ZJC člen 14, 14/1, 14/1-3, 14, 14/1, 14/1-3. ZVCP-1 člen 134.
zavarovanje avtomobilske odgovornosti - zavarovanje ao-plus - motorno vozilo v teku - padec s tovornega vozila - uporaba motornega vozila - prometna nesreča - voznik
V konkretnem primeru je bilo vozilo v teku in se je premikalo, tožnik, ki je bil edini voznik tega vozila pa je pokrival tovor na vozilu in pri tem zaradi premikanja vozila padel na tla in se poškodoval. Glede na takšne okoliščine in ob dejstvu, da se je nesreča zgodila na nekategorizirani cesti, je tožena stranka na podlagi AO-plus zavarovanja odgovorna za nastalo škodo.
PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE – POKOJNINSKO ZAVAROVANJE
VSK0004290
ZASP člen 5, 5/1-12. ZPIZ-1 člen 27, 27/2, 213.
izvedensko delo – avtorsko delo – pokojninsko in invalidsko zavarovanje – prispevek za posebne primere zavarovanja
6% prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje se obračunava za vsa izplačila prejemkov na podlagi avtorskih pogodb, s katerimi se plačuje delo sodnih izvedencev.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poskusno delo - zagovor - materialno pravo - sprememba zakona
Ker tožena stranka tožniku ni omogočila zagovora, je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela nezakonita. Pri tem ni bistveno, da je bila z naknadno spremembo zakona ukinjena obveznost omogočiti zagovor, saj je potrebno uporabiti materialno pravo, ki je veljal v času podaje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.
ZTLR člen 70, 70/3, 70, 70/3. ZPP člen 358, 358. OZ člen 83, 83.
motenje posesti - motenje posesti pravice - posest služnosti - posestno varstvo služnosti- posest na delu nepremičnine - tožbeni predlog - tožbeni zahtevek - sklepčnost tožbe - materialno procesno vodstvo - načelo dispozitivnosti
Vprašanje je torej, ali je po SPZ mogoče posestno varstvo služnosti na podlagi splošnih pravil o posestnem varstvu. Odgovor v pravni teoriji je pritrdilen. SPZ za priznavanje položaja posesti namreč ne zahteva izvrševanja oblasti na celotni stvari, ampak zadošča že delna oblast nad stvarjo. Z zatrjevanjem delne oblasti nad stvarjo se po vsebini zatrjuje obstoj služnosti kot temelja, ki opravičuje takšno delno oblast. Ta pravni temelj pa je pri odločanju o posestnem varstvu seveda nepomemben, saj posestno varstvo varuje način izvrševanja dejanske oblasti neodvisno od pravnega temelja. Zato pri posestnem varstvu vsebine služnosti zatrjevanje služnosti niti ni potrebno. Zadošča že, da se dokaže delna oblast nad stvarjo in v tem obsegu je treba priznati tudi posestno varstvo.
Navajanje pravne podlage ni obvezna sestavina tožbe in sodišče na takšno opredelitev ni vezano. Vendar pa je obvezna sestavina tožbe tožbeni zahtevek, na katerega je sodišče vezano v skladu z načelom dispozitivnosti. Temeljno pravilo pri oblikovanju tožbenega zahtevka je, da naj se ta glasi dobesedno tako, kot si tožnik želi, da se glasi izrek sodbe; da bo torej sodišče, če bo ugotovilo utemeljenost zahtevka, njegovi vsebini dobesedno sledilo v izreku sodbe. Pri dajatveni tožbi (ki v širšem smislu zajema tožbe, s katerimi se zahteva dajatev, storitev, opustitev ali dopustitev) je glavni kriterij za presojo zadostne opredeljenosti zahtevka preizkus, ali bo tožbeni zahtevek – ki bo (če bo utemeljen) prenesen v izrek sodbe, zagotavljal ustreznost izvršilnega naslova. V konkretnem primeru ne drži le, da se naziv tožbe napačno glasi »zaradi motenja posesti pravice do služnostne poti«, kot to navaja pritožnik, temveč se tudi tožbeni predlog glasi na ugotovitev in prepoved nadaljnjega motenja posesti pravice do vožnje. Četudi bi se ob presoji pritožbenih navedb izkazalo, da se trditvena podlaga, potrebna za posestno varstvo na delu tuje nepremičnine, lahko izlušči iz tožbenih navedb tožeče stranke, ali če bi po opravljenim materialnem procesnem vodstvu takšno trditveno podlago tožnik podal, sodišče ne more podeliti pravnega varstva tožbenemu zahtevku, ki je glede na veljavno materialno pravo nesklepčen.
Zakonsko besedilo drugega odstavka 255. člena Obligacijskega zakonika - OZ jasno kaže, da mora biti podana neplačevitost kot objektivno stanje, ko lahko do izpodbijanja pravnih dejanj pride samo, če dolžnikovo premoženje ne zadošča za poplačilo upnika. Dokazno breme objektivne neplačevitosti je na upniku. Poleg neuspešne izvršbe na dolžnikovo premoženje so lahko znak dolžnikove neplačevitosti tudi druge okoliščine (primeroma navedene v komentarju OZ pri določbi 255. člena), katerih pa tožeča stranka, ki izvršbe zoper dolžnika ni vložila, niti ni zatrjevala; njena trditev, da dolžnik po pozivu dolga ni prostovoljno poravnal, pa ne zadošča standardu neplačevitosti dolžnika, saj, če slednji noče izpolniti svoje obveznosti in mora zato upnik vložiti tožbo in sodno zahtevati izpolnitev, pogoj za izpodbijanje pravnih dejanj še ni podan. Ta pogoj je namreč izpolnjen samo v primeru, ko dolžnikovo premoženje ne zadošča za poplačilo upnika.
ZPN člen 7, 11, 7, 11. Zakon o prometu z zemljišči in stavbami člen 37, 37.
pravica uporabe - pridobitev lastninske pravice na podlagi zakona
Ker so bila zemljišča v državni lasti, na stavbah pa je bilo mogoče pridobiti lastninsko pravico, tudi ni več veljalo temeljno načelo stvarnega prava superficies solo cedit (načelo povezanosti zemljišča in objekta), po katerem so nepremičnine zgolj zemljišča, vse, kar je na, nad ali pod nepremičnino, pa je sestavina nepremičnine. Po povojnih predpisih sta bila zemljišče in stavba vsak zase nepremičnina in se je v zemljiški knjigi za stavbo odprl poseben zemljiškoknjižni vložek. V Zakonu o prometu z zemljišči in stavbami je bilo uzakonjeno pravilo, da je zemljišče sledilo usodi stavbe. Na podlagi te določbe je pravilen sklep, da je, če je pravna prednica tožeče stranke, ki je bila občina, na prvo toženko prenesla pravico uporabe na zidanem kiosku, nanjo prešla tudi pravica uporabe na zemljišču pod njim.
Vpis pravice uporabe v zemljiško knjigo po tedaj veljavnih predpisih ni bil konstitutivne narave, zaradi česar izostanek takega vpisa še ne pomeni, da upravičena stranka ne bi mogla postati lastnica spornega zemljišča na podlagi določb ZLNDL. Res pa je, da je zato, ker je v zemljiški knjigi pravica uporabe na nepremičnini (sedaj že lastninska pravica) vknjižena na tožečo občino, peti toženec tisti, ki mora dokazati, da je ob uveljavitvi ZLNDL na nepremičnini imel pravico uporabe.
ZPP člen 141, 396, 396/1, 396/1-2, 141, 396, 396/1, 396/1-2.
predlog za obnovo postopka - pravočasnost predloga za obnovo postopka
Prvostopenjsko sodišče je napačno štelo, da je začel rok 30 dni iz 2. tč. 396. čl. ZPP teči z dnem, ko je bila pritožnici odločba vročena na način, predpisan v 141. čl. ZPP. Vročitev je bila torej fiktivna. Za začetek roka za vložitev predloga za obnovo postopka v takem primeru ne more biti odločilen dan, ko se šteje, da je opravljena vročitev, za katero stranka zatrjuje, da ni bila opravljena v skladu z določbami ZPP. Rok je lahko pričel zato teči šele tedaj, ko je tožena stranka dejansko izvedela za zamudno sodbo.
prispevek oškodovanca – objektivna odgovornost – odškodnina za duševne bolečine zaradi izgube nerojenega otroka – odškodnina za nepremoženjsko škodo
Starost ploda ni pomembna, kajti gre za izgubo nerojenega otroka, kar pomeni razočaranje, da otroka ne bo rodila in prav zato tožnici odškodnina gre. Sama navezanost na otroka pa ni edini argument za določitev odškodnine, temveč tudi pričakovanje, da bo otrok rojen.
pogodba o zaposlitvi za določen čas - vzgoja in izobraževanje - transformacija
Ker tožena stranka v sodnem postopku ni dokazala, da je upad števila dijakov na šoli in v dijaškem domu predvidela že v času sklepanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas s tožnico, je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena nezakonito in se šteje za pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas.
Ker tožnik ni dokazal, da bi do poškodbe prišlo pri delu (iz predloženih izvidov izhaja, da si je levo zapestje poškodoval izven dela, o nezgodi ni bila izpolnjena prijava poškodbe pri delu, vzrok bolniškega staleža je bila poškodba izven dela), je njegov tožbeni zahtevek, da se mu kot vzrok invalidnosti namesto bolezni prizna poškodba pri delu, neutemeljen.
Sodišče prve stopnje je tožnici za nastalo škodo zaradi posega v njeno spolno integriteto, ki je kot del telesne integritete tudi ustavnopravno varovana pravica (35. člen Ustave RS), pravilno prisodilo enotno odškodnino na podlagi 202. člena Zakona o obligacijskih razmerjih in zato ni bilo dolžno specificirati odškodnine za vsako posamezno obliko škode, kot to zmotno meni pritožba. Zakonodajalec je namreč v 202. členu ZOR predvidel pravico do pravične denarne odškodnine zaradi pretrpljenih duševnih bolečin osebi, ki je bila s prevaro, silo ali zlorabo kakšnega razmerja podrejenosti ali odvisnosti zapeljana h kaznivemu spolnemu občevanju ali kaznivemu nečistovanju, kot tudi osebi, proti kateri je bilo storjeno kakšno drugo kaznivo dejanje zoper dostojanstvo osebnosti ali moralo. Pri navedenih kršitvah je torej zakonodajalec predvidel odškodnino za duševno trpljenje in jo opredelil kot enotno obliko škode. Seveda pa pravica do denarne odškodnine zaradi pretrpljenih duševnih bolečin na podlagi 202. člena ZOR, ki izrecno omogoča zadoščenje v posebnih primerih, ne izključuje denarne odškodnine za druge oblike pravno priznanih nepremoženjskih škod, ki so navedene v 200. in 203. členu ZOR, kot npr. zaradi strahu ali duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, če so se take oblike pojavile v posebej izraziti obliki, poleg duševnega trpljenja zaradi kaznivega dejanja, opisanega v 202. členu ZOR.
pravica do objave odgovora - svoboda izražanja - javni interes
Pri odločanju o zahtevku na objavo odgovora mora sodišče tehtati med ustavnimi pravicami iz 39. in 40. čl. Ustave RS. Določbo 42. člena ZMed je treba razlagati tako, da je objava odgovora dopustna v tistih primerih, ko gre za tako pomembno informacijo o javnih zadevah in/ali tako pomemben odgovor nanjo, da javni interes terja objavo odgovora oziroma, kadar objavo odgovora zahteva država, ko gre za tako pomembno informacijo, da javni interes terja / opravičuje poseg (države) v svobodo izražanja. Drugačna razlaga bi pomenila reguliranje in vsiljevanje programskih vsebin in s tem prehud poseg države in njene oblasti v medije.
Do sklenitve pogodbe o zaposlitvi s tožnico je prišlo izključno zaradi izvršitve pravnomočne sodbe, s katero je bilo ugodeno reintegracijskemu zahtevku. S tem, ko je bila pravnomočna sodba kasneje v revizijskem postopku spremenjena(tako da je bil reintegracijski zahtevek zavrnjen), je odpadel temelj za sklenitev pogodbe o zaposlitvi, posledično je tožena stranka utemeljeno ugotovila, da je tožnici delovno razmerje prenehalo.
Delo na polavtomatski napravi za vtiskovanje plastičnih kosov v kovinsko cev sicer samo po sebi ne predstavlja povečane nevarnosti za ljudi in okolje, gre pa za takšno povečano nevarnost v konkretnem primeru, saj se je tožnica za delo na stroju šele usposabljala. Ker sta iz tega razloga delo naenkrat opravljala dva delavca, kar je povzročilo aktiviranje stroja ob nepravem času in tožnico poškodovalo, za nastalo škodo tožena stranka objektivno odgovarja.
Poleg tega tožena stranka odgovarja tudi krivdno, saj pred začetkom dela ni poskrbela, da bi tožnica pred začetkom usposabljanja opravila izpit iz varstva pri delu, pa tudi zato, ker oseba, ki jo je usposabljala, ni posebej pazila, da do poškodbe ne bi prišlo.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi – kršitev obveznosti iz delovnega razmerja – postopek pred odpovedjo – zagovor – pisna obdolžitev
Tožnik ni bil v takem stanju, da ne bi razumel, da se zoper njega vodi postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Vedel je, česa je obdolžen, tožena stranka mu je vročila pisno obdolžitev, za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi pa se je odločila šele po tem, ko je prejela njegov pisni zagovor. Glede na navedeno je treba šteti, da je spoštovala določbe zakona o postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.
ZDR člen 88, 88/1, 88/1-1, 88/5, 88, 88/1, 88/1-1, 88/5.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga - rok za podajo odpovedi
Ker se je tožena stranka z nastankom poslovnega razloga lahko seznanila šele tedaj, ko je prejela pravnomočno sodbo, na podlagi katere je tožnik pridobil pravico do reintegracije v delovno razmerje (in ne že tekom sodnega postopka, ko je njegovo delovno mesto ukinila), je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, podana v roku trideset dni od prejema pravnomočne sodbe, zakonita.
javni uslužbenec - premestitev - kraj opravljanja dela
Premestitev tožnika na delo v kraj, ki je 59 km oddaljen od kraja dotedanjega opravljanja dela, do katerega traja vožnja z javnim prevozom več kot eno uro, ni zakonita, saj bi morala biti za zakonito premestitev kumulativno izpolnjena oba pogoja iz 2. odst. 149. čl. ZJU (oddaljenost med krajema manj kot 70 km ter trajanje vožnje z javnim prevozom manj kot eno uro).
ZDR člen 182, 182/1, 206. OZ člen 131, 131/1, 168, 168/2.
odškodninska odgovornost delavca – elementi odškodninskega delikta – protipravno dejanje – škoda – zastaranje – zakonske zamudne obresti
Škoda, ki je delodajalcu nastala, ker pri delavcu zaseženih predmetov ni mogel prodati ali uporabiti v proizvodnji, izvira iz nedopustnega ravnanja delavca, ki si je prilastil nekatere proizvode in jih sestavil, tako da niso bili primerni za nadaljnji promet. Za to škodo delavec odškodninsko odgovarja.
Dejanski zaključek sodišča prve stopnje o tem, da so bila vsa dogovorjena dejanja pri ureditvi služnostne trase izvedena po navodilih in v navzočnosti tožnika, ima oporo v izvedenih dokazih, zato je pravilen tudi materialni pravni zaključek, da nista toženca kakorkoli protipravno ali škodno delovala in zato ni njune odškodninske odgovornosti in nista dolžna opraviti zahtevanih del.