status civilnega invalida vojne - okvara zdravja - rok za vložitev zahteve za priznanje statusa - materialni zakonski rok - prepozno vložena zahteva
Tožnik je zahtevo za priznanje statusa vojnega invalida vložil po roku, kot ga določa drugi odstavek 121. člena ZVojI in po roku petih let od domnevnega nastanka bolezni, ki ga določa prvi odstavek 96. člena ZVojI, zato je prepozna.
Preselitev tožnikove družine k sestri tožnikove matere ni okoliščina, zaradi katere bi bilo tožniku mogoče priznati status žrtve vojnega nasilja. Po določilih ZZVN je namreč treba dokazati konkretno in neposredno vojno nasilje, ki je grozilo določeni osebi in je bilo neposreden povod za to, da se je ta preselila. Že iz 1. člena zakona izhaja, da se za priznanje statusa zahteva element prisiljenja, torej da oseba ni ravnala po lastni volji oziroma odločitvi, ampak so bila njena dejanja odraz nasilnih dejanj ali prisilnih ukrepov okupatorja, agresorja ali njunih sodelavcev. Tožnik pa ni dokazal nobenega konkretnega nasilnega dejanja ali ukrepa sovražnika, ki bi bil direktni povod za pobeg.
status žrtve vojnega nasilja - priznanje statusa - pogoji za priznanje statusa - begunec - dokazna ocena
Iz izvedenih dokazov v obnovljenem postopku (tudi v povezavi z že izvedenimi v prvem postopku) ne izhaja konkretno in neposredno vojno nasilje nad tožnikovo družino. Posplošeno zatrjevanje o nemškem maščevanju nad družinami partizanov in izpoved, ki ne temelji na neposrednem poznavanju dogajanja, ampak na pripovedi drugih oseb, namreč ne moreta vplivati na spremembo stališča, ki je bilo sprejeto v odločbi z dne 10. 11. 2004, in sicer da tožnik ni uspel dokazati konkretnega in neposredno grozečega nasilja okupatorja, pred katerim naj bi pobegnil z družino.
žrtev vojnega nasilja - status žrtve vojnega nasilja - pogoji za priznanje statusa - ukradeni otrok
Tožnica v času druge svetovne vojne ni bila ukradena s strani nemškega okupatorja in ne nasilno odpeljana v Nemčijo, zato ji ni mogoče priznati statusa žrtve vojnega nasilja – ukradenega otroka.
status žrtve vojnega nasilja - pogoji za priznanje statusa
Sodišče soglaša z upravnim organom, da ob ugotovljenem dejanskem stanju (od porušenja hiše do 15. 5. 1945 ni minilo tri mesece), pogoj iz določbe 2.a člena ZZVN ni izpolnjen. Sodišče ne more slediti razlogovanju tožnice, da je navedeno določbo razumeti tako, da gre status osebi, ki je morala kadarkoli od 6. 4. 1941 do 15. 5. 1945 zaradi škodnega dogodka, upoštevnega po ZZVN, zapustiti dom in bila odsotna neprekinjeno tri mesece.
status žrtve vojnega nasilja - priznanje statusa - pogoji za priznanje statusa - begunec
Tožbena navedba, da so hišo tožeče stranke partizani izropali pred odhodom njene družine v D. je v nasprotju z vsemi, v upravnem postopku zbranimi izjavami in listinami, zato v tej zadevi niso podani zakonski pogoji za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja begunca.
Ker je bilo o tožnikovem predlogu za obnovo postopka že odločeno in obnova dovoljena, tožena stranka ni imela podlage za to, da o predlogu odloča ponovno in ga zavrne na podlagi tretjega odstavka 267. člena ZUP.
status žrtve vojnega nasilja - upravni postopek - obnova postopka - ponovno odločanje o predlogu za obnovo postopka
Ker je bilo o tožnikovem predlogu za obnovo postopka že odločeno in obnova dovoljena, tožena stranka ni imela podlage za to, da o takem predlogu odloča ponovno in ga zavrne.
Tožeči stranki je bila pravilno odmerjena še odškodnina v višini 3.860,01 EUR za priznan status političnega zapornika in status svojca žrtve povojnega protipravnega odvzema življenja, saj seštevek odškodnin priznanih s prvo in drugo odločbo ter izpodbijano odločbo predstavlja maksimalni znesek 8.345,85 EUR-a, ki ga določa 9. člen ZSPOZ.
status žrtve vojnega nasilja - upravni postopek - predlog za obnovo postopka - obnova postopka - obrazložitev odločbe
Iz obrazložitve izpodbijane odločbe implicitno izhaja, da je predlog za obnovo postopka pravočasen, ne da bi bilo iz obrazložitve razvidno, na katerih podatkih ta ugotovitev temelji. Tega iz obrazložitve izpodbijane odločbe ni mogoče prav iz ničesar razbrati, kar onemogoča njen preizkus. Zaradi tega tudi ni mogoče ugotoviti, ali sta bila pri odločitvi o obnovi postopka spoštovana enomesečni relativni in triletni absolutni rok, ki sta predpisana tudi za primer obnove postopka na podlagi 1. točke 260. člena ZUP, ki jo je tožnica smiselno uveljavljala v svojem predlogu. Razlogi izpodbijane odločbe so torej pomanjkljivi v tolikšni meri, da ni mogoče preizkusiti njene pravilnosti in zakonitosti.
žrtev vojnega nasilja - pogoji za priznanje statusa - priznanje statusa begunke po pokojni materi
Tožnica ni upravičena za uveljavljanje pravic po ZZVN, konkretno statusa izgnanke, po svoji pokojni mami. Gre za pravico, ki je vezana zgolj na določeno osebo in jo lahko uveljavlja le oseba, ki je bila sama žrtev vojnega nasilja, zaradi česar pravice iz tega statusa niso prenosljive in podedljive.
ZZVNN člen 1, 2, 2a. ZUP člen 8, 10, 214, 237, 237/2, 237/2-7.
status žrtve vojnega nasilja - pogoji za priznanje statusa - begunec - obrazložitev odločbe
Ugotovitev obeh upravnih organov, da sta tožničin oče in brat, ki naj bi po pregonu, izvedenem s strani Italijanov, postala domobranca, ne more biti podlaga za dokazno oceno, da italijanski okupator ni pregnal tožnice iz doma v okoliščinah iz 4. odstavka 2. člena ZZVN, ker sta bila tožničin oče in brat v času pregona domobranca. Ta okoliščina je vsaj nepopolno ugotovljena glede na izjave vseh prič, če ni že netočna sama po sebi. Tudi dejstvo, da so italijanske okupatorske sile vas izselile, in hkrati nudile pregnanemu civilnemu prebivalstvu zaščito, ne more biti podlaga za ugotovitev, da Italijani tožnice iz vasi niso pregnali v okoliščinah iz 4. odstavka 2. člena ZZVN. Takšno dvojno ravnanje italijanskih okupacijskih sil namreč ni izključeno.
Ker iz nobene odločbe ni dovolj jasno razvidno, kateri konkretni zakonski dejanski stan je tožena stranka uporabila, ker je ugotovila dejstva, ki se ne ujemajo s podatki v spisu in ni napravila celovite presoje vseh izpovedb prič, se odločbe ne da preizkusiti in je podana bistvena kršitev določb postopka.
žrtev vojnega nasilja - zahteva za priznanje statusa in pravic žrtve vojnega nasilja - otrok, katerega starš je umrl, bil ubit ali pogrešan - pravnomočno razsojena stvar - isti zahtevek
Ker je bilo o zahtevku tožnice, da se ji prizna status žrtve vojnega nasilja, že pravnomočno odločeno z zavrnilno odločbo in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenila, je upravni organ ravnal pravilno, ko je kasneje vložen zahtevek tožnice zavrgel.
Iz določb ZSPOZ izhaja, da Slovenska odškodninska družba d.d. z odločbo zgolj odmeri oz. izračuna višino odškodnine po zakonskih kriterijih, ki so določeni v 10. členu ZSPOZ in da torej ni pristojna odločati o kakršnihkoli vsebinskih vprašanjih v zvezi s tem.
žrtev vojnega nasilja - zahteva za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - pravnomočna odločitev o isti stvari - sprememba zakona - nespremenjeno dejansko stanje in pravna podlaga - zavrženje zahteve
Prvostopenjski upravni organ je zahtevo tožnika za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja pravilno zavrgel. Ta zahteva je namreč vsebinsko povsem enaka tisti, ki jo je tožnik vložil dne 29. 3. 2001 in ki je bila že pravnomočno zavrnjena. Povsem enaka ostaja tudi zakonska ureditev, ki je podlaga za odločitev. S spremembo in dopolnitvijo zakona, na katero se tožnik sklicuje v ponovljeni zahtevi, se namreč položaj otrok, ki so izgubili starše ali enega od njih zaradi nasilnih dejanj ali prisilnih ukrepov okupatorja, ni v ničemer spremenil.
status žrtve vojnega nasilja - pogoji za priznanje statusa - dokazno pravo
Iz dejstev in okoliščin, ki jih je v zvezi z vojnim nasiljem izpostavil tožnik, sicer izhaja, da je bil tožnik gotovo žrtev vojnega nasilja (v širšem smislu), tako kot večina ljudi, ki so preživeli vojno, vendar pa tožnik tistih posebnih in konkretnih okoliščin nasilja, kot se zahtevajo po ZZVN, ni uspel izkazati.
Priznanje statusa žrtve vojnega nasilja otroku bi po zakonskih določbah ZZVN bilo mogoče, če bi bilo dokazano, da je otrokov starš (državljan Republike Slovenije) kot civilna oseba bil ubit s strani drugih oboroženih sil v času vojne (od 6. 4. 1941 do 15. 5. 1945) oziroma pod pogoji osmega odstavka 2. člena tega zakona (če je umrl med čakanjem na vrnitev ali na poti v domovino) najkasneje do 31. 12. 1945. Tožnica navedenih relevantnih okoliščin ni dokazala.
ZVojI v 105. členu izrecno ureja razveljavitev po nadzorstveni pravici in jo dovoljuje iz enega samega razloga, če je bil z odločbo prekršen materialni zakon v korist posameznika. Ureditev tega pravnega sredstva po ZvojI je torej ožja od ureditve po ZUP.
status žrtve vojnega nasilja - begunec - ista upravna zadeva - nespremenjeno dejansko stanje in materialna podlaga - zavrženje vloge
Z odločbo prvostopenjskega organa z dne 3. 1. 1999 je bil tožnici priznan status žrtve vojnega nasilja begunec – otrok ubitih talcev. Tožnica je dne 9. 11. 2009 vložila nov zahtevek za priznanje statusa in pravic žrtve vojnega nasilja – begunca, in sicer na podlagi istega dejanskega stanja kot v zahtevi iz leta 1999. Ker je bilo torej o tožničinem zahtevku že pravnomočno odločeno z odločbo z dne 3. 11. 1999, dejanska in pravna podlaga zahtevka pa se nista spremenili, je bila ponovna zahteva tožnice za priznanje statusa in pravic žrtve vojnega nasilja – begunca pravilno zavržena.
ZZVN je bil od svoje izdaje v letu 1996 večkrat dopolnjen in spremenjen, vendar pa so bile določbe, ki opredeljujejo status žrtve vojnega nasilja – begunca ter predstavljajo materialnopravno podlago za odločitev tudi v obravnavani zadevi, enake v letu 1999 ob izdaji prvostopne odločbe, kot v letu 2009 oziroma 2010, ko je bila izdana izpodbijana odločba.
Izpodbijana odločba nima obrazložitve, kot je predpisana z določbo 214. člena ZUP in je tako tudi ni mogoče preizkusiti. V delu, ki se izpodbija s tožbo, se organ prve stopnje do konkretnih navedb in dokazov tožnice v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni opredelil, marveč je zgolj navedel zakonsko besedilo, ter da tožnica ne izpolnjuje zakonskih pogojev iz 2.a člena ZZVN. V obrazložitvi izpodbijane odločbe bi moral prvostopni organ konkretno utemeljiti, na podlagi česa je ugotovil, da tožnica ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja – ukradenega otroka.