Odločitev sodišča druge stopnje, da sta obravnavani kreditni pogodbi nični, je obremenjena s procesno kršitvijo. Ta procesna kršitev je bistvena, saj toženi stranki zaradi opustitve procesnih možnosti iz drugega odstavka 351. člena ZPP ni bila dana možnost, da se na spremenjeno sodno prakso, ki ji izpodbijana sodba sledi, odzove. Tako je bila prikrajšana za pravico do izjave v postopku.
Zakonodajalec je določil obveznost finančnega jamstva za povzročitelje obremenitve (115. člen ZVO-1) in s tem tudi (popolno) določil krog subjektov, ki jim je tako jamstvo lahko naloženo. Niti iz stališč Upravnega sodišča niti iz navedb tožene stranke pa ne izhaja, da bi bila javni interes glede varstva okolja ali druga ustavno varovana dobrina bistveno prizadeta, če ne bi bilo urejeno tudi vprašanje prenosa takega jamstva na nosilca skupnega načrta. Zgolj splošna ugotovitev, da je ureditev, po kateri bi bil nosilec skupnega načrta dolžan zagotoviti finančno jamstvo, logična in skladna z ZVO-1 oziroma da bi bila drugačna ureditev v nasprotju z namenom in vsebino skupnega izpolnjevanja obveznosti, ne utemeljujeta obstoja pravne praznine, torej zakonske vrzeli, zaradi katere ne bi bilo mogoče več (s finančnimi jamstvi proizvajalcev) varovati pomembnih okoljskih ciljev. Zato ZVO-1 ni mogoče razlagati tako, da bi imel na njegovi podlagi ob uporabi analogije tudi nosilec skupnega načrta obveznost zagotoviti finančno jamstvo. Posledično pa tudi Uredba take obveznosti ni mogla niti originarno določiti sama, niti je (podrobneje) urediti za nosilca skupnega načrta.
Iz prvega odstavka 108. člena ZPP jasno izhaja, da se pojem poprave oziroma dopolnitve vloge nanaša na njeno nerazumljivost oziroma pomanjkanje obveznih sestavin, medtem ko je primer vložitve nezadostnega števila izvodov vloge obravnavan v posebnem, šestem odstavku istega člena. Pravilo 336. člena ZPP tako v pritožbenem postopku izključuje le uporabo prvega do petega ter sedmega odstavka 108. člena ZPP o ravnanju z nepopolnimi vlogami, ne pa tudi šestega odstavka 108. člena ZPP, ki ureja primere, ko je vloga vložena v nezadostnem številu izvodov.
Čeprav mora pravni pouk skladno s šestim odstavkom 324. člena ZPP vsebovati tudi podatek o številu izvodov, v katerih je treba vložiti pritožbo, to ne izključuje dolžnosti sodišča, da pritožnika v primeru nezadostnega števila izvodov pritožbe (najprej) pozove k predložitvi dodatnih izvodov. Ustavna narava pravice do pritožbe (25. člen URS) zahteva postopanje sodišča strogo v mejah jezikovnega pomena besedila teh zakonskih določb, zato ni dopustna smiselna uporaba določb o ravnanju z nepopolno pritožbo.
Ker v postopkih v zvezi z (ne)priznanjem tuje sodne odločbe na podlagi 71. člena Uredbe slovensko sodišče odločbe, izdane v drugi državi članici, pod nobenim pogojem ne sme preverjati glede vsebine, se lahko pravno relevantna dejstva nanašajo le na procesno dejansko stanje. To je skladno s stališčem SEU, da sodišče države, v kateri se zahteva priznanje, ne more preverjati niti, ali je sodišče države izvora pravilno uporabilo materialno pravo niti, ali je pravilno ugotovilo dejansko stanje.
Presoja o nujnosti zadeve pomeni del vsebine sklepa nemškega sodišča, zato sodišče priznanja oziroma izvršitve v skladu z 71. členom Uredbe tega, ali so podani razlogi nujnosti, ne sme preverjati.
Prepoved vsebinskega preverjanja sodnih odločb drugih držav članic velja po sodni praksi SEU tudi za razloge ogroženosti dobrobiti otroka, ki jih stranka zatrjuje po izdaji potrdila.
Toženka se do predrugačenih materialnopravnih izhodišč, začrtanih v odločbi VSRS II Ips 8/2022, pred sodiščem prve stopnje ni mogla opredeliti, zato je sodba, ki jo je izdalo to sodišče, zanjo pomenila (prepovedano) presenečenje. A iz vsebine pritožbe proti tej sodbi izhaja, da je toženka uveljavljala tudi zmotno uporabo materialnega prava in se je izrecno sklicevala prav na to sodbo VSRS. Toženka se je v pritožbenem roku torej seznanila z nadgrajenimi stališči sodne prakse ter v zvezi z njimi ni izgubila možnosti navajati dejstev, ki so glede na novo pravno podlago bistvenega pomena, saj jih je navedla v svoji pritožbi. Iz odločbe sodišča druge stopnje je razvidno, da se je to s toženkinimi pritožbenimi očitki tudi vsebinsko soočilo in nanje odgovorilo. Toženka je torej svoje prikrajšanje za sredstva napada in obrambe, ki ga je povzročilo sodišče prve stopnje, v resnici nadoknadila v postopku pred sodiščem druge stopnje.
Toženka ni ustrezno izpolnila svoje pojasnilne dolžnosti glede glavnega pogodbenega pogoja, zato vključitev klavzule zamenljivosti v izpodbijano pogodbo v konkretnem primeru ne more vplivati na presojo o veljavnosti izpodbijanih pravnih poslov. Če je tako, namreč tudi ni mogoče nadaljnje pričakovanje o kreditojemalčevem razumevanju pomena mehanizma pogodbene konverzije obveznosti po kreditni pogodbi v valuto, v kateri prejema plačo, oziroma razumevanje o ustreznosti uresničitve pogodbeno dogovorjene klavzule zamenljivosti.