ZDR-1 člen 10, 22, 31, 31/1, 31/1-4, 56, 208, 208/1, 209.. ZDR člen 8, 20, 211.. ZJA člen 6.
mandat - transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas - pogodba o zaposlitvi za določen čas - javna agencija - kraj opravljanja dela - delo v tujini - veriženje pogodb
Glede na vsebino predloženih pogodb o zaposlitvi je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnica delo pri toženi stranki opravljala na podlagi pogodbe za opravljanje dela v tujini (208. in 209. člen ZDR-1), in sicer za čas trajanja mandata, ne pa na podlagi določb ZDR-1 o pogodbi o zaposlitvi za določen čas. Ker je bilo tožničino delo vezano na mandat, je vsakokratna pogodba o zaposlitvi z iztekom začasne napotitve (mandata) prenehala. Zgolj zato, ker je tožnica po sklenjenih pogodbah o zaposlitvi opravljala delo vodje predstavništva v tujini v skupnem trajanju 12 let, ni mogoče šteti, da je bila med strankama sklenjena pogodba za nedoločen čas za opravljanje dela v tujini.
Z določbama 208. in 209. člena ZDR-1 je bila v naš pravni red prenesena Direktiva 96/71/ES, ki ne določa časa trajanja začasne napotitve na delo v tujino niti ne prepoveduje njihovega veriženja.
Tožnik ima pravni interes, da od tožene stranke uveljavlja plačilo neplačanih prispevkov za socialno varnost. Glede na to, da so bili v obravnavanem primeru tožniku prispevki iz bruto plače obračunani in so zapadli v plačilo ter so določeni po višini (po podatkih iz evidenc FURS), ni ovir za odločanje sodišča o delodajalčevi obveznosti. Enako stališče je pritožbeno sodišče že zavzelo v zadevah opr. št. Pdp 508/2018 in Pdp 781/2018. V teh zadevah je pritožbeno sodišče poudarilo, da je v našem plačnem sistemu uveden sistem bruto plače in da plačilo za delo ne predstavlja le neto plače ter da oženje pristojnosti delovnega sodišča izključno na odločanje o delavčevi pravici do neto plače ni ustrezno. Delavec ima namreč pravico do bruto plače (po določbah 126. do 129. člena ZDR-1), katere del so davki in prispevki, ki jih je delodajalec dolžan plačevati za delavca v skladu s predpisi. Delavcu ni mogoče odreči sodnega varstva za terjatve iz naslova neizplačane bruto plače, do katere je upravičen po pogodbi o zaposlitvi.
Pritožbeno sodišče sprejema kot pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik le pavšalno zatrjeval potrebnost teh stroškov. Ni namreč konkretno pojasnil v čem in kako so opravljene meritve pripomogle k hitrejšemu zdravljenju, oziroma v čem in kako so zmanjšale ali odpravile posledice škodnega dogodka. Iz izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke pa izhaja (izvedensko mnenje pod točko Ad3) dejstvo, da zaključek zdravljenja poškodb sovpada z datumom opravljenih meritev (11. 9. 2015), zato ne more držati trditev, da so ti stroški pripomogli k hitrejšemu zdravljenju.
ZDR-1 člen 17, 17/4, 31, 31/1, 31/1-3, 31/1-8, 49, 49/1, 49/2, 111, 111/1, 111/1-3, 111/1-8.. OZ člen 15, 18/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca - izplačevanje nižje plače - sprememba pogodbe o zaposlitvi
Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je lahko pogodba o zaposlitvi oziroma sprememba pogodbe veljavno sklenjena tudi ustno ali s konkludentnimi dejanji. Zmotno pa je stališče, da že zgolj dejstvo, da tožnik v spornem obdobju (petih let) ni izrecno ugovarjal znižanju plačila in razporeditvam na druga delovna mesta pomeni, da je s takšno spremembo soglašal. Zmotna je tudi razlaga sodišča prve stopnje, da že dalj časa trajajoče dejansko opravljanje dela na drugem delovnem mestu predstavlja soglasje volj strank za takšno spremembo oziroma da potrjuje sporazumno dogovorjeno spremembo pogodbe o zaposlitvi.
Le dejstvo, da se tožnik v nadaljnjih letih zaposlitve pri toženi stranki ni ponovno obrnil na toženo stranko in izrecno ugovarjal višini izplačane plače, samo po sebi ne pomeni, da se je strinjal z izjavo druge (močnejše) pogodbene stranke oziroma da je med njima prišlo so soglasja volj za spremembo pogodbe o zaposlitvi. Volji strank za spremembo pogodbe o zaposlitvi morata biti nedvoumno izraženi, kar še zlasti velja za tožnika, ki je šibkejša stranka v delovnem razmerju. V primeru spora imata zato obe stranki možnost, da obstoj oziroma neobstoj soglasja dokazujeta v postopku. Breme dokazovanja pa je na toženi stranki, ki tožniku ni ponudila spremenjene oziroma nove pogodbe o zaposlitvi, še zlasti, ker zatrjuje, da je v soglasju s tožnikom prišlo tudi do spremembe delovnega mesta. V takem primeru po ZDR-1 ne zadošča le sprememba pogodbe o zaposlitvi z aneksom, temveč mora biti sklenjena nova pogodba o zaposlitvi (drugi odstavek 49. člena ZDR-1). Te sestavine pogodbe o zaposlitvi imajo namreč za delavca večjo težo in pomen, saj v največji meri vplivajo na delovnopravni položaj delavca in medsebojne pravice, obveznosti in odgovornosti.
URS člen 2, 22, 50.. ZSDP-1 člen 79, 79/3, 83, 83/1, 85/1.. ZSDP-1B člen 85, 85/3.
nadomestilo za izgubljeni dohodek - načelo enakosti - pravica do socialne varnosti - načelo enakega varstva pravic - posebna nega in varstvo - izgubljeni dohodek
Pri definiranju pravic, izhajajočih iz načela enakosti je primarno to, da se artikulira relevantne oziroma za presojo odločujoče kriterije. Bistvo ustavne pravice je, da bistveno enake primere obravnava enako in bistveno neenake primere različno, upoštevajoč njihovo različnost in lastnost. Splošno načelo enakosti je prizadeto šele tedaj, kadar za razlikovanje ni mogoče najti stvarno utemeljenega razloga, ki izvira iz narave stvari in ki opravičuje zakonsko razlikovanje. Taka interpretacija splošnega načela enakosti pa pušča zakonodajalcu širok prostor ocenjevanja in prostega preudarka. Zakonodajalec je tisti, ki načeloma odloča, katere dejanske stane ali življenjska razmerja naj se v pravnem pogledu obravnavajo enako, katera pa neenako. Pri uresničevanju splošne enakosti na področju socialnih pravic ima pravo omejen doseg, kajti gostota za to potrebnega normiranja povzroča nasprotne učinke. Pravilno je razlogovanje sodišča prve stopnje, da je upravičenost do pravice do delnega plačila za izgubljeni dohodek urejena različno, glede na različno zdravstveno oziroma funkcionalno stanje otroka. Zdravstveno oziroma funkcionalno stanje otroka je torej tisto, ki pogojuje obravnavo in namestitev v različne zavode.
Namen instituta pravice do delnega plačila za izgubljeni dohodek se odraža v dejstvu, da je lahko tisti izmed staršev otroka, ki posveti takšnemu otroku skrb pri negi in varstvu, upravičen do delnega plačila za izgubljeni dohodek. Ta pravica je torej neke vrste odmena, da lahko eden od staršev zapusti trg dela. Argumentum a contrario velja, da v kolikor za otroka skrbi nekdo drug oziroma je otrok nameščen v zavod, potrebe po zapustitvi trga dela ali krajšemu delovnemu času zaradi nege in varstva tega otroka ni, posledično zaradi česar ni upravičenosti staršev takega otroka do te pravice. In ravno ta življenjski primer opredeljuje zakonski dejanski stan 85. člena ZSDP-1. Cilj instituta je tako zagotoviti denarni prejemek, ki nadomesti izpadli dohodek in omogoči staršem, ki v večini primerov znajo najboljše izvajati skrb, nego in varnost svojih otrok, da to tudi storijo.
kaznivo dejanje umora - kaznivo dejanje uboja - kaznivo dejanje povzročitve splošne nevarnosti - nizkotni nagibi - umor iz brezobzirnega maščevanja - ljubosumje - direktni (obarvan) naklep - sprememba opisa kaznivega dejanja iz obtožbe - priznanje krivde - prepoved reformatio in peius - pravica do učinkovite obrambe - rok za pripravo obrambe - načelo neposrednosti - načelo akuzatornosti - kazen zapora - pravilna odmera kazni zapora - obteževalne in olajševalne okoliščine - sprememba odločbe o kazenski sankciji na drugi stopnji - znižanje kazni
Poseg sodišča prve stopnje v obtožbo je posledica ugotovitve sodišča prve stopnje, da brezobzirno maščevanje (maščevanje in brezobzirnost morata biti podana kumulativno), ki ga zakonodajalec kot nagib, kataloško naveden v 4. točki 116. člena KZ-1 šteje za nizkoten nagib, v obtožbi kot normativni zakonski znak ni niti opredeljen (točka 48 izpodbijane sodbe), na podlagi dejanskih ugotovitev glede nagibov, iz katerih je obtoženec storil kaznivo dejanje, pa je opisano ravnanje v obtožbi presodilo kot ravnanje, na osnovi katerega je bilo kaznivo dejanje umora storjeno iz posebej zavržnih nagibov, ki jih zakonodajalec opredeljuje kot druge nizkotne nagibe, ki so strukturirani vrednostno podobno tem, ki so kataloško navedeni v 4. točki prvega odstavka 116. člena KZ-1, med katere se poleg ljubosumja uvršča tudi maščevanje.
Zato sodišče prve stopnje s tem, ko je na glavni obravnavi dne 17. 10. 2019 iz opisa kaznivega dejanja izločilo očitek maščevanja "iz brezobzirnosti" (in v nebistvenem delu še besedo "pri Alahu"), ni kršilo objektivne identitete med obtožbo in sodbo (354. člen ZKP).
Prepoved reformatio in peius ne velja v ponovljenem postopku, če je bilo ugodeno samo pritožbi, vloženi v korist obtoženca, o pritožbi, vloženi v škodo obtoženca, pa sploh ni bilo odločeno, ker je zaradi razveljavitve sodbe postalo odločanje o tej pritožbi brezpredmetno.
Navedba abstraktnih zakonskih znakov kaznivega dejanja ni nujna sestavina opisa vsakega kaznivega dejanja, morajo pa biti v konkretnem delu navedena dejstva in okoliščine, ki te zakonske znake kaznivega dejanja opisujejo. Res je v abstraktnem delu izostal zapis, da je obtoženec oškodovancu vzel življenje iz nizkotnih nagibov, vendar je ta vrednostni zakonski znak po vsebini opisan.
Maščevanje in odvzem življenja zato, ker naj bi M. imel intimno razmerje z bivšo ženo obtoženca, zaradi česar se je slednji odločil, da ga bo ubil, kar je tudi storil in na ta način tudi uresničil grožnjo iz preteklosti, je v obravnavanem primeru pomenilo tisto komponento obtoženčevega naklepa, ki je naklep naredil obarvan v smeri posebne zavržnosti in s tem ločil kaznivo dejanje umora od kaznivega dejanja uboja.
Že očitek objektivnih dejstev v izreku pod točko II. prvostopenjske sodbe, ko je obtoženec s streli iz dveh pištol lahko telesno poškodoval voznika avtomobila, v katerem se je prevažal pokojni oškodovanec in ogrožal varnost potnika na zadnjem sedežu avtomobila, s tem, ko je streljal v času, ko je bil na tem kraju zelo gost promet in se je na pločnikih nahajalo več ljudi, pri čemer je naboj zadel nasproti vozeči avtomobil, katerega voznica je na zadnjem sedežu prevažala svojega otroka, zadošča za zanesljivo sklepanje o obstoju subjektivnega elementa obtožencu očitanega kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00035026
ZIZ člen 276. ZPP člen 411.
začasna odredba v družinskih sporih - stiki očeta z otrokom - izvrševanje stikov pod nadzorom Centra za socialno delo (CSD) - začasna ukinitev stikov - otrokova korist - učinek pravnomočnosti - pravilo ne bis in idem - nova dejanska podlaga - učinek pravnomočnosti zavrnilnega sklepa o začasni odredbi - nov predlog za izdajo začasne odredbe
Tudi za odločitev o predlogu za izdajo začasne odredbe velja učinek materialne pravnomočnosti in v njegovi posledici pravilo o prepovedi ponovnega odločanja o isti stvari (ne bis in idem). V skladu z 276. členom ZIZ lahko sodišče na upnikov predlog res izda tudi več začasnih odredb glede na okoliščine primera in če je to potrebno. To je mogoče takrat, če upnik v pozneje vloženem predlogu navaja novo dejansko podlago, na podlagi katere bo utemeljeval obstoj zakonskih pogojev za izdajo začasne odredbe in kar pomeni, da bo skladno z ekvivalenčno teorijo šlo za nov predlog za začasno odredbo.
ZDR-1 člen 54, 89, 89/1, 89/1-5, 125, 125/1.. KPdg člen 28, 28/1.. OZ člen 17, 17/2.
odpoved pogodbe o zaposlitvi - neuspešno opravljeno poskusno delo
Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbi 125. člena ZDR-1, ki v prvem odstavku določa, da se delavec in delodajalec lahko v pogodbi o zaposlitvi dogovorita o poskusnem delu, in 28. člena Kolektivne pogodbe med delavci in družbami drobnega gospodarstva (KPdg), ki v prvem odstavku določa, da delavec in delodajalec, ki se v pogodbi o zaposlitvi dogovorita o poskusnem delu, opredelita tudi njegovo trajanje in način spremljanja. Ob ugotovitvi, da se tožnik in toženka v pogodbi o zaposlitvi nista dogovorila o poskusnem delu (ter o njegovem trajanju in načina spremljanja), je nadalje pravilno presodilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, podana iz razloga po 5. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1 zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela, nezakonita, saj se ob izostanku pogodbene določbe o poskusnem delu šteje, da to med pravdnima strankama ni bilo dogovorjeno.
ZUPJS člen 2, 12, 12/1, 12/1-1.. ZDoh-2-UPB7 člen 92, 93, 95, 96, 97.. ZFPPIPP-UPB8 člen 226, 381, 381/1, 382, 388.. ZŠtip-1 člen 15.. ZSDP-1 člen 70.. URS člen 50, 50/1.
otroški dodatek - državna štipendija - dohodek - uveljavljanje pravic iz javnih sredstev - osebni stečaj
Po stališču pritožbenega sodišča dobička, doseženega z odsvojitvijo nepremičnine, četudi ni oproščen plačila dohodnine, pri ugotavljanju dohodka za ugotavljanje materialnega položaja upravičenca oziroma družine pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev ni mogoče upoštevati, če je upravičenec ali družinski član v osebnem stečaju. Upoštevanja oziroma neupoštevanja dohodka, ki se sicer skladno z 12. členom ZUPJS upošteva med dohodke za ugotavljanje materialnega položaja, če je upravičenec ali družinski član v osebnem stečaju, ZUPJS ne ureja. ZUPJS dobička, doseženega z odsvojitvijo nepremičnine v postopku osebnega stečaja, izrecno ne izključuje iz upoštevanja dohodka, vendar ne določa niti, da bi se obravnavani dobiček upošteval tudi v primeru osebnega stečaja. Pomeni, da je upoštevanje dohodka za ugotavljanje materialnega položaja pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev v primeru osebnega stečaja upravičenca ali družinskega člana povsem podnormirano. Pri razlagi in uporabi 12. člena ZUPJS je zato potrebno upoštevati namen te določbe, pa tudi njegovo vključenost ter povezanost z drugimi sestavinami celotnega pravnega sistema. Torej samim institutom osebnega stečaja, njegovim namenom ter tudi namenom obravnavanih pravic iz javnih sredstev.
Po stališču pritožbenega sodišča bi bilo upoštevanje dohodka, s katerim upravičenec oziroma družinski član zaradi osebnega stečaja ne more razpolagati, v nasprotju z namenom 12. člena ZUPJS, ureditvijo in namenom osebnega stečaja ter tudi z namenom obravnavanih pravic iz javnih sredstev.
Stališče, da se dobiček od prodaje nepremičnin v osebnem stečaju šteje v dohodek družine za ugotovitev materialnega položaja družine za upravičenost do otroškega dodatka in državne štipendije, čeprav gre za sredstva, s katerimi zaradi osebnega stečaja ni mogoče razpolagati, je zmotno.
ZPP člen 80, 206, 206/1, 206/1-3.. ZDSS-1 člen 19.
odvzem poslovne sposobnosti - pogoji za prekinitev postopka
V obravnavanem primeru gre za stanje pričetega postopka za delni odvzem poslovne sposobnosti, vodenim na okrajnem sodišču. Podan je procesni dejanski stan iz 3. točke 1. odstavka 206. člena ZPP, ki sodišče eksplicitno zavezuje k prekinitvi postopka, če se je začel postopek za popoln ali delni odvzem poslovne sposobnosti stranki. Navedena določba ZPP je uporabljiva tudi v sodno socialnih sporih.
ZDR-1 člen 112, 112/1, 118, 118/1.. URS člen 15, 15/3, 76.
odpoved s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi - sindikalni zaupnik - posebno pravno varstvo pred odpovedjo - sindikalna svoboda - sodna razveza pogodbe o zaposlitvi
Prvi odstavek 112. člena ZDR-1 določa, da delodajalec ne sme odpovedati pogodbe o zaposlitvi imenovanemu ali voljenemu sindikalnemu zaupniku brez soglasja sindikata, če ravna v skladu z zakonom, kolektivno pogodbo in pogodbo o zaposlitvi, razen če v primeru poslovnega razloga odkloni ponujeno ustrezno zaposlitev pri delodajalcu ali če gre za odpoved pogodbe o zaposlitvi v postopku prenehanja delodajalca. Vrhovno sodišče RS je v sklepu opr. št. VIII Ips 151/2018 z dne 7. 5. 2019, izdanem v tej zadevi, navedeno določbo ZDR-1 razlagalo tako, da se zahteva po pridobitvi soglasja ob podaji odpovedi nanaša tudi na primer odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe, čeprav je ta ustrezna.
Ker je sindikalna svoboda omejena z ustavnimi pravicami drugih (tretji odstavek 15. člena URS), v konkretnem primeru gre za pravico delodajalca do sodnega varstva iz 23. člena URS, bi bile odločitve sindikata lahko podvržene tudi sodni presoji, če bi bile očitno nezakonite ali arbitrarne ter bi imele kot take za cilj zlorabo funkcije, ki jo sicer ima sindikat. Ker pa v konkretnem primeru iz trditev tožene stranke ne izhaja, da bi bile volitve tožnice izvedene na očitno nezakonit ali arbitraren način s ciljem zlorabe funkcije sindikata, se sodišče prve stopnje pravilno ni spuščalo v zatrjevane postopkovne napake v postopku volitev, ki same po sebi, tudi če bi bile ugotovljene, še ne omogočajo sklepa o zlorabi funkcije sindikata.
Ne drži, da ustna pogodba glede nepremičnin ne more konvalidirati. Sodna praksa se je že večkrat postavila na stališče, da tudi pri ustnih darilnih pogodbah za nepremičnine velja teorija realizacije. Določbe prvega odstavka 538. člena OZ, da mora biti darilna pogodba sklenjena v pisni obliki, če darovalec podarjeno stvar ali pravico ni takoj prenesel na obdarjenca tako, da ta lahko z njo prosto razpolaga, ni mogoče razlagati na način, za katerega se zavzema pritožnik. Če bi bil namen zakona, da je možnost razpolaganja enaka razpolagalni sposobnosti, bi moral izrecno izključiti možnost ustnih darilnih pogodb za nepremičnine.
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik nesporno opravljal vsakodnevno delo za toženo stranko v procesu, ki je bil organiziran s strani tožene stranke, delo pa opravljal osebno in za plačilo ter po navodilih in pod nadzorom prokurista tožene stranke. Glede na navedeno je pravilno zaključilo, da je bil tožnik v spornem času v delovnem razmerju pri toženi stranki, na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Podjemna pogodba, sklenjena med istima strankama, na veljavnost pogodbe o zaposlitvi ni vplivala. ZDR-1 v 18. členu določa, da se v primeru spora o obstoju delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem domneva, da delovno razmerje obstaja, če obstajajo elementi delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je elemente delovnega razmerja pravilno ugotovilo.
ZDR-1 člen 87, 87/2, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2.. KZ-1 člen 209, 209/1, 209/5, 240.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - elementi kaznivega dejanja - kaznivo dejanje poneverbe - pravica do zagovora
V skladu z drugim odstavkom 87. člena ZDR-1 je delodajalec v odpovedi dolžan navesti le dejanske razloge odpovedi, pravne opredelitve očitanega ravnanja pa ni dolžan navesti. Če jo navede, sodišče pri presoji nezakonitosti odpovedi nanjo ni vezano. Dejanske razloge odpovedi je zato v obravnavanem primeru treba presojati ne le s stališča, ali ima očitana kršitev vse znake kaznivega dejanja, temveč tudi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, torej ali je tožničino ravnanje možno opredeliti kot hujšo kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja, storjeno naklepoma ali iz hude malomarnosti.
Vrhovno sodišče RS je v zadevi št. VIII Ips 122/2013 že zavzelo stališče, da je treba vsebino pravice do zagovora delavca presojati in tehtati tudi ob upoštevanju pravice delodajalca, da iz razlogov in ob pogojih, ki so določeni v ZDR-1, delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi. Kljub temu da se delavec opravičeno ne odzove povabilu na zagovor, v nekaterih primerih od delodajalca ni ustrezno pričakovati, da zagovor preloži na kasnejši datum in delavcu omogoči zagovor kasneje. Zato bi v takšnih primerih lahko govorili tudi o obstoju okoliščin, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neopravičeno pričakovati, da delavcu omogoči kasnejši zagovor oziroma, da datum že določenega zagovora preloži. Pravica delavca, da se zagovarja o razlogih za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, je pomembna, ni pa absolutna. Če namreč obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor, potem odpoved brez predhodnega zagovora, kljub drugačnemu stališču pritožbe, ni nezakonita.
Očitano ravnanje (neupoštevanje toženčeve odredbe o omejitvi prokure in neupravičena odtujitev zneska 8.000,00 EUR) izpolnjuje elemente naklepne hujše kršitve delovnih obveznosti po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, obenem pa ima kršitev tudi znake kaznivih dejanj poneverbe po prvem in petem odstavku 209. člena KZ-1 ter zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po prvem odstavku 240. člena KZ-1. To pa pomeni, da je podan odpovedni razlog za izredno odpoved tudi po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
Pritožbeno sodišče se v celoti strinja s sodiščem prve stopnje, da nadrejena tožniku ni omogočala odnašanja pošte med delovnim časom in da je od njega zahtevala, da to delo opravi po zaključku delovnega časa. Prav tako se strinja z ugotovitvijo, da tožniku ni bil omogočen odmor med delovnim časom. S tem je tožena stranka kršila določbe ZDR-1 o delovnem času in sicer določbo 142. člena, po kateri je delovni čas efektivni delovni čas in čas odmora ter določbo prvega odstavka 143. člena, da delovni čas ne sme biti daljši od 40 ur na teden. Tožnik ni imel možnosti odmora med delom, prav tako pa je moral delo opravljati tudi po zaključku delovnega časa, za to opravljeno delo pa ni prejel plačila.
Pritožnik izpostavlja, da je bil skladno z najemno pogodbo za najem priklopnega vozila zavezan pokriti vse stroške v zvezi z najetim vozilom, torej je škoda nastala neposredno pritožniku kot najemniku in ne najemodajalcu ter zato za uveljavljanje terjatve zoper delavca iz naslova stroškov popravila velja 5 letni zastaralni rok. Takšen zaključek pritožnika je napačen, saj je, gledano z razmerja med delavcem in delodajalcem (ki je edini relevanten za obravnavani spor), škoda nastala tretji osebi, to je lastniku priklopnega vozila (najemodajalcu), in je torej potrebno za rešitev predmetnega spora uporabiti 147. člen OZ.
Ni res, da je delodajalčeva pogodbena svoboda zgolj v tem, da ne izbere nobenega izmed prijavljenih kandidatov. Četudi 24. člen ZDR-1 določa, da ima delodajalec ob upoštevanju zakonskih prepovedi pravico do proste odločitve, s katerim kandidatom, ki izpolnjuje pogoje za opravljanje dela, bo sklenil pogodbo o zaposlitvi, pa kršitev te določbe na način, da delodajalec izbere kandidata, ki ne izpolnjuje pogojev, za neizbranega kandidata, kot je tožnica, ne ustvarja nobenih relevantnih pravnih posledic oziroma podlag z vidika odškodninskega prava.
procesna sposobnost - pravna oseba - zakoniti zastopnik - prokurist
Po presoji pritožbenega sodišča glede na zgoraj citirano materialnopravno podlago prokurist ni zgolj pooblaščenec gospodarske družbe v smislu 86. člena ZPP, temveč je narava prokure po 35. členu ZGD-1 bolj podobna pravni naravi zakonitega zastopnika, ki mora imeti za določena procesna dejanja v imenu gospodarske družbe v postopku pred sodiščem, kjer gre za razpolaganje z nepremičninami, posebno dovoljenje (prvi odstavek 79. člena ZPP), in sicer dovoljenje zakonitega zastopnika gospodarske družbe.
Iz zapisnika o prvem naroku za glavno obravnavo izhaja, da je I. H. za drugega toženca pristopil kot njegov zakoniti zastopnik. Sodišče prve stopnje pa je v točki 12 obrazložitve izpodbijane sodbe pojasnilo, da je direktorica drugega toženca M. M. H. v dopisu z dne 22. 3. 2017 (v 8 dnevnem roku, dodeljenem s sklepom z dne 14. 3. 2017) in v lastni izpovedbi, ko je bila na naroku 2. 7. 2019 zaslišana kot stranka, odobrila pravdna dejanja, ki jih je za drugega toženca kot njegov prokurist opravil I. H., ki je bil v času tega naroka že zakoniti zastopnik drugega toženca.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - začetek stečajnega postopka - stečaj delodajalca - prenos terjatev - zagotavljanje dela delavcev drugemu delodajalcu - napotitev na delo
Tožnik in družba A. d. o. o. (sedaj v stečaju) sta bila v delovnem razmerju na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi, družba A. d. o. o. in toženka pa sta bili v civilnem razmerju na podlagi sklenjene pogodbe o zagotavljanju dela delavcev uporabniku, ki je predstavljala dogovor o napotitvi tožnika. Tožnik in tožena stranka - uporabnik tako nista bila v delovnem razmerju. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je institut subsidiarne odgovornosti delodajalca uporabnika predviden za situacije, ko se delodajalec, ki delavca napoti k delodajalcu uporabniku, na takšen ali drugačen način želi izogniti plačilu svoje obveznosti iz delovnega razmerja. Določilo šestega odstavka 62. člena ZDR-1 se namreč ne nanaša na vse terjatve iz delovnega razmerja, temveč le na izplačilo plač in drugih prejemkov iz delovnega razmerja za obdobje napotitve delavca pri uporabniku - toženi stranki. Terjatve, katerih plačilo tožnik uveljavlja s predmetno tožbo (razen stroškov pravdnega postopka z delodajalcem), izhajajo iz tožnikovega delovnega razmerja z družbo A. d. o. o., ne izvirajo iz napotitve tožnika k toženi stranki in ne predstavljajo plačila plač oziroma drugih prejemkov iz delovnega razmerja za obdobje, ko je tožnik opravljal delo pri toženi stranki - uporabniku.