ZDR-1 člen 16, 16/2, 16/3, 17, 17/3, 49, 49/2, 49/3.. OZ člen 49, 49/1, 50, 86, 86/1, 94.. ZPP člen 154, 154/2.
pogodba o zaposlitvi - izročitev pisne pogodbe - plačilo razlike plače - ničnost - sprememba ali sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi zaradi spremenjenih okoliščin - odločitev o pravdnih stroških
Tretji odstavek 17. člena ZDR-1, določa, da lahko delavec, če mu ni izročena pisna pogodba o zaposlitvi, kadarkoli v času trajanja delovnega razmerja zahteva njeno izročitev od delodajalca in sodno varstvo. Takšna določba ne daje podlage za zahtevek za sklenitev (nove ustrezne) pogodbe o zaposlitvi, ampak le za izročitev pogodbe o zaposlitvi, ki je bila med strankama delovnega razmerja sklenjena, pa delavec z njenim izvodom ne razpolaga. Skladno s sprejetimi stališči v sodni praksi ima delavec izstavitev pogodbe o zaposlitvi na podlagi 17. člena ZDR-1 pravico zahtevati (tudi), če pisna pogodba o zaposlitvi ni sklenjena in se opravlja delo brez nje, ne pa v primeru, ko je pisna pogodba o zaposlitvi sklenjena, dejansko pa delavec opravlja drugo delo.
Za tožnico, ki uveljavlja sodno varstvo za plačilo po dejanskem delu in zatrjuje, da opravlja delo višje vrednotenega delovnega mesta (tega toženka niti ni prerekala), ni podana pravna podlaga za zahtevek za izročitev ustrezne pogodbe o zaposlitvi. Tožba s takšnim zahtevkom je nesklepčna in je sodišče prve stopnje zahtevek pravilno zavrnilo.
Prvi odstavek 86. člena OZ določa, da je nična pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom. Prisilni predpis ni določba 49. člena ZDR-1 v smislu, da bi se za novo pogodbo o zaposlitvi, ki je sklenjena med delavcem in delodajalcem, če ni spremenjenih okoliščin, štelo, da je nična.
Pritožnik izpostavlja, da je bil skladno z najemno pogodbo za najem priklopnega vozila zavezan pokriti vse stroške v zvezi z najetim vozilom, torej je škoda nastala neposredno pritožniku kot najemniku in ne najemodajalcu ter zato za uveljavljanje terjatve zoper delavca iz naslova stroškov popravila velja 5 letni zastaralni rok. Takšen zaključek pritožnika je napačen, saj je, gledano z razmerja med delavcem in delodajalcem (ki je edini relevanten za obravnavani spor), škoda nastala tretji osebi, to je lastniku priklopnega vozila (najemodajalcu), in je torej potrebno za rešitev predmetnega spora uporabiti 147. člen OZ.
zavrženje tožbe - procesna predpostavka - socialni spor
V 63. členu ZDSS- je določeno, da kadar se o pravici, obveznosti ali pravni koristi iz sistema socialne varnosti v skladu z zakonom odloča z upravnim aktom, je socialni spor dopusten, če tožeča stranka uveljavlja, da je prizadeta v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi dokončnega upravnega akta ali zaradi tega, ker upravni akt ni bil izdan in ni vročen v zakonitem roku.
Glede na citirano določbo je tožba v socialnem sporu torej dopustna, če je tožniku z dokončnim upravnim aktom kršena njegova pravica ali pravna korist. Predhodno izpeljan upravni postopek in dokončnost je procesna predpostavka, ki mora biti izpolnjena, da je tožba sploh dopustna. Razen tega pa mora zaradi takšnega dokončnega upravnega akta, biti stranka tudi prizadeta v svojih pravicah in pravnih koristih.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00040759
KZ-1 člen 160, 160/1, 160/3, 168, 168/2. ZKP člen 146, 146/1, 372, 372-1. ZIntPK člen 23, 23/1.
naznanitev kaznivega dejanja - kazenska ovadba - korupcija - Komisija za preprečevanje korupcije (KPK) - žaljiva obdolžitev - obstoj kaznivega dejanja - kršitev kazenskega zakona
S tem, ko je obdolženka na Komisijo za preprečevanje korupcije (KPK) podala prijavo, v kateri je naznanila koruptivna dejanja, ni storila kaznivega dejanja žaljive obdolžitve. Obdolženka prijave ni pošiljala nepristojnim osebam, temveč jo je posredovala na KPK, torej na organ, ki je pristojen za sprejem takšnih prijav in obravnavo koruptivnih ravnanj. Kazenski pregon obdolženke kot prijaviteljice zaradi kaznivega dejanja žaljive obdolžitve je v nasprotju z določbo prvega odstavka 23. člena ZIntPK, pa tudi z določbo prvega odstavka 146. člena ZKP, saj jo nedopustno omejuje v pravici, da prijavi koruptivno ravnanje oziroma naznani kaznivo dejanje.
procesna sposobnost - pravna oseba - zakoniti zastopnik - prokurist
Po presoji pritožbenega sodišča glede na zgoraj citirano materialnopravno podlago prokurist ni zgolj pooblaščenec gospodarske družbe v smislu 86. člena ZPP, temveč je narava prokure po 35. členu ZGD-1 bolj podobna pravni naravi zakonitega zastopnika, ki mora imeti za določena procesna dejanja v imenu gospodarske družbe v postopku pred sodiščem, kjer gre za razpolaganje z nepremičninami, posebno dovoljenje (prvi odstavek 79. člena ZPP), in sicer dovoljenje zakonitega zastopnika gospodarske družbe.
Iz zapisnika o prvem naroku za glavno obravnavo izhaja, da je I. H. za drugega toženca pristopil kot njegov zakoniti zastopnik. Sodišče prve stopnje pa je v točki 12 obrazložitve izpodbijane sodbe pojasnilo, da je direktorica drugega toženca M. M. H. v dopisu z dne 22. 3. 2017 (v 8 dnevnem roku, dodeljenem s sklepom z dne 14. 3. 2017) in v lastni izpovedbi, ko je bila na naroku 2. 7. 2019 zaslišana kot stranka, odobrila pravdna dejanja, ki jih je za drugega toženca kot njegov prokurist opravil I. H., ki je bil v času tega naroka že zakoniti zastopnik drugega toženca.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - začetek stečajnega postopka - stečaj delodajalca - prenos terjatev - zagotavljanje dela delavcev drugemu delodajalcu - napotitev na delo
Tožnik in družba A. d. o. o. (sedaj v stečaju) sta bila v delovnem razmerju na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi, družba A. d. o. o. in toženka pa sta bili v civilnem razmerju na podlagi sklenjene pogodbe o zagotavljanju dela delavcev uporabniku, ki je predstavljala dogovor o napotitvi tožnika. Tožnik in tožena stranka - uporabnik tako nista bila v delovnem razmerju. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je institut subsidiarne odgovornosti delodajalca uporabnika predviden za situacije, ko se delodajalec, ki delavca napoti k delodajalcu uporabniku, na takšen ali drugačen način želi izogniti plačilu svoje obveznosti iz delovnega razmerja. Določilo šestega odstavka 62. člena ZDR-1 se namreč ne nanaša na vse terjatve iz delovnega razmerja, temveč le na izplačilo plač in drugih prejemkov iz delovnega razmerja za obdobje napotitve delavca pri uporabniku - toženi stranki. Terjatve, katerih plačilo tožnik uveljavlja s predmetno tožbo (razen stroškov pravdnega postopka z delodajalcem), izhajajo iz tožnikovega delovnega razmerja z družbo A. d. o. o., ne izvirajo iz napotitve tožnika k toženi stranki in ne predstavljajo plačila plač oziroma drugih prejemkov iz delovnega razmerja za obdobje, ko je tožnik opravljal delo pri toženi stranki - uporabniku.
Ne drži, da ustna pogodba glede nepremičnin ne more konvalidirati. Sodna praksa se je že večkrat postavila na stališče, da tudi pri ustnih darilnih pogodbah za nepremičnine velja teorija realizacije. Določbe prvega odstavka 538. člena OZ, da mora biti darilna pogodba sklenjena v pisni obliki, če darovalec podarjeno stvar ali pravico ni takoj prenesel na obdarjenca tako, da ta lahko z njo prosto razpolaga, ni mogoče razlagati na način, za katerega se zavzema pritožnik. Če bi bil namen zakona, da je možnost razpolaganja enaka razpolagalni sposobnosti, bi moral izrecno izključiti možnost ustnih darilnih pogodb za nepremičnine.
zavrženje tožbe - procesna predpostavka - socialni spor
V 63. členu ZDSS-1 je določeno, da kadar se o pravici, obveznosti ali pravni koristi iz sistema socialne varnosti v skladu z zakonom odloča z upravnim aktom, je socialni spor dopusten, če tožeča stranka uveljavlja, da je prizadeta v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi dokončnega upravnega akta ali zaradi tega, ker upravni akt ni bil izdan in ji vročen v zakonitem roku.
Glede na citirano določbo je tožba v socialnem sporu dopustna, če je tožniku z dokončnim upravnim aktom kršena njegova pravica ali pravna korist. Predhodno izpeljan upravni postopek in dokončnost je procesna predpostavka, ki mora biti izpolnjena, da je tožba sploh dopustna. Razen tega pa mora zaradi takšnega dokončnega upravnega akta, biti stranka tudi prizadeta v svojih pravicah in pravnih koristih.
ZDR-1 člen 87, 87/2, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2.. KZ-1 člen 209, 209/1, 209/5, 240.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - elementi kaznivega dejanja - kaznivo dejanje poneverbe - pravica do zagovora
V skladu z drugim odstavkom 87. člena ZDR-1 je delodajalec v odpovedi dolžan navesti le dejanske razloge odpovedi, pravne opredelitve očitanega ravnanja pa ni dolžan navesti. Če jo navede, sodišče pri presoji nezakonitosti odpovedi nanjo ni vezano. Dejanske razloge odpovedi je zato v obravnavanem primeru treba presojati ne le s stališča, ali ima očitana kršitev vse znake kaznivega dejanja, temveč tudi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, torej ali je tožničino ravnanje možno opredeliti kot hujšo kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja, storjeno naklepoma ali iz hude malomarnosti.
Vrhovno sodišče RS je v zadevi št. VIII Ips 122/2013 že zavzelo stališče, da je treba vsebino pravice do zagovora delavca presojati in tehtati tudi ob upoštevanju pravice delodajalca, da iz razlogov in ob pogojih, ki so določeni v ZDR-1, delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi. Kljub temu da se delavec opravičeno ne odzove povabilu na zagovor, v nekaterih primerih od delodajalca ni ustrezno pričakovati, da zagovor preloži na kasnejši datum in delavcu omogoči zagovor kasneje. Zato bi v takšnih primerih lahko govorili tudi o obstoju okoliščin, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neopravičeno pričakovati, da delavcu omogoči kasnejši zagovor oziroma, da datum že določenega zagovora preloži. Pravica delavca, da se zagovarja o razlogih za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, je pomembna, ni pa absolutna. Če namreč obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor, potem odpoved brez predhodnega zagovora, kljub drugačnemu stališču pritožbe, ni nezakonita.
Očitano ravnanje (neupoštevanje toženčeve odredbe o omejitvi prokure in neupravičena odtujitev zneska 8.000,00 EUR) izpolnjuje elemente naklepne hujše kršitve delovnih obveznosti po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, obenem pa ima kršitev tudi znake kaznivih dejanj poneverbe po prvem in petem odstavku 209. člena KZ-1 ter zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po prvem odstavku 240. člena KZ-1. To pa pomeni, da je podan odpovedni razlog za izredno odpoved tudi po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
DRUŽINSKO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00037703
DZ člen 7, 7/4, 141, 141/1, 156, 157. ZNP-1 člen 101.
hitrost postopka zavarovanja - odločanje o stroških po prostem preudarku - ukrepi za varstvo koristi otroka - začasna odredba, izdana po uradni dolžnosti - začasna določitev stikov - izvajanje stikov - pravica do stikov otroka s starši - ogroženost otroka - začasni ukrep - zavarovanje koristi otrok - načelo najmilejšega ukrepa - načelo največje otrokove koristi - starševska skrb - omejitev stikov
Namen stikov je v tem, da se prepreči odtujitev otroka in da se v čim večji meri ohranijo odnosi, ki obstajajo med starši in otroki, ko živijo skupaj. Pri določanju stikov je zato treba izhajati iz spoznanja, da je po ločitvi staršev v največjo korist otroku čimbolj enakovredno preživeti čas z obema staršema. Če imata starša približno enakovredne in pozitivne starševske sposobnosti, je njuna enakovredna nadaljnja vključenost v vzgojo otroka v otrokovo korist.
Realnost, da se z omejitvijo obsega stikov vzpostavi življenjski položaj, ki lahko pripelje tudi do odtujitve otroka in kar bi bilo v nasprotju z namenom pravice do stikov, sodišče zavezuje k previdnosti in zadržanosti pri odločanju o takšni začasni odredbi. Sodišče mora pretehtati med koristmi in slabostmi, ki jih prinaša izdaja začasne odredbe ter koristmi in slabostmi, ki jih prinaša njena neizdaja.
Med bistvenimi načeli pri izdaji začasne odredbe sta načeli hitrosti postopka zavarovanja in čim hitrejše zaščite ogroženega položaja otroka. Ker predstavlja začasna odredba ukrep začasne narave, do vzpostavitve ureditve s končno odločbo, sodišče odločitev sprejme hitreje, po krajšem dokaznem postopku in ob prilagojeni oziroma „nepopolni“ dokazni oceni.
Pritožbeno sodišče se v celoti strinja s sodiščem prve stopnje, da nadrejena tožniku ni omogočala odnašanja pošte med delovnim časom in da je od njega zahtevala, da to delo opravi po zaključku delovnega časa. Prav tako se strinja z ugotovitvijo, da tožniku ni bil omogočen odmor med delovnim časom. S tem je tožena stranka kršila določbe ZDR-1 o delovnem času in sicer določbo 142. člena, po kateri je delovni čas efektivni delovni čas in čas odmora ter določbo prvega odstavka 143. člena, da delovni čas ne sme biti daljši od 40 ur na teden. Tožnik ni imel možnosti odmora med delom, prav tako pa je moral delo opravljati tudi po zaključku delovnega časa, za to opravljeno delo pa ni prejel plačila.
ZDR-1 člen 10, 22, 31, 31/1, 31/1-4, 56, 208, 208/1, 209.. ZDR člen 8, 20, 211.. ZJA člen 6.
mandat - transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas - pogodba o zaposlitvi za določen čas - javna agencija - kraj opravljanja dela - delo v tujini - veriženje pogodb
Glede na vsebino predloženih pogodb o zaposlitvi je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnica delo pri toženi stranki opravljala na podlagi pogodbe za opravljanje dela v tujini (208. in 209. člen ZDR-1), in sicer za čas trajanja mandata, ne pa na podlagi določb ZDR-1 o pogodbi o zaposlitvi za določen čas. Ker je bilo tožničino delo vezano na mandat, je vsakokratna pogodba o zaposlitvi z iztekom začasne napotitve (mandata) prenehala. Zgolj zato, ker je tožnica po sklenjenih pogodbah o zaposlitvi opravljala delo vodje predstavništva v tujini v skupnem trajanju 12 let, ni mogoče šteti, da je bila med strankama sklenjena pogodba za nedoločen čas za opravljanje dela v tujini.
Z določbama 208. in 209. člena ZDR-1 je bila v naš pravni red prenesena Direktiva 96/71/ES, ki ne določa časa trajanja začasne napotitve na delo v tujino niti ne prepoveduje njihovega veriženja.
kaznivo dejanje umora - kaznivo dejanje uboja - kaznivo dejanje povzročitve splošne nevarnosti - nizkotni nagibi - umor iz brezobzirnega maščevanja - ljubosumje - direktni (obarvan) naklep - sprememba opisa kaznivega dejanja iz obtožbe - priznanje krivde - prepoved reformatio in peius - pravica do učinkovite obrambe - rok za pripravo obrambe - načelo neposrednosti - načelo akuzatornosti - kazen zapora - pravilna odmera kazni zapora - obteževalne in olajševalne okoliščine - sprememba odločbe o kazenski sankciji na drugi stopnji - znižanje kazni
Poseg sodišča prve stopnje v obtožbo je posledica ugotovitve sodišča prve stopnje, da brezobzirno maščevanje (maščevanje in brezobzirnost morata biti podana kumulativno), ki ga zakonodajalec kot nagib, kataloško naveden v 4. točki 116. člena KZ-1 šteje za nizkoten nagib, v obtožbi kot normativni zakonski znak ni niti opredeljen (točka 48 izpodbijane sodbe), na podlagi dejanskih ugotovitev glede nagibov, iz katerih je obtoženec storil kaznivo dejanje, pa je opisano ravnanje v obtožbi presodilo kot ravnanje, na osnovi katerega je bilo kaznivo dejanje umora storjeno iz posebej zavržnih nagibov, ki jih zakonodajalec opredeljuje kot druge nizkotne nagibe, ki so strukturirani vrednostno podobno tem, ki so kataloško navedeni v 4. točki prvega odstavka 116. člena KZ-1, med katere se poleg ljubosumja uvršča tudi maščevanje.
Zato sodišče prve stopnje s tem, ko je na glavni obravnavi dne 17. 10. 2019 iz opisa kaznivega dejanja izločilo očitek maščevanja "iz brezobzirnosti" (in v nebistvenem delu še besedo "pri Alahu"), ni kršilo objektivne identitete med obtožbo in sodbo (354. člen ZKP).
Prepoved reformatio in peius ne velja v ponovljenem postopku, če je bilo ugodeno samo pritožbi, vloženi v korist obtoženca, o pritožbi, vloženi v škodo obtoženca, pa sploh ni bilo odločeno, ker je zaradi razveljavitve sodbe postalo odločanje o tej pritožbi brezpredmetno.
Navedba abstraktnih zakonskih znakov kaznivega dejanja ni nujna sestavina opisa vsakega kaznivega dejanja, morajo pa biti v konkretnem delu navedena dejstva in okoliščine, ki te zakonske znake kaznivega dejanja opisujejo. Res je v abstraktnem delu izostal zapis, da je obtoženec oškodovancu vzel življenje iz nizkotnih nagibov, vendar je ta vrednostni zakonski znak po vsebini opisan.
Maščevanje in odvzem življenja zato, ker naj bi M. imel intimno razmerje z bivšo ženo obtoženca, zaradi česar se je slednji odločil, da ga bo ubil, kar je tudi storil in na ta način tudi uresničil grožnjo iz preteklosti, je v obravnavanem primeru pomenilo tisto komponento obtoženčevega naklepa, ki je naklep naredil obarvan v smeri posebne zavržnosti in s tem ločil kaznivo dejanje umora od kaznivega dejanja uboja.
Že očitek objektivnih dejstev v izreku pod točko II. prvostopenjske sodbe, ko je obtoženec s streli iz dveh pištol lahko telesno poškodoval voznika avtomobila, v katerem se je prevažal pokojni oškodovanec in ogrožal varnost potnika na zadnjem sedežu avtomobila, s tem, ko je streljal v času, ko je bil na tem kraju zelo gost promet in se je na pločnikih nahajalo več ljudi, pri čemer je naboj zadel nasproti vozeči avtomobil, katerega voznica je na zadnjem sedežu prevažala svojega otroka, zadošča za zanesljivo sklepanje o obstoju subjektivnega elementa obtožencu očitanega kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti.
V 63. členu ZDSS-1 je določeno, da kadar se o pravici, obveznosti ali pravni koristi iz sistema socialne varnosti v skladu z zakonom odloča z upravnim aktom, je socialni spor dopusten, če tožeča stranka uveljavlja, da je prizadeta v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi dokončnega upravnega akta ali zaradi tega, ker upravni akt ni bil izdan in ji vročen v zakonitem roku.
Glede na citirano določbo je tožba v socialnem sporu dopustna, če je tožniku z dokončnim upravnim aktom kršena njegova pravica ali pravna korist. Predhodno izpeljan upravni postopek in dokončnost je procesna predpostavka, ki mora biti izpolnjena, da je tožba sploh dopustna. Razen tega pa mora zaradi takšnega dokončnega upravnega akta, biti stranka tudi prizadeta v svojih pravicah in pravnih koristih.
ZDR-1 člen 54, 89, 89/1, 89/1-5, 125, 125/1.. KPdg člen 28, 28/1.. OZ člen 17, 17/2.
odpoved pogodbe o zaposlitvi - neuspešno opravljeno poskusno delo
Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbi 125. člena ZDR-1, ki v prvem odstavku določa, da se delavec in delodajalec lahko v pogodbi o zaposlitvi dogovorita o poskusnem delu, in 28. člena Kolektivne pogodbe med delavci in družbami drobnega gospodarstva (KPdg), ki v prvem odstavku določa, da delavec in delodajalec, ki se v pogodbi o zaposlitvi dogovorita o poskusnem delu, opredelita tudi njegovo trajanje in način spremljanja. Ob ugotovitvi, da se tožnik in toženka v pogodbi o zaposlitvi nista dogovorila o poskusnem delu (ter o njegovem trajanju in načina spremljanja), je nadalje pravilno presodilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, podana iz razloga po 5. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1 zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela, nezakonita, saj se ob izostanku pogodbene določbe o poskusnem delu šteje, da to med pravdnima strankama ni bilo dogovorjeno.
ZUPJS člen 2, 12, 12/1, 12/1-1.. ZDoh-2-UPB7 člen 92, 93, 95, 96, 97.. ZFPPIPP-UPB8 člen 226, 381, 381/1, 382, 388.. ZŠtip-1 člen 15.. ZSDP-1 člen 70.. URS člen 50, 50/1.
otroški dodatek - državna štipendija - dohodek - uveljavljanje pravic iz javnih sredstev - osebni stečaj
Po stališču pritožbenega sodišča dobička, doseženega z odsvojitvijo nepremičnine, četudi ni oproščen plačila dohodnine, pri ugotavljanju dohodka za ugotavljanje materialnega položaja upravičenca oziroma družine pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev ni mogoče upoštevati, če je upravičenec ali družinski član v osebnem stečaju. Upoštevanja oziroma neupoštevanja dohodka, ki se sicer skladno z 12. členom ZUPJS upošteva med dohodke za ugotavljanje materialnega položaja, če je upravičenec ali družinski član v osebnem stečaju, ZUPJS ne ureja. ZUPJS dobička, doseženega z odsvojitvijo nepremičnine v postopku osebnega stečaja, izrecno ne izključuje iz upoštevanja dohodka, vendar ne določa niti, da bi se obravnavani dobiček upošteval tudi v primeru osebnega stečaja. Pomeni, da je upoštevanje dohodka za ugotavljanje materialnega položaja pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev v primeru osebnega stečaja upravičenca ali družinskega člana povsem podnormirano. Pri razlagi in uporabi 12. člena ZUPJS je zato potrebno upoštevati namen te določbe, pa tudi njegovo vključenost ter povezanost z drugimi sestavinami celotnega pravnega sistema. Torej samim institutom osebnega stečaja, njegovim namenom ter tudi namenom obravnavanih pravic iz javnih sredstev.
Po stališču pritožbenega sodišča bi bilo upoštevanje dohodka, s katerim upravičenec oziroma družinski član zaradi osebnega stečaja ne more razpolagati, v nasprotju z namenom 12. člena ZUPJS, ureditvijo in namenom osebnega stečaja ter tudi z namenom obravnavanih pravic iz javnih sredstev.
Stališče, da se dobiček od prodaje nepremičnin v osebnem stečaju šteje v dohodek družine za ugotovitev materialnega položaja družine za upravičenost do otroškega dodatka in državne štipendije, čeprav gre za sredstva, s katerimi zaradi osebnega stečaja ni mogoče razpolagati, je zmotno.
ZPP člen 80, 206, 206/1, 206/1-3.. ZDSS-1 člen 19.
odvzem poslovne sposobnosti - pogoji za prekinitev postopka
V obravnavanem primeru gre za stanje pričetega postopka za delni odvzem poslovne sposobnosti, vodenim na okrajnem sodišču. Podan je procesni dejanski stan iz 3. točke 1. odstavka 206. člena ZPP, ki sodišče eksplicitno zavezuje k prekinitvi postopka, če se je začel postopek za popoln ali delni odvzem poslovne sposobnosti stranki. Navedena določba ZPP je uporabljiva tudi v sodno socialnih sporih.
Tožnik ima pravni interes, da od tožene stranke uveljavlja plačilo neplačanih prispevkov za socialno varnost. Glede na to, da so bili v obravnavanem primeru tožniku prispevki iz bruto plače obračunani in so zapadli v plačilo ter so določeni po višini (po podatkih iz evidenc FURS), ni ovir za odločanje sodišča o delodajalčevi obveznosti. Enako stališče je pritožbeno sodišče že zavzelo v zadevah opr. št. Pdp 508/2018 in Pdp 781/2018. V teh zadevah je pritožbeno sodišče poudarilo, da je v našem plačnem sistemu uveden sistem bruto plače in da plačilo za delo ne predstavlja le neto plače ter da oženje pristojnosti delovnega sodišča izključno na odločanje o delavčevi pravici do neto plače ni ustrezno. Delavec ima namreč pravico do bruto plače (po določbah 126. do 129. člena ZDR-1), katere del so davki in prispevki, ki jih je delodajalec dolžan plačevati za delavca v skladu s predpisi. Delavcu ni mogoče odreči sodnega varstva za terjatve iz naslova neizplačane bruto plače, do katere je upravičen po pogodbi o zaposlitvi.
Izpodbijani sklep je zakonit tudi glede na drugostopenjsko upravno odločbo, saj je z njo odpravljen prvostopenjski sklep o zavrženju vloge in zadeva vrnjena območni enoti zavoda v ponovni postopek in odločanje. Takšna odločitev pomeni, da v predsodnem postopku o sorazmernem delu starostne pokojnine po vsebini še ni bilo odločano. Z odločbo tožnik ni bil, niti mogel biti prizadet v pravicah in pravnih koristih v smislu 63. člena ZDSS-1, kar tudi narekuje zavrženje tožbe glede na 75. člen ZDSS-1, saj za njeno vsebinsko reševanje ni procesne predpostavke.
DRUŽINSKO PRAVO - MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO
VSL00035025
ZMZPP člen 2, 2/1. URS člen 54. Konvencija ZN o otrokovih pravicah člen 16. DZ člen 156, 157, 174, 175. ZNP-1 člen 98, 98/1.
ukrepi za varstvo koristi otroka - namestitev otroka v zavod - omejitev starševske skrbi - odvzem otroka staršem - ogroženost otroka - soglasje staršev - mnenje Centra za socialno delo (CSD) - načelo najmilejšega ukrepa - začasna odredba v postopku dodelitve otroka - kolizijski skrbnik - uporaba slovenskega prava
Ukrep namestitve otroka v zavod sodišče izreče zaradi otrokovih psihosocialnih težav v odraščanju. Te težave se lahko kažejo kot vedenjske, čustvene, učne ali druge. ZD v 175. členu ureja namestitev otrok v zavod, pri čemer ne določa, da sodišče otroka odvzame in ga nato namesti v zavod. To pomeni, da lahko pride po tej določbi do namestitve otroka v zavod le s soglasjem staršev. Gre za edini ukrep po DZ, ki je mogoč le s soglasjem staršev.
Ukrep odvzema otroka staršem in njegovo namestitev v zavod ureja 174. člen DZ in spada med hujše ukrepe za varstvo otrokove koristi. Sodišče ga izreče le takrat, ko je otrok v družini tako ogrožen, da ga je treba iz družinskega okolja umakniti.
Po določilu prvega odstavka 98. člena ZNP-1 pridobi sodišče glede koristi otroka mnenje CSD, kadar CSD ni predlagatelj postopka za varstvo koristi otroka.