odvzem predmetov - pogoji za izrek stranske sankcije - sorazmernost med izrekom stranske sankcije in ciljem njenega izreka
Iz izpodbijane sodbe tako ne izhaja, kako je sodišče pri presoji načela sorazmernosti v ožjem smislu upoštevalo dejanske okoliščine na strani lastnika, torej kako je presojalo težo posledic odvzema vozila za lastnika in zakaj je na podlagi zgolj enkratno izkazane okoliščine, da je lastnik vozila obdolženki omogočil uporabo vozila, mogoče šteti, da bi bilo v bodoče nevarno, če se avtomobil vrne lastniku, ki obljublja, da ji avtomobila ne bo nikoli več posodil, pri čemer pa tudi ni dodatno preverilo njegovih trditev o tem, da naj bi vozilo dejansko uporabljal J. Š.
ZVoz-1 člen 55, 55/5, 62. ZMV člen 25, 25/6. ZPrCP člen 105, 105/5, 105/5-4.
kolo z motorjem - kategorije motornih vozil - vožnja pod vplivom alkohola - izrek kazenskih točk
Nosilno vprašanje v tej prekrškovni zadevi, ki ga utemeljeno izpostavlja pritožba je, kakšno vozilo je moped - skuter, znamke Baotian, tip tanco, ki ga je vozil v cestnem prometu kritičnega dne obdolženec. Izhajajoč iz določbe 12. točke prvega odstavka člena 3 ZMV je moped (oziroma kolo z motorjem) motorno vozilo z dvema ali tremi kolesi, katerega delovna prostornina motorja na prisilni vžig, ki ne presega 50 ccm, ali moč motorja na kompresijski vžig ali pa trajna nazivna moč elektromotorja ne presega 4 kW in pri katerem konstrukcijsko določena hitrost ne presega 45 km/h. Med mopede pa spadajo tudi lahko dvokolesno vozilo na motorni pogon, kolo na motorni pogon, dvokolesni moped in trikolesni moped. Iz drugega odstavka člena 62 ZVoz-1 pa tako, kot pravilno povzema pritožba, v kategorijo AM spadajo lahka štirikolesa in mopedi, razen mopedov, katerih največja konstrukcijsko določena hitrost ne presega 25 km/h, dovoljenje za vožnjo vozil te kategorije pa vključuje tudi dovoljenje za vožnjo vozil kategorije G, iz petega odstavka člena 55 ZVoz-1 pa še izhaja, da tisti moped, katerega konstrukcijsko določena hitrost pa ne presega 25 km/h, sme voziti v cestnem prometu otrok od 12. do 14. leta, ki ima pri sebi kolesarsko izkaznico in tudi oseba, ki je starejša od 14. let. V ponovljenem postopku glede prekrška pod točko I/1) bo moralo sodišče prve stopnje temeljito raziskati, kakšno je bilo vozilo, s katerim sta bila v kritičnem času storjena oba prekrška, zato bo glede na karakteristike vozila, ki izhajajo iz e-riska (l. št. 33) dodatno moralo pri pristojnih organih preveriti homologacijske oznake in karakteristike tega vozila, zlasti, ali je za tovrstno vozilo potrebno posedovati veljavno vozniško dovoljenje in v katero kategorijo, če sploh, to vozilo spada, kajti iz javno dostopnih podatkov na spletu izhaja, da je tovrstno vozilo vozno z izpitom za kolo, kar pa še ne izključuje možnosti, da moped, s katerim je obdolženec storil oba prekrška, poseduje drugačne homologacijske karakteristike (preseganje konstrukcijsko določene hitrosti 25 km/h, zaradi česar bi spadal v kategorijo ″AM″).
javno naročanje - oddaja javnega naročila - postopek oddaje javnega naročila - izbira postopka oddaje javnega naročila - naročnik storitve - opis dejanja - odločitev o sankcijah - prekršek neznatnega pomena - opomin
Prvi odstavek 39. člena ZJN-3 naročniku ne prepušča izbire, ali bo sploh uporabil katerega izmed predpisanih postopkov ali ne, temveč mu, ko je pod pogoji iz tega zakona zavezan za oddajo javnega naročila, ponuja možnost izbire enega izmed predpisanih postopkov, odvisno od zakonskih določb in od zahtev naročnika, pogojev opravljanja storitve, mejnih vrednosti in drugih okoliščin.
Ko je kršitev v tem, da naročnik sploh ni izvedel nobenega postopka za oddajo javnega naročila, ni potrebno, da bi opis dejanja vseboval konkretizacijo katerega postopka naročnik ni izvedel, saj bi takšna konkretizacija bila nujna le v primeru, ko bi se naročniku očitalo, da ni izvedel pravilnega postopka.
Direktor je bil tisti, ki je bil pooblaščen za pravilnost in zakonitost poslovanja obdolžene pravne osebe in je bil zadolžen za spoštovanje predpisov o javnem naročanju.
Poleg obstoja materialnih pogojev za uporabo instituta prekrška neznatnega pomena iz 6.a člena ZP-1 morajo biti za ustavitev postopka o prekršku izpolnjeni tudi procesni razlogi iz 9. točke prvega odstavka 136. člena ZP-1.
preizkus alkoholiziranosti z alkotestom - čas oprave - meritev stopnje alkoholiziranosti - vožnja pod vplivom alkohola
Nosilno vprašanje, ki ga problematizira pritožba je torej v tem, ali je zoper obdolženca bil postopek alkoholiziranosti voden zakonito ali ne in v tem svojstvu, ali prevaga pri teh ugotovitvah zagovor obdolženca, ki je trdil, da policist njegove zahteve po odlogu postopka preizkusa z indikatorjem za 15 minut ni hotel upoštevati ali pa trditev predlagatelja, da je ta čas glede na izpoved policista (20 do 30 minut) bil spoštovan. Prvo sodišče je v tem delu, kot izhaja iz izpodbijane sodbe, verjelo policistoma, da je obdolženec preizkus z alkotestom opravil šele po nekaj minutnem prigovarjanju, policist P. pa je s preizkusom nadaljeval zato, ker mu je obdolženec kot zadnji čas zaužitja alkohola navajal 20 minut pred tem. Prepričljivosti izpovedbe policista P. ni omajal niti obdolženčev prijatelj - priča G., ki je obdolženčev zagovor o pitju alkohola 2 do 3 minute pred odrejenim preizkusom alkoholiziranosti sicer potrdil, kar pa je prvo sodišče ob poznavanju prometnih razmer na relaciji P. (kraj storitve prekrška) tudi po prepričanju pritožbenega sodišča izkustveno pravilno in prepričljivo ovrglo s tem, da je šlo za mestno vožnjo s semaforizacijo in omejitvijo hitrosti, kar je povsem ustrezalo preteku časa 15 minut, kolikor je od zadnjega zaužitja alkohola predviden za odlog. Pritožba skuša torej dokazno oceno izvedenih dokazov, zlasti zaslišanje obeh policistov izpodbiti z lastnim vrednotenjem izvedenih dokazov in neverodostojnost policistov utemeljuje tudi s tem, da prvo sodišče glede prekrškov v ustavitvenem delu sodbe policistom ni verjelo, ko pa je bil obdolženec spoznan za odgovornega, pa ugotavlja drugačno stanje. V ustavitvenem delu je torej šlo za ugotavljanje povsem drugih dejstev in okoliščin, kot v delu, v katerem je bil obdolženec spoznan za odgovornega. V nasprotju s pritožbo je v tem delu sodišče prve stopnje sprejelo zagovor obdolženca, da ni šlo za naklepno neupoštevanje policistovih odredb in da je obdolženec policistov ukaz upošteval, ni pa te odločitve prvo sodišče tako, kot netočno trdi obramba, gradilo na neverodostojnih izpovedih obeh policistov. Ali povedano še drugače: ne more biti avtomatizma pri dokazni oceni obdolženčevega zagovora v ustavitvenem delu in v delu, ko je obdolženec spoznan za odgovornega. Za vsak prekršek posebej mora namreč sodišče ugotoviti vsa pravno relevantna dejstva in okoliščine glede očitka o kršitvi zapovednih norm in nato s temeljito dokazno oceno tudi presoditi, ali je obdolžencu glede na ugotovljeno dejansko stanje mogoče očitati tudi krivdo za očitano protipredpisno ravnanje za vsak prekršek posebej.
vožnja pod vplivom mamil - ugotavljanje prisotnosti presnovkov prepovedanih drog v krvi - metadon
Obdolženec je torej ob oceni lečečega zdravnika, da je vključen v vzdrževalni metadonski program, v katerem prejema medikamentozno terapijo (zdravilo Substitol), sposoben za voznika motornih vozil, saj so v obravnavanem postopku v obdolženčevi krvi bile ugotovljene identične snovi, ki jih obdolženec prejema v vzdrževalni metadonski terapiji.
Ob prej ugotovljenih procesnih dejstvih, da je bil obdolženec pravilno poučen o tem, da v primeru, da ne bo podal pisnega zagovora oziroma zahteval svojega zaslišanja in da mora do konca postopka pred sodiščem prve stopnje navesti vsa dejstva in okoliščine v svojo korist, sicer jih kasneje v postopku več ne bo mogel uveljavljati, je pritožba s takimi navedbami prekludirana. Pri uveljavljanju zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja na podlagi novih dejstev in dokazov mora namreč pritožnik za verjetno izkazati, da brez svoje krivde teh dejstev in dokazov ni mogel uveljavljati že v postopku na prvi stopnji, česar pa pritožba ob predložitvi izjave, ki jo je podpisal N. C. 17. 10. 2019 ni izkazala, zato je s takim, prvič v pritožbenem postopku predloženim dokazom prekludirana, zaradi česar pritožbi tudi ni priznati uspeha pri uveljavljanju pritožbenega razloga zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, sodišče prve stopnje pa je postopalo pravilno, ko je svojo odločitev vezalo na dejanske ugotovitve v obdolžilnem predlogu, katerim obdolženec tekom postopka nikoli ni nasprotoval, čeprav je bil k temu pravilno pozvan.
ZPrCP člen 106, 106/3, 106/1. ZP-1 člen 156, 156-4.
vožnja pod vplivom prepovedanih drog in njihovih presnovkov - zdravniško potrdilo
Ne glede na to, da iz ambulantnega kartona, z dne 1. 7. 2019, ki ga je obdolženec tekom postopka predložil prvostopenjskemu sodišču, izhaja mnenje lečečega psihiatra, da obdolženec glede na urinske teste lahko vozi osebno vozilo, in da mu je dne 14. 10. 2019 bilo izdano zdravniško spričevalo o telesni in duševni zmožnosti kandidata za voznika in voznika motornega vozila, obdolženega ni mogoče razbremeniti odgovornosti za storjeni prekršek v času storitve prekrška. Tega ne bi bilo mogoče storiti niti s pritegnitvijo izvedenca medicinske stroke, ki bi podal mnenje o obdolženčevi telesni in duševni zmožnosti za vožnjo motornega vozila v cestnem prometu v času storitve prekrška, saj relevantna določba 3. člena Pravilnika predpisuje, da voznik, ki se zdravi od prepovedanih drog v programu zdravljenja odvisnosti od prepovedanih drog s substitucijsko terapijo pri izvajalcu zdravstvene dejavnosti (v obravnavanem primeru obdolženec z metadonsko terapijo) lahko vozi vozilo (le), če je njegova sposobnost za vožnjo ugotovljena na kontrolnem zdravstvenem pregledu v skladu s predpisi, ki urejajo ugotavljanje zdravstvene zmožnosti voznikov.
ZP-1 člen 143, 143/1, 143/2. Uredba o postopku upravljanja z zaseženimi predmeti, premoženjem in varščinami (2002) člen 4, 4/2. Pravilnik o pogojih hrambe in upravljanja z zaseženimi predmeti, o postopku za vpis v register pooblaščenih izvršiteljev ter o tarifi za plačilo dela in stroškov pooblaščenega izvršitelja (2002) člen 17, 20, 20/3. Pravilnik o tarifi za plačilo dela izvršiteljev in o povračilu stroškov v zvezi z njihovim delom (2003) tarifna številka 3.
zaseg in odvzem predmetov - hramba predmetov - stroški upravljanja in hrambe predmetov
Določba 20. člena Pravilnika o pogojih hrambe predstavlja specialno določbo v razmerju do tar. št. 3 Pravilnika o tarifi za plačilo dela izvršiteljev in o povračilu sroškov v zvezi z njihovim delom. Pravilnik o pogojih hrambe je namreč poseben pravilnik, ki ureja specifično situacijo hrambe predmetov zaseženih v kazenskem postopku (in postopku o prekršku) in v okviru tega pravilnika je posebej urejena tudi tarifa za plačilo hrambe in povračilo stroškov v zvezi s hrambo, pri čemer pa tretji odstavek 20. člena Pravilnika o pogojih hrambe ne določa zgolj drugačne cene posamezne manipulacije, temveč glede na besedilo te določbe omejuje upravičenost do plačila nagrade za manipulacije na enkratni znesek.
V postopkih po ZSKZDČEU-1 je sicer potrebno spoštovati načelo vzajemnega priznavanja, ki med drugim pomeni tudi to, da se upošteva in spoštuje kaznovalna politika druge države članice EU. Ker pa bi strogo vztrajanje pri tem načelu lahko privedlo tudi do nesorazmerno hudih posledic za državljane države izvršiteljice (na kar nakazuje tudi sodba Sodišča EU v združenih zadevah C-64/18, C-140/18, C-146/18 in C-148/18 z dne 12. 9. 2019, na katero se sklicuje tudi zagovornik v pritožbi), peti odstavek 192. člena ZSKZDČEU-1 dopušča uporabo načela sorazmernosti in omilitev uporabe načela vzajemnega priznavanja ter omejen poseg v kaznovalno politiko države izdaje.
Čeprav ni nobenega dvoma, da so delavci delo opravljali v Republiki A..., kar je tudi pogoj, da je sploh nastala obveznost delodajalca, da plače obračuna in izplača v skladu s predpisi o plačah, ki veljajo v Republiki A...3, je vendarle bistvo prekrška, zaradi katerega je storilki bila izrečena denarna sankcija, neizplačilo plače v ustrezni višini. Zato je pred odločitvijo o uporabi petega odstavka 192. člena ZSKZDČEU-1 potrebno ugotoviti, kje je družba M. d. o. o. (obračunavala in) izplačevala plače navedenim delavcem. Če so bile plače izplačane v Republiki Sloveniji, je uporaba petega odstavka 192. člena ZSKZDČEU-1 možna, sicer pa ne.
PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - VARNOST CESTNEGA PROMETA
VSC00033824
ZPrCP člen 105, 106. URS člen 31.
načelo ne bis in idem - prekršek in kaznivo dejanje - res iudicata - vožnja pod vplivom alkohola - vožnja pod vplivom mamil
Za kršitev načela ″ne bis in idem″ gre namreč v primerih, ko je posameznik spoznan za odgovornega storitve prekrška, ki po opisu bodisi ustreza kaznivemu dejanju, za katerega je bil posameznik že pravnomočno obsojen oziroma, ko se en opis prekrška prekriva z opisom drugega prekrška, zaradi katerega je posameznik prav tako že bil sankcioniran (res iudicata). Zoper storilca, ki je v kazenskem postopku bil pravnomočno spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja, ki ima istočasno tudi znake prekrška, se postopek o prekršku ne vodi in se mu tudi ne morejo izreči sankcije za prekršek in v takih primerih torej ne sme in ne more priti do dvojnega obravnavanja, niti do dvojnega kaznovanja. Povedano velja tudi v primeru dveh prekrškov, ki izhajata iz enega izvršitvenega ravnanja.
Natančno branje opisa obeh prekrškov, ki jih pritožba problematizira pa pokaže, da ni nobene dileme, da je v obravnavanih dveh primerih šlo za kršitve dveh samostojnih določb ZPrCP in s tem za storitev dveh različnih prekrškov. Prepoved vožnje vozila v cestnem prometu pod vplivom alkohola je natančno razdelana v členu 105 ZPrCP, vožnja pod vplivom prepovedanih drog, psihoaktivnih zdravil ali drugih psihoaktivnih snovi in njihovih presnovkov, ki zmanjšujejo njegovo sposobnost za varno vožnjo, pa v 106. členu ZPrCP, pri čemer se vpliv takih snovi na psihofizične sposobnosti domneva takrat, če je s posebnimi sredstvi, napravami ali s strokovnim pregledom ugotovljena prisotnost takih snovi bodisi v krvi ali pa v slini. Zmotno je torej prepričanje pritožbe, da gre v obravnavani zadevi za dvojno sankcioniranje enega in istega prekrška.
ZP-1 člen 143, 143/1, 143/1-1. ZSICT člen 45, 45/1. Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (2018) člen 49. Pravilnik o povrnitvi stroškov v kazenskem postopku (1997) člen 4, 15.
stroški postopka o prekršku - nagrada in stroški izvedenca - materialni stroški izvedenca - parkirnina - stroški odvetniških storitev
Namen priznavanja pravice do povračila materialnih stroškov v tem, da izvedenec ni materialno prikrajšan zaradi prihoda na sodišče zaradi podajanja ustnega podajanja izvedenskega mnenja, ker je moral iz lastnega žepa nekaj plačati za to, da je lahko prišel na sodišče in podal ustno mnenje. Zato je v celoti pritrditi sodišču prve stopnje, da izvedenec ni upravičen do povračila 0,90 EUR za plačilo parkirnine, ker tudi sam navaja, da je dejansko niti ni plačal, strošek s plačevanjem letne dovolilnice za parkiranje v II. coni pa ni mogoče pripisati posamezni zadevi, saj je očitno, da to dovolilnico izvedenec uporablja neomejeno.
Do povračila stroškov zastopanja po odvetniku bi izvedenec bil upravičen le v primeru, če bi ga tudi dejansko zastopal odvetnik in bi mu dejansko nastali stroški (izdatki) v zvezi s plačilom storitev zastopanja odvetniku. Če izvedenec za varstvo svojih pravic skrbi sam, in v tem smislu ″sam opravlja delo odvetnika″, ne more biti upravičen do ″plačila″ za vloge, ki jih je sam sestavil, saj v tem primeru ni materialno prikrajšan za sredstva, ki jih je moral plačati nekomu za sestavo vloge. Tako izvedenec poleg tega, da s pritožbo niti ni uspel, nikakor ne more biti upravičen do povračila stroškov po Odvetniški tarifi za pritožbo, ki jo je sestavil sam.
PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - SODNE TAKSE - STEČAJNO PRAVO
VSL00030266
ZP-1 člen 47, 64. ZFPPIPP člen 354, 354/1. ZST-1 člen 11.
stečaj pravne osebe - postopek o prekršku - preizkus pravočasnosti - zahteva za sodno varstvo - sodna taksa - po začetku stečajnega postopka nastali stroški
Ker bi taksna obveznost za plačilo sodne takse, ki bi nastala ob pravnomočnosti izpodbijanega sklepa o določitvi sodne takse, predstavljala obveznost, ki bi nastala po začetku stečajnega postopka in bi sodila med stroške stečajnega postopka, pritožnica pa je s pritožbo izkazala, da je premoženje stečajne dolžnice neznatno, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in je izpodbijani sklep spremenilo tako, da je pravno osebo v stečaju v okolišičnah nezmožnosti poravnavanja finančnih obveznosti ob smiselni uporabi določb 11. člena ZST-1 oprostilo plačila stroškov postopka o prekršku.
ZP-1 člen 129a, 129a/5, 129a/11, 143, 143/1, 143/1-11, 144, 144/1.
vrnitev zaseženega vozila - stroški hrambe zaseženega predmeta - stroški postopka o prekršku - sodba, izdana v skrajšanem postopku - odločanje o ugovoru - pravnomočnost sodbe
V skrajšanem postopku ni predvideno delno odločanje o ugovoru. Iz določbe enajstega odstavka 129.a člena ZP-1 namreč jasno izhaja, da mora sodišče o ugovoru odločiti s sodbo po pravilih rednega sodnega postopka.
Temelj za vrnitev zaseženega vozila je tako nastal s pravnomočnostjo sodbe, s katero je bilo odločeno o ugovoru zoper sodbo, ki je bila izdana v skrajšanem postopku in s katero je bilo odločeno, da se zaseženo vozilo vrne lastniku.
ZSICT člen 45, 45/1, 45/4. Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (2018) člen 49. Pravilnik o povrnitvi stroškov v kazenskem postopku (1997) člen 4, 15.
nagrada in stroški izvedenca - materialni stroški izvedenca - materialni stroški v zvezi z izvedenskim delom - sestava in vložitev pritožbe - pritožbeni stroški - odvetniški stroški - plačilo za delo izvedenca
Pravica do povračila materialnih stroškov v zvezi z izdelavo izvedenskega mnenja ne pomeni, da je izvedenec upravičen do dodatnega plačila za delo, ki bi ga sicer moral naročiti pri drugem izvajalcu, a ga je (zaradi zniževanja stroškov) dejansko opravil sam, kot to očitno zmotno meni pritožnik, temveč da je treba izvedencu nadomestiti denarna sredstva, ki jih je založil za plačilo storitev, ki jih je moral naročiti, da je opravil izvedensko delo. Namen priznavanja pravice do povračila materialnih stroškov je namreč v tem, da izvedenec ni prikrajšan zaradi izdelave izvedenskega mnenja, ker je moral iz lastnega žepa nekaj plačati za to, da je lahko izdelal izvedensko mnenje.
Če pa je izvedenec dejansko imel stroške v zvezi z najemom opreme, bi moral o tem predložiti dokazilo, ki bi izkazovalo tudi dejansko plačilo.
Enako velja tudi za stroške sestave pritožbe in plačila sodne takse, za katere izvedenec zmotno meni, da bi mu jih sodišče moralo priznati, čeprav pritožbe ni vložil po pooblaščencu.
Če stranke v postopku pred sodiščem ne zastopa odvetnik, temveč za varstvo svojih pravic skrbi sama, in v tem smislu „sama opravlja delo odvetnika“, ne more biti upravičena do „plačila“ za vloge, ki jih je sama sestavila, saj v tem primeru ni materialno prikrajšana za sredstva, ki jih je morala plačati nekomu za sestavo vloge. Tako izvedenec nikakor ne more biti upravičen do povračila stroškov po Odvetniški tarifi za pritožbo, ki jo je sestavil sam, ne glede na tudi sicer neprimerne primerjave plačila za dejansko opravljeno delo javnemu uslužbencu, ki je delal na delovnem mestu, za katerega ni imel ustrezne izobrazbe.
Ker je bila storilcu s sodbo pravnomočno izrečena stranska sankcija 18 kazenskih točk, bi moralo sodišče odločanje o predlogu storilca za vrnitev začasno odvzetega vozniškega dovoljenja odstopiti sodišču, ki je bilo pristojno za izdajo sklepa o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja.
PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - VARNOST CESTNEGA PROMETA
VSC00033863
ZOdv člen 5. ZP-1 člen 25, 25/2, 161, 161/3.
zastopanje več obdolžencev - zastopanje oškodovanca - kolizija interesov - odvzem vozila - fakultativni odvzem predmetov - nedovoljena pritožba
Odvetnik v isti stvari ne more zastopati stranke, če je pred tem zastopal "nasprotno stranko". Določilo je namenjeno preprečevanju kolizije interesov in vzpostavlja zakonsko domnevo, da odvetnik v istem postopku ne more učinkovito ščititi interesov dveh nasprotujočih si strank. Obdolženi in lastnica vozila sicer v strogo procesnem smislu nista nasprotni stranki, saj postopek poteka na podlagi obdolžilnega predloga predlagatelja postopka o prekršku in ne na predlog lastnice kot oškodovanke, vsekakor pa sta v položaju, ko njuni interesi v postopku o prekršku niso vedno enaki in si lahko tudi nasprotujejo.
Kljub temu, da je bilo obdolženemu zaseženih že več vozil, kot izpostavlja pritožnica, je vendarle pritrditi sodišču prve stopnje, da odvzem predmetnega vozila vsekakor zmanjšuje nevarnost, da bo obdolženec ponovno udeležen v cestnem prometu brez veljavnega vozniškega dovoljenja, četudi te nevarnosti nikoli ni mogoče v popolnosti izključiti. Nenazadnje pritožbeno izpostavljena okoliščina, da že doslej izrečene sankcije pri obdolžencu niso dosegle svojega namena, kažejo na toliko večjo potrebo po tem, da se mu izreče tudi stranska sankcija odvzema vozila.
sodba brez zaslišanja - opravičen izostanek - prisilna hospitalizacija
Čeprav obdolženec sicer ni osebno poslal pisnega opravičila oz. pojasnila o razlogih za svoj izostanek, je sodišče vendarle bilo seznanjeno z dejstvom, da je storilec prisilno hospitaliziran v Psihiatrični bolnišnici ... in da tako obstajajo objektivni razlogi, da se obdolženec ni mogel udeležiti zaslišanja in podati zagovora. Obdolženčevega izostanka tako glede na okoliščine konkretne zadeve ni mogoče šteti kot neopravičenega, zaradi česar sodišče prve stopnje ni imelo podlage za izdajo sodbe brez zaslišanja, ne glede na opozorilo, ki jih je dalo obdolžencu v vabilu.
vrnitev začasno odvzetega vozniškega dovoljenja - vožnja brez veljavnega vozniškega dovoljenja - vozniško dovoljenje kot listina
Drži sicer, da obdolženec 19. 5. 2019, ko je bil ustavljen kot voznik v cestnem prometu pri sebi ni imel listine, s katero se dokazuje opravičenje za vožnjo v cestnem prometu, ker se je le-ta še vedno fizično nahajala pri pristojni UE. Vendar pa kljub temu ni mogočepritrditi razlogom prvega sodišča, da obdolženec v kritičnem času tudi ni imel upravičenja za vožnjo v cestnem prometu, , saj se namreč upravičenje lahko dokazuje tudi na drug način, to je s potrdilom, ki ga lahko izda pristojni organ (UE). Po prepričanju pritožbenega sodišča tudi sodni sklep o vrnitvi začasno odvzetega vozniškega dovoljenja, s katerim je obdolženec bil dva dni pred tem osebno seznanjen, dosega najmanj veljavnost takega potrdila UE, s katerim se prav tako lahko dokazuje upravičenje za vožnjo v cestnem prometu. Glede na dejstvo, da je obdolženec 17. 5. 2019 bil seznanjen z odločitvijo pristojnega sodišča o vrnitvi začasno odvzetega vozniškega dovoljenja, je takrat nedvomno imel upravičenje za vožnjo v cestnem prometu, ni pa imel pri sebi listine (vozniškega dovoljenja), zato bi lahko bil tudi po prepričanju pritožbenega sodišča obravnavan le zaradi ravnanja v nasprotju s prvim odstavkom člena 16 ZPrCP, ne pa zaradi prekrška po 4. točki prvega odstavka člena 56 ZVoz-1, kot je to nepravilno glede obdolženčeve krivde zaključilo prvo sodišče, ki je sicer odločilna dejstva v sodbi pravilno ugotovilo.
PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - VARNOST CESTNEGA PROMETA
VSL00028503
ZPrCP člen 105, 105/5, 105/5-4. ZUP člen 80, 80/1, 80/2.
preverjanje psihofizičnega stanja udeležencev cestnega prometa - preizkus alkoholiziranosti - pravica do uporabe lastnega jezika - pravica do tolmača - zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti - javna listina
Izvedba preizkusa alkoholiziranosti ni postopek, kjer bi komunikacija med udeleženci postopka bistveno vplivala na sam rezultat preizkusa; bistvo preizkusa je v tem, da se udeleženca cestnega prometa podredi preizkusu z indikatorjem alkohola v izdihanem zraku oziroma preizkusu z merilnikom alkohola v izdihanem zraku (etilometrom) ali strokovnemu pregledu, vse z namenom zagotavljanja, da se iz prometa izločajo alkoholizirani udeleženci. Enakopravno sodelovanje v postopku tako ni bistveno odvisno od tega, kaj udeleženec cestnega prometa izjavi ali razume, temveč od korektno izpeljanega postopka preizkusa alkoholiziranosti s strani pooblaščenih oseb in tudi če bi bil pri preizkusu alkoholiziranosti prisoten tolmač, rezultat preizkusa zaradi tega ne bi bil drugačen.
vožnja pod vplivom prepovedanih drog in njihovih presnovkov - prepovedana droga
Nosilno vprašanje, ki ga utemeljeno izpostavlja pritožba v obravnavani prekrškovni zadevi torej je, ali je benzoilekgonin, ki je presnovek prepovedane droge kokain tista prepovedana substanca, ki jo je imel v mislih zakonodajalec v zvezi z določbo prvega odstavka člena 106 ZPrCP.
V obravnavanem primeru, ko se obdolžencu očita vožnja pod vplivom benzoilekgonina, ki je (le) presnovek prepovedane droge in ki kot tak ni razvrščen v nobeni izmed skupin prej navedene uredbe, čeprav ni nobenega dvoma o tem, da pa je prisotnost benzoilekgonina mogoče pripisati predhodnemu uživanju droge kokain. Zato je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča pritrditi pritožbi, da je potrebno v primeru prisotnosti metabolitov v krvi voznika v vsakem posameznem primeru opraviti presojo, ali je njihova prisotnost res zmanjševala voznikovo sposobnost za vožnjo ali ne, zlasti glede na praviloma kratek razpolovni čas metabolitov.