ureditev meje - zmotna uporaba materialnega prava - hierarhija kriterijev za ureditev meje - pogoji za uporabo posameznega kriterija
Meja se po zadnji mirni posesti uredi le subsidiarno, kadar pogoji za odločanje na podlagi močnejše pravice niso podani. Šele takrat sodišče ugotavlja posestni položaj, kakršen je bil med strankama glede meje, preden je ta postala sporna, pri čemer mora upoštevati tudi dobrovernost posesti.
ZOR člen 189, 189/2, 190, 200, 189, 189/2, 190, 200. ZPP člen 286, 286.
soprispevek tožnika - premoženjska škoda - ocena totalne škode po cenah v času izdaje odločbe - višina nepremoženjske škode - prekluzija
V primeru obstoja škode na vozilu po principu totalne škode že dolgo in dosledno velja stališče sodne prakse, da je možno takšno škodo ocenjevati le po cenah v času izdaje sodne odločbe, saj se s tem zagotovi, da tožnik prejme odškodnino v višini valorizirane vrednosti vozila glede na čas sojenja. Seveda pa so v tem primeru oškodovancu pripadale zamudne obresti šele od ocenitve te škode (blizu časa sojenja) dalje, saj so v znatnem časovnem obdobju trajanja pravde v bistvu obresti vsebovale v znatnem delu tudi valorizacijski faktor. Res je, da bi tožeči stranki tudi od odškodnine za to obliko škode po sedaj veljavni pravni ureditvi pripadale zamudne obresti od 1.1.2002 dalje (najprej v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, nato pa v višini predpisane obrestne mere zamudnih obresti), saj gre v tem primeru za tako imenovano nečisto denarno terjatev. Vendar pa je tožeča stranka v tem delu tožbenega zahtevka, ki sloni na oceni škode blizu časa sojenja, to pa je predmet drugega subsidiarnega tožbenega zahtevka, začetek teka zamudnih obresti zahtevala šele od časa cenitve, to je od 27.1.2008 dalje.
ZOR člen 16, 18, 18/2, 170, 170/1, 200, 16, 18, 18/2, 170, 170/1, 200. OZ člen 1060, 1060.
nepremoženjska škoda - razžalitev časti in dobrega imena - kršitev novinarske etike - nepreverjene informacije
Kakršnokoli „pogojno pisanje“, na katero se sklicuje tožena stranka, samo zase nima pomena, kakor je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje. Odločilen je končni vtis, ki ga pusti članek kot celota na bralca in namen, ki se z načinom objave zasleduje. Kolikor je „pogojni“ način izražanja le krinka, da se zaobide očiten neposreden napad, s tem ni izključena nedopustnost „očrnitve“ človeka. Strokovna pravila novinarskega poročanja zavezujejo h „korektnemu“ in resničnemu poročanju (2. člen Kodeksa novinarjev Republike Slovenije). Predmetni članek je daleč presegel meje obvestila javnosti o postopku obravnavanja domnevnih nepravilnostih pri državnem organu, kjer je bila tožnica zaposlena. Z namenom doseganja učinka „senzacije“ se je med drugim namesto državnega organa v naslovu poudarilo kot davčni dolžnici sodnici ter tožnico imenovalo s polnim imenom in priimkom, kar nikakor ne bi bilo potrebno za korektno obvestilo. Svobodno novinarstvo in svoboda obveščanja ne dajeta novinarju pooblastila, da neomejeno poseže v čast in dobro ime tistega, na kogar se prispevek nanaša.
zapuščinski postopek - sklep o dedovanju - pritožba zoper sklep o dedovanju - pravica do pritožbe - nova dejstva v pritožbi zoper sklep o dedovanju - spor o obsegu zapuščine
220. člen ZD določa, da pravnomočen sklep o dedovanju veže osebe, ki so sodelovale v zapuščinskem postopku. Ker so torej dediči vezani le na pravnomočen sklep, torej tudi še v pritožbi lahko podajajo ugovore, dajejo izjave in navajajo dejstva. Tudi glede na 3. odstavek 205. člena ZD lahko dediči podajo izjavo do konca postopka in ne le do izdaje sklepa o dedovanju. Določba 1. odstavka 337. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD o nedovoljenosti navajanja novih dejstev in predlaganja novih dokazov tako v zapuščinskem postopku ne pride v poštev.
zamudna sodba - nasprotna tožba - odgovor na nasprotno tožbo
Dejstvu, da so toženci po nasprotni tožbi svoje nasprotovanje tožbenemu zahtevku iz takrat še neobstoječe nasprotne tožbe izrazili že v svoji tožbi, ni mogoče pripisati vnaprejšnjega (anticipiranega) nasprotovanja. Gre za primer nasprotovanja prihodnjemu, še neobstoječemu tožbenemu zahtevku, ko postopka na podlagi takega tožbenega zahtevka še ni in tako tudi ne učinkov dejanj v prihodnjem, takrat še neobstoječem postopku.
V primeru, ko se z izpodbijanim dejanjem izpolnjuje dolžnikova obveznost, ki je zapadla v plačilo pred samo izpolnitvijo z izpodbijanim dejanjem, ko se torej z izpodbijanim dejanjem izpolnjuje stara obveznost tožeče stranke, pride do zmanjšanja dolžnikovega premoženja in je v tem primeru objektivni pogoj izpolnjen. Drugače je v primeru, ko terjatev tožene stranke zapade v plačilo sočasno ali kasneje kot sama izpolnitev tožeče stranke. Ko se z izpodbijanim dejanjem izpolnjuje nova obveznost tožeče stranke, se premoženje bodočega stečajnega dolžnika ne zmanjša, ampak samo spremeni svojo obliko in zato objektivni pogoj ni podan.
Če upnik v več združenih zadevah v pritožbi zatrjuje, da ima na določenih nepremičninah solastninsko pravico, je treba pritožbo obravnavati tudi kot ugovor tretjega.
Ker zavarovanec tožene stranke ni poskrbel za namestitev zapore vrat vratarnice, ki bi preprečevala nekontrolirano zapiranje vrat v vetrovnem vremenu, je opustil varnostne ukrepe, ki jih delodajalcu nalaga ZVZD, njegovo ravnanje pa je potrebno presojati po kriteriju skrbnosti dobrega strokovnjaka.
Pravico do dela s skrajšanim delovnim časom od polnega in pravico do delne invalidske pokojnine pridobi zavarovanec, pri katerem je podana III. kategorija invalidnosti in ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, z dnem nastanka invalidnosti, delna invalidska pokojnina pa se mu izplačuje od dneva pričetka dela s skrajšanim delovnim časom, vse dokler opravlja delo z delovnim časom, ki ustreza njegovi delovni zmožnosti.
Pritrditi je potrebno pritožbenim navedbam obdolženkine zagovornice, da je prvostopno sodišče v obravnavani zadevi zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 5. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker sta v obravnavani zadevi, v nasprotju z določbami in temeljnimi načeli ZKP eno kaznivo dejanje preganjala dva tožilca, obdolženki pa je bila za eno samo (ne-nadaljevano) kaznivo dejanje, ki ji je bilo sprva očitano po obtožbi državnega tožilstva izrečene obsodilna, oprostilna in zavrnilna sodba.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi – kršitev obveznosti iz delovnega razmerja – nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka
Četudi je tožnik kot voznik avtobusa kršil pogodbene oziroma druge obveznosti iz delovnega razmerja, ker enemu potniku ni izdal vozovnice, ni mogoče šteti, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, saj niso podane okoliščine in interesi, zaradi katerih ne bi bilo mogoče nadaljevati z delovnim razmerjem do izteka odpovednega roka.
Ob dejstvu, da sta bili obe pritožbi tako za Občino T., kot za Občino R. po istem pooblaščencu odvetniku vloženi dne 3.5.2000 in da je bila tudi vsebina pritožb identična, gredo navedenima občinama stroški le za eno pritožbo v višini 1.500 točk in za eno soglasje k umiku.
odpravnina - osnova za odmero - invalidnost - nadomestilo plače
Tožnik, ki je po ugotovljeni invalidnosti III. kategorije prejemal nadomestilo zaradi nižje plače na drugem ustreznem delu, je ob redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga upravičen do odpravnine, pri izračunu katere je potrebno upoštevati tako dejansko prejeto plačo kot nadomestilo plače zaradi nižje plače na drugem ustreznem delu.
ZTuj člen 13, 16, 16/1, 61, 81, 13, 16, 16/1, 61, 81, 13, 16, 16/1, 61, 81. ZOR člen 172, 361, 376, 376/1, 376/2, 172, 361, 376, 376/1, 376/2. ZDRS člen 40, 40. URS člen 26, 26.
odškodninska odgovornost države - odškodninska odgovornost države za zakonodajno protipravnost - zakonodajna protipravnost - protipravnost ravnanja države - izbrisani - izbris iz registra stalnega prebivalstva - škoda - vzročna zveza - zastaranje odškodninskega zahtevka
Ker tožnika zatrjujeta protipravnost ravnanja tožene stranke, ker ju je ta izbrisala iz registra stalnega prebivalstva na podlagi predpisa, nasprotnega z ustavo, sta pridobila pravno podlago za ta tožbeni zahtevek vsaj že s trenutkom učinkovanja omenjene odločbe ustavnega sodišča, s katero je bila prvič ugotovljena navedena protipravnost ravnanja države, ki predstavlja element njene odškodninske odgovornosti. Nastanek njunih pravic v smislu določb 361. člena ZOR ter 1. in 2. odstavka 376. člena ZOR terjati odškodnino ni bil torej vezan na izdajo dopolnilnih odločb o stalnem prebivališču, na podlagi katerih jima je bilo stalno prebivanje priznano tudi za nazaj. Na podlagi odločbe ustavnega sodišča iz leta 2003 je bilo ugotovljeno „le“ nadaljnje protiustavno ravnanje države, ki tudi po izdaji odločbe ustavnega sodišča iz leta 1999 z Zakonom o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji ni zagotovila pridobitve stalnega prebivališča tudi z učinkom za nazaj. Tožnika pa iz tega razloga ne uveljavljata odškodnine. Že v letu 1999, ko je bila omenjena prva odločba ustavnega sodišča objavljena v Uradnem listu in je tedaj začela učinkovati, bi tako lahko tožnika vložila tožbo na povrnitev škode zaradi zatrjevanih duševnih bolečin kot posledice že precej pred tem (kot že rečeno - v letu 1993 oz. 1994) nastale izgube zaposlitve (zmanjšanja njunih življenjskih aktivnosti) in zato nastale eksistenčne stiske zaradi zatrjevanega izbrisa.
Protiustavnosti omenjene zakonske ureditve ustavno sodišče ni ugotovilo zato, ker so morali državljani bivših republik SFRJ zaprositi za državljanstvo Republike Slovenije, temveč zaradi prej naštetih pomanjkljivosti zakonske ureditve (izbris brez obvestila oz. odločbe in nedoločitev pogojev za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje). Nepridobitev državljanstva Republike Slovenije sama po sebi ni povzročila prenehanja delovnega razmerja oz. zaposlitve, temveč je terjala pridobitev delovnega dovoljenja in podaljševanje dovoljenja pod zakonskimi pogoji. Zato pa spadajo v krog pravno relevantne presoje, ali obstaja ali ne obstaja upoštevna vzročna zveza le v ustavni odločbi ocenjevane pomanjkljivosti zakonske ureditve in posledično nezakonito ravnanje državnih organov v tem okviru.
Neizpodbijane dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje izkazujejo, da sta tako tožnik kot tudi tožnica pred zatrjevanim izbrisom v letu 1992 imela zaposlitvi in jih nista izgubila zaradi samega dejstva zatrjevanega izbrisa, temveč iz naprej pojasnjenih razlogov, ki so izključno na njuni strani. Prav tako tožnika tudi nista zmogla trditvenega in dokaznega bremena, da nista pridobila po kasnejši izgubi zaposlitev novih. Tožnik je namreč prav nasprotno celo do leta 1994 potem, ko je bil na podlagi svoje zahteve odpuščen iz JLA, in torej po svoji volji izgubil zaposlitev, pridobil novo zaposlitev na podlagi delovnega dovoljenja, tožnica pa je bila celo še po „izbrisu“ zaposlena še naprej za nedoločen čas, ko pa je pridobila status tujca, pa je sicer morala vsako leto res zaprositi za izdajo delovnega dovoljenja, vendar pa nato v letu 1993 po lastni krivdi tega ni storila in je zgolj zaradi takšne opustitve oz. svoje neskrbnosti šele v letu 1993 izgubila pravico do nadaljnje zaposlitve (glej neizpodbijane dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje). To pa pomeni, da ne v enem ne v drugem primeru ne obstaja pravno relevantna vzročna zveza med zatrjevanim izbrisom ter tožnikoma nastalimi posledicami vezanimi na izgubo zaposlitev (obravnavana gmotna in negmotna škoda).
ZDR člen 66, 66/2, 109, 109/1, 66, 66/2, 109, 109/1.
odpravnina - osnova za odmero - invalidnost - delna upokojitev
Tožnica, ki je bila zaradi invalidnosti delno upokojena za štiri ure, je zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga upravičena do odpravnine, pri odmeri katere se kot osnova upošteva dvojni znesek dejansko prejete plače kot plača, ki bi jo prejela, če bi delala polni delovni čas.
ZOR člen 378, 378/1, 378, 378/1. ZPPSL člen 45, 45/1, 59, 59/3. OZ člen 364, 364/1, 364, 364/1.
zastaranje - pretrganje zastaranja - pripoznava dolga - zastaranje v postopku prisilne poravnave
Po presoji pritožbenega sodišča je določilo prvega stavka 1. odstavka 45. člena ZPPSL, po katerem se z vložitvijo prijave terjatve zastaranje pretrga, zgolj inštrukcijske narave in ne izključuje drugih načinov pretrganja zastaranja po splošnih določbah ZOR oziroma OZ o zastaranju. Nenazadnje z opustitvijo prijave terjatve v postopku prisilne poravnave upnik ne izgubi terjatve oziroma mu le-ta ne preneha, saj ima po izrecni določbi 3. odst. 59. člena ZPPSL potrjena prisilna poravnava učinek tudi zoper tiste upnike, ki se postopka prisilne poravnave niso udeležili, pa so bile njihove terjatve naknadno ugotovljene. Zato ni videti razloga, da pretrganja zastaranja ne bi mogla povzročiti tudi v primeru postopka prisilne poravnave dolžnikova pripoznava dolga v smislu določbe 1. odst. 387. člena ZOR oziroma 1. odst. 364. člena OZ.
V odškodninskem sporu mora sodišče, ko odloča o podlagi tožbenega zahtevka, ugotoviti vse štiri elemente civilnega delikta, pri čemer se sicer ne ukvarja z obsegom škode, mora pa ugotoviti obstoj škode in ob tem vzročno povezavo med škodo in ravnanjem povzročitelja.
Ker je bila tožnica od 3. 1. 2007 do 19. 1. 2007 ponovno v bolniškem staležu, ki ji ga je odprla osebna zdravnica, bi bila procesna predpostavka za socialni spor o začasni nezmožnosti za delo od 20. 1. 2007 dalje podana le, če bi toženec oziroma imenovani zdravnik in nato zdravstvena komisija odločila o začasni nezmožnosti za delo nad 30 dni na podlagi predloga osebnega zdravnika. Ker toženec o začasni nezmožnosti za delo od 20. 1. 2007 dalje ni odločal, se tožba na ugotovitev začasne nezmožnosti za delo od 20. 1. 2007 do 15. 2. 2007 zavrže.