Po določbi 2. člena ZZVN je žrtev vojnega nasilja - taboriščnik oseba, ki so jo nemške, italijanske ali madžarske okupacijske sile od 6. 4. 1941 do 15. 5. 1945 zaradi političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov poslale v taborišče. Da je bil ta prisilni ukrep storjen iz političnih razlogov je po presoji sodišča mogoče šteti le, če ga je okupator izvajal v zasledovanju svojih vojnih ciljev (načrtov in o ozemeljski razširitvi). Tožnik pa je bil zajet in odpeljan v taborišče kot častnik vojske Kraljevine Jugoslavije, torej kot pripadnik oboroženih sil vojskujoče se države, česar pa ni mogoče enačiti s prisilno odvedbo v taborišče iz političnih razlogov.
Za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja je potreben element prisiljenja, torej da oseba v spornem obdobju ni ravnala po lastni volji oziroma odločitvi, ampak so bila njena ravnanja odraz nasilnih dejanj ali prisilnih ukrepov okupatorja, agresorja ali njunih sodelavcev.
sodelavci na strani agresorja - priznanje statusa in pravic žrtvi vojnega nasilja
Stališče prvostopnega organa, ki mu pritrjuje tudi tožena stranka, da osebi, za katero bi bilo sicer ugotovljeno, da je določen čas izpolnjevala pogoje za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja, tega tudi za obdobje pred nastankom morebitnega razloga iz 6. člena ZZVN ni mogoče priznati, ni utemeljeno. Navedena zakonska določba, kot izhaja tudi iz sklepa Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Up 123/2000 z dne 16.10.2002, nima kaznovalnega namena, ki bi narekoval zavrnitev zahtevka za priznanje statusa osebi, pri kateri je ugotovljeno, da je kasneje, po izpolnitvi pogojev za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja, začela sodelovati na strani agresorja.
begunec - priznanje statusa in pravic žrtvi vojnega nasilja
Stranka, ki pregnanstvo uveljavlja, mora izkazati, da je pobegnila (kdaj, kam, kako, do kdaj ni bila možna vrnitev domov) in da je pobegnila pred grozečim nasiljem iz katerega od razlogov, navedenih v 4. odstavku 2. člena ZZVN: pred povračilnimi ukrepi okupatorja oziroma sodelavcev zoper družine partizanov, talcev ali zaradi sodelovanja v NOB oziroma zaradi nasilnega dejanja požiga, oropanja ali porušitve domače hiše (konkretno kakšno nasilno dejanje je grozilo oziroma bilo izvršeno, s čigave strani).
ZZVN člen 2, 2/1, 2, 2/1. ZUP člen 260, 265, 260, 265. ZSPOZ člen 10, 10/1-2, 10, 10/1-2.
obnova postopka
Nepravilna uporaba materialnega prava v postopku, ki je bil končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva (odločba, dokončna v upravnem postopku) ni razlog za obnovo postopka in s tem ni verjetno izkazan razlog za obnovo postopka.
ZZVN člen 2, 2/4, 2, 2/4. ZUS člen 14, 14/1, 14/3, 14, 14/1, 14/3.
begunec - status žrtve vojnega nasilja
Pri določanju statusa žrtve vojnega nasilja - begunca po 4. odstavku 2. člena ZZVN je odločilno le vprašanje, ali se je oseba, ki je pobegnila pred vojnim nasiljem, lahko vrnila v svoj kraj bivanja. Pri presoji navedenega statusa je pravno relevantna zgolj dejansko ugotovljena vzročno - posledična in časovna povezanost med aktivnostjo družinskega člana (partizana, pobitega talca ali sodelovanje z NOB) ter okoliščino, ali je bila oseba, ki uveljavlja status begunca dejansko nasilno pregnana iz svojega doma, zaradi česar se ni mogla vrniti na svoj dom neprekinjeno najmanj tri mesece.
otroku starša, ki je življenje izgubil doma ob okupatorjevem topovskem obstreljevanju domače vasi, ne gre status žrtve vojnega nasilja, saj okupator ni neposredno nad njegovim staršem izvajal nasilnih dejanj ali prisilnih ukrepov, ki so pogoj za priznanje statusa in pravic žrtve vojnega nasilja
priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - otrok staršev, ubitih zaradi sodelovanja v NOB
Spomenica, po kateri je bil tožnikov oče žrtev fašističnega terorja in ostale okoliščine, ki jih navaja tožnik v pritožbi, bi bile lahko relevantne za odločitev, saj se po ZZVN ne zahteva, da se za sodelovanje v NOB lahko šteje samo sodelovanje vojaške in ne tudi civilne osebe.
Sporno med strankama je, ali je ZZVN kot zakon, ki je podlaga za odločanje v tej zadevi v nasprotju z Ustavo RS. Ustavno sodišče RS je že večkrat obravnavalo in presojalo določbe ZZVN in se je glede njegove ustavnosti v smeri, kot jo predlaga tožnica tudi že opredelilo. Kot izhaja iz ocene Ustavnega sodišča RS, je imel zakonodajalec za odločitev, da prizna možnost priznanja statusa žrtve vojnega nasilja le tistim, ki jim je to nasilje povzročil okupator, agresor ali njegovi pomagači, ne pa tudi vsem drugim, ki so bili v času vojne izpostavljeni nasilnim dejanjem, ravnanjem ali okoliščinam, razumne razloge že v sklopu nujne presoje, koliko materialnega bremena si lahko država naloži s to posebno obliko odškodnine. Razlika med vojnim nasiljem, ki ga je povzročil agresor in drugimi dejanskimi stanji, med drugim tudi stanjem, ko nasilje izhaja iz ravnanja osvobodilne strani, je jasna in je lahko kriterij za različno zakonodajno urejanje, zato Ustavno sodišče RS neskladja z ustavnim načelom iz drugega odstavka 14. člena Ustave ne vidi. Posebno varstvo žrtev vojnega nasilja v temelju ni plačevanje dolga države, temveč njeno, na solidarnosti temelječe izpolnjevanje načel socialne države. Sodišče, upoštevajoč navedena stališča Ustavnega sodišča RS, v skladnost določb ZZVN z Ustavo RS ne dvomi, zato ni sledilo predlogu tožnice, da po določbi 156. člena Ustave RS postopek prekine in začne postopek pred Ustavnim sodiščem RS.
Če je tožnik vložil novo vlogo za priznanje statusa in pravic žrtve vojnega nasilja potem, ko na v reviziji odpravljeno odločbo ni vložil tožbe, mu gredo pravice iz tega statusa od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve.
Ali je bilo dejanje okupatorja storjeno v vojni ali vojaški agresiji na RS, je potrebno upoštevati današnje ozemlje RS. Ko je hotel zakonodajalec opredeliti ozemlje, ki ne zajema ozemlja današnje RS, je to posebej navedel.
Za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - begunca mora biti izkazano konkretno in neposredno vojno nasilje, pred katerim je oseba pobegnila. Tožnica z izjavo, da je bil njen mož v sporu s sovaščanom, ki je delal za Nemce, še ni dokazala dejanske izpostavljenosti nasilnemu dejanju ali prisilnemu ukrepu okupatorja.
žrtve vojnega nasilja - očim - otrok staršev, ki so izgubili življenje v zakonsko določenih okoliščinah
Zakon veže priznanje statusa po ZZVN-E otroku, katerega starš je izgubil življenje v zakonsko določenih okoliščinah na starševstvo, torej na biološko in pravno priznano razmerje otroka do njegovega starša. Med pokojnim in tožečo stranko pa tako razmerje ne obstaja, saj je bil pokojni njen očim, eventualne posvojitve pa ne zatrjuje.
oseba, rojena staršem v času, ko so zoper njih trajali prisilni ukrepi ali prisilna dejanja
Stranka, ki je zatrjevala, da je bila rojena staršem v izgnanstvu, ni izkazala, da bi starši bili prisilno izseljeni zaradi političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov, zato ji statusa žrtve vojnega nasilja ni mogoče priznati.
ZZVN člen 2, 2/8, 2, 2/8. ZUS člen 60, 60/1-2, 60, 60/1-2.
otrok staršev, ubitih zaradi sodelovanja v NOB
Ker je stranka za svoje trditve o materinem sodelovanju v NOB predložila listinske dokaze in predlagala tudi zaslišanje prič, ki pa ga upravni organ ni opravil, utemeljeno ugovarja, da je bilo odločeno na podlagi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zlasti ker za neizvedene dokaze navaja, da bi pripomogli k razjasnitvi zatrjevane vzročne zveze med sodelovanjem matere v NOB in njeno smrtjo.
Po določbi 6. člena ZSPOZ so upravičenci do odškodnine po tem zakonu določeni z zakonom o žrtvah vojnega nasilja, z zakonom o popravi krivic in z zakonom o posebnih pravicah žrtev v vojni za Slovenijo 1991. Na podlagi akta, s katerim je pristojni organ odločil o upravičencih in njihovih pravicah na navedenih pravnih podlagah, tožena stranka z uporabo meril, določenih v ZSPOZ, odloči o višini odškodnine (1. odstavek 12. člena ZSPOZ). Obstoj akta pristojnega organa o priznanju statusa in pravic je po navedenem pogoj in s tem procesna predpostavka za uvedbo postopka in odločanje o višini odškodnine, ki je po določbah ZSPOZ v pristojnosti tožene stranke.
priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - ukradeni otroci - postopek revizije
Tožena stranka je v revizijskem postopku odpravila odločbo prvostopnega organa, ki je tožnici priznal status žrtve vojnega nasilja - ukradeni otrok in sama odločila o zadevi tako, da tega statusa tožnici ni priznala. Glede na okoliščine primera po presoji sodišča o zadevi ni bilo mogoče odločiti na način kot je to storila tožena stranka in ne da bi bila tožnica seznanjena s tem kakšno odločitev bo sprejela tožena stranka, kot tudi o tem, da lahko, glede na nesporno ugotovljeno usodo ostalih članov družine, morda uveljavlja status žrtve vojnega nasilja na drugi podlagi v okviru ZZVN, tako kot to določa 7. člen ZUP, po katerem morajo organi pri postopanju in odločanju omogočiti strankam, da čim lažje zavarujejo in uveljavijo svoje pravice.
6. člena ZZVN ni mogoče razlagati tako, kot da ima njegova določba kaznovalni namen. Priznanje statusa žrtve vojnega nasilja izključuje samo za čas po vstopu prosilca v četniško gibanje, ne pa tudi za obdobje izgnanstva pred vstopom.
obdobje, za katero se priznava odškodnina - odškodnina žrtvi vojnega nasilja
Niti iz določb ZSPOZ niti iz določb ZZVN ne izhaja, da gre upravičencem odškodnina tudi za čas od prenehanja druge svetovne vojne (15. 5. 1945 - prvi odstavek 2. člena ZZVN) do vrnitve v domovino. Ta čas se upošteva samo pri odločanju o nekaterih drugih pravicah, ki jih ureja ZZVN (13. oziroma 16. člen).
otrok staršev, ubitih zaradi sodelovanja v NOB - status žrtve vojnega nasilja
Tožničin oče ni umrl oziroma ni bil ubit zaradi sodelovanje v NOB, niti ne v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja, kar je bistveni element iz dejanskega stanja 8. odstavka 2. člena ZZVN, zato tožnici ni mogoče priznati statusa žrtve vojnega nasilja. Iz izpodbijane odločbe in iz podatkov v upravnih spisih je razvidno, kateri so bili razlogi, da se je oče tožnice spornega dne z vozom peljal po relaciji, na kateri ga je doletela nesreča, saj je odšel po svoj voz v C, ta vožnja pa ni bila v povezavi z njegovo pomočjo partizanskim silam. Ob tem seveda tudi ni sporno, da je bil tožničin oče kot aktivist NOB v stalni nevarnosti, vendar ta okoliščina ni dovolj za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja tožnici.