ZDR-1 člen 17, 17/4, 31, 31/1, 31/1-3, 31/1-8, 49, 49/1, 49/2, 111, 111/1, 111/1-3, 111/1-8.. OZ člen 15, 18/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca - izplačevanje nižje plače - sprememba pogodbe o zaposlitvi
Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je lahko pogodba o zaposlitvi oziroma sprememba pogodbe veljavno sklenjena tudi ustno ali s konkludentnimi dejanji. Zmotno pa je stališče, da že zgolj dejstvo, da tožnik v spornem obdobju (petih let) ni izrecno ugovarjal znižanju plačila in razporeditvam na druga delovna mesta pomeni, da je s takšno spremembo soglašal. Zmotna je tudi razlaga sodišča prve stopnje, da že dalj časa trajajoče dejansko opravljanje dela na drugem delovnem mestu predstavlja soglasje volj strank za takšno spremembo oziroma da potrjuje sporazumno dogovorjeno spremembo pogodbe o zaposlitvi.
Le dejstvo, da se tožnik v nadaljnjih letih zaposlitve pri toženi stranki ni ponovno obrnil na toženo stranko in izrecno ugovarjal višini izplačane plače, samo po sebi ne pomeni, da se je strinjal z izjavo druge (močnejše) pogodbene stranke oziroma da je med njima prišlo so soglasja volj za spremembo pogodbe o zaposlitvi. Volji strank za spremembo pogodbe o zaposlitvi morata biti nedvoumno izraženi, kar še zlasti velja za tožnika, ki je šibkejša stranka v delovnem razmerju. V primeru spora imata zato obe stranki možnost, da obstoj oziroma neobstoj soglasja dokazujeta v postopku. Breme dokazovanja pa je na toženi stranki, ki tožniku ni ponudila spremenjene oziroma nove pogodbe o zaposlitvi, še zlasti, ker zatrjuje, da je v soglasju s tožnikom prišlo tudi do spremembe delovnega mesta. V takem primeru po ZDR-1 ne zadošča le sprememba pogodbe o zaposlitvi z aneksom, temveč mora biti sklenjena nova pogodba o zaposlitvi (drugi odstavek 49. člena ZDR-1). Te sestavine pogodbe o zaposlitvi imajo namreč za delavca večjo težo in pomen, saj v največji meri vplivajo na delovnopravni položaj delavca in medsebojne pravice, obveznosti in odgovornosti.
DRUŽINSKO PRAVO - MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO
VSL00035025
ZMZPP člen 2, 2/1. URS člen 54. Konvencija ZN o otrokovih pravicah člen 16. DZ člen 156, 157, 174, 175. ZNP-1 člen 98, 98/1.
ukrepi za varstvo koristi otroka - namestitev otroka v zavod - omejitev starševske skrbi - odvzem otroka staršem - ogroženost otroka - soglasje staršev - mnenje Centra za socialno delo (CSD) - načelo najmilejšega ukrepa - začasna odredba v postopku dodelitve otroka - kolizijski skrbnik - uporaba slovenskega prava
Ukrep namestitve otroka v zavod sodišče izreče zaradi otrokovih psihosocialnih težav v odraščanju. Te težave se lahko kažejo kot vedenjske, čustvene, učne ali druge. ZD v 175. členu ureja namestitev otrok v zavod, pri čemer ne določa, da sodišče otroka odvzame in ga nato namesti v zavod. To pomeni, da lahko pride po tej določbi do namestitve otroka v zavod le s soglasjem staršev. Gre za edini ukrep po DZ, ki je mogoč le s soglasjem staršev.
Ukrep odvzema otroka staršem in njegovo namestitev v zavod ureja 174. člen DZ in spada med hujše ukrepe za varstvo otrokove koristi. Sodišče ga izreče le takrat, ko je otrok v družini tako ogrožen, da ga je treba iz družinskega okolja umakniti.
Po določilu prvega odstavka 98. člena ZNP-1 pridobi sodišče glede koristi otroka mnenje CSD, kadar CSD ni predlagatelj postopka za varstvo koristi otroka.
Pravilno je stališče tožene stranke, da bi moralo sodišče odmeriti stroške postopka po uspehu. Sodišče prve stopnje je zaradi delno nepravilnega materialnopravnega stališča toženi stranki naložilo povrnitev vseh potrebnih tožnikovih stroškov. Tožnik je zaradi vložene tožbe dejansko dosegel 23 % izpolnitev zahtevka na podlagi delne pripoznave. S pripravljalno vlogo, s katero je vztrajal pri zahtevku 108,90 EUR, je v preostalem delu zahtevka tožbo umaknil. Toženka je ta znesek 108,90 EUR pripoznala šele v vlogi, s katero je soglašala z delnim umikom. Tako pri odločitvi o stroških postopka ni mogoče upoštevati določbe 158. člena ZPP, ampak določbo 154. člena ZPP in o stroških odločiti skladno z uspehom.
ZDR-1 člen 87, 87/2, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2.. KZ-1 člen 209, 209/1, 209/5, 240.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - elementi kaznivega dejanja - kaznivo dejanje poneverbe - pravica do zagovora
V skladu z drugim odstavkom 87. člena ZDR-1 je delodajalec v odpovedi dolžan navesti le dejanske razloge odpovedi, pravne opredelitve očitanega ravnanja pa ni dolžan navesti. Če jo navede, sodišče pri presoji nezakonitosti odpovedi nanjo ni vezano. Dejanske razloge odpovedi je zato v obravnavanem primeru treba presojati ne le s stališča, ali ima očitana kršitev vse znake kaznivega dejanja, temveč tudi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, torej ali je tožničino ravnanje možno opredeliti kot hujšo kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja, storjeno naklepoma ali iz hude malomarnosti.
Vrhovno sodišče RS je v zadevi št. VIII Ips 122/2013 že zavzelo stališče, da je treba vsebino pravice do zagovora delavca presojati in tehtati tudi ob upoštevanju pravice delodajalca, da iz razlogov in ob pogojih, ki so določeni v ZDR-1, delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi. Kljub temu da se delavec opravičeno ne odzove povabilu na zagovor, v nekaterih primerih od delodajalca ni ustrezno pričakovati, da zagovor preloži na kasnejši datum in delavcu omogoči zagovor kasneje. Zato bi v takšnih primerih lahko govorili tudi o obstoju okoliščin, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neopravičeno pričakovati, da delavcu omogoči kasnejši zagovor oziroma, da datum že določenega zagovora preloži. Pravica delavca, da se zagovarja o razlogih za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, je pomembna, ni pa absolutna. Če namreč obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor, potem odpoved brez predhodnega zagovora, kljub drugačnemu stališču pritožbe, ni nezakonita.
Očitano ravnanje (neupoštevanje toženčeve odredbe o omejitvi prokure in neupravičena odtujitev zneska 8.000,00 EUR) izpolnjuje elemente naklepne hujše kršitve delovnih obveznosti po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, obenem pa ima kršitev tudi znake kaznivih dejanj poneverbe po prvem in petem odstavku 209. člena KZ-1 ter zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po prvem odstavku 240. člena KZ-1. To pa pomeni, da je podan odpovedni razlog za izredno odpoved tudi po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
ZDR-1 člen 37, 110, 110/1, 110/1-1.. ZPP člen 14.. KZ-1 člen 29, 29/3, 123, 123/1, 191, 191/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - elementi kaznivega dejanja - huda telesna poškodba - bistveno zmanjšana prištevnost - policist - identično dejansko stanje - obsodilna sodba - nasilje
V skladu s 14. členom ZPP je delovno sodišče v tem sporu vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca. Vezanost sodišča na pravnomočno kazensko obsodilno sodbo je podana takrat, ko se sodišče srečuje z identičnim dejanskim stanjem, na podlagi katerega je predhodno odločalo že kazensko sodišče. V obravnavanem primeru je kazensko sodišče presodilo, da je bil storilec (tožnik) v času storitve kaznivega dejanja kazensko odgovoren. Glede na ugotovitve v kazenski sodbi, da je bila pri tožniku zaradi akutne intoksikacije z alkoholom in hkratne senzitizacije na alkoholne učinke zmožnost razumeti pomen svojega dejanja in zmožnost imeti v oblasti svoje ravnanje bistveno zmanjšana ter na tej podlagi sprejetega zaključka, da njegova prištevnost v času storitve kaznivih dejanj ni bila izključena, ampak le bistveno zmanjšana, je podana tožnikova odgovornost za očitane kršitve, ki so predmet odpovedi.
oprostitev plačila sodne takse - samostojni podjetnik posameznik - premoženjsko stanje prosilca - občutno zmanjšana sredstva za preživljanje
Pritožnica v konkretnem pravdnem postopku nastopa kot fizična oseba, sicer pa je samostojna podjetnica. Samostojni podjetnik in fizična oseba sta isti subjekt, zato je sodišče prve stopnje pravilno pri ugotavljanju pritožničinega materialnega položaja, ugotavljalo njeno celotno premoženje (podatke o stvareh v njeni lasti, drugih premoženjskih pravicah), tudi stanje na transakcijskem račun, ki ga ima kot fizična oseba in stanje na poslovnem računu, ki ga ima kot samostojna podjetnica, in so drugačne pritožbene navedbe neutemeljene.
Po 11. členu ZPIZ-2 se pravice iz obveznega zavarovanja uveljavljajo po ZUP, če ni v ZPIZ-2 drugače določeno. V 4. točki prvega odstavka 129. člena ZUP določa, da pristojni organ zahtevo stranke zavrže, če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo. Takšno procesno stanje je podano tudi v predmetni zadevi, saj je bilo o tožničini odmeri starostne pokojnine že pravnomočno odločeno. Pravnomočna odločitev o isti stvari pa je za razrešitev sporne zadeve, bistvenega pomena.
Pritožnik izpostavlja, da je bil skladno z najemno pogodbo za najem priklopnega vozila zavezan pokriti vse stroške v zvezi z najetim vozilom, torej je škoda nastala neposredno pritožniku kot najemniku in ne najemodajalcu ter zato za uveljavljanje terjatve zoper delavca iz naslova stroškov popravila velja 5 letni zastaralni rok. Takšen zaključek pritožnika je napačen, saj je, gledano z razmerja med delavcem in delodajalcem (ki je edini relevanten za obravnavani spor), škoda nastala tretji osebi, to je lastniku priklopnega vozila (najemodajalcu), in je torej potrebno za rešitev predmetnega spora uporabiti 147. člen OZ.
ZDR-1 člen 10, 22, 31, 31/1, 31/1-4, 56, 208, 208/1, 209.. ZDR člen 8, 20, 211.. ZJA člen 6.
mandat - transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas - pogodba o zaposlitvi za določen čas - javna agencija - kraj opravljanja dela - delo v tujini - veriženje pogodb
Glede na vsebino predloženih pogodb o zaposlitvi je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnica delo pri toženi stranki opravljala na podlagi pogodbe za opravljanje dela v tujini (208. in 209. člen ZDR-1), in sicer za čas trajanja mandata, ne pa na podlagi določb ZDR-1 o pogodbi o zaposlitvi za določen čas. Ker je bilo tožničino delo vezano na mandat, je vsakokratna pogodba o zaposlitvi z iztekom začasne napotitve (mandata) prenehala. Zgolj zato, ker je tožnica po sklenjenih pogodbah o zaposlitvi opravljala delo vodje predstavništva v tujini v skupnem trajanju 12 let, ni mogoče šteti, da je bila med strankama sklenjena pogodba za nedoločen čas za opravljanje dela v tujini.
Z določbama 208. in 209. člena ZDR-1 je bila v naš pravni red prenesena Direktiva 96/71/ES, ki ne določa časa trajanja začasne napotitve na delo v tujino niti ne prepoveduje njihovega veriženja.
V 63. členu ZDSS-1 je določeno, da kadar se o pravici, obveznosti ali pravni koristi iz sistema socialne varnosti v skladu z zakonom odloča z upravnim aktom, je socialni spor dopusten, če tožeča stranka uveljavlja, da je prizadeta v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi dokončnega upravnega akta ali zaradi tega, ker upravni akt ni bil izdan in ji vročen v zakonitem roku.
Glede na citirano določbo je tožba v socialnem sporu dopustna, če je tožniku z dokončnim upravnim aktom kršena njegova pravica ali pravna korist. Predhodno izpeljan upravni postopek in dokončnost je procesna predpostavka, ki mora biti izpolnjena, da je tožba sploh dopustna. Razen tega pa mora zaradi takšnega dokončnega upravnega akta, biti stranka tudi prizadeta v svojih pravicah in pravnih koristih.
Izpodbijani sklep je zakonit tudi glede na drugostopenjsko upravno odločbo, saj je z njo odpravljen prvostopenjski sklep o zavrženju vloge in zadeva vrnjena območni enoti zavoda v ponovni postopek in odločanje. Takšna odločitev pomeni, da v predsodnem postopku o sorazmernem delu starostne pokojnine po vsebini še ni bilo odločano. Z odločbo tožnik ni bil, niti mogel biti prizadet v pravicah in pravnih koristih v smislu 63. člena ZDSS-1, kar tudi narekuje zavrženje tožbe glede na 75. člen ZDSS-1, saj za njeno vsebinsko reševanje ni procesne predpostavke.
Ne drži, da ustna pogodba glede nepremičnin ne more konvalidirati. Sodna praksa se je že večkrat postavila na stališče, da tudi pri ustnih darilnih pogodbah za nepremičnine velja teorija realizacije. Določbe prvega odstavka 538. člena OZ, da mora biti darilna pogodba sklenjena v pisni obliki, če darovalec podarjeno stvar ali pravico ni takoj prenesel na obdarjenca tako, da ta lahko z njo prosto razpolaga, ni mogoče razlagati na način, za katerega se zavzema pritožnik. Če bi bil namen zakona, da je možnost razpolaganja enaka razpolagalni sposobnosti, bi moral izrecno izključiti možnost ustnih darilnih pogodb za nepremičnine.
razveza zakonske zveze - razlog za razvezo zakonske zveze - nevzdržnost zakonske zveze - nestrinjanje z razvezo
Pritožnica ne izpodbija ugotovitev v sodbi, da med zakoncema ni več čustvene navezanosti in razumevanja in da ne živita več v življenjski in ekonomski skupnosti. Te zadostujejo za sklep o nevzdržnosti zakonske zveze, ki je razlog za njeno razvezo.
Toženkino nestrinjanje z razvezo ne more biti ovira za sprejeto odločitev.
Po preteku roka 60 dni je prenehala tudi pravica zahtevati revizijo in ponovno odmero pokojnine. Gre namreč za materialni prekluzivni rok določen v odločbi Ustavnega sodišča Republike Slovenije za vložitev zahteve za pravno varstvo, konkretno za vložitev zahteve za revizijo in ponovno odmero pokojnine. Za te roke pa je značilno, da z njihovim potekom preneha pravica. V primerih materialno - prekluzivnih rokov pa tudi ni mogoče uveljavljati vrnitve v prejšnje stanje, ne glede na to, ali je šlo za opravičljiv ali neopravičljiv razlog za zamudo roka.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00040759
KZ-1 člen 160, 160/1, 160/3, 168, 168/2. ZKP člen 146, 146/1, 372, 372-1. ZIntPK člen 23, 23/1.
naznanitev kaznivega dejanja - kazenska ovadba - korupcija - Komisija za preprečevanje korupcije (KPK) - žaljiva obdolžitev - obstoj kaznivega dejanja - kršitev kazenskega zakona
S tem, ko je obdolženka na Komisijo za preprečevanje korupcije (KPK) podala prijavo, v kateri je naznanila koruptivna dejanja, ni storila kaznivega dejanja žaljive obdolžitve. Obdolženka prijave ni pošiljala nepristojnim osebam, temveč jo je posredovala na KPK, torej na organ, ki je pristojen za sprejem takšnih prijav in obravnavo koruptivnih ravnanj. Kazenski pregon obdolženke kot prijaviteljice zaradi kaznivega dejanja žaljive obdolžitve je v nasprotju z določbo prvega odstavka 23. člena ZIntPK, pa tudi z določbo prvega odstavka 146. člena ZKP, saj jo nedopustno omejuje v pravici, da prijavi koruptivno ravnanje oziroma naznani kaznivo dejanje.
kaznivo dejanje umora - kaznivo dejanje uboja - kaznivo dejanje povzročitve splošne nevarnosti - nizkotni nagibi - umor iz brezobzirnega maščevanja - ljubosumje - direktni (obarvan) naklep - sprememba opisa kaznivega dejanja iz obtožbe - priznanje krivde - prepoved reformatio in peius - pravica do učinkovite obrambe - rok za pripravo obrambe - načelo neposrednosti - načelo akuzatornosti - kazen zapora - pravilna odmera kazni zapora - obteževalne in olajševalne okoliščine - sprememba odločbe o kazenski sankciji na drugi stopnji - znižanje kazni
Poseg sodišča prve stopnje v obtožbo je posledica ugotovitve sodišča prve stopnje, da brezobzirno maščevanje (maščevanje in brezobzirnost morata biti podana kumulativno), ki ga zakonodajalec kot nagib, kataloško naveden v 4. točki 116. člena KZ-1 šteje za nizkoten nagib, v obtožbi kot normativni zakonski znak ni niti opredeljen (točka 48 izpodbijane sodbe), na podlagi dejanskih ugotovitev glede nagibov, iz katerih je obtoženec storil kaznivo dejanje, pa je opisano ravnanje v obtožbi presodilo kot ravnanje, na osnovi katerega je bilo kaznivo dejanje umora storjeno iz posebej zavržnih nagibov, ki jih zakonodajalec opredeljuje kot druge nizkotne nagibe, ki so strukturirani vrednostno podobno tem, ki so kataloško navedeni v 4. točki prvega odstavka 116. člena KZ-1, med katere se poleg ljubosumja uvršča tudi maščevanje.
Zato sodišče prve stopnje s tem, ko je na glavni obravnavi dne 17. 10. 2019 iz opisa kaznivega dejanja izločilo očitek maščevanja "iz brezobzirnosti" (in v nebistvenem delu še besedo "pri Alahu"), ni kršilo objektivne identitete med obtožbo in sodbo (354. člen ZKP).
Prepoved reformatio in peius ne velja v ponovljenem postopku, če je bilo ugodeno samo pritožbi, vloženi v korist obtoženca, o pritožbi, vloženi v škodo obtoženca, pa sploh ni bilo odločeno, ker je zaradi razveljavitve sodbe postalo odločanje o tej pritožbi brezpredmetno.
Navedba abstraktnih zakonskih znakov kaznivega dejanja ni nujna sestavina opisa vsakega kaznivega dejanja, morajo pa biti v konkretnem delu navedena dejstva in okoliščine, ki te zakonske znake kaznivega dejanja opisujejo. Res je v abstraktnem delu izostal zapis, da je obtoženec oškodovancu vzel življenje iz nizkotnih nagibov, vendar je ta vrednostni zakonski znak po vsebini opisan.
Maščevanje in odvzem življenja zato, ker naj bi M. imel intimno razmerje z bivšo ženo obtoženca, zaradi česar se je slednji odločil, da ga bo ubil, kar je tudi storil in na ta način tudi uresničil grožnjo iz preteklosti, je v obravnavanem primeru pomenilo tisto komponento obtoženčevega naklepa, ki je naklep naredil obarvan v smeri posebne zavržnosti in s tem ločil kaznivo dejanje umora od kaznivega dejanja uboja.
Že očitek objektivnih dejstev v izreku pod točko II. prvostopenjske sodbe, ko je obtoženec s streli iz dveh pištol lahko telesno poškodoval voznika avtomobila, v katerem se je prevažal pokojni oškodovanec in ogrožal varnost potnika na zadnjem sedežu avtomobila, s tem, ko je streljal v času, ko je bil na tem kraju zelo gost promet in se je na pločnikih nahajalo več ljudi, pri čemer je naboj zadel nasproti vozeči avtomobil, katerega voznica je na zadnjem sedežu prevažala svojega otroka, zadošča za zanesljivo sklepanje o obstoju subjektivnega elementa obtožencu očitanega kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti.
denarne terjatve - pobotni ugovor - procesna legitimacija - podružnica - matična družba - izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca
Vrhovno sodišče je v sklepu VIII Ips 55/2019 zavzelo stališče, da je matična družba (oziroma družba ustanoviteljica) v razmerju do delavca njene podružnice njegov delodajalec, zaradi česar lahko podružnica v pobot uveljavlja tudi vse terjatve, ki jih ima matična družba do delavca. Ker gre pri matični družbi in njeni podružnici za eno in isto pravno osebo, je terjatev matične družbe, čeprav jo v pobot uveljavlja podružnica, terjatev osebe, ki je v razmerju do tožnice lahko hkrati njen upnik in dolžnik.
Tudi po stališču pritožbenega sodišča, je sodišče prve stopnje tožnikovo vlogo na podlagi petega odstavka 108. člena ZPP utemeljeno, kot nepopolno zavrglo. Nenazadnje tožnik v svojih pisanjih niti ne navaja, zakaj ni ravnal po navodilu sodišča in predložil dokončne odločbe. Razvidno je celo, da zoper izdano dokončno odločbo v predsodnem postopku pri toženi stranki, pri naslovnem sodišču tožbe ni niti želel vložiti. Opozorjen je bil na posledice opustitve poprave vloge in možnost dodelitve brezplačne pravne pomoči. Tožnik je sicer vložil vlogo, ki jo je sodišče prejelo, vendar pa v postavljenem roku, niti kasneje ni predložil odločbe, ki jo izpodbija, niti ni navajal oziroma konkretiziral za katero odločbo sploh gre.
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik nesporno opravljal vsakodnevno delo za toženo stranko v procesu, ki je bil organiziran s strani tožene stranke, delo pa opravljal osebno in za plačilo ter po navodilih in pod nadzorom prokurista tožene stranke. Glede na navedeno je pravilno zaključilo, da je bil tožnik v spornem času v delovnem razmerju pri toženi stranki, na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Podjemna pogodba, sklenjena med istima strankama, na veljavnost pogodbe o zaposlitvi ni vplivala. ZDR-1 v 18. členu določa, da se v primeru spora o obstoju delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem domneva, da delovno razmerje obstaja, če obstajajo elementi delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je elemente delovnega razmerja pravilno ugotovilo.