PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - VARNOST CESTNEGA PROMETA
VSC00023334
ZP-1 člen 113a
predlog za začasni odvzem vozniškega dovoljenja - ugovor zoper sklep o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja - obdolžilni predlog
Obdolžencu je bilo resda na kraju ugotovitve prekrška začasno odvzeto vozniško dovoljenje in izdano potrdilo o tem, iz katerega izhaja, da bo prekrškovni organ v petih dneh od ugotovitve prekrška zoper storilca predlagal, da se mu začasno odvzame vozniško dovoljenje in da je predlog za začasni odvzem vozniškega dovoljenja sestavni del obdolžilnega predloga. Vendar pa ta zapis v potrdilu predstavlja zgolj navedbo predvidenega postopanja organa, ki ga predlagatelj v skladu s 113.a členom ZP-1 mora opraviti, a če takega predloga naknadno dejansko ne vloži, ni mogoče na podlagi vsebine potrdila o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja in obdolžilnega predloga šteti, da je s tem smiselno predlagan tudi začasni odvzem vozniškega dovoljenja. Ker glede na pojasnjeno v predmetni zadevi v odsotnosti izrecnega predloga za začasen odvzem vozniškega dovoljenja, ki bi bil vložen hkrati z obdolžilnim predlogom niso bile izpolnjene procesne predpostavke za izdajo sklepa o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja z dne 29. 3. 2019, je pritožbeno sodišče zagovornikovi pritožbi zoper izpodbijani sklep ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je ugovoru obdolženčevega zagovornika zoper sklep o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja ugodilo ter posledično (ob izkazani neodpravljivi pomanjkljivosti obdolžilnega predloga oz. odsotnosti predloga za začasni odvzem vozniškega dovoljenja) sklep o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja PR 445/2019 z dne 29. 3. 2019 razveljavilo ter odločilo, da se začasno odvzeto vozniško dovoljenje nemudoma vrne obdolžencu (četrti odstavek 163. člena ZP-1).
razlogi o odločilnih dejstvih - dokazna ocena razlogi o odločilnih dejstvih - prosta presoja dokazov - absolutna bistvena kršitev določb postopka o prekršku - relativna bistvena kršitev določb postopka o prekršku - pravica do obrambe - pravica do poštenega sojenja - pravilna ugotovitev dejanskega stanja - načelo materialne resnice - glavna in stranska sankcija - odvzem predmeta (osebnega avtomobila) - pravica do pravnega varstva - sorazmernost ukrepa - pravica do zasebne lastnine kot ustavna kategorija - kršitev materialnih določb zakona - neupoštevanje zakonitega ukrepa uradnih oseb
Da je zasledovani cilj mogoče doseči prav z odvzemom predmetnega vozila, ki je last obdolženčeve partnerke B. P., je tudi po oceni pritožbenega sodišča že ustrezno utemeljilo prvostopenjsko sodišče. Obdolženi je namreč istovrstne prekrške v preteklosti že storil s tem osebnim avtomobilom znamke VW Golf, last B. P., zato glede na njuno partnersko povezanost obstoja realna nevarnost, da bi obdolženec do tega vozila še naprej imel dostop in z njim ponavljal prekrške, v kolikor se mu z odvzemom vozila to ne prepreči. Po oceni pritožbenega sodišča je podana tudi sorazmernost ukrepa odvzema predmeta v ožjem smislu, z vidika formalnega lastnika vozila, saj je B. P. ob seznanitvi prvostopenjske sodnice in predočenju, da je osebni avtomobil, ki je njena last, že bil v postopkih o prekršku začasno zasežen in glede na njeno odgovornost, kot lastnice motornega vozila za prekrške v cestnem prometu, izpovedala, da ji je odgovornost lastnika motornega vozila poznana, zato odvzem vozila ne pomeni nesorazmernega posega v ustavno zavarovano pravico do zasebne lastnine oziroma je podano sorazmerje med ciljem, ki se zasleduje z odvzemom vozila (varnostjo prometa) in posegom v lastninsko pravico lastnice vozila.
ZP-1 člen 25, 25/1, 137, 137/2. ZVoz-1( Zakon o voznikih 2016) člen 56, 56/11, 64, 64/6.
odvzem predmetov - ustavitev postopka o prekršku - vožnja brez veljavnega vozniškega dovoljenja
Na podlagi okoliščine, da se šteje, da je obvestilo o izvršitvi prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja obdolžencu vročeno 5. 5. 2018, obdolžencu ni mogoče z gotovostjo očitati, da je 5. 5. 2018 ob 10.30 uri vedel, da nima veljavnega vozniškega dovoljenja in da se z njim ne sme izkazovati in da je s tem, ko se je kljub temu odločil za vožnjo z motornim vozilom in da se bo policistom izkazal z neveljavnim vozniškim dovoljenjem, privolil v posledice tj. storitev prekrška. Ker je bila stranska sankcija odvzema motornega vozila Honda Civic izrečena zaradi storitve prekrška po enajstem odstavku 56. člena ZVoz-1, pritožbeno sodišče pa je postopek zaradi tega prekrška ustavilo, obdolžencu ni mogoče določiti in izreči stranske sankcije odvzema motornega vozila znamke Honda, tip Civic, na podlagi prvega odstavak 25. člena ZP-1. To pa ne pomeni, da je s tem odpadla tudi vsakršna pravna podlaga za izrek odvzema premdetov, saj drugi odstavek 137. člena ZP-1 omogoča odvzem predmetov tudi, če je postpek o prekršku zoper obdolženca ustavljen.
Storilec se je na tak način ves čas postopka skliceval na to, da v času storitve obravnavanega prekrška ni bil v svojem vozilu, pri tem pa se je skliceval na dokaz, ki ga je predložil prekrškovni organ, ta dokaz pa je sodišče prve stopnje izvedlo tudi z dodatno povečavo navedene fotografije, z vpogledom vanjo in zatem s primerjavo osebe v vozilu s storilcem. Storilec je na tak način nedvomno predložil razbremenilni dokaz s predlogom za izvedbo dokaza prekrškovnega organa oziroma navedene fotografije, sodišče pa je v skladu z načelom proste presoje dokazov ocenilo, da je storilec s tem dokazom izkazal razumen dvom glede domnevanega dejstva, da naj bi on v časovnih in krajevnih okoliščinah iz plačilnega naloga prekrškovnega organa z dne 16. 8. 2018 vozil svoj osebni avtomobil.
izdaja sklepa o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja - pravni pouk - učinki pravnomočnosti - pravica do pritožbe
V zvezi z izdajo izpodbijanega sklepa je sodišče ravnalo nepremišljeno, saj je ta sklep izdalo, ne da bi vedelo, kdaj je obdolženec prejel sodbo istega sodišča, kar je ključno za ustrezen pravni pouk na navedenem sklepu. Skladno z določbo tretjega odstavka 113.d člena ZP-1 zoper sklep, s katerim se predlog za vrnitev začasno odvzetega vozniškega dovoljenja zavrže ali zavrne, je dovoljena pritožba samo skupaj s pritožbo zoper sodbo o obdolžilnem predlogu, če pa je ta pravnomočna, pa s pritožbo zoper sklep o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja. V času izdaje sklepa sodišča prve stopnje z dne 6. 2. 2019 sodba istega sodišča z dne 28. 1. 2019 še ni bila pravnomočna, temveč je to postala dva dni po tem, ko je sodišče izdalo izpodbijani sklep 6. 2. 2019, kar pomeni, da je le-to formalno pravno sicer podalo pravi pravni pouk, da zoper ta sklep ni posebne pritožbe in se lahko izpodbija v pritožbi zoper sodbo o obdolžilnem predlogu, vendar pa je na tak način dejansko obdolžencu to preprečilo, saj je obdolženec ta sklep sodišča prve stopnje prejel 11. 2. 2019, kar pomeni tri dni po pravnomočnosti navedene sodbe. V teh okoliščinah bi sodišče prve stopnje moralo počakati in se prepričati o datumu vročitve sodbe z dne 28. 1. 2019 obdolžencu, počakati na njeno pravnomočnost in zatem izdati navedeni sklep z ustreznim pravnim poukom, da obdolženec to odločitev lahko izpodbija v pritožbi zoper sklep o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja.
ZP-1 člen 67, 67/1, 67/1-5. ZKP člen 240.a, 244, 244.a
prisilna privedba priče - pravica do sodelovanja pri dokazovanju
Res je, da se je pritožnica na prvostopenjskem sodišču zglasila, kar je zabeleženo z uradnim zaznamkom, ki je sestavni del spisovnega gradiva, vendar pa je pritožnica takrat izrazila, da se na zaslišanju ne bi rada soočila z obdolženo, kar je še dodatno potrdila z dopisom. Obdolženka je na zaslišanju izrazila voljo, da želi biti prisotna pri izvedbi nadaljnjih dokazov, kar je tudi dokaz z zaslišanjem priče (pritožnice). Gre za z Ustavo zajamčeno pravico obdolženke v postopku o prekršku, ki ji zagotavlja sojenje v njeni navzočnosti in uresničevanje pravice do poštenega postopka, kar ji sodišče mora zagotoviti. Pritožnica pa je izrecno izjavila, da ne želi, da bi pri njenem zaslišanju bila prisotna obdolženka, zato je tudi po oceni pritožbenega sodišča prvostopenjsko sodišče utemeljeno prisotnost pritožnice na razpisanem zaslišanju zagotovilo z odredbo o privedbi pritožnice.
odvzem predmetov - fakultativni odvzem predmetov osebi, ki ni storilec prekrška - predkaznovanost - vožnja pod vplivom alkohola - sorazmernost posega v zasebno lastnino
Pravilna pa je tudi odločitev o izreku stranske sankcije odvzema osebnega vozila. Pri odločanju za določitev in izrek te stranske sankcije je prvostopenjsko sodišče upoštevalo, da zaseženo vozilo ni last obdolženca, temveč je lastnica in uporabnica tega vozila S. Ž. Zato je sodišče prve stopnje pri izreku stranske sankcije pogoje za izrek te sankcije presojalo v skladu z drugim odstavkom 25. člena ZP-1, ko lastnik odvzetega predmeta ni obdolženi in v 8. točki obrazložitve izpostavilo, da je v skladu z odločbo Ustavnega sodišča RS št. Up 7/98 z dne 30. 9. 1998 potrebno presoditi, ali je podano sorazmerje med ciljem, ki se zasleduje tj. varnostjo cestnega prometa in posegom v lastninsko pravico kot zagotovljeno ustavno kategorijo. Neutemeljeno je tudi obdolženčevo stališče, da njegova predkaznovanost ne more imeti take teže, da se vozilo, ki ni njegova last, vzame lastnici. Predkaznovanost je sodišče dolžno upoštevati v okviru presoje potrebnosti izreka te stranske sankcije in v konkretni zadevi podatki o obdolženčevi predkaznovanosti jasno in nedvoumno nakazujejo na nujnost izreka te stranske sankcije, saj je obdolženec specialni povratnik, ki ga od ponavljanja prekrškov ne odvrnejo niti doslej izrečene sankcije, vključno z odvzemom vozila, pri čemer pa ni mogoče spregledati niti dejstva, da je obdolženec vozil motorno vozilo v cestnem prometu, ko je bil pod vplivom alkohola s koncentracijo 0,64 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka, kar predstavlja prekršek, za katerega bi se vozniku z veljavnim vozniškim dovoljenjem izrekla stranska sankcija 18 kazenskih točk, ki ima za posledico prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, vpliv alkohola na obdolženčeve vozne sposobnosti pa je razviden iz navedb v obdolžilnem predlogu, da so policisti obdolženca obravnavali ravno na podlagi prijave občana, ki je vozil za obdolžencem in klical policijo zaradi obdolženčeve nezanesljive vožnje. Ob tako izkazanih okoliščinah ima v nasprotju z obdolženčevim pritožbeno izraženim mnenjem varovanje življenja in zdravja ljudi nedvomno večjo težo kot lastninska pravice lastnice vozila.
Vprašanje razumljivosti in pravočasnosti vlog v prekrškovnem postopku je skladno z 2. alinejo prvega odstavka člena 67 ZP-1 urejeno v Zakonu o kazenskem postopku (ZKP), ki v prvem odstavku člena 76 določa, da je pisna vloga tista, ki je napisana ali natisnjena in lastnoročno podpisana (vloga v fizični obliki) ali pa vloga, ki je v elektronski obliki in je podpisana z varnim elektronskim podpisom (elektronsko vlogo), overjenim s kvalificiranim potrdilom, pri čemer se pisna vloga v fizični obliki vloži tako, da se pošlje po pošti ali izroči neposredno sodišču, medtem ko se vloga v elektronski obliki vloži tako, da se pošlje po elektronski poti informacijskemu sistemu sodišča, ki samodejno potrdi njen prejem. Tako pisne, kot tudi vloge, ki so poslane po elektronski poti pa morajo biti razumljive in obsegati vse, kar je potrebno, da so sposobne za vsebinsko obravnavo ter podpisane, pri čemer pa vloga, ki je v elektronski obliki, mora biti podpisana z varnim elektronskim podpisom, overjenim s klasificiranim potrdilom. Zato se po prepričanju pritožbenega sodišča ni strinjati s pojasnili prekrškovnega organa v odgovoru z dne 11. 12. 2018 o tem, da se določbe členov 14 in 15 ZEPT nanašajo tudi na vloge, ki so sicer v izvirniku izdane v elektronski obliki, nato pa nepodpisane poslane po navadni pošti, saj se obe navedeni določbi nahajata v tretjem poglavju Zakona o elektronskem poslovanju in elektronskem podpisu (ZEPEP), ki posebej določa način in pogoje le za elektronski podpis, ne pa na vloge, ki so poslane sodišču z navadno pošto, kot je bilo tudi v obravnavanem primeru, ko je prekrškovni organ s priporočeno pošiljko po pošti 23. 11. 2018 sodišču poslal pritožbo v predmetni prekrškovni zadevi, ki je bila nepodpisana. Ali skrajšano: vloge, ki so poslane po elektronski pošti in ki so podpisane z varnim elektronskim podpisom, overjenim s klasificiranim potrdilom so popolne, četudi ne vsebujejo lastnoročnega podpisa pooblaščene osebe, temveč le elektronski podpis, ki ga lahko prejemnik v vsakem trenutku tudi preveri, medtem ko morajo biti pisne vloge v fizični obliki, ki so poslane po pošti ali pa izročene neposredno sodišču, lastnoročno podpisane, saj so v nasprotnem primeru nepopolne in v takih primerih sodišče zahteva od vložnika, da nepodpisano vlogo dopolni. Če tega ne stori, pa se takšno vlogo zavrže.
ZJN-2 člen 109a, 109a/1, 109a/1-4, 109a/5. ZRev-2 člen 39, 39/2, 39/2-1. ZP-1 člen 6a, 8, 25a, 26, 26/6. KZ-1 člen 30, 30/2, 30/3. Uredba (EU) št. 537/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. aprila 2014 o posebnih zahtevah v zvezi z obvezno revizijo subjektov javnega interesa in razveljavitvi Sklepa Komisije 2005/909/ES člen 1
prekršek in odgovornost zanj - javno naročanje - razpisna dokumentacija - kršitev pravil revidiranja - neresnična izjava ali dokazilo v ponudbi - administrativna napaka - dejanska zmota - zakonski znaki prekrška - izločitev iz postopka javnega naročanja - prekršek neznatnega pomena - sankcija za prekršek - splošna pravila za odmero sankcije
Pritožbi ne problematizirata ugotovitev sodišča prve stopnje, da je obdolžena pravna oseba kot ponudnik v postopku oddaje javnega naročila dala izjavo, ki jo je v njenem imenu in na njen račun lastnoročno podpisal direktor - odgovorna oseba A. A., da pravna oseba ni v postopku pri Agenciji za nadzor nad revidiranjem ali da ni bil s strani Agencije izrečen ukrep, temveč v pritožbenih navedbah uveljavljata, da je bila izjava dana in podpisana v zmoti, češ da je predsednik sveta naročnika v posvetu z revizorko izrazil stališče, da se izjava ne nanaša na pravno osebo, temveč na osebo revizorja, ki je bil namenjen za izvedbo postopka revizije pri naročniku, kar je bil predmet javnega naročila. Sodišče prve stopnje je navedeno zatrjevano dejstvo utemeljeno zavrnilo ter se pri tem prepričljivo oprlo tudi na listinsko dokumentacijo, zlasti na izjavo o izpolnjevanju pogojev, ki jo je v imenu ponudnika podpisal njen direktor A. A., iz katere že z jezikovno razlago besedila izjave, ko je uporabljena dikcija „nismo v postopku“ jasno izhaja, da se je izjava nanašala na pravno osebo in ne na posameznega revizorja, ki bo sodeloval pri izvedbi predmetnega javnega naročila. Ob tem pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotovilo, da se predmetna izjava že po naravi stvari ter na logični in izkustveni ravni ni mogla nanašati na osebo revizorja, ker posamezni revizor niti ni bil ponudnik v postopku oddaje javnega naročila, temveč je ponudnik bila obdolžena pravna oseba, v imenu katere je ponudbo oddal njen direktor. Pritožba obdolžene pravne osebe tudi neutemeljeno uveljavlja, da naj bi se kot relevantna izjava za obstoj prekrška lahko upoštevala le tista izjava, ki bi bila neresnična o okoliščinah kršenja pravil revidiranja, obdolžena pravna oseba pa je bila v postopku pri Agenciji le zaradi administrativne napake v statističnem poročanju. Navedenega pritožbenega stališča pritožbeno sodišče ne sprejema in zato tudi zavrača sklicevanje pritožbe na Uredbo EU št. 537/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16.4.2014 o posebnih zahtevah v zvezi z obvezno revizijo subjektov javnega interesa in razveljavitvi Sklepa Komisije 2005/909/ES, po kateri po stališču pritožbe administrativne napake v statističnem poročanju niso napake pri revidiranju in ne predstavljajo kršitev pravil revidiranja. Določba 4. točke prvega odstavka 109.a člena ZJN-2 je jasna in kot prekršek določa dejanje, s katerim ponudnik v ponudbi vedoma ali z zavestno malomarnostjo da neresnično izjavo ali dokazilo. Resničnost izjave pa se presoja glede na pogoje, ki jih v razpisni dokumentaciji v postopku oddaje javnega naročila zahteva naročnik. V konkretnem primeru ni dvoma, da je naročnik kot pogoj za ponudnika zahteval izjavo, da ponudnik ni v postopku pri Agenciji, ali da mu s strani Agencije ni izrečen ukrep.
nastanitveni objekt - stanodajalec - pristojni organ
V prvem odstavku člena 22 tega zakona je kot prekrškovni organ določen Inšpektorat RS, pristojen za notranje zadeve, med drugim tudi za ugotavljanje kršitev iz prvega odstavka člena 9 ZPPreb, medtem ko naloge prekrškovnega organa, tudi za kršitve iz prvega odstavka člena 9 istega zakona opravlja policija, v kolikor se te kršitve nanašajo na policijsko prijavo. V konkretnem primeru je za odločitev, kateri prekrškovni organ je v skladu s takrat veljavnim členom 22 ZPPreb pristojen za obravnavo kršitve iz prvega odstavka člena 9 tega zakona ključna ugotovitev, ali gre v konkretnem primeru za kršitve, ki se nanašajo na policijsko prijavo, ker le v slednjem primeru naloge prekrškovnega organa za kršitve iz prvega odstavka člena 9 tega zakona opravlja policija, v vseh ostalih primerih pa Inšpektorat RS, pristojen za notranje zadeve.
ZKP člen 4, 8. ZP-1 člen 67, 155, 155/1, 155/1 - 4. Direktiva 2010/64/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. oktobra 2010 o pravici do tolmačenja in prevajanja v kazenskih postopkih člen 2
pravica do uporabe lastnega jezika - postopek o prekršku - pravica do tolmača
Pravica do uporabe lastnega jezika v postopku je uzakonjena tudi v Direktivi 2010/64/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. 10. 2010 glede pravice do tolmačenja in prevajanja v kazenskih postopkih, ki je sprejela skupna minimalna pravila, ki se uporabljajo v EU pri tolmačenju in prevajanju v kazenskih postopkih ter v postopkih za izvrševanje Evropskega naloga za prijetje, veljati pa je pričela 15. novembra 2010. Iz te Direktive izhaja (člen 2), da države članice zagotovijo, da se osumljencem ali obdolžencem, ki ne govorijo ali pa ne razumejo jezika zadevnega kazenskega postopka, nemudoma zagotovi tolmačenje med kazenskim postopkom pred preiskovalnimi in drugimi sodni organi, vključno med policijskim zaslišanjem, med zaslišanji pred sodiščem in na kateremkoli potrebnem vmesnem zaslišanju. Države članice tudi zagotovijo, da je, kadar je to potrebno, za zagotovitev pravičnega postopka na voljo tolmačenje za komuniciranje med osumljenci ali obdolženci ter njihovimi pravnimi svetovalci glede zaslišanj v postopku ali vložitve pritožbe ali drugih prošenj v postopku. Predmetni postopek je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča pokazal, da prvostopno sodišče v predmetnem prekrškovnem postopku ni storilo vsega, da bi obdolžencu zagotovilo uresničevanje njegove pravice, da v predmetnem prekrškovnem postopku spremlja postopek v svojem jeziku. Kot pravilno opozarja pritožba, je obdolženec že pred podajo svojega zagovora sodišče seznanil, da slabo razume slovenski jezik, po podanem pravnem pouku, da pa lahko uporablja v postopku svoj jezik in da ima celo pravico do ustnega prevajanja tistega, kar sama navaja, oziroma kar navajajo drugi, pa je v zapisniku o njegovem zaslišanju izostala njegova izjava o tem, ali decidirano zahteva prevajanje samega postopka in prevajanje listin, oziroma drugega ključnega dokaznega gradiva oz. se temu odpoveduje.
pogoji za vrnitev v prejšnje stanje - podaljšanje roka za opravo procesnih dejanj - dovoljenost predloga za vrnitev v prejšnje stanje - postopek z obdolžilnim predlogom
V skladu s 3. alinejo prvega odstavka člena 67 ZP-1 se glede rokov v postopku o prekršku uporabljajo določbe Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ta pa v VIII. poglavju v členih 89 do 91 uzakonja procesni institut vrnitve v prejšnje stanje, ki obdolžencu, ki iz upravičenih razlogov zamudi rok za napoved pritožbe ali rok za pritožbo zoper sklep o varnostnem ukrepu ali vzgojnem ukrepu ali pa o odvzemu premoženjske koristi, dovoli sodišče vrnitev v prejšnje stanje tako, da bodisi napove pritožbo oziroma da vloži pritožbo, če v 8-ih dneh po prenehanju vzroka, zaradi katerega je zamudil rok, vloži prošnjo za vrnitev v prejšnje stanje in obenem z njo tudi napove pritožbo oz. odda pritožbo, o takšnem predlogu pa vselej odloča sodišče, pred katerim teče postopek. Povedano pomeni, da je ta procesni institut namenjen le obdolžencu, ne pa državnemu organu in izključno v primeru zamude glede vložitve napovedi pritožbe oz. pritožbe zoper sodbo in drugih v členu 89 ZKP navedenih primerih, zato je že iz tega razloga pritožbeno uveljavljani predlog za vrnitev v prejšnje stanje glede zamude roka v zvezi z dopolnitvijo obdolžilnega predloga, neupošteven. Glede na takšno poslovanje prekrškovnega organa, ki prvega sodišča tudi ni obvestil z zapleti v zvezi s pridobivanjem manjkajočih podatkov iz tujine in s tozadevnim podaljšanjem roka, je prvostopno sodišče tudi po oceni pritožbenega sodišča ravnalo pravilno, ko je tako nepopoln obdolžilni predlog zavrglo, kar je v izpodbijanem sklepu tudi ustrezno pojasnilo, zato ni mogoče pritrditi pritožbi, da je takšen sklep prvostopnega sodišča obremenjen z bistvenimi kršitvami določb postopka o prekršku (8. točka prvega odstavka člena 155 ZP-1), česar pritožba tudi ni ustrezno argumentirala. Ne glede na sprejeto odločitev prvostopnega sodišča pa je pojasniti, da sme kljub zavrženju obdolžilnega predloga prekrškovni organ vse do zastaranja prekrškovnega pregona vložiti nov obdolžilni predlog, saj za sklep o zavrženju obdolžilnega predloga ne velja ”ne bis in idem” niti ”res iudicata”, kajti prvostopno sodišče je z izpodbijanim sklepom sprejelo le procesno odločitev, ko je nepopoln obdolžilni predlog zavrglo, ni pa presojalo utemeljenosti tako vloženega obdolžilnega predloga, kar prekrškovnemu organu omogoča ponovno vložitev le-tega.
Drži sicer, da iz obrazložitve odločbe prekrškovnega organa izhaja ugotovitev o storitvi prekrškov, pri čemer je navedena tudi sankcija za prekršek po členu 10 Uredbe 1924/2006, kjer je predpisan razpon globe od 800,00 do 12.000,00 EUR, za prekršek po 3. točki člena 7 Uredbe 1169/2011/EU pa globa od 1.200,00 do 7.500,00 EUR. Vendar pa v nobenem primeru pritožba nima prav, da je takšen izrek sankcije zakonit, zlasti iz razloga, ker je v konkretnem primeru za vsakega izmed obeh prekrškov predpisana globa v razponu. V skladu z 2. alinejo člena 62.a ZP-1 mora sodišče po predložitvi ZSV po uradni dolžnosti preizkusiti tudi, ali je prekrškovni organ postopal v skladu s svojimi pooblastili in storilcu izrekel (določil) globo v predpisanem znesku oziroma na spodnji meji globe, ki je predpisana v materialnopravnih določbah posameznega zakona. Take kontrole pa ne more opraviti, če v odločbi ni navedeno, kakšna globa je bila določena za posamezni prekršek. Preizkusiti pa mora tudi, če je prekrškovni organ upošteval določbe člena 27 ZP-1 o steku prekrškov, česar prav tako v takem primeru, kot je obravnavani, ko je bila izrečena le enotna globa, predhodno pa nista bili določeni globi za posamezni prekršek, ne more. Tako ni dvoma, da je v skladu z 2. alinejo prvega odstavka člena 62.a ZP-1 ugotovljena kršitev materialne določbe zakona s strani prekrškovnega organa (prvi odstavek člena 27 ZP-1), kar bi že s strani prvostopnega sodišča v okviru uradnega preizkusa po vloženi ZSV terjalo spremembo odločbe prekrškovnega organa z ustavitvijo postopka o prekršku na podlagi 1. točke prvega odstavka člena 136 ZP-1.
ZP-1 člen 66, 66/3, 136, 136/1, 136/1-1, 136/1-5. ZPrCP člen 45, 45/10, 110, 110/3, 110/7
ustavitev postopka o prekršku - opisano dejanje ni prekršek - ni dokazov, da je obdolženi storil prekršek - zakonski znaki prekrška - udeleženec prometne nesreče - nepopolna in zmotna ugotovitev dejanskega stanja - nedovoljen pritožbeni razlog - neprilagojena hitrost vožnje - dolžnostna ravnanja ob prometni nesreči
Voznik mora vsem cestnoprometnim okoliščinam in svojim vozniškim sposobnostim vožnjo vozila v cestnem prometu prilagoditi tako, da vozilo ves čas obvladuje in ga lahko ustavi pred oviro, ki jo, glede na okoliščine, lahko pričakuje. Takšne ovire pri vožnji vozila v cestnem prometu so lahko najrazličnejše, dolgoletna sodna praksa pa je pritrdila tudi stališču, da takšno oviro pri vožnji vozila v cestnem prometu, ki jo voznik lahko pričakuje in mora po potrebi vozilo pred njo ustaviti, pomeni tudi rob vozišča, to je meja, ki loči površino, ki je namenjena prometu vozil, to je vozišče, od površine, ki to ni, na primer od bankine, obcestnega jarka itd.
stranska sankcija - odvzem vozila - ponavljanje kršitev - vožnja brez veljavnega vozniškega dovoljenja - hujši prekršek
Prekršek vožnje motornega vozila v cestnem prometu, ki ga vozi oseba, ki nima veljavnega vozniškega dovoljenja za vožnjo vozil tiste oziroma tistih kategorij, v katere spada vozilo ali skupina vozil, ki jo vozi (3. točka prvega odstavka 56. člena ZVoz-1) šteje za hujši prekršek v skladu s prvim odstavkom 23. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP), kar utemeljuje zaključek, da je zaradi izvrševanja takšnega prekrška ogrožena splošna prometna varnost in ogroženo varovanje življenja ljudi. Prvostopenjsko sodišče je zato stransko sankcijo odvzema predmeta, osebnega avtomobila, utemeljeno izreklo zasledujoč tudi namen iz drugega odstavka 25. člena ZP-1, to je preprečiti nadaljnjo uporabo osebnega avtomobila na način, ki bi lahko ogrozil temeljne dobrine splošne varnosti in varovanja življenja ljudi.
odgovornost lastnika vozila za prekršek - odgovorna oseba pravne osebe - ekskulpacijski razlog - ustavitev postopka o prekršku
Pritožba torej nima prav, da je odgovorna oseba pravne osebe v vsakem primeru odgovorna za storitev prekrška, če ne sporoči, kdo je v kritične času bil voznik vozila, kajti, kot je bilo že pojasnjeno, je določbo drugega odstavka člena 8 ZPrCP potrebno razumeti tako, da je tudi glede odgovorne osebe pravne osebe možna ekskulpacija, torej vzpostavitev razumnega dvoma o domnevanem dejstvu, da je odgovorna oseba tudi lastnik vozila. Pritožbene navedbe, s katerimi pa pritožba graja dokazno oceno prvostopnega sodišča, zlasti glede zagovora storilke in dokazne ocene z njenih strani predloženih listinskih dokazov in zaključke o obstoju razumnega dvoma glede domnevnega dejstva, da je storilka, kot odgovorna oseba, tudi storilka očitanega prekrška, pa ne pomenijo uveljavljanje bistvenih kršitev določb postopka o prekršku (1. točka člena 154 ZP-1), temveč uveljavljanje nedopustnega pritožbenega razloga iz drugega odstavka člena 66 ZP-1, torej uveljavljanje zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, kar je terjalo zavrženje pritožbe.
Tudi če bi bilo res, da bi policisti za obdolžencem pred njegovo hišo pripeljali 5 oziroma 10 minut zatem, ko je pripeljal sam, bi imel obdolženec kljub temu še vedno status voznika v cestnem prometu, saj le tega ne izgubi tisti trenutek, ko vozilo ustavi, ugasne in izstopi iz njega, temveč ga obdrži razumen časovni interval po zaključku vožnje, saj bi v nasprotnem primeru policisti ne mogli izvajati svojih pooblastil, na primer v zvezi s preizkusom alkoholiziranosti tistih voznikov v cestnem prometu, ki bi bili dovolj hitri pri ustavitvi vozila, njegovi ugasnitvi in izstopu iz njega, predvsem pa bi bili nagrajeni tisti, ki bi s kraja na primer prometne nesreče pobegnili in tisti, ki na ustrezne znake policistov vozila ne bi ustavili, temveč bi odpeljali domov ter iz vozila "pravočasno" izstopili. Na podlagi obdolženčevega zagovora je nedvomno, da mu je bila odredba o opravi preizkusa alkoholiziranosti z elektronskim alkotestom dana in da jo je razumel, vendar se je kljub temu zaradi prej navedenih razlogov odločil, da po njej ne bo ravnal ter je odšel v hišo, kar s konkludentnim dejanjem pomeni odklonitev oprave preizkusa alkoholiziranosti oziroma neravnanje po navedeni odredbi policistov. V teh dejanskih okoliščinah je povem irelevantno, ali bi policista obdolženca pred njegovim odhodom v hišo uspela poučiti o vseh posledicah takšnega njegovega nezakonitega ravnanja, saj je jasno, da odrejeni preizkus alkoholiziranosti z elektronskim alkotestom narekuje in zahteva obdolženčevo prisotnost pri takšnem preizkusu, v kolikor pa se je obdolženec samovoljno odločil drugače in s tem storil prekršek, v teh okoliščinah ne more uspešno uveljavljati, da ni bil seznanjen s takšnim ali drugačnim pravnim poukom o posledicah svojega ravnanja, če je bil prav on tista oseba, ki je zapustila mesto odredbe in nameravanega preizkusa alkoholiziranosti z alkotestom.
Pritrditi je pritožbi, da je obramba za ugotavljanje obdolženkine prištevnosti po nesreči dokazni predlog za postavitev izvedenca nevropsihiatrične stroke utemeljevala s potrebno stopnjo verjetnosti, ki jo je gradila prevdsem na izpovedih tam naključno prisotnih prič Z. K., ki je (zapisnik na list. št. 70) izpovedal, da je bila obdolženka v glavo ”bela” in neodzivna, prepričan pa je bil tudi, da naj ne bi bila alkoholizirana, medtem ko je G. D. obdolženkino stanje opisal na način, kot da je bila šokirana. Po drugi strani pa je dokazni postopek pokazal, da poslujoča policista K. in M. nista povsem obvladala obdolženkinega početja na kraju samem, zaradi česar je na kraj bila poklicana druga policijska patrulja, v kateri je bil tudi T. S. (zapisnik na list. št. 55), ki pa je opravil celo vklenitev obdolženke, ki naj bi na kraju samem vpila, jokala, vlekla policiste za uniformo, celo naj bi blodila in izgledala naj bi, kot da ni tam, normalno pa je bilo z njo mogoče kontaktirati le tu in tam. Izpovedi slednje priče, čeprav je bila zaslišana, pa prvo sodišče, ko je presojalo utemeljitev tega dokaznega predloga, ni ocenjevalo, čeprav sta o obdolženkini neodzivnosti podobno izpovedovala tudi priči K. in D..
Natančno branje zakonskih določb, na podlagi katerih se obdolženki očita storitev prekrška po 11. točki člena 45 ZNDM-2 pokaže, da je za obstoj tega prekrška dovolj ugotovitev, da se oseba, ki namerava prestopiti državno mejo, izkaže z neveljavno listino za prestop državne meje, neveljavna listina pa je tudi osebna izkaznica, katere veljavnost je preklicana. Po povedanem torej ne drži pritožbeni očitek o tem, da je za obstoj tega prekrška relevantno dejstvo, ali se je obdolženka izkazala z lastno osebno izkaznico, ki je bila neveljavna ali pa z osebno izkaznico, last tretje osebe.
sankcija za prekršek - stranska sankcija - odvzem predmeta - odvzem vozila tretji osebi
Lastnica vozila (mati obdolženega mladoletnika) v postopku ni zatrjevala, da bi zaradi odvzema utrpela kakršnekoli neugodnosti, temveč ravno nasprotno, da gre za vozilo, ki ga dejansko uporablja samo obdolženi mladoletnik. Lastnica vozila - mopeda je vedoma v uporabo obdolženemu mladoletniku izročila predelan moped ponovno po tem, ko je bil le ta že zasežen in nato vrnjen. Prepričljivo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da gre za moped, ki je nevaren tako za voznika kot druge udeležence v prometu oziroma za varnost v cestnem prometu. Tveganju, da bo z istim vozilom obdolženec še ponavljal prekrške se je mogoče izogniti le z odvzemom vozila.