Pritožnik izpostavlja, da je bil skladno z najemno pogodbo za najem priklopnega vozila zavezan pokriti vse stroške v zvezi z najetim vozilom, torej je škoda nastala neposredno pritožniku kot najemniku in ne najemodajalcu ter zato za uveljavljanje terjatve zoper delavca iz naslova stroškov popravila velja 5 letni zastaralni rok. Takšen zaključek pritožnika je napačen, saj je, gledano z razmerja med delavcem in delodajalcem (ki je edini relevanten za obravnavani spor), škoda nastala tretji osebi, to je lastniku priklopnega vozila (najemodajalcu), in je torej potrebno za rešitev predmetnega spora uporabiti 147. člen OZ.
Po 11. členu ZPIZ-2 se pravice iz obveznega zavarovanja uveljavljajo po ZUP, če ni v ZPIZ-2 drugače določeno. V 4. točki prvega odstavka 129. člena ZUP določa, da pristojni organ zahtevo stranke zavrže, če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo. Takšno procesno stanje je podano tudi v predmetni zadevi, saj je bilo o tožničini odmeri starostne pokojnine že pravnomočno odločeno. Pravnomočna odločitev o isti stvari pa je za razrešitev sporne zadeve, bistvenega pomena.
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik nesporno opravljal vsakodnevno delo za toženo stranko v procesu, ki je bil organiziran s strani tožene stranke, delo pa opravljal osebno in za plačilo ter po navodilih in pod nadzorom prokurista tožene stranke. Glede na navedeno je pravilno zaključilo, da je bil tožnik v spornem času v delovnem razmerju pri toženi stranki, na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Podjemna pogodba, sklenjena med istima strankama, na veljavnost pogodbe o zaposlitvi ni vplivala. ZDR-1 v 18. členu določa, da se v primeru spora o obstoju delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem domneva, da delovno razmerje obstaja, če obstajajo elementi delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je elemente delovnega razmerja pravilno ugotovilo.
ZDR-1 člen 37, 110, 110/1, 110/1-1.. ZPP člen 14.. KZ-1 člen 29, 29/3, 123, 123/1, 191, 191/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - elementi kaznivega dejanja - huda telesna poškodba - bistveno zmanjšana prištevnost - policist - identično dejansko stanje - obsodilna sodba - nasilje
V skladu s 14. členom ZPP je delovno sodišče v tem sporu vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca. Vezanost sodišča na pravnomočno kazensko obsodilno sodbo je podana takrat, ko se sodišče srečuje z identičnim dejanskim stanjem, na podlagi katerega je predhodno odločalo že kazensko sodišče. V obravnavanem primeru je kazensko sodišče presodilo, da je bil storilec (tožnik) v času storitve kaznivega dejanja kazensko odgovoren. Glede na ugotovitve v kazenski sodbi, da je bila pri tožniku zaradi akutne intoksikacije z alkoholom in hkratne senzitizacije na alkoholne učinke zmožnost razumeti pomen svojega dejanja in zmožnost imeti v oblasti svoje ravnanje bistveno zmanjšana ter na tej podlagi sprejetega zaključka, da njegova prištevnost v času storitve kaznivih dejanj ni bila izključena, ampak le bistveno zmanjšana, je podana tožnikova odgovornost za očitane kršitve, ki so predmet odpovedi.
Pravilno je stališče tožene stranke, da bi moralo sodišče odmeriti stroške postopka po uspehu. Sodišče prve stopnje je zaradi delno nepravilnega materialnopravnega stališča toženi stranki naložilo povrnitev vseh potrebnih tožnikovih stroškov. Tožnik je zaradi vložene tožbe dejansko dosegel 23 % izpolnitev zahtevka na podlagi delne pripoznave. S pripravljalno vlogo, s katero je vztrajal pri zahtevku 108,90 EUR, je v preostalem delu zahtevka tožbo umaknil. Toženka je ta znesek 108,90 EUR pripoznala šele v vlogi, s katero je soglašala z delnim umikom. Tako pri odločitvi o stroških postopka ni mogoče upoštevati določbe 158. člena ZPP, ampak določbo 154. člena ZPP in o stroških odločiti skladno z uspehom.
Ne drži, da ustna pogodba glede nepremičnin ne more konvalidirati. Sodna praksa se je že večkrat postavila na stališče, da tudi pri ustnih darilnih pogodbah za nepremičnine velja teorija realizacije. Določbe prvega odstavka 538. člena OZ, da mora biti darilna pogodba sklenjena v pisni obliki, če darovalec podarjeno stvar ali pravico ni takoj prenesel na obdarjenca tako, da ta lahko z njo prosto razpolaga, ni mogoče razlagati na način, za katerega se zavzema pritožnik. Če bi bil namen zakona, da je možnost razpolaganja enaka razpolagalni sposobnosti, bi moral izrecno izključiti možnost ustnih darilnih pogodb za nepremičnine.
ugotovitvena tožba - kršitev pravice do sodnega varstva - vmesni ugotovitveni zahtevek - pravni interes
Pravni interes, ki je procesna predpostavka za ugotovitveno tožbo, mora biti konkreten. Ne zadošča splošno sklicevanje na obveznosti, ki jih imajo izvajalci gospodarskih javnih služb po veljavnih predpisih (evropskih ali domačih). Tožeča stranka bi morala trditi, v čem je njena pravna korist širša od uveljavitve prvotno postavljenega dajatvenega zahtevka.
ZDR-1 člen 112, 112/1, 118, 118/1.. URS člen 15, 15/3, 76.
odpoved s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi - sindikalni zaupnik - posebno pravno varstvo pred odpovedjo - sindikalna svoboda - sodna razveza pogodbe o zaposlitvi
Prvi odstavek 112. člena ZDR-1 določa, da delodajalec ne sme odpovedati pogodbe o zaposlitvi imenovanemu ali voljenemu sindikalnemu zaupniku brez soglasja sindikata, če ravna v skladu z zakonom, kolektivno pogodbo in pogodbo o zaposlitvi, razen če v primeru poslovnega razloga odkloni ponujeno ustrezno zaposlitev pri delodajalcu ali če gre za odpoved pogodbe o zaposlitvi v postopku prenehanja delodajalca. Vrhovno sodišče RS je v sklepu opr. št. VIII Ips 151/2018 z dne 7. 5. 2019, izdanem v tej zadevi, navedeno določbo ZDR-1 razlagalo tako, da se zahteva po pridobitvi soglasja ob podaji odpovedi nanaša tudi na primer odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe, čeprav je ta ustrezna.
Ker je sindikalna svoboda omejena z ustavnimi pravicami drugih (tretji odstavek 15. člena URS), v konkretnem primeru gre za pravico delodajalca do sodnega varstva iz 23. člena URS, bi bile odločitve sindikata lahko podvržene tudi sodni presoji, če bi bile očitno nezakonite ali arbitrarne ter bi imele kot take za cilj zlorabo funkcije, ki jo sicer ima sindikat. Ker pa v konkretnem primeru iz trditev tožene stranke ne izhaja, da bi bile volitve tožnice izvedene na očitno nezakonit ali arbitraren način s ciljem zlorabe funkcije sindikata, se sodišče prve stopnje pravilno ni spuščalo v zatrjevane postopkovne napake v postopku volitev, ki same po sebi, tudi če bi bile ugotovljene, še ne omogočajo sklepa o zlorabi funkcije sindikata.
ZDR-1 člen 10, 22, 31, 31/1, 31/1-4, 56, 208, 208/1, 209.. ZDR člen 8, 20, 211.. ZJA člen 6.
mandat - transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas - pogodba o zaposlitvi za določen čas - javna agencija - kraj opravljanja dela - delo v tujini - veriženje pogodb
Glede na vsebino predloženih pogodb o zaposlitvi je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnica delo pri toženi stranki opravljala na podlagi pogodbe za opravljanje dela v tujini (208. in 209. člen ZDR-1), in sicer za čas trajanja mandata, ne pa na podlagi določb ZDR-1 o pogodbi o zaposlitvi za določen čas. Ker je bilo tožničino delo vezano na mandat, je vsakokratna pogodba o zaposlitvi z iztekom začasne napotitve (mandata) prenehala. Zgolj zato, ker je tožnica po sklenjenih pogodbah o zaposlitvi opravljala delo vodje predstavništva v tujini v skupnem trajanju 12 let, ni mogoče šteti, da je bila med strankama sklenjena pogodba za nedoločen čas za opravljanje dela v tujini.
Z določbama 208. in 209. člena ZDR-1 je bila v naš pravni red prenesena Direktiva 96/71/ES, ki ne določa časa trajanja začasne napotitve na delo v tujino niti ne prepoveduje njihovega veriženja.
odgovornost za solidnost gradnje - napaka v solidnosti gradbe - notifikacijska dolžnost - vzrok za napako - domneva vzročnosti - jamčevalni rok
Posebne predpostavke, ki morajo biti izkazane za podanost izvajalčeve odgovornosti za solidnost gradnje, so sledeče: da ima napaka gradbe lastnost, ki ustreza napaki v solidnosti gradnje; da je naročnik o njej obvestil izvajalca v šestih mesecih od takrat, ko je napako ugotovil (prvi odstavek 663. člena OZ); da je naročnik svoj zahtevek sodno uveljavil v roku enega leta od obvestila (notifikacije) izvajalca (drugi odstavek 663. člena 0Z); da se je napaka pokazala v desetih letih od izročitve in prevzema del (prvi odstavek 662. člena OZ) in da vzrok za napako v gradbi izvira iz sfere izvajalca. V zvezi s slednjo velja domneva, da vzrok izvira iz izvajalčeve sfere, izvajalec pa lahko to domnevo izpodbije, če dokaže, da vzrok ne izvira iz njegove sfere. S tem pa se tudi razbremeni odgovornosti, četudi bi naročnik sicer dokazal vse ostale predpostavke.
ZDR-1 člen 54, 89, 89/1, 89/1-5, 125, 125/1.. KPdg člen 28, 28/1.. OZ člen 17, 17/2.
odpoved pogodbe o zaposlitvi - neuspešno opravljeno poskusno delo
Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbi 125. člena ZDR-1, ki v prvem odstavku določa, da se delavec in delodajalec lahko v pogodbi o zaposlitvi dogovorita o poskusnem delu, in 28. člena Kolektivne pogodbe med delavci in družbami drobnega gospodarstva (KPdg), ki v prvem odstavku določa, da delavec in delodajalec, ki se v pogodbi o zaposlitvi dogovorita o poskusnem delu, opredelita tudi njegovo trajanje in način spremljanja. Ob ugotovitvi, da se tožnik in toženka v pogodbi o zaposlitvi nista dogovorila o poskusnem delu (ter o njegovem trajanju in načina spremljanja), je nadalje pravilno presodilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, podana iz razloga po 5. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1 zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela, nezakonita, saj se ob izostanku pogodbene določbe o poskusnem delu šteje, da to med pravdnima strankama ni bilo dogovorjeno.
ZUPJS člen 2, 12, 12/1, 12/1-1.. ZDoh-2-UPB7 člen 92, 93, 95, 96, 97.. ZFPPIPP-UPB8 člen 226, 381, 381/1, 382, 388.. ZŠtip-1 člen 15.. ZSDP-1 člen 70.. URS člen 50, 50/1.
otroški dodatek - državna štipendija - dohodek - uveljavljanje pravic iz javnih sredstev - osebni stečaj
Po stališču pritožbenega sodišča dobička, doseženega z odsvojitvijo nepremičnine, četudi ni oproščen plačila dohodnine, pri ugotavljanju dohodka za ugotavljanje materialnega položaja upravičenca oziroma družine pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev ni mogoče upoštevati, če je upravičenec ali družinski član v osebnem stečaju. Upoštevanja oziroma neupoštevanja dohodka, ki se sicer skladno z 12. členom ZUPJS upošteva med dohodke za ugotavljanje materialnega položaja, če je upravičenec ali družinski član v osebnem stečaju, ZUPJS ne ureja. ZUPJS dobička, doseženega z odsvojitvijo nepremičnine v postopku osebnega stečaja, izrecno ne izključuje iz upoštevanja dohodka, vendar ne določa niti, da bi se obravnavani dobiček upošteval tudi v primeru osebnega stečaja. Pomeni, da je upoštevanje dohodka za ugotavljanje materialnega položaja pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev v primeru osebnega stečaja upravičenca ali družinskega člana povsem podnormirano. Pri razlagi in uporabi 12. člena ZUPJS je zato potrebno upoštevati namen te določbe, pa tudi njegovo vključenost ter povezanost z drugimi sestavinami celotnega pravnega sistema. Torej samim institutom osebnega stečaja, njegovim namenom ter tudi namenom obravnavanih pravic iz javnih sredstev.
Po stališču pritožbenega sodišča bi bilo upoštevanje dohodka, s katerim upravičenec oziroma družinski član zaradi osebnega stečaja ne more razpolagati, v nasprotju z namenom 12. člena ZUPJS, ureditvijo in namenom osebnega stečaja ter tudi z namenom obravnavanih pravic iz javnih sredstev.
Stališče, da se dobiček od prodaje nepremičnin v osebnem stečaju šteje v dohodek družine za ugotovitev materialnega položaja družine za upravičenost do otroškega dodatka in državne štipendije, čeprav gre za sredstva, s katerimi zaradi osebnega stečaja ni mogoče razpolagati, je zmotno.
ZPP člen 80, 206, 206/1, 206/1-3.. ZDSS-1 člen 19.
odvzem poslovne sposobnosti - pogoji za prekinitev postopka
V obravnavanem primeru gre za stanje pričetega postopka za delni odvzem poslovne sposobnosti, vodenim na okrajnem sodišču. Podan je procesni dejanski stan iz 3. točke 1. odstavka 206. člena ZPP, ki sodišče eksplicitno zavezuje k prekinitvi postopka, če se je začel postopek za popoln ali delni odvzem poslovne sposobnosti stranki. Navedena določba ZPP je uporabljiva tudi v sodno socialnih sporih.
procesna sposobnost - pravna oseba - zakoniti zastopnik - prokurist
Po presoji pritožbenega sodišča glede na zgoraj citirano materialnopravno podlago prokurist ni zgolj pooblaščenec gospodarske družbe v smislu 86. člena ZPP, temveč je narava prokure po 35. členu ZGD-1 bolj podobna pravni naravi zakonitega zastopnika, ki mora imeti za določena procesna dejanja v imenu gospodarske družbe v postopku pred sodiščem, kjer gre za razpolaganje z nepremičninami, posebno dovoljenje (prvi odstavek 79. člena ZPP), in sicer dovoljenje zakonitega zastopnika gospodarske družbe.
Iz zapisnika o prvem naroku za glavno obravnavo izhaja, da je I. H. za drugega toženca pristopil kot njegov zakoniti zastopnik. Sodišče prve stopnje pa je v točki 12 obrazložitve izpodbijane sodbe pojasnilo, da je direktorica drugega toženca M. M. H. v dopisu z dne 22. 3. 2017 (v 8 dnevnem roku, dodeljenem s sklepom z dne 14. 3. 2017) in v lastni izpovedbi, ko je bila na naroku 2. 7. 2019 zaslišana kot stranka, odobrila pravdna dejanja, ki jih je za drugega toženca kot njegov prokurist opravil I. H., ki je bil v času tega naroka že zakoniti zastopnik drugega toženca.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - začetek stečajnega postopka - stečaj delodajalca - prenos terjatev - zagotavljanje dela delavcev drugemu delodajalcu - napotitev na delo
Tožnik in družba A. d. o. o. (sedaj v stečaju) sta bila v delovnem razmerju na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi, družba A. d. o. o. in toženka pa sta bili v civilnem razmerju na podlagi sklenjene pogodbe o zagotavljanju dela delavcev uporabniku, ki je predstavljala dogovor o napotitvi tožnika. Tožnik in tožena stranka - uporabnik tako nista bila v delovnem razmerju. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je institut subsidiarne odgovornosti delodajalca uporabnika predviden za situacije, ko se delodajalec, ki delavca napoti k delodajalcu uporabniku, na takšen ali drugačen način želi izogniti plačilu svoje obveznosti iz delovnega razmerja. Določilo šestega odstavka 62. člena ZDR-1 se namreč ne nanaša na vse terjatve iz delovnega razmerja, temveč le na izplačilo plač in drugih prejemkov iz delovnega razmerja za obdobje napotitve delavca pri uporabniku - toženi stranki. Terjatve, katerih plačilo tožnik uveljavlja s predmetno tožbo (razen stroškov pravdnega postopka z delodajalcem), izhajajo iz tožnikovega delovnega razmerja z družbo A. d. o. o., ne izvirajo iz napotitve tožnika k toženi stranki in ne predstavljajo plačila plač oziroma drugih prejemkov iz delovnega razmerja za obdobje, ko je tožnik opravljal delo pri toženi stranki - uporabniku.
Ni res, da je delodajalčeva pogodbena svoboda zgolj v tem, da ne izbere nobenega izmed prijavljenih kandidatov. Četudi 24. člen ZDR-1 določa, da ima delodajalec ob upoštevanju zakonskih prepovedi pravico do proste odločitve, s katerim kandidatom, ki izpolnjuje pogoje za opravljanje dela, bo sklenil pogodbo o zaposlitvi, pa kršitev te določbe na način, da delodajalec izbere kandidata, ki ne izpolnjuje pogojev, za neizbranega kandidata, kot je tožnica, ne ustvarja nobenih relevantnih pravnih posledic oziroma podlag z vidika odškodninskega prava.
Po 1. odstavku 333. člena ZPP je pritožba dopustna zoper sodbo, izdano na prvi stopnji in po 1. odstavku 363. člena ZPP zoper sklep sodišča prve stopnje, če ni z zakonom določeno, da pritožbe sploh ni. Ustava Republike Slovenije namreč zagotavlja pravico do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločitvam sodišč in drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi je odločeno o pravici, dolžnosti ali pravnih koristih (25. člen). Pritožba je zagotovljena le proti prvostopenjskim sodnim odločbam in ne proti drugostopenjskim. Zoper slednje so dopustna izredna pravna sredstva, ki jih je mogoče uveljavljati pod pogoji, na način in po postopku, določenim z zakonom.
zavrženje tožbe - procesna predpostavka - socialni spor
V 63. členu ZDSS- je določeno, da kadar se o pravici, obveznosti ali pravni koristi iz sistema socialne varnosti v skladu z zakonom odloča z upravnim aktom, je socialni spor dopusten, če tožeča stranka uveljavlja, da je prizadeta v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi dokončnega upravnega akta ali zaradi tega, ker upravni akt ni bil izdan in ni vročen v zakonitem roku.
Glede na citirano določbo je tožba v socialnem sporu torej dopustna, če je tožniku z dokončnim upravnim aktom kršena njegova pravica ali pravna korist. Predhodno izpeljan upravni postopek in dokončnost je procesna predpostavka, ki mora biti izpolnjena, da je tožba sploh dopustna. Razen tega pa mora zaradi takšnega dokončnega upravnega akta, biti stranka tudi prizadeta v svojih pravicah in pravnih koristih.
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 8. URS člen 35. ZKP člen 209, 209/2, 212, 212/3, 213b, 213b/1.
obiskovanje pripornika - pravica do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja - sostorilstvo - begosumnost - vpliv na postopek - premestitev pripornika
Specifične okoliščine konkretnega primera, ko sta bila pritožnik in njegova zunajzakonska partnerica, stike s katero zahteva, soobtoženca, ki sta bila z isto sodbo spoznana za kriva istih kaznivih dejanj, ki sta jih storila v sostorilstvu, trenutno pa se nahajata v priporu iz razloga begosumnosti, utemeljujejo spoznanje, da tudi v fazi po izreku še ne pravnomočne sodbe utegne nastati škoda za postopek, ki bi se lahko udejanjila v obliki dogovarjanja pritožnika in njegove partnerke za beg.
ZZVZZ-UPB3 člen 23, 44a.. ZPacP člen 19.. URS člen 51.. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 22, 135.
povračilo stroškov zdravljenja v tujini - izčrpane možnosti zdravljenja
Za ugoditev pravici do zdravljenja v tujini po 44.a členu ZZVZZ je treba najprej izčrpati vse možnosti zdravljenja v Sloveniji, šele nato se zavarovanca napoti na zdravljenje v tujino. Tudi povračilo stroškov zdravljenja v tujini je pogojeno z izčrpanjem pogojev s predhodno odobritvijo zdravljenja v tujini. Zavarovanec torej lahko uveljavlja predhodno odobritev oziroma napotitev na zdravljenje v tujino ali pa po že opravljenem zdravljenju v tujini zahteva povračilo stroškov. V obeh primerih se ugotavlja, ali so v Sloveniji izčrpane možnosti zdravljenja, v tujini pa je utemeljeno pričakovati ozdravitev ali izboljšanje ali preprečitev nadaljnjega slabšanja zdravstvenega stanja. Pogoja izčrpanih možnosti zdravljenja v Sloveniji in pričakovanih rezulatatov zdravljenja sta predpisana kumulativno, torej morata biti za
Izčrpanost možnosti zdravljenja v Sloveniji je pravni standard, ki ga glede na konkretne življenjske primere zapolnjuje sodna praksa. Po sodni praksi se, če je za zdravljenje določenega bolezenskega stanja na razpolago več medicinsko priznanih in enakovrednih metod, šteje, da so možnosti zdravljenja v Sloveniji izčrpane le, če v Sloveniji ni zagotovljeno zdravljenje z nobeno od priznanih metod. Zavarovanec lahko izbere metodo zdravljenja in zdravstveni zavod, v katerem bo zdravstvene storitve uveljavljal, pravica do zdravljenja v tujini v okviru obveznega zdravstvenega zavarovanja pa mu zagotavlja le storitve v mejah zakonov in s podzakonskimi predpisi določenih standardov. Po sodni praksi je sicer 135. člen POZZ, torej tudi sedaj veljavni 44.a člen ZZVZZ, treba razlagati v mejah priznanih pravic obveznega zdravstvenega zavarovanja (23. člen ZZVZZ in 22. člen POZZ).