žrtev vojnega nasilja - zahteva za priznanje statusa in pravic žrtve vojnega nasilja - begunec - pravnomočna odločitev o isti stvari - nespremenjeno dejansko stanje in pravna podlaga - zavrženje zahteve
Ker je bilo o tožničinem zahtevku že pravnomočno odločeno, dejanska in pravna podlaga zahtevka pa se nista spremenili, je drugostopenjski organ pravilno uporabil določbo 4. točke 1. odstavka 129. člena ZUP in ponovno zahtevo tožnice za priznanje statusa in pravic žrtve vojnega nasilja - begunca pravilno zavrgel.
ZZVN člen 1, 1/2, 2, 2a, 2a-2, 4, 8. ZUP člen 129, 129/1, 129/1-4.
status žrtve vojnega nasilja - ponovna zahteva za priznanje statusa - sprememba materialnega predpisa - zavrženje vloge
Tožnik v ponovni vlogi ni uveljavljal statusa žrtve vojnega nasilja – civilne osebe, izpostavljene nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom drugih oboroženih sil oziroma statusa begunca, pač pa status na podlagi 4. člena ZZVN, ki se v ničemer ni spremenil, zato se na določbe ZZVN-H ne more z uspehom sklicevati.
status žrtve vojnega nasilja - otrok staršev, ubitih zaradi sodelovanja v NOB - časovno obdobje smrti - res iudicata
Med strankama ni sporno, da je tožničin oče, ki je bil v borbi zadet od okupatorja, umrl dne 14. 6. 1945. Ker ZZVN-H v 8. odstavku 2. člena ZZVN ni spremenil časovnega obdobja, na katerega je bila vezana smrt starša (15. 5. 1945), ki je bilo določeno že v določbah ZZVN, ki so bile v veljavi v času izdaje odločbe z dne 10. 10. 2002, je tožena stranka tožničin ponovni zahtevek za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja utemeljeno zavrgla.
ZZVN člen 2, 2/8, 7. ZUP člen 129, 129/1, 129/1-2.
žrtev vojnega nasilja - status žrtve vojnega nasilja - upravičena oseba - družinski član osebe, nad katero je bilo izvršeno nasilje
Lastnost stranke ima lahko v posameznem upravnem postopku le oseba, ki ji pravico ali obveznost, o kateri se odloča v upravnem postopku, daje materialni predpis. Ker tožnik po določbi 7. člena ZZVN ne more biti upravičena stranka za vložitev zahteve, pogoji za uvedbo postopka v obravnavanem primeru niso podani.
žrtev vojnega nasilja - obnova postopka - nova dejstva in novi dokazi
Po določbah ZZVN je potrebno dokazati pobeg pred dejanskim in neposrednim vojnim nasiljem okupatorja. Takšnih okoliščin pa tudi zaslišane priče niso navedle, zato sodišče pritrjuje stališču tožene stranke, da v zadevi ni podan obnovitveni razlog po 1. točki prvega odstavka 260. člena ZUP.
Dokazna ocena upravnega organa, ki ni upošteval dokaza (pričanja tožnikove matere), iz katerega izhaja, da se tožnik iz izgnanstva vrnil šele 29. 6. 1645 (s čemer izpolnjuje pogoje za status žrtve vojnega nasilja), je po mnenju sodišča pravilna, saj temelji zgolj na podlagi pripovedovanja tožnikove pokojnega očeta.
ZZVN člen 20, 22, 22/3, 24. ZVojI člen 79, 101, 102, 102/2.
status žrtve vojnega nasilja - begunec - revizija odločbe o priznanju statusa žrtve vojnega nasilja - identičnost zahtevka
Do doživljenjske mesečne rente je tožnik po določbi 79. člena ZVojI upravičen od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve. Na datum ne more vplivati čas vložitve prve zahteve, glede katere je bil postopek odločanja pravnomočno končan, niti v tistem postopku morebitno storjene kršitve, ki so imele za posledico nezakonito odločitev, saj je te mogoče uveljavljati le v pravnih sredstvih zoper odločbo po določbah ZUP in v nadaljevanju s tožbo v upravnem sporu.
žrtve vojnega nasilja - ponovna zahteva za priznanje statusa in pravic - zavrženje zahteve
Ker je bilo o tožničinem zahtevku že pravnomočno odločeno z zavrnilno odločbo, dejanska in pravna podlaga zahtevka pa se nista spremenili, je bilo v izpodbijani odločbi pravilno uporabljeno določilo 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP in ponovna zahteva tožnice za priznanje statusa in pravic žrtve vojnega nasilja pravilno zavržena.
otrok, katerega starš je bil ubit zaradi sodelovanja v NOB - status žrtve vojnega nasilja
Ker tudi še po poteku postavljenega roka ZZVN ni usklajen z Ustavo, ga je potrebno v konkretnem primeru razložiti oziroma uporabiti na način, ki ne bo v neskladju z Ustavo.
ZZVN člen 3/1, 2, 2/1, 3. ZUP člen 238, 238/3, 238, 238/3.
nov dokaz v pritožbi - status žrtve vojnega nasilja
Kršitev pravil o obrazložitvi razlogov za odločitev je nedvomno vplivala na pravilnost oziroma zakonitost odločitve. Namreč drugostopni organ bi pri odločanju o pritožbi moral upoštevati tudi nov dokaz, ki ga je tožnik v dopolnitvi pritožbe uveljavljal (se do njega opredeliti ter z upoštevanjem le tega preizkusiti dokazno oceno prvostopnega organa), saj je tožnik obrazložil zakaj ga ni predložil že v postopku na prvi stopnji (3. odstavek 238. člena ZUP).
Ker je bilo v postopku pred upravnim organom prve stopnje ugotovljeno, da tožnikov oče ni bil ubit s strani okupatorja, dejstvo, da je tožnikovega očeta ustrelil partizan, pa za tožnika ni sporno, tožnik zakonskih pogojev za priznanje uveljavljenega statusa tudi po presoji sodišča ne izpolnjuje. Na drugačno odločitev ne morejo vplivati niti tožbene navedbe, da je bil tožnikov oče kot zaveden Slovenec v vpis v fašistično organizacijo prisiljen zaradi preživljanja svoje družine in da je bil ustreljen s strani partizana le zaradi prisile, ki jo je nad njim izvajal okupator.
Če vlagatelj ne dokaže, da so bili njegovi starši ubiti s strani okupatorja oziroma njegovih pomagačev, mu ni mogoče priznati status žrtve vojnega nasilja - otroka ubitih staršev. To pa pomeni, da zahtevani status tožniku ne gre po umrlih bratih.
Ker je bila tožnica nesporno rojena po prenehanju druge svetovne vojne in s tem izven časovnega obdobja, ki ga kot relevantnega določa 2. člen ZZVN-UPB1, ni mogoče šteti, da je bila izpostavljena vojnemu nasilju.
Tožeča stranka v zahtevku za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja ni navajala, kdaj se je na ozemlju Republike Slovenije naselila, tega odločilnega dejstva pa tako tožena stranka kot upravni organ I. stopnje nista raziskala.
ZZVN člen 1, 2, 2/1. URS člen 14. ZUP člen 254, 254/2.
sodelovanje v NOB - udeležba v NOV
Res je sicer, da je tožnik svoj zahtevek za priznanje statusa uveljavljal predvsem na dejstvu, da je bil borec NOV in da je bil vojaški vojni invalid, vendar bi morala tožena stranka po mnenju sodišča glede na pritožbene ugovore vendarle presoditi, ali niso podani za navedeno obdobje, torej do 2. 6. 1942, pogoji za priznanje statusa, saj je tožnik v upravni pritožbi navajal, da je bil zaradi sodelovanja z NOB s strani okupatorja ogrožen, in se je moral z drugimi sodelavci NOB skrivati. Tožena stranka se v izpodbijani odločbi s temi pritožbenimi ugovori ne ukvarja, saj pri svoji odločitvi izhaja iz obdobja, ko je bil tožnik pripadnik NOV. S tem pa je dejansko stanje v določenem obsegu ostalo nerazjasnjeno, tožena stranka pa je tudi kršila določbo 2. odstavka 254. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 in 70/00), ta kršitev pa je takšna, da bi lahko vplivala na odločitev, torej bistvena.
ZZVN člen 10. ZVojI člen 87, 87/2. URS člen 14, 14/1.
pravica do plačila zdravstvenih storitev - dedovanje terjatve
Tožena stranka odločitev opira na stališče, da je pravica do zdravstvenega varstva v obsegu iz 10. člena ZZVN osebna pravica, in kot taka nepodedljiva, ter da z upravičenčevo smrtjo preneha, pri čemer se sklicuje na stališče v sklepu Vrhovnega sodišča RS št. I Up 833/2001-3 z dne 13. 11. 2003. Tudi če bi se upravno sodišče strinjalo s stališčem iz navedenega sklepa, pa se deloma ne strinja, ker meni, da vsaj glede prejemkov iz naslova mesečne rente glede na določbo 1. odstavka 14. člena Ustave Republike Slovenije ni utemeljeno delati razlike med vojnimi invalidi (katerih denarnih prejemki, ki so že zapadli v plačilo, pa ob smrti uživalca pravice še niso izplačani, se lahko podedujejo - 2. odstavek 87. člena Zakona o vojnih invalidih, ZVojI, Uradni list RS, št. 63/95 – 75/97) in osebami s statusom žrtve vojnega nasilja, sodišče meni, da je tožena stranka ravnala napačno, ko je tožničino zahtevo presojala izključno z vidika določbe 10. člena ZZVN, ni pa pri tem upoštevala specifičnih okoliščin primera.
Sedmi odstavek 2. člena ZZVN določa domnevo, da je imela oseba iz 6. odstavka, ki ji je bil prisilni ukrep povzročen na ozemlju bivše Kraljevine Jugoslavije, od prenehanja prisilnega ukrepa stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, če se je naselila v Sloveniji z namenom stalnega prebivanja takoj, ko je bilo to glede na tedanje transportne, nastanitvene, zaposlitvene ali druge razmere mogoče, vendar najkasneje do 31. 12. 1945. Zakon glede pogoja naselitve do konca leta 1945 ne določa nobenih izjem, kar pomeni, da zakonodajalec pri določanju kroga upravičencev do statusa žrtve vojnega nasilja ni upošteval dejstev, zaradi katerih se določene osebe na ozemlju Republike Slovenije do navedenega datuma niso mogle naseliti.
ZUP člen 129, 129/1, 129/1-4, 129, 129/1, 129/1-4.
status žrtve vojnega nasilja
Tožnica je na zapisnik 3. 2. 2003 sicer povedala, da so Nemci hoteli podtakniti požar na njihovi hiši, v tožbi pa trdi, da je bila njihova hiša požgana, vendar za to ne ponuja nobenega dokaza. Prav tako ne izpodbija zaključka tožene stranke, da se dejansko stanje, glede na prvotno ugotovljeno, ni spremenilo in v zvezi s tem ne navaja nobenih razlogov. Po presoji sodišča je zato pravilen zaključek tožene stranke, da se dejansko stanje, na katerega tožnica opira svoj ponovni zahtevek, ni spremenilo glede na dejansko stanje, ki je bilo ugotovljeno v prvotnem postopku, pravno stanje pa je tudi ostalo enako, in je zato v posledici pravilna uporaba določila 4. točke 1. odstavka 129. člena ZUP.
ZZVN člen 2, 2/1, 2, 2/1. ZUP člen 129, 129/1, 129/1-4.
prisilno delo
Nov zahtevek stranke za priznanje statusa in pravic žrtve vojnega nasilja je potrebno zavreči, ob pogojih, da je dejansko in pravno stanje nespremenjeno. Dejstvo, da je tuja pravna oseba tožnici priznala odškodnino za prisilno delo v Avstriji, bi lahko pomenilo podlago za obnovo pravnomočno končanega postopka, ne more pa pomeniti podlage za začetek novega upravnega postopka po zahtevi, ki jo tožnica opira na enako dejansko podlago.