umik predloga za izvršbo - plačilo terjatve - izvršilni stroški - odločitev o izvršilnih stroških
Upnik, ki umakne predlog za izvršbo, mora praviloma nositi stroške postopka nasprotne stranke. Le v primeru, ko upnik umakne predlog za izvršbo (takoj), ko je dolžnik plačal terjatev, gre za situacijo, ko se je predlog za izvršbo izkazal za potreben ter zato dolžniku ni dolžan povrniti njegovih stroškov. Če se torej želi izogniti plačilu dolžnikovih stroškov, mora upnik v umiku predloga navesti, da ga umika zaradi poplačila terjatve.
izvršba zoper delodajalca - relevantni ugovorni razlogi - obrazloženost ugovora - vrstni red poplačila terjatev - zmotna ugotovitev dejanskega stanja
Dolžnikov dolžnik je v ugovoru izkazal pravno relevantno dejstvo boljšega vrstnega reda predhodnih sklepov o izvršbi, ki je preprečevalo odtegnitev dolžnikovih dohodkov iz delovnega razmerja in njihovo izplačilo upnici. Delodajalec je v razmerju do upnika odgovoren le, če krši svojo obveznost pravilnega izvrševanja sklepa o izvršbi. Upoštevaje obstoj nepoplačanih upnikov z boljšim vrstnim redom, zaradi česar je bila v predmetnem postopku neuspešna tudi izvršba na denarna sredstva, ki jih ima dolžnik na računu pri organizaciji za plačilni promet, je dolžnikov dolžnik postopal pravilno, ko predmetnega sklepa o izvršbi ni izvršil. Za odločitev v dani zadevi ni relevantno, ali je delodajalec pravilno in zakonito izvršil prej prejete sklepe o izvršbi (v drugih izvršilnih zadevah). Stališče, po katerem bi dolžnikov dolžnik v predmetnem postopku odgovarjal zaradi neizkazane izvršitve sklepov o izvršbi z boljšim redom, ob dejstvu, da upnica ob pravilnem izvrševanju sklepov o izvršbi zaradi slabšega vrstnega reda ne bi bila poplačana, bi pomenilo obid določbe 134. člena ZIZ, po kateri dolžnikov delodajalec odgovarja le za plačilo tistih zneskov, ki jih v skladu s sklepom o izvršbi ni odtegnil od dolžnikovih dohodkov iz delovnega razmerja in jih izplačal upniku, pa bi jih ob upoštevanju zakonskih določil moral.
nedopusten pritožbeni razlog v gospodarskem sporu majhne vrednosti - napačno ugotovljeno dejansko stanje - podjemna pogodba - pogoj za plačilo izvajalcu - pogodbeni dogovor
Iz Pogodbe ne izhaja, da sta pravdni stranki obveznost toženke, da plača opravljeno delo, vezali na izpolnitev namena toženke, ki je bil v tem, kot navaja pritožnica, da kredit dobi. Prav tako pritožnica ne navaja, da bi bila skladno s Pogodbo tožnica upravičena do plačila za svoje delo le pod pogojem, če bi pravilno izpolnila svoje obveznosti do določnega roka. Zato ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje, ker namena toženke ni upoštevalo, zmotno uporabilo materialno pravo.
Odločitev o zavrženju ugovora dolžnikovega dolžnika se nanaša izključno na U. K. in z njo na noben način ni bilo poseženo v pravice ali pravni položaj dolžnika. Za pritožbo zoper takšno odločitev tako pritožnik nima procesne legitimacije, zato je njegova pritožba nedovoljena.
ZPP člen 108, 108/1, 108/2, 108/4, 181, 181/1, 181/2, 181/3, 274. ZD člen 222, 222/1, 222/2.
dediščinska tožba - pozneje najdena oporoka - ugotovitvena in dajatvena tožba - oporočni in zakoniti dediči - oblikovanje tožbenega zahtevka - vrnitev tožbe v popravo - vmesni ugotovitveni zahtevek - pomanjkanje pravnega interesa - zavrženje tožbe
Z dediščinsko tožbo tožnik zahteva zapuščino iz naslova zatrjevane (močnejše) dedne pravice od osebe, ki je s sklepom o dedovanju ugotovljena kot dedič, dejansko pa to ni. Dediščinska tožba je torej dajatvena tožba, s katero tožeča stranka od tožene stranke zahteva izročitev stvari iz zapuščine.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00033700
EZ-1 člen 36, 36-42, 518, 518/1, 518/1-4. ZPP člen 452, 453, 458, 458/5, 495.
uporabnik - omrežnina - soglasje za priključitev na električno omrežje - dolžnost plačila - imetnik soglasja za priključitev - končni odjemalec - najemnik - postopek v sporu majhne vrednosti - spor majhne vrednosti - gospodarski spor majhne vrednosti - odločanje po sodniku posamezniku - prekinitev postopka - prepozno navajanje dejstev
Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je omrežnino dolžna plačati tožeča stranka. Slednja je nesporno imetnica soglasja za priključitev omrežja, poleg tega pa je s toženo stranko sklenila Pogodbo št. 1100-3 o uporabi sistema končnega odjemalca (A7) in sicer kot uporabnica sistema. Skladno z 42. točko 36. člena EZ-1 pa uporabnik sistema pomeni končnega odjemalca. Glede na navedeno ne more biti nobenega dvoma, da je tožeča stranka v razmerju do tožene stranke nastopala v vlogi končnega odjemalca in je kot taka tudi dolžna plačati omrežnino, čeprav je 14. 12. 2016 podpisala soglasje za evidentiranje najemnice kot plačnika.
Niso namreč utemeljene pritožbene navedbe, da se od uveljavitve EZ-1 Splošni pogoji ne uporabljajo več. 518 člen EZ-1 sicer v 4. alineji prvega odstavka določa, da z uveljavitvijo EZ-1 Splošni pogoji prenehajo veljati, a nato v drugem odstavku istega člena določa, da se Splošni pogoji do uveljavitve splošnih aktov za izvrševanje javnih pooblastil izdanih na podlagi EZ-1 še naprej uporabljajo. Splošni pogoji pa v 91. členu določajo možnost dogovora, da namesto imetnika soglasja za priključitev, stroške uporabe omrežja plača tretja oseba, vendar tudi v tem primeru imetnik soglasja za priključitev (tožeča stranka) solidarno odgovarja za plačilo stroškov uporabe omrežja
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00035045
ZPP člen 163, 163/7, 214, 214/2, 458, 458/1.
spor majhne vrednosti - stroški obratovanja, vzdrževanja in upravljanja - upravnik večstanovanjske stavbe - neprerekana dejstva - nedopusten pritožbeni razlog - sklepčnost tožbe - pravočasna priglasitev stroškov postopka - poziv k popravi tožbe - razdelilnik stroškov
Tožeča stranka uveljavlja kršitev pravil ZPP o obsegu dokazovanja, predvsem kršitev določbe drugega odstavka 214. člena ZPP. Pri tej kršitvi gre za relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki v sporu majhne vrednosti ni pravno upošteven pritožbeni razlog.
Novejša sodna praksa v pravdah zaradi plačila stroškov upravljanja in obratovanja zahteva od tožeče stranke, da terjatev tako po podlagi kot po višini v zadostni meri specificira in zgolj sklicevanje na obsežno in nepregledno listinsko dokumentacijo za sklepčnost tožbe ne zadostuje.
ZST-1 člen 12a, 12a/1. ZSVarPre člen 20, 23, 23/1, 23/4.
predlog za oprostitev plačila sodne takse - ugotavljanje premoženjskega stanja - upoštevanje prejete odškodnine
Način upoštevanja prejetega zneska odškodnine pri ugotavljanju premoženjskega stanja tožnika oziroma njegove družine je glede na določbe 20. in 23. člena ZSVarPre v zvezi s prvim odstavkom 12.a člena ZST-1 materialnopravno pravilen. Pritožnik mu nasprotuje neargumentirano; načinu izračuna, opravljenega po prvem odstavku 23. člena ZSVarPre pa ne nasprotuje.
univerzalno pravno nasledstvo družbe - obvestilo dolžnika - aktivna legitimacija upnika - aktivna legitimacija za vložitev predloga za izvršbo
Novi upnik je po samem zakonu kot univerzalni pravni naslednik glede predmetne terjatve vstopil v materialnopravni in procesni položaj starega upnika in se za veljaven prenos terjatve ne zahteva obvestilo dolžnika. Ne glede na to pa je jasno, da je (sedaj) dolžnik seznanjen z dejstvom, da je prišlo do prenosa terjatve, pri čemer sploh ni odločilno, od kod to vedenje izvira. Poleg tega pritožbeno sodišče pojasnjuje, da tudi pri cesiji naznanitev odstopa terjatve dolžniku ni konstitutivni pogoj za prehod pravice odstopnika na prevzemnika, temveč je namenjena zgolj varovanju dolžnikovega položaja v primeru, ko le-ta o prenosu terjatve ni obveščen (vse do trenutka obvestitve lahko namreč dolg veljavno izpolni staremu upniku - prim. 419. člen Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ).
ugotovitev vrednosti nepremičnine - metode ocene vrednosti nepremičnine
Mednarodni standardi ocenjevanja vrednosti ne zahtevajo uporabe ene ali več metod ocenjevanja, v primeru, ko razpoložljivi vhodni podatki niso enakovredni po kvaliteti ali zanesljivosti, pa je lahko uporaba več kot ene metode celo zavajajoča.
V obdobju 11 let ni nerazumno, da vrednost nepremičnine bistveno pade.
ZDR-1 člen 88, 89, 89/1, 89/1-1, 89/2, 118, 118/2.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - zaposlitev novega delavca - sodna razveza - denarno povračilo namesto reintegracije
Delodajalec ima sicer z ustavo zagotovljeno pravico do svobodne gospodarske pobude - v ta okvir sodi tudi zmanjšanje števila zaposlenih in prerazporeditev nalog - vendar ta ni absolutna. Uravnotežena mora biti s pravicami zaposlenih, ki se v primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi na splošno uresničujejo skozi določbo drugega odstavka 89. člena ZDR-1 (takšna stališča je zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS v sklepu VIII Ips 82/2017 z dne 19. 12. 2017). Tožena stranka ni dokazala, da je bil razlog za odpoved utemeljen, ker je na novo sistemiziranem delovnem mestu skrbnik ključnih kupcev zaposlila novega delavca, čeprav bi lahko to delo opravljal tožnik.
delna zamudna sodba - vročanje tožbe v odgovor - nadurno delo
Zmotno je zavzemanje tožene stranke, da so bile kršene določbe ZDCOPMD, ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je imel tožnik med delom odmore in počitke, saj iz tožnikovih trditev ne izhaja, da bi jih imel. V primeru izdaje zamudne sodbe je sodišče vezano na trditve v tožbi. Ker trditve v tožbi v predmetni zadevi niso v neskladju z dokazi, ki jih je predložil tožnik (sklepčna tožba), je sodišče prve stopnje pravilno izdalo ugodilno zamudno sodbo v zvezi z vtoževanim plačilom nadur.
Materialnopravna podlaga, ki se prilega trditvam tožnice, ne omogoča utemeljenosti zahtevka za ugotovitev lastninske pravice. Zato ima toženec v pritožbi prav, da je tožbeni zahtevek (deloma, v III. točki) nesklepčen. Ugotovljena pomanjkljivost pa ni razlog za takojšnjo zavrnitev tožbenih zahtevkov, kot neutemeljeno navaja v pritožbi, temveč za aktivnost sodišča, saj je v dejanskih okoliščinah tega primera mogoče pomanjkljivost odpraviti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - SODNE TAKSE
VDS00032989
ZST-1 člen 6a, 6a/1, 6b, 6b/1, 34.. ZPP člen 105a, 105a/3.
obročno plačilo sodne takse - zavrženje predloga - nakazilo - rok za plačilo sodne takse - materialni rok
Skladno s prvim odstavkom 6.b člena ZST-1 se pri plačilu sodne takse prek ponudnika plačilnih storitev šteje, da je taksa plačana v roku, določenem v plačilnem nalogu, če je denarno nakazilo prejeto v dobro prehodnega podračuna sodišča v treh delovnih dneh po izteku tega roka. Vendar ta določba ZST-1 ne varuje zavezancev za plačilo sodne takse, ki so nalog za plačilo sodne takse ponudniku bančnih storitev dali po poteku petnajstdnevnega roka, ampak varuje le taksnega zavezanca, ki je ponudniku plačilnih storitev dal nalog za plačilo pravočasno, torej znotraj roka za plačilo, določenega v plačilnem nalogu, pa je plačilo iz kakršnega koli razloga prispelo na prehodni podračun sodišča šele v roku treh delovnih dni po poteku roka za plačilo. Rok za plačilo sodne takse je materialnopravni rok, določen v 34. členu ZST-1. Obveznost plačila sodne takse je torej materialnopravna obveznost. Plačilo sodne takse po izteku roka za plačilo se zato ne more upoštevati.
OZ člen 190, 190/3, 243, 270, 299, 299/1, 311, 347, 347/1, 378.. ZPIZ-2 člen 206, 206/5, 310.
obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje - zakonske zamudne obresti - pogodbeno razmerje - pobotni ugovor - neupravičena obogatitev - zastaranje
Zaključek sodišča, da je bil toženec z izpolnitvijo denarne obveznosti od 31. 5. 2014 dalje do dneva izplačila 13. 7. 2016 v zamudi, vzrok za to pa je izviral iz njegove sfere oziroma je bilo njegovo ravnanje protipravno, je pravilen. Posledično so tožencu v plačilo pravilno naložene vtoževane zakonske zamudne obresti. Po sodni praksi, vključno pritožbenega sodišča, ki jo je upoštevalo tudi sodišče prve stopnje, je bilo stališče, da je toženec, iz katerega sfere izvira vzrok za zamudo oziroma je bilo njegovo ravnanje protipravno, dolžan plačati zakonske zamudne obresti od enkratnega izplačila sredstev, ki tečejo od zamude, ki nastopi po poteku 30 dni po koncu obračunskega obdobja glede na popolno zahtevo za izplačilo dalje do dneva izplačila sredstev, že zavzeto.
Gre za pogodbeno razmerje, zato je pravna podlaga za odločitev podana v OZ. Po splošnem pravilu iz 378. člena OZ. je dolžnik, ki je v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, poleg glavnice dolžan plačati še zamudne obresti. Po prvem odstavku 299. člena OZ dolžnik pride v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev. Skladno z 310. členom ZPIZ-2 mora toženec izplačati odkupno vrednost najkasneje v 30 dneh po koncu obračunskega obdobja (to je meseca), ki se določijo glede na dan, ko je bila dana popolna zahteva za izplačilo. Glede na navedeno pravno podlago bi torej tožena stranka sredstva morala izplačati najkasneje do 30. 5. 2014. Ker je bilo izplačilo izvršeno šele dne 13. 7. 2016, je bila z izpolnitvijo od 31. 5. 2014 do 13. 7. 2016 v zamudi.
ZDR-1 člen 4, 4/1, 13, 13/2, 18, 118.. ZUJIK člen 83, 83/1.
obstoj delovnega razmerja - elementi delovnega razmerja - volja - sodna razveza pogodbe o zaposlitvi - dejavnost s področja vzgoje, izobraževanja in kulture
Vrhovno sodišče RS (in enako tudi pritožbeno sodišče) je že večkrat zavzelo stališče, da volja pogodbenih strank pri ugotavljanju obstoja elementov delovnega razmerja ni bistvena. Volja delavca je odločilna le z vidika ugotovitve obstoja elementa prostovoljne vključitve v organiziran delovni proces delodajalca. Ker velja zakonska prepoved opravljanja dela na podlagi pogodb civilnega prava, če obstajajo elementi delovnega razmerja, se tožena stranka tudi ne more uspešno sklicevati na zlorabo pravic s strani tožnice in na kršitev načela vestnosti in poštenja. Če so v razmerju med pravdnima strankama obstajali elementi delovnega razmerja, je bila tožena stranka dolžna s tožnico skleniti pogodbo o zaposlitvi in s tem preprečiti (nadaljnje) nezakonito opravljanje dela tožnice na podlagi pogodb o poslovnem sodelovanju.
Če je tožnica opravljala delo dirigenta v razmerju, ki je imelo vse elemente delovnega razmerja, ji je za to obdobje delovno razmerje treba priznati. Razlogi, zaradi katerih se tožena stranka s tožnico ni odločila skleniti pogodbe o zaposlitvi oziroma ki naj bi preprečevali sklenitev pogodbe o zaposlitvi, ne morejo biti upoštevni.
Pri preplačilu veteranskega dodatka gre za terjatev iz naslova neupravičene obogatitve (190. člen OZ). Za odločanje o zahtevkih glede teh na podlagi samega zakona (OZ) nastalih civilnopravnih terjatev so pristojna sodišča splošne pristojnosti, in sicer ne glede na to, ali je pravno podlago za izplačilo, ki je kasneje odpadla, predstavljala pogodba ali odločba. Tudi okoliščina, ali bi tožnica do povračila tega preveč plačanega zneska lahko prišla tudi z izdajo odločbe v obnovljenem upravnem postopku, na predhodno ugotovitev o civilno-pravni naravi terjatve in posledični pristojnosti sodišča (splošne pristojnosti) ne vpliva oziroma ne pomeni, da sodišče prve stopnje v konkretnem primeru ni bilo pristojno za odločanje o tožničinem premoženjskem zahtevku.
Sodišče prve stopnje je prestrogo upoštevalo določila o obveznih sestavinah predloga za izvršbo glede navedbe dolžnikovih identifikacijskih podatkov. Navedeni morajo biti takšni identifikacijski podatki, da ti omogočajo enoznačno opredelitev stranke v postopku. Če jih upnik v predlogu za izvršbo navede tako, kot so mu posredovani s strani pristojnega upravnega organa, ki vodi uradno evidenco, s tem izpolni v tej zvezi svoje trditveno breme in ne sme nositi posledic zavrženja predloga, če posredovani podatki niso povsem ustrezni.
Še zlasti navedena procesna sankcija ni utemeljena, če gre za minimalno odstopanje pri navedbi osebnega imena, ki ne vzbuja dvoma o tem, kdo je dolžnik v postopku.
Skladno z določilom 34.a člena ZST-1 je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ki je ugovor, ki je bil vložen po izteku osemdnevnega roka, kot prepoznega, zavrglo.