KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00031382
KZ-1 člen 57, 57/3. ZKP člen 110, 110/2, 506, 506/3, 506/4.
pogojna obsodba s posebnim pogojem - izpolnitev posebnega pogoja v pogojni obsodbi - povrnitev škode - ustavitev postopka za preklic pogojne obsodbe - zamudne obresti - premoženjskopravni zahtevek
Povrnitev škode, ki je bila povzročena s kaznivim dejanjem in jo je kot posebni pogoj mogoče naložiti obdolžencu v pogojni obsodbi, ne more zajemati tudi zamudnih obresti.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - rok za podajo odpovedi - ekonomski razlog - organizacijski razlog
Delodajalec se glede na potrebe svojega poslovanja lahko prosto odloči, da bo ob ugotovljenem poslovnem razlogu le v eni izmed poslovalnic zmanjšal število delavcev na določenih mestih, pri čemer ni nujno, da se posamezno delovno mesto v celoti ukine - zadošča, da se določene naloge razporedijo med ostale zaposlene. Organizacijske rešitve so v avtonomni sferi delodajalca in predstavljajo zadosten in utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. V obravnavanem primeru je potreba po tožnikovem delu prenehala zato, ker se je ob zmanjšanem obsegu poslovanja v PE (ekonomski razlog), o katerem je prepričljivo izpovedal zakoniti zastopnik tožene stranke, spremenila tudi organizacija dela tako, da so delo tehnika, ki ga je v tej PE opravljal tožnik, v celoti prevzeli inženirji (organizacijski razlog).
ZDZdr člen 30, 30/1, 71, 71/1, 71/2, 78. ZPP člen 360, 360/1. ZNP-1 člen 42.
postopek sprejema v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda - pogoji za zadržanje na zdravljenju - odpust z zdravljenja - duševna bolezen - psihiatrično izvedensko mnenje - izboljšanje zdravstvenega stanja - zdravila - premestitev na odprti oddelek - tek pritožbenega roka - učinek pravnomočnosti
Glede predlagateljice so še vedno izpolnjeni vsi zakonski pogoji za zadržanje na varovanem oddelku socialnovarstvenega zavoda, saj se njeno zdravstveno stanje še ni dovolj izboljšalo. Do svoje bolezni je še vedno nekritična in nima uvida vanjo, kar je osnovni pogoj za sprejem zdravljenja. Dokler ne bo dosegla vsaj delnega uvida v svojo bolezen, v domačem okolju predpisanih zdravil ne bo jemala.
ZPP člen 8, 253, 253/3, 254, 254/2, 286, 337, 339, 339/1, 339/2. ZZZDR člen 59.
premoženjska razmerja med bivšima zakoncema - skupno premoženje - obseg skupnega premoženja - delež na skupnem premoženju - civilna delitev skupnega premoženja v pravdi - vlaganje v posebno premoženje zakonca
Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da so predmet skupnega premoženja, katerega obseg v pravdi ugotavlja sodišče, zaloge, ne pa njihova vrednost, ki se v pravdi ne ugotavlja, ter da bi zato ugoditev takšnemu zahtevku toženke, enako pa velja tudi za ugoditev njenemu zahtevku za izplačilo deleža na tem premoženju v denarju, pomenilo zgolj delno delitev skupnega premoženja, ki pa ni sprejemljiva.
Pri ugotavljanju večjega prispevka tožnika k nastanku skupnega premoženja ni mogoče upoštevati ureditve stanovanja na podstrešju v domači stanovanjski hiši, saj v obdobju, v katerem se je dogradila mansarda, pravdni stranki nista bili v dejanski življenjski in ekonomski skupnosti, kar pomeni, da takrat skupno premoženje še ni nastajalo in se zatrjevani višji delež na tem delu premoženja, tudi če bi bil ugotovljen, ne more odražati v ustrezno višjem deležu na celotnem premoženju.
Čeprav sta zakonca na ta račun, ker sta imela rešeno stanovanjsko vprašanje, lahko privarčevala več in hitreje in sta zato lahko ustvarila več skupnega premoženja, kot bi ga sicer, pa se zatrjevani manjši stanovanjski stroški ne morejo odražati v večjem deležu tožnika na skupnem premoženju.
Ne more biti tožnikov delež večji na račun njegovih trditev, da se je vsem, ki so pomagali pri gradnji delavnice, oddolžil s protiuslugami, kar za toženko naj ne bi veljalo, saj je še vedno šlo za pomoč obema.
ZPP člen 105, 108, 180.. ZDSS-1 člen 6c, 44.. ZDR-1 člen 10, 53, 53/1, 53/1-1, 53/2.
kolektivni delovni spor - skladnost splošnega akta delodajalca z zakonom - splošni akt delodajalca
Sodišče ne more na splošno presojati vseh splošnih aktov delodajalca in preverjati, ali so v skladu z vsemi predpisi, temveč lahko presoja le določen splošni akt, glede katerega mora predlagatelj pojasniti, zakaj ga izpodbija, ter določno navesti tako določbe splošnega akta, kot tudi določbe zakonskega predpisa oziroma kolektivne pogodbe, glede katerih uveljavlja medsebojno neskladnost. Predlagatelj glede splošnega akta o delovnem času in sistemizaciji nasprotnega udeleženca ni navedel njegovega naziva ali datuma sprejema, sodišču prve stopnje pa ga tudi ni predložil. Ureditve delovnega časa in organizacije delovnega procesa pri nasprotnemu udeležencu ni določno opisal, temveč je le na splošno zatrjeval, da so zdravniki prisiljeni delati tudi na treh ločenih delovnih mestih oziroma deloviščih hkrati.
Predlagatelj neutemeljeno vztraja pri navedbah, da razporedi dela, delovnega časa, ordinacijskega časa in dežurstva predstavljajo splošne akte delodajalca v smislu določbe 10. člena ZDR-1. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da navedeni razporedi niso splošni akti in zato ne morejo biti predmet kolektivnega spora o skladnosti splošnih aktov delodajalca z zakonom in s kolektivnimi pogodbami (6.c člen ZDSS-1). Odločitev o zavrženju dela predloga, ki se nanaša na te akte, je zato pravilna.
Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je bila tožeča stranka po pogodbi o štipendiranju dolžna tožencu zagotoviti ustrezno zaposlitev, kar je glede na toženčev podpis ponujene pogodbe o zaposlitvi in njegovo večletno zaposlitev pri njej očitno tudi izpolnila. Glede na to ni bistveno, ali je sodišče prve stopnje štelo, da je za izpolnitev obveznosti tožeče stranke za toženca ustrezno katero koli delovno mesto v Slovenski vojski. Toženec v postopku ni navedel, v čem naj bi bila zaposlitev pri tožeči stranki neustrezna zanj niti ni podal trditev o obljubljenem, a nerealiziranem napredovanju. Ob tem ni nepomembno, da je zaposlitev pri tožeči stranki zaposlitev v javnem sektorju, za katerega med drugim velja tudi tretji odstavek 16. člena ZJU, ki določa, da delodajalec javnemu uslužbencu ne sme zagotavljati pravic v večjem obsegu, kot je to določeno v zakonu, podzakonskim predpisom ali s kolektivno pogodbo, če bi s tem obremenil javna sredstva.
ZDSS-1 člen 6c, 44, 53, 53/1, 53/1-1.. ZDR-1 člen 10.. ZPP člen 105, 108, 180.
kolektivni delovni spor - splošni akt delodajalca
Sodišče prve stopnje je predlagatelju utemeljeno naložilo popravo oziroma dopolnitev predloga, saj ta ne v zahtevku ne v obrazložitvi predloga ni navedel, kateri splošni akti nasprotnega udeleženca so v nasprotju z zakonom oziroma kolektivno pogodbo, niti ni navedel, s katerimi določbami konkretne kolektivne pogodbe oziroma zakona naj bi bili v nasprotju. V zvezi s tem je zavzelo pravilno stališče, da sodišče ne more na splošno presojati vseh splošnih aktov delodajalca in preverjati, ali so v skladu z vsemi predpisi, temveč lahko presoja le določen splošni akt, glede katerega mora predlagatelj pojasniti, zakaj ga izpodbija, ter določno navesti tako določbe splošnega akta, kot tudi določbe zakonskega predpisa oziroma kolektivne pogodbe, glede katerih uveljavlja medsebojno neskladnost. Predlagatelj glede splošnega akta o delovnem času in sistemizaciji nasprotnega udeleženca ni navedel njegovega naziva ali datuma sprejema, sodišču prve stopnje pa ga tudi ni predložil. Ureditve delovnega časa in organizacije delovnega procesa pri nasprotnemu udeležencu ni določno opisal, temveč je le na splošno zatrjeval, da so zdravniki prisiljeni delati tudi na treh ločenih delovnih mestih oziroma deloviščih hkrati.
Predlagatelj neutemeljeno vztraja pri navedbah, da razporedi dela, delovnega časa, ordinacijskega časa in dežurstva predstavljajo splošne akte delodajalca v smislu določbe 10. člena ZDR-1. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da navedeni razporedi niso splošni akti in zato ne morejo biti predmet kolektivnega spora o skladnosti splošnih aktov delodajalca z zakonom in s kolektivnimi pogodbami (6.c člen ZDSS-1). Odločitev o zavrženju dela predloga, ki se nanaša na te akte, je zato pravilna.
dodatek za pomoč in postrežbo - datum priznanja pravice - višina dodatka
Temeljno pravilo je, da se pravica iz obveznega zavarovanja, med katere sodi tudi dodatek za pomoč in postrežbo, prizna od dneva, ko so izpolnjeni pogoji za priznanje dodatka za pomoč in postrežbo. Torej od dneva, ko je pri upokojencu ali zavarovancu podano oziroma ugotovljeno stanje bodisi po prvem ali drugem odstavku 101. člena ZPIZ-2, to je od dneva, ko je ugotovljena potreba za opravljanje večine ali vseh osnovnih življenjskih potreb. Če pa gre za ugotovitev spremembe (kot v konkretnem primeru, ker je bila tožnica že uživalka dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb) gre upravičencu pravica do višjega dodatka od naslednjega dne po nastali oziroma ugotovljeni spremembi. Če pa je ugotovljeno, da upokojenec ali zavarovanec izpolnjuje pogoje za priznanje dodatka za pomoč in postrežbo še pred vloženo zahtevo, se mu dodatek za pomoč in postrežbo izplača največ od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve in že za 6 mesecev nazaj.
ZGD-1 člen 52, 52/1, 512, 512/1, 513. ZNP-1 člen 40, 40/1, 42.
pravica do informiranosti družbenika - predlog predlagatelja za posredovanje informacij - stroški nepravdnega postopka - družba z omejeno odgovornostjo (d. o. o.) - določnost predloga v nepravdnem postopku - zavrnitev zahteve za posredovanje podatkov
Pravica družbenika do informacij in vpogleda, ki jo ureja 512. člen ZGD-1, je samostojna družbenikova individualna članska pravica, ki mu pripada na podlagi imetništva poslovnega deleža v določeni družbi. Ta pravica obenem služi učinkovitemu izvrševanju družbenikovih preostalih članskih in tudi premoženjskih pravic v družbi, kar brez ustreznih informacij največkrat sploh ni mogoče. Zahteva družbenika se lahko zato v skladu s prvim odstavkom 512. člena ZGD-1 nanaša na katerekoli zadeve družbe. Obravnavana pravica je torej obsežna in tako zadeva tudi obligacijska razmerja nasprotnega udeleženca z drugimi osebami.
Res je, da predlagatelj v predlogu ni opredelil posameznih dokumentov, ki jih zahteva, vendar pa njegov predlog (in posledično izpodbijani del sklepa) zaradi tega še ni nedoločen in neizvršljiv. Predlagatelj je namreč v svojem predlogu ustrezno konkretiziral vrsto zadev, na katere se nanaša njegova zahteva, kot tudi označil način izpolnitve. Prav tako je opredelil časovno obdobje, na katerega se zahtevana dokumentacija nanaša. Bolj konkretizirane zahteve predlagatelj tudi po oceni pritožbenega sodišča ni mogel podati, saj za razliko od nasprotnega udeleženca, ne more vedeti natančno katera dokumentacija s posameznega področja je relevantna za to obdobje.
Družba, ki jo veže načelo vestnega in zanesljivega poročanja, lahko zavrne informacijsko zahtevo le, če zahtevane informacije oziroma dokumentacije nima in si je tudi ne more priskrbeti. Tega, da si zahtevanih dokumentov, ki jih v njegovem arhivu naj ne bi bilo, nasprotni udeleženec ne bi mogel priskrbeti, pa ta ne trdi.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - nezakonita odpoved - pravnomočna sodba - konkurenčna klavzula - denarno nadomestilo za spoštovanje konkurenčne klavzule - individualna pogodba o zaposlitvi - direktor - razrešitev s funkcije - nadomestilo plače za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja
Izplačila denarnega nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule in izplačila nadomestila plače v primeru ugotovitve nezakonitega prenehanja oziroma odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni mogoče mešati. Gre za različni podlagi izplačil - eno ne izključuje drugega. Delavec od delodajalca v času delovnega razmerja sicer ne more uveljavljati istočasno izplačevanja plače in nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule, vendar se klavzula ne nanaša na ta čas. Naknadno vzpostavljeno delovno razmerje s sodno odločbo ne spremeni in ne more spremeniti dejstva, da je nastopil primer, ki sta ga stranki s pogodbeno prepovedjo konkurenčne dejavnosti predvideli in prav za takšen primer opredelili medsebojne pravice in obveznosti. Zato je tožnik lahko upravičen do nadomestila plače zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja in do nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule (ker je spoštoval konkurenčni dogovor).
Ker po 83. členu ZS v času sodnih počitnic od 15. julija do 15. avgusta procesni roki ne tečejo, če pa je sodno pisanje v tem času vročeno, začnejo teči prvi naslednji dan, ko se iztečejo sodne počitnice, to je 16. 8., je v konkretnem primeru 30-dnevni rok za vložitev pritožbe začel teči 16. 8. 2019 in se iztekel 14. 9. 2019 oz. 16. 9. 2019, ker je bila 14. 9. 2019 sobota, ko se pri sodišču ne dela. Zato je dne 18. 9. 2019 vložena pritožba, vložena po preteku 30-dnevnega pritožbenega roka.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - ZDRAVSTVENA DEJAVNOST
VSK00031638
ZZVZZ-UPB3 člen 63, 63/2, 64, 65, 65/2, 68.. OZ-UPB1 člen 239.
izvajanje zdravstvene dejavnosti - odškodnina zaradi kršitve pogodbenih obveznosti
Iz tega izhaja, da je o spornem vprašanju dokončno in neodvisno odločila Vlada, za sprejem te odločitve (že glede na položaj Vlade Republike Slovenije o naši ureditvi) pa Zavodu ni mogoče pripisati nobene soodgovornosti. Zato ni mogoče slediti očitku, da odločitev Vlade ni prekinila vzročne zveze med ravnanjem tožene stranke in nastalimi posledicami.
Po sodni in ustavno sodni praksi se lahko s posebnim izrednim pravnim sredstvom iz 183. člena ZPIZ-2 odpravijo napake, do katerih je prišlo v postopku upokojevanja, ki lahko izvirajo iz neupoštevanja določenih prejemkov v pokojninsko osnovo. Vendar po preteku 10 let od vročitve odločbe zavarovancu, dokončne odločbe v nepravi obnovi več ni dopustno spreminjati niti razveljavljati.
sodba na podlagi pripoznave - pravilna vročitev tožbe - pasivna procesna legitimacija
Zaključek prvega sodišča, da je bila tožba pravilno vročena, je ob pritožbeno zatrjevanem dejstvu, da je toženec umrl že pred vložitvijo tožbe, preuranjen. Zato je podana kršitev iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
predlog za oprostitev plačila sodne takse - zavrženje predloga
Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo toženkino pritožbo zoper sklep o zavrženju predloga za oprostitev plačila sodne takse. Toženkin predlog za oprostitev plačila sodnih taks je kljub dopolnitvi, na katero jo je pozvalo (in v pozivu konkretno navedlo, s katerimi podatki in izjavami naj predlog dopolni), nepopoln, saj ni vseboval vseh podatkov o premoženju stranke, ki obsegajo podatke o stvareh v njeni lasti, njenih terjatvah in drugih premoženjskih pravicah ter o stanju na transakcijskih računih stranke in prilivih nanje v zadnjih treh mesecih. Da se ti podatki upoštevajo pri ugotavljanju premoženjskega, finančnega in likvidnostnega stanja stranke, ki podaja predlog za oprostitev plačila sodne takse in je pravna oseba, kot toženka, izhaja iz prvega odstavka 12.b člena ZST-1.
ZDR-1 člen 162, 162/4.. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 7, 7/1.
neizrabljen letni dopust - bolniški stalež - referenčno obdobje
Določbo četrtega odstavka 162. člena ZDR-1 je treba razlagati tako, da ta določba ne vključuje tudi položaja, v katerem delavec pred potekom obdobja za prenos ni imel dejanske možnosti izvršitve te pravice. Če torej delavec dejansko ni imel možnosti izrabe letnega dopusta tudi do poteka obdobja za prenos, tega lahko še vedno izrabi. Pri tem pa pravica do izrabe letnega dopusta ni neomejena, saj jo je, kot pojasnjeno, tudi SEU, razen izjemoma, omejilo na obdobje 15 mesecev za prenos (prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS št. VIII Ips 42/2019 z dne 14. 1. 2020).
krivdno povzročeni stroški - krivdni stroški - odločba o glavni stvari - razveljavitev po uradni dolžnosti - sklep o stroških - nepristojen organ - funkcionalna pristojnost sodišča
O krivdnih stroških, ki jih je dolžan povrniti obtoženec, odloči sodišče v odločbi o glavni stvari.
ZDR-1 člen 126, 126/2.. ZDR člen 8.. Kolektivna pogodba za cestni potniški promet Slovenije (2009) člen 17, 40, 40/3, 40/3-2.. Kolektivna pogodba za cestni potniški promet Slovenije (2012) člen 5.. Kolektivna pogodba za cestni potniški promet Slovenije za leto 2014 (2014) člen 2, 3.
nadurno delo - voznik avtobusa - deljen delovni čas - mobilni delavci - kolektivna pogodba - delovni čas - prekinitev dela
Sodišče prve stopnje je zmotno oziroma najmanj preuranjeno odločilo, da je tožnik prejel plačano vse, kar mu pripada. To, da je toženka tožniku opravljeno delo obračunala in plačala na način, da je vrednotila vožnje in (pavšalno) določena druga dela (priprava avtobusa, sprevodniška opravila), vmesni čas od začetka do konca opravljanja dela pa je štela kot prekinitev dela oziroma deljen čas (pri čemer je odštela 30 minut za odmor med delom), je lahko v skladu z internimi akti, kot jih je sprejela (konkretno Pravilnikom o deljenem delovnem času), ne pomeni pa, da tožnik do dodatnega plačila oziroma plačila za delo, ki ga je opravil v času prekinitve delovnega časa (če mu je npr. čiščenje vozila ali točenje goriva vzelo več časa), ne bi bil upravičen. Sodišče prve stopnje v tem delu dejanskega stanja sploh ni ugotavljalo. Tako ni ugotavljalo, kot utemeljeno opozarja tožnik v pritožbi, ali je tožnik res opravil le toliko dela, kot izhaja iz predloženih listin, ali pa je bilo dela več, kot tudi ni ugotavljalo, ali je v času, ki ga je toženka vrednotila kot deljen delovni čas, res imel prekinitev dela, ki je trajala več kot eno uro, in ali je s tem časom res lahko prosto razpolagal.
Opis kaznivega dejanja ne vsebuje opisa grdega ravnanja, ki bi bilo realizirano z navedbo konkretne posledice pri oškodovancu, saj se ne navaja, da je zaradi zamaha proti glavi oškodovanca z lesenim kolom oziroma palico dolžine približno 1 m bila kakorkoli prizadeta telesna integriteta oškodovanca. Slednje pa je potrebno, da se dejanje lahko pravno opredeli po drugem odstavku 135. člena KZ-1. Pravilen je torej zaključek sodišča prve stopnje, da opis dejanja daje podlago le za presojo, ali je obdolženi storil kaznivo dejanje po prvem odstavku 135. člena KZ-1. V posledici navedenega je sodišče prve stopnje pravilno presojalo, ali je obdolžencu očitano kaznivo dejanje dokazano v njegovi temeljni obliki, to je po prvem odstavku 135. člena KZ-1. Pri tem je na podlagi pravilne presoje zagovora obdolženca in izvedenih dokazov prišlo do zaključka, da obstaja utemeljen dvom, da je obdolženi storil to kaznivo dejanje.
Iz podanih ugotovitev izvedenskega mnenja ne izhaja, da bi prišlo pri tožniku do popolne izgube delazmožnosti oziroma da bi bilo podano stanje, kot je določeno v 1. alineji drugega odstavka 63. člena ZPIZ-2. Zato njegov tožbeni zahtevek iz tega naslova ni utemeljen.