ZZVN člen 2, 2/4, 2, 2/4. ZUS člen 60, 60/1-2, 60, 60/1-2.
pregnanec - begunec
Ker so bili dokazi glede sodelovanja družine z NOB kot ene od ključnih okoliščin, na podlagi katerih se ugotavlja status begunca - pregnanca, ocenjeni pomanjkljivo in neprepričljivo, je bilo treba tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti.
Revizijski organ mora v postopku za preizkus zakonitosti prvostopne odločbe, s katero je priznan status žrtve vojnega nasilja, če je drugače presodil dokaze ter je njegov rezultat ugotovitvenega postopka drugačen, pred odločitvijo (o reviziji) dati stranki možnost izjaviti se o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo ter možnost predložiti ali predlagati dodatne dokaze.
ZVojI člen 101, 102, 101, 102. ZZVN člen 2/1, 2/4.
nepravilno ugotovljeno dejansko stanje
Ob dejanskem stanju, ki je na prvi stopnji upravnega odločanja ostalo nerazčiščeno v več pogledih, je imela tožena stranka prav, ko je v obveznem revizijskem postopku odločbo upravne enote odpravila in zadevo vrnila v ponovni postopek upravni enoti, saj je za takšno odločitev imela tudi postopkovno podlago v določbah 101. in 102. člena Zakona o vojnih invalidih (ZVojI, Uradni list RS, št. 63/95 do 75/97) v zvezi z 20. členom ZZVN.
Če begunstvo iz razlogov, ki so določeni v 4. odstavku 2. člena ZZVN, ni trajalo najmanj tri mesece, prosilcu statusa žrtve vojnega nasilja že zato ni mogoče priznati statusa.
ZZVN člen 2/1, 2/4, 2/1, 2/4. ZUS člen 14/3, 14/3. ZUP člen 232/2.
tožbena novota - status žrtve vojnega nasilja
ZZVN omogoča priznanje posameznim osebam odvisno od tega, kakšne ukrepe je okupator izvajal nad posameznikom (ali skupino oseb). Za priznanje statusa je tako treba v vsakem primeru posebej ugotavljati izpostavljenost posameznika nasilnim dejanjem in prisilnim ukrepom okupatorja, ki morajo biti dejansko podani, pri čemer je treba zlasti ugotoviti pred kakšnim vojnim nasiljem je oseba pobegnila oziroma je bila prisilno izseljena ali ji je prisilna izselitev oziroma izgon sploh dejansko grozil in tudi, kam je bila oseba, ki so ji taki ukrepi grozili, izseljena. Tožena stranka kot razlog, zakaj tožnici ne gre status žrtve vojnega nasilja navaja, da za priznanje zahtevanega statusa v določbah ZZVN ni pravne podlage, ker tožnica ni bila prisilno izseljena, ampak je šlo le za umik zaradi zaščite pred vojnimi dejavnostmi v času pete ofenzive nemške okupatorske vojske. To pa pomeni, da tožnica oziroma njena družina s strani okupatorja ni bila izgnana iz svojega doma zaradi političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov, kar je tudi eden izmed zakonsko določenih pogojev za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja, ki morajo biti izpolnjeni kumulativno. Zakon pa velja za vse enako, kar je bistvena prvina splošnega pravnega načela pravičnosti (suum cuique). Zato je tožena stranka pravilno ugotovila, da glede na tako dejansko stanje niso izpolnjeni pogoji za priznanje zahtevanega statusa v smislu 1. odstavka 2. člena ZZVN niti v smislu 4. odstavka 2. člena ZZVN, pri čemer pa tožnica niti ne zatrjuje, da bi okupatorske sile izropale njeno domačo hišo. Na pravilnost odločitve ne more vplivati niti okoliščina, da v pritožbenem postopku ni bil izveden dokaz z dodatnim zaslišanjem dveh šele v pritožbi novopredlaganih prič ne da bi tožnica hkrati obrazložila zakaj jih ni navedla oziroma predlagala že med trajanjem upravnega postopka na prvi stopnji. Vendar pa stranke tudi v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta, tožnica pa, ki v tožbi predlaga zaslišanje imenovanih dveh prič, niti ne zatrjuje, da ne bi imela te možnosti v upravnem postopku.
Po noveli ZZVN-G se ob širitvi kroga upravičencev (na skupino vojnih ujetnikov) v zvezi s statusom otrok po staršu, ki je umrl v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja, podaljšuje tudi pravno relevantno obdobje za upoštevanje smrti otrokovega starša in sicer še na čas po prenehanju prisilnega ukrepa. V primerih, ko je starš umrl po prenehanju prisilnega ukrepa, se navedeni status prizna, kolikor je smrt nastopila med čakanjem na vrnitev ali na poti v domovino. Po navedeni normi se torej domneva, da je obstajala vzročna zveza med prisilnim ukrepom in smrtjo osebe, nad katero je bil prisilni ukrep izvršen. Vendar pa je zakonodajalec navedeno vzročno zvezo omejil s časovnim okvirjem, to je do vrnitve v domovino.
Tožnica iz A v B, kasneje v Avstrijo, ni bila preseljena iz rasnih, verskih, nacionalnih ali drugih relevantnih razlogov po ZZVN, ampak skupaj z drugimi učenci tretjega razreda šole zaradi zaščite otrok pred bombardiranjem. Okoliščina, da je avstrijski sklad za spravo tožnici priznal odškodnino, za odločitev glede priznanja statusa žrtve vojnega nasilja ni relevantna, ker se obstoj okoliščin za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja presoja izključno po določbah ZZVN.
Čeprav so ji požgali kmetijo, je stranka imela (svoje) zasilno urejeno bivališče v dolini in njenega prebivanja v tem bivališču, ne glede na slabše bivalne pogoje, ni mogoče šteti za begunstvo v smislu določb ZZVN.
Pri presoji navedenega statusa pa je pravno relevantna zgolj dejansko ugotovljena vzročno posledična in časovna povezanost med aktivnostjo družinskega člana (partizana, pobitega talca ali sodelovanja z NOB) ter okoliščino, ali je bila oseba, ki uveljavlja status begunca, dejansko "nasilno pregnana iz svojega doma, zaradi česar se ni mogla vrniti na svoj dom neprekinjeno najmanj tri mesece". V obravnavanem primeru pa po presoji sodišča ne gre za tak primer, saj niti ni izkazano na eni strani sodelovanje tožnikovega očeta s partizani oziroma sodelovanje v NOB in na drugi strani (zaradi tega sodelovanja) nasilni ukrep italijanskega okupatorja. Kot že rečeno, je šlo za vojaški ukrep italijanskega okupatorja.
Ker se dejansko in pravno stanje ob vložitvi nove zahteve (dne 4. 9. 2003) ni spremenilo ter je bilo o tožničini zahtevi že pravnomočno odločeno, je odločitev tožene stranke in pred njo organa prve stopnje pravilna in utemeljena v določbi 129. člena ZUP.
Za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja je treba dokazati konkretno in neposredno vojno nasilje, ki je grozilo določeni osebi. Strateški vojaški ukrep ne more biti podlaga za priznanje tega statusa.
Priznanja statusa žrtve vojnega nasilja po 5. členu ZZVN vojaškemu vojnemu invalidu ni mogoče odreči, ne da bi se za čas, ki je relevanten za priznanje statusa vojaškega vojnega invalida ugotavljalo izpolnjevanje pogojev določenih za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja (torej da je invalidnost oziroma nezmožnost za delo nastopila v okoliščinah, ko je bil izpostavljen kateremu od v zakonu naštetih prisilnih ukrepov v času od 6.4.1941 do 15.5.1945 in da je ukrep trajal najmanj 3 mesece).
oseba, rojena staršem v času, ko so zoper njih trajali prisilni ukrepi ali prisilna dejanja - status žrtve vojnega nasilja
Tožnikova mati je odšla za očetom v A prostovoljno s prepustnico, katero ji je izdal okupator sam; v času izselitve ji torej s strani okupatorja ni grozilo nobeno neposredno vojno nasilje, splošna grožnja nasilja, ki je bila prisotna zaradi vojnih razmer, pa ni zadosten razlog za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - begunca. Ker torej v predmetnem postopku ni izkazano, da bi tožnikova mati v Srbijo (v A) pobegnila zaradi utemeljene grožnje z vojnim nasiljem v smislu določb ZZVN in zato niso izpolnjeni pogoji, da bi se njej lahko priznal status in pravice žrtve vojnega nasilja - begunke, posledično tudi tožnik ne izpolnjuje po ZZVN določenih pogojev za priznanje statusa in pravic žrtve vojnega nasilja - otroka, rojenega staršem v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja.
Status žrtve vojnega nasilja je mogoče priznati kot otroku zaradi izgube starša v vojni le, če je smrt starša nastopila ali kot posledica sodelovanja starša z NOB Slovenije ali v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja staršu (izgnanca, taboriščnika, zapornika, delovnega deportiranca, interniranca, begunca).
Za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - zapornika mora stranka izkazati ne le, da so jo okupacijske sile med 6. 4. 1941 in 15. 5. 1945 poslale v zapor ter da je le-ta trajal neprekinjeno najmanj 3 mesece, pač pa tudi okoliščine, iz katerih izhaja, da so bili razlogi za zapor politični, nacionalni, rasni ali verski.
žrtve vojnega nasilja - priznanje statusa - otrok staršev, ubitih med drugo svetovno vojno - zakonsko določene okoliščine
Mater tožeče stranke so ustrelili partizani, kar ni sporno, čeprav po pomoti, gre pri tem za bistveno okoliščino, od katere je odvisno priznanje statusa.
ZZVN člen 1, 2, 2/8. ZUP člen 5, 5/1, 14, 164, 182, 182/1.
priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - otrok staršev, ubitih zaradi sodelovanja v NOB - dokazno breme - javna listina - izjava stranke
Javni listini po dokazni vrednosti odtehtata izjavo stranke, ki je bila dana na zaslišanju pred upravnim organom dne 18. 11. 1997, da se je vrnila v Slovenijo septembra 1946, ko se je ravno začela šola. V dokazno vrednost dveh javnih listin, ki okoliščino, bistveno za odločitev o reviziji, zanesljivo izkazujeta, ni mogoče dvomiti zgolj zaradi tega, ker je stranka o isti okoliščini v svojo škodo izjavila nekaj drugega. Iz zapisnika o zaslišanju tožnika z dne 18. 11. 1997 ni razvidno, da je bil tožnik v zvezi z izjavo, na katero je tožena stranka oprla izpodbijano odločbo, opozorjen na neskladje s podatki upravnih spisov (predvsem potrdila Arhiva RS, ki je ob zaslišanju nedvomno že bilo del spisov) in na njene možne posledice v pogledu izida upravnega postopka (1. odstavek 5. člena in 14. člen ZUP). Takšne izjave zato ni mogoče obravnavati kot dokazilo, da dejstva, ki jih navajata javni listini (potrdilo UE A z dne 18. 11. 1997, torej istega dne kot je bil tožnik zaslišan, je imela tožena stranka ob odločanju vsekakor med upravnimi spisi), ni šteti za resnično, še zlasti ne, če se upošteva z zakonom določeno razmerje med dokazno vrednostjo javne listine (164. člen ZUP) in izjavo stranke (uvodni stavek 1. odstavka 182. člena ZUP).
Otroku starša, ki je bil ubit kot pripadnik Wehrmannschafta, ni mogoče priznati statusa ŽVN, saj enot Wehrmannschafta ni mogoče šteti med redne vojaške enote okupatorja med II. svetovno vojno.
otrok staršev, ki so izgubili življenje v zakonsko določenih okoliščinah - delovni deportiranec
Prisilno delo, ki ni bilo odrejeno iz rasnih, političnih, nacionalnih ali verskih razlogov ne more biti podlaga za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - delovnega deportiranca.