezplačno pravno pomoč - aktivna legitimacija
Osebe, ki v postopku izdaje upravnega akta niso imele položaja stranke ali stranskega udeleženca ob nastopu dokončnosti izdaje upravnega akta, niso upravičene do vložitve tožbe v upravnem sporu. Sodišče v okviru preizkusa procesnih predpostavk za tožbo ne preverja, ali bi bil tožnik upravičen do udeležbe v upravnem postopku kot stranka ali kot stranski udeleženec. Položaja tožniku mu v upravnem sporu ni mogoče priznati na podlagi določb ZUP ali materialnih predpisov, ki določajo, kdaj ima oseba pravni interes za udeležbo v postopku.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - varna izvorna država - prosilec iz Alžirije
Pravilna je ugotovitev toženke, da tožnikove težave v Alžiriji ne morejo biti obravnavane v okviru mednarodne zaščite, ker niso takšne narave, da bi predstavljale utemeljen razlog za priznanje ene ali druge oblike mednarodne zaščite. Toženka je pravilno ugotovila, da ni jasen subjekt preganjanja v smislu določb ZMZ-1, da gre za spore zasebne narave, da so tožniku grozili posredniki, ki jih ima tožnik za prijatelje, da tožnik ni poiskal zaščite svoje izvorne države, da tožnikovih navedb ni možno povezati z nobenim od zakonsko določenih razlogov preganjanja, da težav ni povzročila država ali drugi v ZMZ-1 določeni tretji akterji, da je tožnik imel dostop do trga dela in do policije, ki pa ga ni uporabil in da tožnikovih težav ni mogoče povezati z raso, vero, narodnostjo, političnim prepričanjem ali pripadnostjo določeni družbeni skupini.
Svet agencije ni spremenil ali odpravil izpodbijane odločbe, temveč je s sklepom o združitvi postopkov zgolj nadaljeval postopek po sprejemu izpodbijane odločitve. Ob takem stanju stvari pa niso podani pogoji za ustavitev postopka po 39. členu ZUS-1.
Tožnica nedvomno umika tožbo, zaradi česar je sodišče na podlagi drugega odstavka 34. člena ZUS-1 postopek ustavilo.
brezplačna pravna pomoč - materialni položaj - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja - napačna uporaba materialnega prava - odprava izpodbijane odločbe - vrnitev v ponovni postopek
V obravnavani zadevi toženka ni ugotavljala niti dohodkovnega niti premoženjskega položaja tožnika (in morebitnih njegovih družinskih članov), kot to določajo (navedene) določbe ZBPP, pač pa je odločitev sprejela zgolj na podlagi dejstva, da je tožnik v kazenski zadevi pooblastil tri odvetnike, ki pa ga zakon ne določa kot enega izmed kriterijev za ugotavljanje finančnega položaja prosilca, pri čemer toženka v ZBPP, kot rečeno, nima pravne podlage za širitev sicer jasno in določno določenih zakonskih kriterijev za dodelitev BPP.
ZUP člen 129, 129/1, 129/1-4, 237, 237/2, 237/2-7.
brezplačna pravna pomoč - formalna pravnomočnost - ekonomičnost postopka - spremenjene okoliščine - dejansko stanje - pravna podlaga - odprava izpodbijane odločbe - vrnitev v ponovni postopek
Če toženka ne more utemeljiti, da se za odločanje o dodelitvi BPP relevantno dejansko stanje in pravna podlaga od trenutka izdaje odločbe z dne 23. 11. 2022, na katero se sklicuje, nista v ničemer spremenila, predmetne tožnikove prošnje za BPP ne sme zavreči na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP, ampak mora (ob izpolnjenih ostalih formalnih predpostavkah) izvesti postopek njene vsebinske presoje.
brezplačna pravna pomoč - razrešitev odvetnika - razlogi za razrešitev odvetnika na strani prosilca - prenehanje upravičenosti do brezplačne pravne pomoči
Pravilen je toženkin zaključek v izpodbijani odločbi, da je bila tožnikoma za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem na I. stopnji v pravdnem postopku Okrožnega sodišča v Ljubljani, P 1433/2017-IV, zaradi zvišanja preživnine, v preteklosti že dodeljena BPP, pri čemer pa sta bila oba odvetnika, postavljena za zagotavljanje BPP, razrešena iz razlogov na strani tožnikov (oz. njune zakonite zastopnice). Ker je bila v preteklosti tožnikoma za isti namen že dodeljena BPP, dva postavljena odvetnika pa sta bila iz razlogov na njuni strani (oz. na strani njune zakonite zastopnice) razrešena, je toženka v izpodbijani odločbi pravilno zaključila, da se skladno z enajstim odstavkom 30. člena ZBPP šteje, da BPP tožnikoma ni bila dodeljena oz. da do nje (za isti namen) nista upravičena.
informacije javnega značaja - dostop do informacij javnega značaja - volitve - tajnost glasovanja
Sama tajnost glasovanja za ustavnega sodnika ne izključuje niti ne omejuje pravice dostopa do informacij javnega značaja, ko je glasovanje enkrat zaključeno.
Sodišče v zvezi s tem poudarja, da namen tajnosti glasovanja iz prvega odstavka 14. člena ZUstS ni v tem, da se javnost nikoli ne bi smela seznaniti z anonimnimi glasovnicami po zaključenem glasovanju. Namen tajnosti glasovanja je v zavarovanju reprezentativnega mandata poslancev oziroma v tem, da se lahko poslanci pri tajnem glasovanju svobodno opredelijo, brez da bi bili pri tem vezani na kakršna koli navodila.
Zagotovo je v javnem interesu tudi transparentnost izida zaključenega glasovanja na volitvah ustavnega sodnika.
ZPP člen 77, 78, 78/1, 80, 81, 81/3. ZUS-1 člen 22, 22/1.
procesna sposobnost - delno odvzeta poslovna sposobnost - pravdno nesposobna oseba - skrbništvo - procesna dejanja - izjava volje - naknadna odobritev procesnih dejanj - neodobritev tožbe
Tožnik je pravdno nesposobna oseba, ki sama ne more veljavno opravljati dejanj v sodnih postopkih, tožnikov skrbnik pa njegove vloge ni odobril. Oseba, ki ji je odvzeta poslovna sposobnost za nastopanje v sodnih postopkih, oziroma ki je v zvezi s tem postavljena pod skrbništvo, ne sme sama opravljati procesnih dejanj v sodnih postopkih. Izjava volje, ki jo poda takšna oseba sama, ne more imeti nikakršnih pravnih posledic v sodnih postopkih. Pravdno nesposobna oseba torej ne more sama veljavno vložiti tožbe, s katero se začne upravni spor. Tudi poimenovanje vloge, ki jo vloži pravdno nesposobna oseba sama, kot tožbe, ne more imeti za posledico obveznosti, da bi bilo takšno vlogo treba procesno obravnavati kot tožbo (tako tudi sklepi Vrhovnega sodišča v zadevah I Up 273/2015, I Up 274/2015, I Up 287/2015, I Up 298/2015 in X Ips 193/2017). Smiselno enako velja tudi glede predloga za oprostitev plačila sodnih taks.
Tožena stranka je izdala drugostopenjsko odločbo, s katero je dokončno odločila o tožnikovi pravici, znotraj določenega dodatnega 7-dnevnega roka. Upoštevajoč dejstvo, da tožniku drugostopenjska odločba v času vložitve tožbe še ni bila vročena in posledično z izdajo le-te ni bil seznanjen, pa sodišče ocenjuje, da je bila tožba v trenutku vložitve upravičena, zato se mu povrnejo stroški postopka.
ZMZ-1 člen 51, 51-4. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2.
mednarodna zaščita - odgovorna država članica - zavrženje prošnje - sistemske pomanjkljivosti - dokazni predlog - obrazložitev
Tožena stranka bi se morala opredeliti tudi do v upravnem postopku predloženega odgovora HPC in trditve, da je ravno ta organizacija pridobivala informacije, ki so bile podlaga poročilu AIDA. Glede na procesno stanje zadeve je tako treba šteti, da tožena stranka ni obrazložila zavrnitve navedenega dokaznega predloga, ki se nanaša na odločilno dejstvo, torej sistemske pomanjkljivosti hrvaškega azilnega postopka.
inšpekcijski postopek - ukrep stanovanjskega inšpektorja - vzdrževanje skupnih delov večstanovanjske stavbe - pohodna terasa - vzrok za nastanek škode
V zvezi z razlago določbe četrtega odstavka 5. člena SZ-1 je Vrhovno sodišče Republike Slovenije (RS) v sodbi II Ips 76/2017 z dne 11. 10. 2018 zavzelo stališče, da navedena zakonska določba ne izraža namena zakonodajalca, da se vsaka pohodna terasa, ki je opredeljena kot posamezni del stavbe, in hkrati predstavlja streho objektu, v celoti šteje za skupni del stavbe. Gradbeni element terase pa sestavljajo skupni deli, ki so v solastnini vseh etažnih lastnikov, t. j. hidro in toplotna izolacija.