10. člen ZSPOZ veže višino odškodnine glede na vrsto nasilnega dejanja oziroma prisilnega ukrepa, zato je tožnik upravičen do odškodnine za čas, za katerega mu je priznan status žrtve vojnega nasilja - prisilni mobiliziranec. Čas do tožnikovega povratka v domovino (do 8. 11. 1945) se upošteva zgolj pri odmeri pravice do priznanja pokojninske dobe.
otrok staršev, ubitih zaradi sodelovanja v NOB - status žrtve vojnega nasilja
Tožničin oče ni umrl oziroma ni bil ubit zaradi sodelovanje v NOB, niti ne v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja, kar je bistveni element iz dejanskega stanja 8. odstavka 2. člena ZZVN, zato tožnici ni mogoče priznati statusa žrtve vojnega nasilja. Iz izpodbijane odločbe in iz podatkov v upravnih spisih je razvidno, kateri so bili razlogi, da se je oče tožnice spornega dne z vozom peljal po relaciji, na kateri ga je doletela nesreča, saj je odšel po svoj voz v C, ta vožnja pa ni bila v povezavi z njegovo pomočjo partizanskim silam. Ob tem seveda tudi ni sporno, da je bil tožničin oče kot aktivist NOB v stalni nevarnosti, vendar ta okoliščina ni dovolj za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja tožnici.
Obdobje, za katerega se priznava odškodnina po ZSPOZ je enako obdobju, za katerega ima upravičenec priznan status žrtve vojnega nasilja. Status žrtve vojnega nasilja pa je mogoč samo za čas od 6. 4. 1941 do 15. 5. 1945, izven tega obdobja pa ne.
Stališče tožene stranke, da tožniku ni mogoče priznati statusa žrtve vojnega nasilja kot osebi rojeni staršem v času, ko so zoper njih trajali prisilni ukrepi ali nasilna dejanja iz 1., 2., 3. in 4. odstavka 2. člena ZZVN, ker se je prisilni ukrep nad očetom tožeče stranke pričel izvajati še pred vojaško agresijo na Republiko Slovenijo (6.4.1941) kljub temu, da so se prisilni ukrepi in nasilna dejanja nad njim nadaljevala oziroma se izvajali tudi v obdobju od 6.4.1941 do 15.5.1945, je po presoji sodišče nepravilno. Zakon priznanja statusa žrtve vojnega nasilja namreč ne veže na trenutek pričetka izvrševanja prisilnega ukrepa, temveč na obdobje, v katerem se je prisilni ukrep izvajal, to je na čas vojne.
Iz določbe 8. odstavka 2. člena ZZVN izhaja, da zakon v posamičnih primerih za upravičenca do priznanja statusa žrtve uporablja besedo "otrok", v drugih primerih pa besedo "oseba". Iz tega po presoji sodišča nedvomno izhaja, da se želi v ZZVN ločiti med upravičencem otrokom in upravičencem osebo, kar izhaja tudi iz tega, da se v določenih primerih status žrtve vojnega nasilja lahko prizna vsakomur, ki za to izpolnjuje predpisane pogoje, takrat je uporabljen termin oseba, v določenih primerih pa lahko po ZZVN status žrtve vojnega nasilja pridobijo le otroci, ki jim je s tem zakonom zaradi prestanega gorja v otroštvu zagotovljeno posebno varstvo. Ker ZZVN nima definicije otroka, sodišče meni, da je treba pojem otroka razlagati z definicijo otroka po 1. členu Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah (Uradni list SFRJ - MP, št. 15/90). Glede na navedeno se zato za otroka v smislu ZZVN šteje oseba, mlajša od 18 let, torej oseba, ki je bila ob izvajanju prisilnega ukrepa stara pod 18 let.