URS člen 22. ZP-1 člen 55, 55/2, 62a, 62a/1, 62a/1-4, 65, 65/5, 163, 163/5.
pravica do poštenega postopka - pravica do enakega varstva pravic - možnost izjave o prekršku - bistvena kršitev določb postopka o prekršku - hitri postopek o prekršku - postopek pred prekrškovnim organom - zahteva za sodno varstvo - meje preizkusa odločbe prekrškovnega organa - odločanje sodišča
Iz zapisnika o izjavi kršitelja izhaja, da je bil v skladu s 55. členom ZP-1 pred izjavo storilec seznanjen, da se lahko na zapisnik izjavi o dejstvih oziroma okoliščinah prekrška, vendar tega ni dolžan storiti, niti odgovarjati na vprašanja, če pa se bo izjavil ali odgovarjal, ni dolžan izpovedovati zoper sebe ali svoje bližnje ter je bil tudi seznanjen, da mora v izjavi navesti vsa dejstva in dokaze v svojo korist, ker jih sicer v postopku ne bo več mogel uveljavljati. Ni pa iz zapisnika tudi razvidno, da je storilec želel izjavo podati takoj, čeprav mu je bilo omogočeno, da jo poda v roku petih dni, saj ta okoliščina na zapisniku ni posebej protokolirana.
Sodišče prve stopnje bi moralo pred tem, ko je svojo odločitev oprlo na ogledani videoposnetek, tudi kršitelju dati možnost, da si ga ogleda ter se o njem izjavi, saj ob vložitvi pravnega sredstva z njim še ni bil seznanjen. Enako velja tudi za ostale dokaze, ki jih je sodišče izvedlo, ko je ponovilo dokazni postopek, saj je iz obrazložitve izpodbijane sodbe razvidno, da gre za obremenilno gradivo, ki je odločilno vplivalo na presojo utemeljenosti storilčevih navedb v zahtevi za sodno varstvo in zato tudi na zakonitost izpodbijane sodbe.
nadomestni zapor - delo v splošno korist - izvršitev izrečene kazni zapora v obsegu neopravljenega dela
Ni v domeni storilca, da odloča kdaj (in kje) bo delo v splošno korist opravljal, ampak mora biti zainteresiran, da delo opravi skladno s sklenjenim dogovorom z izvajalcem sankcije. Iz poročil UPRO in izpodbijanega sklepa pa izhaja, da so vzroki za neopravljeno delo izključno na strani storilca.
Sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi ni pravilno uporabilo materialne določbe petega odstavka 192.b člena ZP-1 v delu, ki glasi: „pri čemer se obdobje zapora skrajša sorazmerno z urami opravljenega dela“. Navedeno pomeni, da bi moralo sodišče izračun opraviti ob primerjavi obdobja zapora 90 dni in 400 urami odrejenega dela v splošno korist ter 282,5 ur dejansko opravljenega dela pretvoriti v dneve zapora.
ZP-1 člen 65, 65/4, 114, 114/1, 155, 155/1, 155/1-3.
postopek z zahtevo za sodno varstvo - zaslišanje storilca - obrazloženost zahteve
Ker se ob tem, ko je storilec vložil neobrazloženo ZSV, iz podatkov spisa pa izhaja, da je storilec zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti podpisal brez pripomb, sodišču prve stopnje utemeljeno ni pojavil dvom v dejansko stanje, ugotovljeno po prekrškovnem organu v PN z dne 7. 10. 2022, se pritožba neutemeljeno zavzema, da bi storilec pred izdajo sodbe moral biti zaslišan.
kršitev javnega reda in miru - zastava - nasilno in drzno vedenje
Pritožba ne more biti uspešna z izpostavljanjem, da pritrjena zastava ni enako kot izobešena zastava, saj iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila zastava pritrjena na notranji strani garažnih vrat, ki pa so bila pogosto odprta.
Iz ugotovitev izpodbijane sodbe namreč izhaja, da je bila zastava vidna na zunaj, zlasti njegovim sosedom. Ker pri tem iz ugotovitev sodišča prve stopnje ne izhajajo okoliščine iz prvega odstavka 4. člena ZJRM-1, ki upravičujejo izobešanje tuje zastave, ki je javno vidna, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je ZSV v zvezi s prekrškom po prvem odstavku 14. člena ZJRM-1 neutemeljena, saj so izkazani vsi objektivni zakonski znaki očitanega prekrška, pritožbeno sodišče pa se glede na po sodišču prve stopnje ugotovljena dejstva strinja tudi z zaključkom, da je storilec očitani prekršek storil hote, torej z obliko krivde direktnega naklepa.
Zastaranje pregona temelji na domnevi, da po poteku določenega časa pregon ni več smiseln, saj zaradi časovne oddaljenosti med prekrškom in pravnim odzivom nanj ni več utemeljeno pričakovati, da bo zapoznela reakcija dosegla svoj namen.
Ker je torej o odgovornosti za prekršek že bilo pravnomočno odločeno in se izpodbijana odločitev nanaša zgolj na izrek enotne sankcije, v zvezi s katero je bila odločitev razveljavljena zgolj zaradi pomanjkljivih razlogov glede omilitve izrečene sankcije, pritožbeno sodišče zaključuje, da storilec po poteku absolutnega zastaralnega roka v zvezi z v pritožbi izpostavljenimi prekrški ni bil več v dvomu, ali mu bo izrečena obsodilna sodba, saj je bila negotovost odpravljena že s sodbo Višjega sodišča v Celju PRp 179/2022 z dne 13. 1. 2023.
ZP-1 člen 66, 66/3, 155, 155/1, 155/1-8, 159, 163, 163/1.
postopek z zahtevo za sodno varstvo - izrek opomina - dopustnost pritožbe - pritožba prekrškovnega organa zoper odločitev o zahtevi za sodno varstvo
Iz izreka sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje zahtevi za sodno varstvo le delno ugodilo, in sicer glede izreka nadomestne sankcije, ni pa v izreku odločilo o preostalem delu vložene ZSV po zagovornici storilke, čeprav tako iz razlogov izpodbijane sodbe kot vsebine ZSV izhaja, da je storilka odgovornost v zvezi z očitanimi ji prekrški zanikala. Ker v izreku sodbe sodišče prve stopnje ni zavrnilo ZSV v preostalem delu, pritožbeno sodišče glede na povzete razloge sodišča prve stopnje zaključuje, da izrek nasprotuje razlogom sodbe oziroma da so razlogi sodbe glede na izrek nerazumljivi, zato izpodbijane sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti.
hitri postopek o prekršku - zahteva za sodno varstvo - pravni pouk - popolnost - plačilo polovične globe za prekršek
ZP-1 v določbi tretjega odstavka 57. člena ZP-1 v zvezi s četrtim odstavkom 57.c člena ZP-1 zahteva zgolj pravni pouk v zvezi s pravicami, obveznostmi in omejitvah iz prvega, drugega in tretjega odstavka 57.c člena ZP-1, ki pa ne zajema tudi pouka o tem, kolikšen bo znesek globe v primeru neuspeha z vloženo ZSV. Od povprečno razumnega človeka je namreč utemeljeno pričakovati da ve, da bo v primeru neuspeha z vloženim pravnim sredstvom moral plačati celotno izrečeno globo.
ZP-1 člen 55, 55/2, 65, 65/4, 68, 155, 155/1, 155/1-6,155/1-8.
bistvena kršitev določb postopka o prekršku - pouk o procesnih pravicah - pravni pouk osumljencu (Miranda) - izjava osumljenca, dana policiji - opiranje sodbe na nedovoljen dokaz - dopolnitev dokaznega postopka - dokazni predlog - izvajanje dokazov - razlogi za zavrnitev dokaznega predloga - razlogi o odločilnih dejstvih
Čeprav je sodišče prve stopnje v 4. točki obrazložitve izpodbijane sodbe navedlo, da je storilca seznanilo z opisom dejanskega stanja prekrškovnega organa in ga pozvalo na izjavo, same vsebine tega opisa v razlogih sodbe ne povzema, prav tako tudi ne vsebine storilčeve izjave policistu. Poleg tega iz razlogov sodbe izhaja, da se sodišče pri odločanju ni oprlo na storilčevo izjavo policistu, kar nenazadnje navaja tudi storilec sam v pritožbi. Glede na navedeno ni podana absolutna bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz 6. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1.
Utemeljeno pa storilec opozarja na to, da sodišče ni izvedlo dokaza, ki ga je predlagal v svojo korist in da tudi ni pojasnilo, zakaj ni bil izveden. V konkretnem primeru je sodišče izvedlo dokazni postopek po pravilih rednega sodnega postopka, vendar pa dokaznega predloga storilca za pridobitev podatkov GPS gibanja policijskega vozila ni izrecno zavrnilo, niti ga ni izvedlo. Čeprav sodišče pri odločanju o zahtevi za sodno varstvo ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga storilec, mora v razlogih sodbe argumentirano obrazložiti in pojasniti zavrnitev dokaznih predlogov za izvedbo razbremenilnih dokazov. Le z ustrezno obrazložitvijo bo sodišče zadostilo kriterijem pravnih jamstev izvajanja dokazov v storilčevo korist iz tretje alineje 29. člena Ustave RS. Povedano velja še toliko bolj, ker iz podatkov v spisu izhaja, da je sodišče ta dokazni predlog že začelo izvajati.
ZPrCP člen 105, 105/4, 105/4-4. ZP-1 člen 26, 26/6.
udeleženec cestnega prometa - vožnja pod vplivom alkohola - priznanje prekrška - izrek opomina - posebne olajševalne okoliščine
Skladno z ustaljeno sodno prakso1 obdolženčeva nekaznovanost, priznanje storitve prekrška in obžalovanje za storjeni prekršek vožnje pod vplivom alkohola niso takšne posebne olajševalne okoliščine, ki bi utemeljevale omilitev stranske sankcije 18 KT, temveč gre za olajševalne okoliščine, ki se upoštevajo pri splošni odmeri sankcij po prvem in drugem odstavku 26. člena ZP-1.
Ker je odgovornost samostojnega podjetnika navezana na ravnanje storilca in ne na ravnanje odgovorne osebe samostojnega podjetnika (15. člen ZP-1), čeprav se pojma v konkretnem primeru lahko tudi prekrijeta, pa je ob tem, ko iz odločbe o prekršku z dne 20. 4. 2021 izhaja, da je samostojni podjetnik odgovoren za prekrške, ki jih je storila odgovorna oseba, neposredni storilec voznik A.A, odločilno tudi, kdo je pri samostojnem podjetniku odgovorna oseba v smislu določbe 15. člena ZP-1.
obvezna zavarovanja v prometu - odgovornost lastnika vozila - registracija osebnih avtomobilov
Ob tem, ko iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je storilkino neregistrirano vozilo uporabljal njen znanec A. A. po predhodnem dovoljenju storilke (pri tem pa je storilka bila v avtu kot sopotnica), se pritožba neutemeljeno zavzema za zaključek, da storilka za navedeni prekršek ni odgovorna.
Sodišče prve stopnje je kljub ugotovitvi, da obdolženec ni peljal mimo znaka, ki označuje začetek naselja, zaključilo, da pa je vedel, da je na mestu, kjer je bil kontroliran s strani policistov, hitrost omejena na 50 km/h. Ta zaključek pa ni arbitraren, kot skuša prikazati pritožba, temveč temelji na skrbi in logični analizi dokazov, ki jih je sodišče prve stopnje izvedlo. Tudi pritožbeno ni problematizirana ugotovitev sodišča prve stopnje, da se obdolženec na tej relaciji ni vozil prvič. To je izpostavil obdolženec sam, pa tudi policist, ki je z obdolžencem opravil postopek, je izhajal iz dejstva, da je obdolženec domačin, ki se na tem mestu ni nahajal prvič. Že ta podatek kaže na obdolženčevo vedenje, da se je na mestu kontrole nahajal v naselju, kjer je hitrost omejena na 50 km/h. Na takšno obdolženčevo vedenje, ko je povsem neprepričljiva obdolženčeva analiza tega, kako da je križišče razveljavilo omejitev hitrosti, ki jo je odrejal prometni znak, pa kaže tudi obdolženčevo ravnanje ob sami kontroli in tudi kasneje, ko je obdolženec z mesta kontrole odpeljal, kasneje, ko pa mu je bilo predočeno, da je prekoračil hitrost v naselju, pa ni oporekal, da je šlo za prekoračitev hitrosti v naselju, ampak je le moledoval in predlagal, če se je mogoče drugače zmeniti. Če se vsem tem okoliščinam, ki jasno kažejo na obdolženčevo vedenje občutne prekoračitve hitrosti v naselju doda še ugotovitev, razvidna iz fotografij, da so ob cesti v smeri obdolženčeve vožnje objekti, ki dejansko kažejo na naselje, ne more biti dvoma v zaključek sodišča prve stopnje, da je obdolženec vedel, da je na mestu kontrole prekoračil hitrost, ki je bila v naselju omejena na 50 km/h.
pravočasnost zahteve za sodno varstvo - pravni pouk v plačilnem nalogu - potrdilo o pravnomočnosti in izvršljivosti - sestavine plačilnega naloga - zahteva za popravo ali dopolnitev
Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je potrdilo samo listina in dokazno sredstvo za dokazovanje določenih dejstev. Zato v skladu z ZUP glede potrdila ni možno uveljavljati pravnih sredstev, ki veljajo za odločbo oziroma sklep. Glede na enotno stališče teorije in prakse upravnega postopka, da potrdilo ni konkretni upravni akt, ker se z njim ne odloča o kakšni pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke, pritožbeni očitki o poseganju v storilčevo pravico do pravnega sredstva, v predmetnem pritožbenem preizkusu niso utemeljeni.
Ob tem, ko torej iz razlogov sodišča prve stopnje, ki ne sledi zagovoru storilke zaradi izpovedbe policista A. A., v zvezi z neizvedbo dokaza z zaslišanjem policista B. B. izhaja zgolj, da njegova izpovedba zagotovo ne bi vplivala na ugotovljeno dejansko stanje ter da ni več zaposlen pri policiji, se pritožbeni očitki o podani kršitvi po drugem odstavku 155. člena ZP-1 izkažejo za utemeljene, saj je dokazna ocena sodišča prve stopnje tako pomanjkljiva, da je to vplivalo ali bi moglo vplivati na zakonitost izpodbijane sodbe.
ZP-1 člen 13, 62a, 62a/1, 62a/1-5, 136, 136/1, 136/1-1, 136/1-5, 155, 155/1, 155/1-8, 155/2. ZTuj-2 člen 15, 146, 146/1. ZPPreb-1 člen 41, 41/1, 49, 49/1, 49/1-1.
pravica tujca do uporabe svojega jezika - zahteva za sodno varstvo - odločba o prekršku - opis prekrška - odgovornost samostojnega podjetnika - zakonski znaki prekrška - dejanje ni prekršek - pomoč tujcu pri vstopu, tranzitu ali prebivanju - prijava in odjava tujca
Ker se storilcu prekršek očita, da ga je storil kot samostojni podjetnik pri opravljanju dejavnosti, je potrebno upoštevati tudi določbo 13. člena ZP-1, skladno s katero je samostojni podjetnik lahko odgovoren za prekršek samo, če je v predpisu o prekršku tako določeno.
V določbah 146. člena ZTuj-2 in 49. člena ZPPreb-1 ni določeno, da bi za prekršek lahko odgovarjal tudi samostojni podjetnik v zvezi z opravljanjem dejavnosti.
Zgolj dejstvo, da A. A., ko je podajal svojo izjavo pooblaščeni uradni osebi mobilnega oddelka Finančnega urada Kranj, domnevno ni bila zagotovljena pravica do uporabe jezika, ki ga razume, ne pomeni, da sodišče ne bi smelo upoštevati zapisnika o njegovi izjavi, temveč bi lahko v dokaznem postopku navedenega zaslišalo kot pričo s pomočjo tolmača in bi se na ta način lahko prepričalo o procesni veljavnosti njegove izjave. Vendar pa napačni razlogi za ustavitev postopka ne pomenijo take bistvene kršitve po drugem odstavku 155. člena ZP-1, ki bi vplivala na zakonitost sodbe o ustavitvi postopka.
hitri postopek o prekršku - zahteva za sodno varstvo - rok za vložitev zahteve za sodno varstvo - vročanje v varen elektronski predal - vročanje po pooblaščencu za vročitve - davčni organ - prekrškovni organ
1. Pritožba se neutemeljeno zavzema za zaključek, da je PN, ki ga FURS kot prekrškovni organ izda v zvezi s prekrški, ki se ne nanašajo na davčne obveznosti, pravilno vročen, če je vročen skladno z določbo 85.a člena ZDavP-2. Tudi pritožbeno izpostavljen 58. člen ZP-11 napotuje na uporabo ZUP, saj kot je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, določba 85.a člena ZDavP-2 ureja vročanje dokumentov le davčnim zavezancem, zato pritožba nepravilno zaključuje, da je ZDavP-2 drug zakon, ki ga je v tem primeru glede na dikcijo določbe prvega odstavka 58. člena ZP-1 potrebno uporabiti v konkretnem primeru.
2. Lahko pa bi vročanje preko informacijskega sistema e-davki bilo skladno z določbami o vročanju ZUP, saj vročanje preko informacijskega sistema v varen elektronski predal ter vročanje po pooblaščencu za vročitve urejajo tudi določbe 86., 86.a in 89. člena ZUP. Ker pa iz razlogov sodišča prve stopnje izhaja zgolj, da je vročanje nepravilno že zato, ker je bilo vročeno preko sistema e-davki, o odločilnih dejstvih, ki izhajajo iz relevantne pravne podlage ZUP, izpodbijana sodba nima razlogov.
3. Zgolj dejstvo, da je prekrškovni organ odločbo o prekršku vročal preko sistema e-davki ne pomeni, da je odločba nepravilno vročena, saj omenjeni informacijski sistem omogoča tudi vročanje drugih, ne zgolj davčnih dokumentov s strani FURS-a. Zato so odločilna dejstva, ki opredeljujejo zakonitost vročanja preko sistema e-davki, vezana na okoliščine, predpisane v določbah 83. - 89. člena ZUP in brez ugotovitve obstoja ali neobstoja teh okoliščin o zakonitosti vročanja prekrškovnega organa v predmetni zadevi ni mogoče zaključiti.
hitri postopek o prekršku - zahteva za sodno varstvo - pravočasnost zahteve za sodno varstvo
Ker iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje odločalo o pritožbi, v zvezi s katero se je rok za vložitev za odgovorno osebo pravne oseb iztekel dne 29. 5. 2021, za pravno osebo pa dne 24. 5. 2021, zahtevo za sodno varstvo pa je pravna oseba vložila dne 8. 6. 2021, kar je po poteku roka dne 31. 5. 2021, razlogov sodišča prve stopnje ni mogoče razumeti.
hitri postopek o prekršku - zahteva za sodno varstvo - odločanje o zahtevi za sodno varstvo
Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče po sprejeti dokazni oceni zaključilo, da je storilec storil obravnavani prekršek z direktnim naklepom ter da je prekrškovni organ vsa odločilna dejstva ugotovil zanesljivo in celovito. Pritožba vsled navedenemu utemeljeno izpostavlja, da medtem ko iz izreka izpodbijane sodbe izhaja, da se ZSV delno ugodi, iz obrazložitve izhaja, da so trditve v ZSV neutemeljene.
hitri postopek o prekršku - uporaba mobilnega telefona med vožnjo - dopustni pritožbeni razlog
Storilec izpodbija odločitev sodišča prve stopnje zato, ker se ne strinja, da je uporabljal telefon med vožnjo. S takimi navedbami storilec povsem jasno napada verodostojnost izpovedb zaslišanih prič, s tem pa dokazno oceno, ki je del ugotovljenega dejanskega stanja, to pa glede na določbo drugega odstavka 66. člena ZP-1 ni dovoljen pritožbeni razlog.
Iz povzete izpovedi ne izhaja nobena okoliščina, ki bi kazala na to, da bi se lahko pri priči Škulj zaradi potiska ob točilni pult, pojavil občutek ponižanja in prizadetosti. Glede na izpovedbo oškodovanca, iz katere izhaja, da je vedel, da storilec ne želi vrniti kavnega mlinčka, da je po kavni mlinček prišel skupaj s kolegom in da je po lastni volj odšel v storilčev lokal, nato pa po samem očitanem izvršitvenem ravnanju kavni mlinček še odnesel, medtem ko je kolega D.D. storilca držal, pritožbeno sodišče zaključuje, da je sodišče prve stopnje ustrezno raziskalo vsa dejstva, ki storilca obremenjujejo in je zato očitek kršitve načela materialne resnice neutemeljen.