URS člen 2, 22, 50.. ZSDP-1 člen 79, 79/3, 83, 83/1, 85/1.. ZSDP-1B člen 85, 85/3.
nadomestilo za izgubljeni dohodek - načelo enakosti - pravica do socialne varnosti - načelo enakega varstva pravic - posebna nega in varstvo - izgubljeni dohodek
Pri definiranju pravic, izhajajočih iz načela enakosti je primarno to, da se artikulira relevantne oziroma za presojo odločujoče kriterije. Bistvo ustavne pravice je, da bistveno enake primere obravnava enako in bistveno neenake primere različno, upoštevajoč njihovo različnost in lastnost. Splošno načelo enakosti je prizadeto šele tedaj, kadar za razlikovanje ni mogoče najti stvarno utemeljenega razloga, ki izvira iz narave stvari in ki opravičuje zakonsko razlikovanje. Taka interpretacija splošnega načela enakosti pa pušča zakonodajalcu širok prostor ocenjevanja in prostega preudarka. Zakonodajalec je tisti, ki načeloma odloča, katere dejanske stane ali življenjska razmerja naj se v pravnem pogledu obravnavajo enako, katera pa neenako. Pri uresničevanju splošne enakosti na področju socialnih pravic ima pravo omejen doseg, kajti gostota za to potrebnega normiranja povzroča nasprotne učinke. Pravilno je razlogovanje sodišča prve stopnje, da je upravičenost do pravice do delnega plačila za izgubljeni dohodek urejena različno, glede na različno zdravstveno oziroma funkcionalno stanje otroka. Zdravstveno oziroma funkcionalno stanje otroka je torej tisto, ki pogojuje obravnavo in namestitev v različne zavode.
Namen instituta pravice do delnega plačila za izgubljeni dohodek se odraža v dejstvu, da je lahko tisti izmed staršev otroka, ki posveti takšnemu otroku skrb pri negi in varstvu, upravičen do delnega plačila za izgubljeni dohodek. Ta pravica je torej neke vrste odmena, da lahko eden od staršev zapusti trg dela. Argumentum a contrario velja, da v kolikor za otroka skrbi nekdo drug oziroma je otrok nameščen v zavod, potrebe po zapustitvi trga dela ali krajšemu delovnemu času zaradi nege in varstva tega otroka ni, posledično zaradi česar ni upravičenosti staršev takega otroka do te pravice. In ravno ta življenjski primer opredeljuje zakonski dejanski stan 85. člena ZSDP-1. Cilj instituta je tako zagotoviti denarni prejemek, ki nadomesti izpadli dohodek in omogoči staršem, ki v večini primerov znajo najboljše izvajati skrb, nego in varnost svojih otrok, da to tudi storijo.
oprostitev plačila sodne takse - samostojni podjetnik posameznik - premoženjsko stanje prosilca - občutno zmanjšana sredstva za preživljanje
Pritožnica v konkretnem pravdnem postopku nastopa kot fizična oseba, sicer pa je samostojna podjetnica. Samostojni podjetnik in fizična oseba sta isti subjekt, zato je sodišče prve stopnje pravilno pri ugotavljanju pritožničinega materialnega položaja, ugotavljalo njeno celotno premoženje (podatke o stvareh v njeni lasti, drugih premoženjskih pravicah), tudi stanje na transakcijskem račun, ki ga ima kot fizična oseba in stanje na poslovnem računu, ki ga ima kot samostojna podjetnica, in so drugačne pritožbene navedbe neutemeljene.
odgovornost za solidnost gradnje - napaka v solidnosti gradbe - notifikacijska dolžnost - vzrok za napako - domneva vzročnosti - jamčevalni rok
Posebne predpostavke, ki morajo biti izkazane za podanost izvajalčeve odgovornosti za solidnost gradnje, so sledeče: da ima napaka gradbe lastnost, ki ustreza napaki v solidnosti gradnje; da je naročnik o njej obvestil izvajalca v šestih mesecih od takrat, ko je napako ugotovil (prvi odstavek 663. člena OZ); da je naročnik svoj zahtevek sodno uveljavil v roku enega leta od obvestila (notifikacije) izvajalca (drugi odstavek 663. člena 0Z); da se je napaka pokazala v desetih letih od izročitve in prevzema del (prvi odstavek 662. člena OZ) in da vzrok za napako v gradbi izvira iz sfere izvajalca. V zvezi s slednjo velja domneva, da vzrok izvira iz izvajalčeve sfere, izvajalec pa lahko to domnevo izpodbije, če dokaže, da vzrok ne izvira iz njegove sfere. S tem pa se tudi razbremeni odgovornosti, četudi bi naročnik sicer dokazal vse ostale predpostavke.
privilegirana priča - mladoletna privilegirana priča - izločitev dokazov - uradna oseba - zbiranje obvestil s strani policije - prostovoljna izjava - neformalen razgovor z otrokom - svetovalna delavka v šoli - bistveno enak položaj - družinsko nasilje
Vsebina navedenih dokumentov ne izkazuje, da bi katera od strokovnih delavk delovala kot uradna oseba v smeri preiskovanja ravnanj obdolženca in zbiranja dokazov, temveč se je nanju mladoletnica, tudi v spremstvu matere, obračala zaradi osebnostnih stisk, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je njun položaj bistveno drugačen od položaja socialne delavke.
Ker tožnica s spremembo tožbe zahteva razliko do plače po odpovedani pogodbi o zaposlitvi, je, kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje, odločitev o dodatno postavljenem zahtevku za izpad dohodka odvisna od rešitve drugega spora, katerega predmet je presoja zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove. Ker pa je ta postopek že pravnomočno končan z izdajo sodbe pritožbenega sodišča, navedena okoliščina ni razlog, da sodišče prve stopnje ne bi dovolilo spremembe tožbe. Po oceni pritožbenega sodišča odločanje o spremenjeni tožbi tudi ne bi bistveno zavleklo dokaznega postopka, saj je odločitev o višini izpada dohodka (če bo ta med strankama sploh sporna) mogoče sprejeti že na podlagi listinskih dokazov, brez izvedbe dokaza z izvedencem finančne stroke. Odločitev o temelju novo postavljenega zahtevka pa temelji na izvedbi dokazov, ki so potrebni tudi za odločitev o preostalih zahtevkih, postavljenih že v tožbi. Poleg tega je tožnica tožbo spremenila že na prvem naroku za glavno obravnavo, ko dokazni postopek še ni bil niti začet.
razveza zakonske zveze - razlog za razvezo zakonske zveze - nevzdržnost zakonske zveze - nestrinjanje z razvezo
Pritožnica ne izpodbija ugotovitev v sodbi, da med zakoncema ni več čustvene navezanosti in razumevanja in da ne živita več v življenjski in ekonomski skupnosti. Te zadostujejo za sklep o nevzdržnosti zakonske zveze, ki je razlog za njeno razvezo.
Toženkino nestrinjanje z razvezo ne more biti ovira za sprejeto odločitev.
ZDR-1 člen 87, 87/2, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2.. KZ-1 člen 209, 209/1, 209/5, 240.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - elementi kaznivega dejanja - kaznivo dejanje poneverbe - pravica do zagovora
V skladu z drugim odstavkom 87. člena ZDR-1 je delodajalec v odpovedi dolžan navesti le dejanske razloge odpovedi, pravne opredelitve očitanega ravnanja pa ni dolžan navesti. Če jo navede, sodišče pri presoji nezakonitosti odpovedi nanjo ni vezano. Dejanske razloge odpovedi je zato v obravnavanem primeru treba presojati ne le s stališča, ali ima očitana kršitev vse znake kaznivega dejanja, temveč tudi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, torej ali je tožničino ravnanje možno opredeliti kot hujšo kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja, storjeno naklepoma ali iz hude malomarnosti.
Vrhovno sodišče RS je v zadevi št. VIII Ips 122/2013 že zavzelo stališče, da je treba vsebino pravice do zagovora delavca presojati in tehtati tudi ob upoštevanju pravice delodajalca, da iz razlogov in ob pogojih, ki so določeni v ZDR-1, delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi. Kljub temu da se delavec opravičeno ne odzove povabilu na zagovor, v nekaterih primerih od delodajalca ni ustrezno pričakovati, da zagovor preloži na kasnejši datum in delavcu omogoči zagovor kasneje. Zato bi v takšnih primerih lahko govorili tudi o obstoju okoliščin, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neopravičeno pričakovati, da delavcu omogoči kasnejši zagovor oziroma, da datum že določenega zagovora preloži. Pravica delavca, da se zagovarja o razlogih za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, je pomembna, ni pa absolutna. Če namreč obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor, potem odpoved brez predhodnega zagovora, kljub drugačnemu stališču pritožbe, ni nezakonita.
Očitano ravnanje (neupoštevanje toženčeve odredbe o omejitvi prokure in neupravičena odtujitev zneska 8.000,00 EUR) izpolnjuje elemente naklepne hujše kršitve delovnih obveznosti po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, obenem pa ima kršitev tudi znake kaznivih dejanj poneverbe po prvem in petem odstavku 209. člena KZ-1 ter zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po prvem odstavku 240. člena KZ-1. To pa pomeni, da je podan odpovedni razlog za izredno odpoved tudi po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
V obravnavanem primeru je bil poskus osebne vročitve pisanja tožnici dne 7. 10. 2019 neuspešen. Zato je vročevalec tega dne v hišnem predalčniku pustil obvestilo, v katerem je navedeno, kje se sodno pisanje nahaja in rok 15 dni, v katerem ga mora dvigniti. Ker tožnica pisanja ni dvignila, je z iztekom 15. dne, to je 22. 10. 2019 nastopila fikcija vročitve. Naslednji dan je začel teči 30 dnevni pritožbeni rok, ki se je iztekel 21. 11. 2019. Pritožba zoper sodbo, ki jo je tožnica priporočeno po pošti oddala dne 22. 11. 2019, je zato prepozna.
Pritožnik izpostavlja, da je bil skladno z najemno pogodbo za najem priklopnega vozila zavezan pokriti vse stroške v zvezi z najetim vozilom, torej je škoda nastala neposredno pritožniku kot najemniku in ne najemodajalcu ter zato za uveljavljanje terjatve zoper delavca iz naslova stroškov popravila velja 5 letni zastaralni rok. Takšen zaključek pritožnika je napačen, saj je, gledano z razmerja med delavcem in delodajalcem (ki je edini relevanten za obravnavani spor), škoda nastala tretji osebi, to je lastniku priklopnega vozila (najemodajalcu), in je torej potrebno za rešitev predmetnega spora uporabiti 147. člen OZ.
Po 1. odstavku 333. člena ZPP je pritožba dopustna zoper sodbo, izdano na prvi stopnji in po 1. odstavku 363. člena ZPP zoper sklep sodišča prve stopnje, če ni z zakonom določeno, da pritožbe sploh ni. Ustava Republike Slovenije namreč zagotavlja pravico do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločitvam sodišč in drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi je odločeno o pravici, dolžnosti ali pravnih koristih (25. člen). Pritožba je zagotovljena le proti prvostopenjskim sodnim odločbam in ne proti drugostopenjskim. Zoper slednje so dopustna izredna pravna sredstva, ki jih je mogoče uveljavljati pod pogoji, na način in po postopku, določenim z zakonom.
Po 11. členu ZPIZ-2 se pravice iz obveznega zavarovanja uveljavljajo po ZUP, če ni v ZPIZ-2 drugače določeno. V 4. točki prvega odstavka 129. člena ZUP določa, da pristojni organ zahtevo stranke zavrže, če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo. Takšno procesno stanje je podano tudi v predmetni zadevi, saj je bilo o tožničini odmeri starostne pokojnine že pravnomočno odločeno. Pravnomočna odločitev o isti stvari pa je za razrešitev sporne zadeve, bistvenega pomena.
Pritožbeno sodišče sprejema kot pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik le pavšalno zatrjeval potrebnost teh stroškov. Ni namreč konkretno pojasnil v čem in kako so opravljene meritve pripomogle k hitrejšemu zdravljenju, oziroma v čem in kako so zmanjšale ali odpravile posledice škodnega dogodka. Iz izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke pa izhaja (izvedensko mnenje pod točko Ad3) dejstvo, da zaključek zdravljenja poškodb sovpada z datumom opravljenih meritev (11. 9. 2015), zato ne more držati trditev, da so ti stroški pripomogli k hitrejšemu zdravljenju.
ZDR-1 člen 16, 16/2, 16/3, 17, 17/3, 49, 49/2, 49/3.. OZ člen 49, 49/1, 50, 86, 86/1, 94.. ZPP člen 154, 154/2.
pogodba o zaposlitvi - izročitev pisne pogodbe - plačilo razlike plače - ničnost - sprememba ali sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi zaradi spremenjenih okoliščin - odločitev o pravdnih stroških
Tretji odstavek 17. člena ZDR-1, določa, da lahko delavec, če mu ni izročena pisna pogodba o zaposlitvi, kadarkoli v času trajanja delovnega razmerja zahteva njeno izročitev od delodajalca in sodno varstvo. Takšna določba ne daje podlage za zahtevek za sklenitev (nove ustrezne) pogodbe o zaposlitvi, ampak le za izročitev pogodbe o zaposlitvi, ki je bila med strankama delovnega razmerja sklenjena, pa delavec z njenim izvodom ne razpolaga. Skladno s sprejetimi stališči v sodni praksi ima delavec izstavitev pogodbe o zaposlitvi na podlagi 17. člena ZDR-1 pravico zahtevati (tudi), če pisna pogodba o zaposlitvi ni sklenjena in se opravlja delo brez nje, ne pa v primeru, ko je pisna pogodba o zaposlitvi sklenjena, dejansko pa delavec opravlja drugo delo.
Za tožnico, ki uveljavlja sodno varstvo za plačilo po dejanskem delu in zatrjuje, da opravlja delo višje vrednotenega delovnega mesta (tega toženka niti ni prerekala), ni podana pravna podlaga za zahtevek za izročitev ustrezne pogodbe o zaposlitvi. Tožba s takšnim zahtevkom je nesklepčna in je sodišče prve stopnje zahtevek pravilno zavrnilo.
Prvi odstavek 86. člena OZ določa, da je nična pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom. Prisilni predpis ni določba 49. člena ZDR-1 v smislu, da bi se za novo pogodbo o zaposlitvi, ki je sklenjena med delavcem in delodajalcem, če ni spremenjenih okoliščin, štelo, da je nična.
ZDR-1 člen 17, 17/4, 31, 31/1, 31/1-3, 31/1-8, 49, 49/1, 49/2, 111, 111/1, 111/1-3, 111/1-8.. OZ člen 15, 18/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca - izplačevanje nižje plače - sprememba pogodbe o zaposlitvi
Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je lahko pogodba o zaposlitvi oziroma sprememba pogodbe veljavno sklenjena tudi ustno ali s konkludentnimi dejanji. Zmotno pa je stališče, da že zgolj dejstvo, da tožnik v spornem obdobju (petih let) ni izrecno ugovarjal znižanju plačila in razporeditvam na druga delovna mesta pomeni, da je s takšno spremembo soglašal. Zmotna je tudi razlaga sodišča prve stopnje, da že dalj časa trajajoče dejansko opravljanje dela na drugem delovnem mestu predstavlja soglasje volj strank za takšno spremembo oziroma da potrjuje sporazumno dogovorjeno spremembo pogodbe o zaposlitvi.
Le dejstvo, da se tožnik v nadaljnjih letih zaposlitve pri toženi stranki ni ponovno obrnil na toženo stranko in izrecno ugovarjal višini izplačane plače, samo po sebi ne pomeni, da se je strinjal z izjavo druge (močnejše) pogodbene stranke oziroma da je med njima prišlo so soglasja volj za spremembo pogodbe o zaposlitvi. Volji strank za spremembo pogodbe o zaposlitvi morata biti nedvoumno izraženi, kar še zlasti velja za tožnika, ki je šibkejša stranka v delovnem razmerju. V primeru spora imata zato obe stranki možnost, da obstoj oziroma neobstoj soglasja dokazujeta v postopku. Breme dokazovanja pa je na toženi stranki, ki tožniku ni ponudila spremenjene oziroma nove pogodbe o zaposlitvi, še zlasti, ker zatrjuje, da je v soglasju s tožnikom prišlo tudi do spremembe delovnega mesta. V takem primeru po ZDR-1 ne zadošča le sprememba pogodbe o zaposlitvi z aneksom, temveč mora biti sklenjena nova pogodba o zaposlitvi (drugi odstavek 49. člena ZDR-1). Te sestavine pogodbe o zaposlitvi imajo namreč za delavca večjo težo in pomen, saj v največji meri vplivajo na delovnopravni položaj delavca in medsebojne pravice, obveznosti in odgovornosti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00035026
ZIZ člen 276. ZPP člen 411.
začasna odredba v družinskih sporih - stiki očeta z otrokom - izvrševanje stikov pod nadzorom Centra za socialno delo (CSD) - začasna ukinitev stikov - otrokova korist - učinek pravnomočnosti - pravilo ne bis in idem - nova dejanska podlaga - učinek pravnomočnosti zavrnilnega sklepa o začasni odredbi - nov predlog za izdajo začasne odredbe
Tudi za odločitev o predlogu za izdajo začasne odredbe velja učinek materialne pravnomočnosti in v njegovi posledici pravilo o prepovedi ponovnega odločanja o isti stvari (ne bis in idem). V skladu z 276. členom ZIZ lahko sodišče na upnikov predlog res izda tudi več začasnih odredb glede na okoliščine primera in če je to potrebno. To je mogoče takrat, če upnik v pozneje vloženem predlogu navaja novo dejansko podlago, na podlagi katere bo utemeljeval obstoj zakonskih pogojev za izdajo začasne odredbe in kar pomeni, da bo skladno z ekvivalenčno teorijo šlo za nov predlog za začasno odredbo.
ZDR-1 člen 37, 110, 110/1, 110/1-1.. ZPP člen 14.. KZ-1 člen 29, 29/3, 123, 123/1, 191, 191/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - elementi kaznivega dejanja - huda telesna poškodba - bistveno zmanjšana prištevnost - policist - identično dejansko stanje - obsodilna sodba - nasilje
V skladu s 14. členom ZPP je delovno sodišče v tem sporu vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca. Vezanost sodišča na pravnomočno kazensko obsodilno sodbo je podana takrat, ko se sodišče srečuje z identičnim dejanskim stanjem, na podlagi katerega je predhodno odločalo že kazensko sodišče. V obravnavanem primeru je kazensko sodišče presodilo, da je bil storilec (tožnik) v času storitve kaznivega dejanja kazensko odgovoren. Glede na ugotovitve v kazenski sodbi, da je bila pri tožniku zaradi akutne intoksikacije z alkoholom in hkratne senzitizacije na alkoholne učinke zmožnost razumeti pomen svojega dejanja in zmožnost imeti v oblasti svoje ravnanje bistveno zmanjšana ter na tej podlagi sprejetega zaključka, da njegova prištevnost v času storitve kaznivih dejanj ni bila izključena, ampak le bistveno zmanjšana, je podana tožnikova odgovornost za očitane kršitve, ki so predmet odpovedi.
Ne drži, da ustna pogodba glede nepremičnin ne more konvalidirati. Sodna praksa se je že večkrat postavila na stališče, da tudi pri ustnih darilnih pogodbah za nepremičnine velja teorija realizacije. Določbe prvega odstavka 538. člena OZ, da mora biti darilna pogodba sklenjena v pisni obliki, če darovalec podarjeno stvar ali pravico ni takoj prenesel na obdarjenca tako, da ta lahko z njo prosto razpolaga, ni mogoče razlagati na način, za katerega se zavzema pritožnik. Če bi bil namen zakona, da je možnost razpolaganja enaka razpolagalni sposobnosti, bi moral izrecno izključiti možnost ustnih darilnih pogodb za nepremičnine.
Pritožbeno sodišče se v celoti strinja s sodiščem prve stopnje, da nadrejena tožniku ni omogočala odnašanja pošte med delovnim časom in da je od njega zahtevala, da to delo opravi po zaključku delovnega časa. Prav tako se strinja z ugotovitvijo, da tožniku ni bil omogočen odmor med delovnim časom. S tem je tožena stranka kršila določbe ZDR-1 o delovnem času in sicer določbo 142. člena, po kateri je delovni čas efektivni delovni čas in čas odmora ter določbo prvega odstavka 143. člena, da delovni čas ne sme biti daljši od 40 ur na teden. Tožnik ni imel možnosti odmora med delom, prav tako pa je moral delo opravljati tudi po zaključku delovnega časa, za to opravljeno delo pa ni prejel plačila.
Tožnik ima pravni interes, da od tožene stranke uveljavlja plačilo neplačanih prispevkov za socialno varnost. Glede na to, da so bili v obravnavanem primeru tožniku prispevki iz bruto plače obračunani in so zapadli v plačilo ter so določeni po višini (po podatkih iz evidenc FURS), ni ovir za odločanje sodišča o delodajalčevi obveznosti. Enako stališče je pritožbeno sodišče že zavzelo v zadevah opr. št. Pdp 508/2018 in Pdp 781/2018. V teh zadevah je pritožbeno sodišče poudarilo, da je v našem plačnem sistemu uveden sistem bruto plače in da plačilo za delo ne predstavlja le neto plače ter da oženje pristojnosti delovnega sodišča izključno na odločanje o delavčevi pravici do neto plače ni ustrezno. Delavec ima namreč pravico do bruto plače (po določbah 126. do 129. člena ZDR-1), katere del so davki in prispevki, ki jih je delodajalec dolžan plačevati za delavca v skladu s predpisi. Delavcu ni mogoče odreči sodnega varstva za terjatve iz naslova neizplačane bruto plače, do katere je upravičen po pogodbi o zaposlitvi.
zavrženje tožbe - procesna predpostavka - socialni spor
V 63. členu ZDSS-1 je določeno, da kadar se o pravici, obveznosti ali pravni koristi iz sistema socialne varnosti v skladu z zakonom odloča z upravnim aktom, je socialni spor dopusten, če tožeča stranka uveljavlja, da je prizadeta v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi dokončnega upravnega akta ali zaradi tega, ker upravni akt ni bil izdan in ji vročen v zakonitem roku.
Glede na citirano določbo je tožba v socialnem sporu dopustna, če je tožniku z dokončnim upravnim aktom kršena njegova pravica ali pravna korist. Predhodno izpeljan upravni postopek in dokončnost je procesna predpostavka, ki mora biti izpolnjena, da je tožba sploh dopustna. Razen tega pa mora zaradi takšnega dokončnega upravnega akta, biti stranka tudi prizadeta v svojih pravicah in pravnih koristih.