Pravotvorno dejstvo, ki so ga bili dolžni zatrjevati in dokazovati toženci, je bila izpolnitev lastne obveznosti po posojilnih pogodbah in v skladu s temi pogodbami. Temu so zadostili s trditvijo, da je bil pogodbeno dogovorjeni (in v pogodbah kot glavnica zapisani) znesek dejansko izročen posojilojemalcu, tj. tožniku. Ker je bila izročitev dela zneska po sklenitvi pogodb nesporna, so trditve kvalificirali še z navedbo, da je bil preostanek (z navedbo, kolikšen) tožniku izročen že pred sklenitvijo pogodb, in sicer v gotovini. Po oceni revizijskega sodišča je taka trditvena podlaga, pa tudi dokazna ponudba (zaslišanje prvega in drugega toženca ter vpogled v posojilne pogodbe, ki imajo zaradi svoje oblike moč javne listine in v katerih je tožnik prejem denarja sam potrdil), zadostna in skladna z razrahljano teorijo substanciranja, ki je uveljavljena v našem pravnem prostoru.

Še zlasti, kadar sporno dejstvo za nasprotno stranko pomeni negativno dejstvo, ji je v odvisnosti od uspeha dokazovanja prve stranke treba omogočiti predlaganje nasprotnih dokazov, s katerimi lahko ovrže prvotni dokaz - gre za prevalitev procesnega dokaznega bremena. Pravilo o pravočasnosti predlaganja dokazov je treba v takem primeru uporabljati prožno in z ozirom na to, da se bo včasih šele po izvedbi dokaza in seznanitvi z njegovo vsebino pokazalo, s čim mu je sploh mogoče nasprotovati.