Sodna praksa je že zavzela stališče, da enkraten primer uporabe fizične sile lahko predstavlja kaznivo dejanje nasilništva. Tudi enkratno nasilno ali drugo ravnanje lahko žrtev spravi v podrejen položaj, mora pa po svoji vsebini in intenzivnosti, upoštevaje konkretne okoliščine dogodka, odstopati v tej smeri.

Pritožbeno sodišče pritrjuje zagovorniku, da kaznivo dejanje nasilništva spada med kazniva dejanja zoper javni red in mir (XIX. poglavje KZ-1), kar je tudi varovana dobrina. Ni pa moč slediti zagovornikovemu stališču, da v konkretni zadevi ne gre za osebno kaznivo dejanje. Zagovornikovo stališče je razumno zavrnilo že sodišče prve stopnje, ki je navedlo tehtne razloge, da je obdolženec v obravnavanem primeru storil tri kazniva dejanja nasilništva, da gre zaradi povzročenih lahkih telesnih poškodb oškodovancev za osebno kaznivo dejanje in da je kaznivih dejanj toliko, kolikor je oškodovancev, ki so utrpeli lahke telesne poškodbe. Navedeno stališče podpira tudi pravna teorija, ki navaja, da bo storilec kaznivega dejanja nasilništva v primeru povzročitve lahke telesne poškodbe več osebam (z ravnanji iz prvega odstavka) odgovarjal za stek ustreznih števil kaznivih dejanj po drugem odstavku 296. člena KZ-1.

Znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih je vgrajeno v samo pogodbo, saj je na podlagi spornega pogodbenega pogoja breme valutnega tveganja v celoti preneseno na kreditojemalca. Četudi je bilo za obe pogodbeni stranki (enako) negotovo, kakšno bo gibanje tečaja, se je valutno tveganje lahko realiziralo le v korist ali škodo potrošnika, ne pa tudi banke (slednje je posledica zakonodajalčeve zahteve po kapitalski ustreznosti bank, oziroma t. i. zaprtih deviznih pozicij). Navedeno pa skupaj z ugotovitvijo, da banka pojasnilne dolžnosti ni opravila z dolžno skrbnostjo, privede do zaključka, da v trenutku sklenitve kreditne pogodbe informacijski razkorak med pogodbenima strankama ni bil odpravljen.