obvezno zavarovanje v prometu - pojem uporabe vozila - traktor - prometna funkcija vozila - delovni stroj
Tožniku je škoda nastala pri običajni rabi traktorja kot prevoznega sredstva. Traktorjevo delovanje, v posledici katerega je prišlo do tožnikovega poškodovanja, je bilo namreč premikanje, torej opravljanje funkcije prevoznega sredstva, saj se je s premikom traktorja zagotovila (omogočila) vleka (prevoz) hlodovine, ko te sam gozdarski vitel s svojim delovanjem ni zmogel.
Pri pogodbenem prostovoljnem zavarovanju odgovornosti se zavarovanec po svoji presoji (avtonomni volji) zavaruje pred odškodninskimi zahtevki oškodovancev. Pri tem zavarovanju prevladuje interes zavarovatelja, to je subjekta, ki je odškodninsko odgovoren oškodovancu, ne pa interes oškodovanca. V tem pogledu se prostovoljno pogodbeno zavarovanje odgovornosti loči od obveznega zavarovanja. Zato ima pri prostovoljnem zavarovanju odgovornosti zavarovalnica tudi vse ugovore, ki jih ima v zvezi s pogodbo proti tistemu, s katerim je sklenila zavarovalno pogodbo.
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-15. SZ-1 člen 44, 44/1.
očitek protispisnosti - pavšalne pritožbene navedbe - sredstva rezervnega sklada - razpolaganje s sredstvi rezervnega sklada
Po določilu prvega odstavka 44. člena SZ-1 je sredstva rezervnega sklada mogoče uporabiti samo za poravnavo stroškov vzdrževanja, ki so predvideni v sprejetem načrtu vzdrževanja, pa tudi za dela, vezana na učinkovitejšo rabo energije. Da dodatna toplota strehe ob istočasni sanaciji pomeni prav to, ne more biti dvoma.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00033458
KZ-1 člen 19, 20, 20/2, 31, 31/1, 31/3, 74, 74/2, 186, 186/1, 307, 307/1. ZKP člen 154, 154/2, 501. URS člen 37, 38.
kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog - kaznivo dejanje nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksplozivov - pristojnost slovenskega sodišča - kraj storitve kaznivega dejanja - teritorialno načelo - ubikvitetna teorija - zakonski znaki kaznivega dejanja - količina droge - nadaljnja prodaja - sklicevanje na pravno zmoto - dokazanost naklepa - zavest o protipravnosti - prepovedane droge - sprememba opisa kaznivega dejanja - odločba o odvzemu premoženjske koristi - izločitev dokazov - dokazi, pridobljeni v tujini - dokazi, pridobljeni s prikritimi preiskovalnimi ukrepi - prekluzivni rok 2 leti - poseg v komunikacijsko zasebnost - odredba sodišča - statični IP naslov
Sodišče prve stopnje ni bilo stvarno pristojno za sojenje v obravnavani zadevi, saj so bile kemikalije nabavljene, to je kupljene na Nizozemskem.
Kaznivo dejanje se je namreč izvrševalo iz Republike Slovenije.
Upravljanje spletne strani je bilo organizirano prav tako iz Slovenije.
Prodaja prepovedane droge je izvršena že s sporazumom med kupcem in prodajalcem glede količine in cene in se za izvršitev zakonskih znakov kaznivega dejanja tudi ne zahteva, da je bilo blago izročeno kupcu.
izvršba proti družbeniku - nadaljevanje izvršilnega postopka zoper družbenika - odločba Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP)
Ker je ESČP ugotovilo, da Republika Slovenija ni kršila človekovih pravic s sprejetjem pravne ureditve prenosa obveznosti izbrisanih družb na ustanovitelje oziroma na družbenike, se prekinjeni postopki nadaljujejo.
poizvedbe o naslovu dolžnika - dolžnost posredovanja podatkov upniku - raziskovalna dolžnost - aktivnost upnika
Zakon sodišču ne nalaga neomejene raziskovalne dolžnosti, skladno s katero bi sodišče moralo samo celo najti osebe, pri katerih bi poizvedovalo o dolžnikovem naslovu. Na to kaže že dejstvo, da je ta dolžnost predpisana alternativno predlaganju postopka ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča, kar predstavlja le formalno vlogo sprožitelja postopka. V situaciji, kot je dana, ko je sodišče že opravilo vse poizvedbe, ki so mu v elektronskih evidencah dosegljive (v centralni register prebivalstva in register ZZZS), sodišče nima prav nič boljših spoznavnih možnosti v zvezi z dolžnikovim naslovom oziroma osebami, ki bi zanj lahko vedele, kot upnik. Na upniku kot gospodarju postopka je, da (najmanj) konkretno predlaga vsaj to, pri katerih osebah (ime, naziv, naslov) naj sodišče opravi poizvedbe.
Možnosti in orodja za takšno poizvedovanje ima zlasti detektiv ali izvršitelj, če takšnih, konkretnih podatkov nima in ne more pridobiti niti upnik sam. Upnik tudi ne zatrjuje, da bi mu založitev stroškov za delo takšne, kvalificirane osebe, predstavljalo nepremostljivo finančno breme (upnik je zavarovalnica).
gospodarski spor majhne vrednosti - podjemna pogodba - ničnost pogodbe - trditveno breme
Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je med strankama obstajal nesporazum glede njune pogodbe in da ni bila sklenjena (16. člen OZ). Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da je zaradi nedoločljivosti predmeta pogodbe slednja nična (38. člen OZ). Pritožba v zvezi s tem ne navede nikakršnih dejstev, ki bi odkazovala na takšen zaključek, niti tega ni storila pred sodiščem prve stopnje, ampak zgolj prepiše zakonske določbe, s čimer pa ne more uspeti. Trditve tožene stranke glede ničnosti pogodbe so bile povsem pavšalne tako na prvi stopnji kot v pritožbi.
Zoper sklep o zavrnitvi toženkinega ugovora stvarne pristojnosti pritožba ni dovoljena.
Pravni pouk izpodbijanega sklepa, da je zoper sklep dopustna pritožba, je napačen, kar pa na odločitev pritožbenega sodišča ne vpliva, saj napačen pravni pouk ne more vzpostaviti neobstoječe pravice pravdne stranke.
Bistvo zapisnika je, da je dokazno zanesljiv, popoln in razumljiv (jasen in nedvoumen). Tožnik sicer lahko dokazuje, da so dejstva, ki so zapisana v njem neresnična oziroma, da določena pomembna dejstva niso zapisana, vendar je prvi pogoj, da je tožnik zapisniku ugovarjal. Z ugovorom bi lahko tožnik dosegel korekcijo ali dopolnitev zapisnika. Ker je tožnik zapisnik brez ugovorov podpisal, sedaj ne more uspeti s pritožbenim očitkom, da je zapisnik vsebinsko nepravilno sestavljen. Zakon sodniku namreč nalaga, da opiše v zapisnik samo bistveno vsebino dejanja. Slednje pomeni, da lahko sodnik oži in krči ter s tem spreminja izviren izraz vsebine dejanja.
Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je podana v tretjem odstavku 403. člena ZPIZ-2. VDSS se je v svojih sodbah že večkrat opredelilo, da je po navedeni določbi ZPIZ-2 pravico do invalidnine mogoče priznati le še za telesne okvare (v nadaljevanju TO), ki so posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni. V ZPIZ-2 TO niso več zavarovalni riziki obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Glede na citirano prehodno ter končno določbo zakona se do sprejema predpisov s področja varstva invalidov, ki bodo uredili postopke ugotavljanja vrste in stopnje TO, invalidnina zagotavlja le še za TO, ki so posledica poškodb pri delu ali poklicne bolezni. Takšno dejansko stanje pa v predmetni zadevi zagotovo ni podano.
V veljavnih predpisih ni pravne podlage, da bi se v primeru, ko zavarovancu pravica iz pokojninskega zavarovanja ni priznana, vračali vplačani prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Sistemska ureditev obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja skladno z 2. členom ZPIZ-2 temelji na medgeneracijski solidarnosti, načelih vzajemnosti ter solidarnosti zavarovancev in odgovornosti države za izvajanje zavarovanja ter je javnopravne narave.
ZDSS-1 člen 6c, 44, 53, 53/1, 53/1-1.. ZDR-1 člen 10.. ZPP člen 105, 108, 180.
kolektivni delovni spor - splošni akt delodajalca
Sodišče prve stopnje je predlagatelju utemeljeno naložilo popravo oziroma dopolnitev predloga, saj ta ne v zahtevku ne v obrazložitvi predloga ni navedel, kateri splošni akti nasprotnega udeleženca so v nasprotju z zakonom oziroma kolektivno pogodbo, niti ni navedel, s katerimi določbami konkretne kolektivne pogodbe oziroma zakona naj bi bili v nasprotju. V zvezi s tem je zavzelo pravilno stališče, da sodišče ne more na splošno presojati vseh splošnih aktov delodajalca in preverjati, ali so v skladu z vsemi predpisi, temveč lahko presoja le določen splošni akt, glede katerega mora predlagatelj pojasniti, zakaj ga izpodbija, ter določno navesti tako določbe splošnega akta, kot tudi določbe zakonskega predpisa oziroma kolektivne pogodbe, glede katerih uveljavlja medsebojno neskladnost. Predlagatelj glede splošnega akta o delovnem času in sistemizaciji nasprotnega udeleženca ni navedel njegovega naziva ali datuma sprejema, sodišču prve stopnje pa ga tudi ni predložil. Ureditve delovnega časa in organizacije delovnega procesa pri nasprotnemu udeležencu ni določno opisal, temveč je le na splošno zatrjeval, da so zdravniki prisiljeni delati tudi na treh ločenih delovnih mestih oziroma deloviščih hkrati.
Predlagatelj neutemeljeno vztraja pri navedbah, da razporedi dela, delovnega časa, ordinacijskega časa in dežurstva predstavljajo splošne akte delodajalca v smislu določbe 10. člena ZDR-1. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da navedeni razporedi niso splošni akti in zato ne morejo biti predmet kolektivnega spora o skladnosti splošnih aktov delodajalca z zakonom in s kolektivnimi pogodbami (6.c člen ZDSS-1). Odločitev o zavrženju dela predloga, ki se nanaša na te akte, je zato pravilna.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00040657
KZ-1 člen 196, 196/1, 196/2. ZKP člen 16, 16/3, 371, 371/1, 371/1-11, 371/2.
kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev - razlogi o odločilnih dejstvih - pravica do obrambe - zavrnitev dokaznih predlogov obrambe - pravica do zaslišanja obremenilne priče - likvidnostne težave - dvig denarnih sredstev - izvedenec finančne stroke
Bistvena kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP je po oceni pritožbe podana tudi zato, ker je obramba predlagala, da se kot pričo zasliši A.W. iz nizozemske družbe, sodišče pa navedene priče na glavno obravnavo ni povabilo, temveč je bila zaslišana na Nizozemskem. S tem je obdolžencu prekršilo pravico do obrambe, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe, ker ne obdolženka ne zagovornik o tem zaslišanju nista bila obveščena, da bi se ga lahko udeležila in priči zastavila vprašanja, iz napadene sodbe pa ni razvidno, zakaj sodišče prve stopnje tega ni storilo.
Sodišče prve stopnje napadene sodbe ni oprlo na izpovedbo A.W., niti je ni dokazno ocenjevalo, navedlo je le, kaj je navedena oseba povedala na Inšpektoratu za socialne zadeve in zaposlovanje na Nizozemskem. V točki 4 obrazložitve napadene sodbe je podrobno pojasnilo, da je preko mednarodne pravne pomoči skušalo zaslišati navedeno osebo, vendar to ni bilo mogoče, saj dejstva opisana v posredovanem zaprosilu za pravno pomoč ne sodijo v nizozemski opis kaznivega dejanja in po nizozemskem pravu niso kazniva, kar pa bi za ugoditev zaprosilu morala biti. Tako pritožba očitno prezre, da se napadena sodba ne opira na izjavo A.W., zato niti ne more iti za obremenilno pričo, kot to zmotno zatrjuje in obdolženki ni bila prekršena pravica do neposrednega zaslišanja obremenilne priče in s tem tudi ne pravica do obrambe.
ZDR-1 člen 200, 200/4.. Aneks h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (2012) člen 5, 5/3.
povrnitev stroškov prevoza na delo in z dela - kilometrina - javni prevoz - javni uslužbenec - sodno varstvo - čista denarna terjatev - notranja pot
Napačno je pravno naziranje tožnika, da povračilo stroškov prevoza na delo in z dela v obliki kombinacije kilometrine (osebni prevoz) in javnega prevoza ni dopustno.
Pri obravnavani zadevi gre za sodno varstvo javnega uslužbenca, o čigar pravicah pa je delodajalec odločil s sklepoma. Pritožnik je uveljavljal notranjo pot pri toženki, čeprav gre za t.i. "čisti denarni zahtevek", ki bi ga pritožnik lahko uveljavljal tudi neposredno pred sodiščem po četrtem odstavku 200. člena ZDR-1, o čemer se je tudi že izrekla sodna praksa. Zato je materialnopravno zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je bilo s sklepoma o tožnikovi pravici do povrnitve stroškov prihoda na delo in z dela že pravnomočno odločeno in so mu bili skladno s to odločitvijo prevozni stroški tudi obračunani in izplačani ter bi bilo potrebno že zaradi pravnomočnega sklepa delodajalca navedeni tožbeni zahtevek v celoti zavrniti.
ZVRS-UPB1 člen 32, 32/1, 32/2.. ZFDO člen 14, 14/1, 14/2, 14/3, 14/4.. URS člen 14.. ZPos člen 7, 38, 38/1.. ZJU člen 147, 152b.. ZDR-1 člen 74, 74/1, 74/2.
funkcionar - prenehanje funkcije - vrnitev na delo - nadomestilo plače - javni uslužbenec - mirovanje pravic - vodilni delavec
Neutemeljeno je stališče pritožbe, da 14. člen ZFDO daje podlago za vrnitev državnega sekretarja na delo k prejšnjemu delodajalcu. ZPos namreč takšno pravico izrecno določa v 37. členu, medtem ko ZFDO takšne določbe nima. ZFDO in ZPos na identičen način urejata le pravico državnega funkcionarja oziroma poslanca v primeru, ko njegova vrnitev na delo ni mogoča iz objektivnih razlogov (14. člen ZFDO in 38. člen ZPos). Ker ZFDO ne daje pravice do vrnitve na delo, bi drugačna razlaga, torej takšna, za katero se zavzema tožnik, pomenila arbitrarno odločanje sodišča, ki za svojo odločitev ne bi imelo podlage v ZFDO.
ZIZ člen 238f, 238f/6. DZ člen 203. ZNP-1 člen 94, 102.
izvršitev odločbe o stikih z otrokom - predlog za odlog izvršbe - sprožen postopek za spremembo odločbe o osebnih stikih
Ker je dolžnica zatrjevala le vložitev predloga za predhodno svetovanje pri centru za socialno delo, da bi bil začet sodni postopek za spremembo odločbe o stikih, pa dolžnica ni zatrjevala, niso bili izpolnjeni pogoji za odlog izvršbe.
ZPP člen 105, 108, 180.. ZDSS-1 člen 6c, 44.. ZDR-1 člen 10, 53, 53/1, 53/1-1, 53/2.
kolektivni delovni spor - skladnost splošnega akta delodajalca z zakonom - splošni akt delodajalca
Sodišče ne more na splošno presojati vseh splošnih aktov delodajalca in preverjati, ali so v skladu z vsemi predpisi, temveč lahko presoja le določen splošni akt, glede katerega mora predlagatelj pojasniti, zakaj ga izpodbija, ter določno navesti tako določbe splošnega akta, kot tudi določbe zakonskega predpisa oziroma kolektivne pogodbe, glede katerih uveljavlja medsebojno neskladnost. Predlagatelj glede splošnega akta o delovnem času in sistemizaciji nasprotnega udeleženca ni navedel njegovega naziva ali datuma sprejema, sodišču prve stopnje pa ga tudi ni predložil. Ureditve delovnega časa in organizacije delovnega procesa pri nasprotnemu udeležencu ni določno opisal, temveč je le na splošno zatrjeval, da so zdravniki prisiljeni delati tudi na treh ločenih delovnih mestih oziroma deloviščih hkrati.
Predlagatelj neutemeljeno vztraja pri navedbah, da razporedi dela, delovnega časa, ordinacijskega časa in dežurstva predstavljajo splošne akte delodajalca v smislu določbe 10. člena ZDR-1. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da navedeni razporedi niso splošni akti in zato ne morejo biti predmet kolektivnega spora o skladnosti splošnih aktov delodajalca z zakonom in s kolektivnimi pogodbami (6.c člen ZDSS-1). Odločitev o zavrženju dela predloga, ki se nanaša na te akte, je zato pravilna.
Sodišče samo ni kvalificirano, da bi o vprašanjih s področja medicinske stroke odločalo samo, zato mora vključiti izvedence, ki imajo pri priznavanju oziroma nepriznavanju pravic praviloma odločilno vlogo. Naloga izvedenca je zagotoviti sodniku znanja, ki jih ta nima in brez katerih odločitev o sporu ni mogoča. Izvedenec je na sodnikova navodila vezan, saj je strokovni pomočnik sodišča. Potrebno pa se je izogniti pretiranemu in nekritičnemu zatekanju k izvedencem, saj se lahko zgodi, da sodni izvedenec prevzame vlogo sodnika in v svojih izvedenskih mnenjih podaja odgovore tudi na pravna vprašanja. Bistvena značilnost dokaza z izvedencem je, da sodniku poseduje abstraktna pravila znanosti ali stroke, ki so znana določenemu krogu strokovnjakov. Sodišče označi izvedencu objekt izvedovanja, mu postavlja vprašanja in po potrebi zahteva pojasnila glede danega izvida in mnenja. Mnenje je posledica, ki jo izvedenec z uporabo znanja potegne iz določenih dejstev in ga posreduje sodišču. V končni fazi pa je sodišče tisto, ki naredi določen zaključek in ekspertizo skladno z 8. členom ZPP prosto presoja.
Niti ZZVZZ niti Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja ne dajejo pravne podlage, ki bi tožencu omogočala, da bi v postopkih ugotavljanja začasne nezmožnosti za delo, zavarovancem nalagal konkretne omejitve pri delu (razen časovne razbremenitve).
ZFPPIPP člen 14, 14/2-3, 48, 231, 239, 239/5, 241, 242, 242/3, 244, 244/1, 244/2, 386, 386/1-1, 386/2. ZPP člen 8, 13, 206. ZS člen 83.
prekinitev stečajnega postopka - rešitev predhodnega vprašanja - namen stečajnega postopka - pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja - načelo hitrosti stečajnega postopka - nujna zadeva
Prekinitev stečajnega postopka zaradi rešitve predhodnega vprašanja je prej izjema kot pravilo in po oceni pritožbenega sodišča terja predhodno prognozo trajanja in kompleksnosti matičnega postopka.
Postopek insolventnosti je v prvi vrsti namenjen varovanju pravic upnika napram insolventnemu dolžniku. Poseg v pravice dolžnika pa mora biti potreben, primeren in ustrezen glede na okoliščine konkretnega primera. Sodišče prve stopnje bi zato moralo pretehtati sorazmernost konkretnega ukrepa, s katerim se posega v pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.
načelo stroge formalne legalitete izvršilnega postopka - vračilo prejete štipendije - rok za zaključek šolanja - neutemeljen ugovor
Izvršilno sodišče je na izvršilni naslov vezano tako glede predmeta, kot tudi glede upravičenca in zavezanca za izpolnitev, ki sta v njem navedena. Štipendija ne predstavlja plačila za opravljanje študija, temveč pomoč in spodbudo, katero dajalec štipendije praviloma veže na pravočasno dokončanje študija, zato dokončanje študija ne pomeni izpolnitve storitve (z zamudo), zaradi katere bi bila dolžnica (še vedno) upravičena do plačila.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00036790
KZ-1 člen 54, 56, 56/1, 204, 204/1, 204/2. ZKP člen 133, 372, 372-6, 383, 383/1-2.
tatvina - stvar majhne vrednosti - prilastitveni namen - objektivni in subjektivni pogoj - nadaljevano kaznivo dejanje tatvine - meje preizkusa sodbe sodišča prve stopnje - preizkus po uradni dolžnosti - kršitev kazenskega zakona - vštevanje pripora v izrečeno kazen
Skupna vrednost vzetih stvari 498,12 EUR resda ne presega 500 EUR, vendar pa ta znesek sam po sebi ne potrjuje pritožbenega zatrjevanja, da si je obdolženec hotel prilastiti stvari majhne vrednosti, temveč njegovo povsem nekontrolirano in neselektivno jemanje izdelkov in njihovo skupno število (94) vsekakor izkazuje obdolženčevo hotenje prilastiti si čim več stvari, ne glede na njihovo vrednost, s takšnim ravnanjem pa je izpolnil objektivne in subjektivne znake temeljne oblike kaznivega dejanja tatvine.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00031382
KZ-1 člen 57, 57/3. ZKP člen 110, 110/2, 506, 506/3, 506/4.
pogojna obsodba s posebnim pogojem - izpolnitev posebnega pogoja v pogojni obsodbi - povrnitev škode - ustavitev postopka za preklic pogojne obsodbe - zamudne obresti - premoženjskopravni zahtevek
Povrnitev škode, ki je bila povzročena s kaznivim dejanjem in jo je kot posebni pogoj mogoče naložiti obdolžencu v pogojni obsodbi, ne more zajemati tudi zamudnih obresti.