Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik nesporno opravljal vsakodnevno delo za toženo stranko v procesu, ki je bil organiziran s strani tožene stranke, delo pa opravljal osebno in za plačilo ter po navodilih in pod nadzorom prokurista tožene stranke. Glede na navedeno je pravilno zaključilo, da je bil tožnik v spornem času v delovnem razmerju pri toženi stranki, na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Podjemna pogodba, sklenjena med istima strankama, na veljavnost pogodbe o zaposlitvi ni vplivala. ZDR-1 v 18. členu določa, da se v primeru spora o obstoju delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem domneva, da delovno razmerje obstaja, če obstajajo elementi delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je elemente delovnega razmerja pravilno ugotovilo.
ZDR-1 člen 10, 22, 31, 31/1, 31/1-4, 56, 208, 208/1, 209.. ZDR člen 8, 20, 211.. ZJA člen 6.
mandat - transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas - pogodba o zaposlitvi za določen čas - javna agencija - kraj opravljanja dela - delo v tujini - veriženje pogodb
Glede na vsebino predloženih pogodb o zaposlitvi je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnica delo pri toženi stranki opravljala na podlagi pogodbe za opravljanje dela v tujini (208. in 209. člen ZDR-1), in sicer za čas trajanja mandata, ne pa na podlagi določb ZDR-1 o pogodbi o zaposlitvi za določen čas. Ker je bilo tožničino delo vezano na mandat, je vsakokratna pogodba o zaposlitvi z iztekom začasne napotitve (mandata) prenehala. Zgolj zato, ker je tožnica po sklenjenih pogodbah o zaposlitvi opravljala delo vodje predstavništva v tujini v skupnem trajanju 12 let, ni mogoče šteti, da je bila med strankama sklenjena pogodba za nedoločen čas za opravljanje dela v tujini.
Z določbama 208. in 209. člena ZDR-1 je bila v naš pravni red prenesena Direktiva 96/71/ES, ki ne določa časa trajanja začasne napotitve na delo v tujino niti ne prepoveduje njihovega veriženja.
Ker tožnica s spremembo tožbe zahteva razliko do plače po odpovedani pogodbi o zaposlitvi, je, kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje, odločitev o dodatno postavljenem zahtevku za izpad dohodka odvisna od rešitve drugega spora, katerega predmet je presoja zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove. Ker pa je ta postopek že pravnomočno končan z izdajo sodbe pritožbenega sodišča, navedena okoliščina ni razlog, da sodišče prve stopnje ne bi dovolilo spremembe tožbe. Po oceni pritožbenega sodišča odločanje o spremenjeni tožbi tudi ne bi bistveno zavleklo dokaznega postopka, saj je odločitev o višini izpada dohodka (če bo ta med strankama sploh sporna) mogoče sprejeti že na podlagi listinskih dokazov, brez izvedbe dokaza z izvedencem finančne stroke. Odločitev o temelju novo postavljenega zahtevka pa temelji na izvedbi dokazov, ki so potrebni tudi za odločitev o preostalih zahtevkih, postavljenih že v tožbi. Poleg tega je tožnica tožbo spremenila že na prvem naroku za glavno obravnavo, ko dokazni postopek še ni bil niti začet.
Ne drži, da ustna pogodba glede nepremičnin ne more konvalidirati. Sodna praksa se je že večkrat postavila na stališče, da tudi pri ustnih darilnih pogodbah za nepremičnine velja teorija realizacije. Določbe prvega odstavka 538. člena OZ, da mora biti darilna pogodba sklenjena v pisni obliki, če darovalec podarjeno stvar ali pravico ni takoj prenesel na obdarjenca tako, da ta lahko z njo prosto razpolaga, ni mogoče razlagati na način, za katerega se zavzema pritožnik. Če bi bil namen zakona, da je možnost razpolaganja enaka razpolagalni sposobnosti, bi moral izrecno izključiti možnost ustnih darilnih pogodb za nepremičnine.
Pritožbeno sodišče se v celoti strinja s sodiščem prve stopnje, da nadrejena tožniku ni omogočala odnašanja pošte med delovnim časom in da je od njega zahtevala, da to delo opravi po zaključku delovnega časa. Prav tako se strinja z ugotovitvijo, da tožniku ni bil omogočen odmor med delovnim časom. S tem je tožena stranka kršila določbe ZDR-1 o delovnem času in sicer določbo 142. člena, po kateri je delovni čas efektivni delovni čas in čas odmora ter določbo prvega odstavka 143. člena, da delovni čas ne sme biti daljši od 40 ur na teden. Tožnik ni imel možnosti odmora med delom, prav tako pa je moral delo opravljati tudi po zaključku delovnega časa, za to opravljeno delo pa ni prejel plačila.
Po 11. členu ZPIZ-2 se pravice iz obveznega zavarovanja uveljavljajo po ZUP, če ni v ZPIZ-2 drugače določeno. V 4. točki prvega odstavka 129. člena ZUP določa, da pristojni organ zahtevo stranke zavrže, če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo. Takšno procesno stanje je podano tudi v predmetni zadevi, saj je bilo o tožničini odmeri starostne pokojnine že pravnomočno odločeno. Pravnomočna odločitev o isti stvari pa je za razrešitev sporne zadeve, bistvenega pomena.
sprememba tožbe - nasprotovanje spremembi tožbe - pripoznava tožbenega zahtevka - smotrnost za dokončno ureditev razmerja med strankama - načelo ekonomičnosti - dopustitev spremembe tožbe - relativna bistvena kršitev določb postopka
Sodišče prve stopnje bi moralo namreč v večji meri upoštevati, da gre za spor, ki je v teku, da je treba izkoristiti že zbrano procesno gradivo, in da gre za spremembo zahtevka, ki je povezana s prvotnim zahtevkom. Prav tako pritožba utemeljeno opozarja, da bi lahko sodišče prve stopnje izdalo delno sodbo na podlagi pripoznave (316. člen ZPP). V tej zvezi bi torej lahko in bi moralo obravnavati (delno) pripoznavo tožbenega zahtevka. Zmotno je sklicevanje na načelo ekonomičnosti iz 11. člena ZPP, ki v konkretnem primeru zahteva, da se izkoristi že zbrano procesno gradivo in da se razmerje med pravdnima strankama dokončno uredi. Vsekakor ni ekonomično niti za sodišče in predvsem ne za stranke, da se spor, ki se nanaša le na del spornega razmerja med pravdnima strankama, zaključi in da se vodi nov spor v zvezi s „spremembo tožbe“, ki se nanaša na celotno sporno razmerje med pravdnima strankama.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ZDRAVSTVENO ZAVAROVANJE
VSL00031227
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8. ZVZD-1 člen 19. ZZVZZ člen 87, 87/1.
regres Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije - regresni zahtevek - poškodba delavca pri delu - povrnitev škode - odgovornost delodajalca - opustitev ukrepov za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev - vzročna zveza
Ob nespornem dejstvu za kakšen delovni stroj je šlo, je po presoji pritožbenega sodišča neutemeljen pritožbeni očitek, da bi delavka morala kot povprečno skrben človek vedeti, da se sesalca, če zapelje na kakšno neravnino ali če se ustavi, ne sme poskušati premakniti in da mora vedno nekoga poklicati na pomoč in prenehati opravljati svoje delo. O tem delavka ni bila podučena.
prekluzija - delno plačilo - zavlačevanje postopka
Dejstvo (delnega) plačila terjatve je namreč razmeroma lahko preverljivo dejstvo, zato njegova navedba v kasnejši vlogi postopka praviloma ne podaljšuje; če se izkaže za resnično, pa njegovo zanikanje s strani nasprotne stranke lahko kaže celo na zlorabo pravice. Tako je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je toženkine navedbe o (delni) izpolnitvi terjatve upoštevalo.
varščina namesto začasne odredbe - spor o obsegu skupnega premoženja - pravica do izjave - rok za odgovor na predlog
Pritožnica utemeljeno opozarja, da ji sodišče prve stopnje ni omogočilo, da na tožnikov predlog odgovori še pred izdajo izpodbijanega sklepa. Tožnikov predlog ji je bil sicer vročen pred izdajo izpodbijanega sklepa, vendar brez določitve roka za odgovor. Stranka ne more uresničiti pravice do izjave, če ne ve, do kdaj lahko odgovori na predlog nasprotne stranke oziroma ne ve, koliko časa ima za pripravo svojih stališč in morebitno zbiranje dokumentacije.
spor majhne vrednosti - postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine - odstop zadeve - nedovoljeni pritožbeni razlogi - izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja - nedoločen zahtevek - določen oziroma določljiv tožbeni zahtevek
Neopredeljen (nedoločen) zahtevek ne pomeni nesklepčnosti, temveč nepopolnost tožbe. V takem primeru se zahtevka ne zavrne, temveč – če tožba ni ustrezno dopolnjena – je tožbo treba zavreči, vendar v obravnavanem primeru ni šlo za nič takega (tožnica je postavila določljiv zahtevek, ko se je smiselno sklicevala na predlog za izvršbo, v katerem je opredeljen denarni zahtevek in ki vsebuje tudi predlog, da se navedeni denarni znesek dolžniku (toženki) naloži v plačilo).
ZPP člen 154, 154/1, 155, 158, 158/1. ZFPPIPP člen 301, 301/4.
stroški stranskega intervenienta - pravica do povračila pravdnih stroškov - končni uspeh v postopku - izpolnitev zahtevka - sodna poravnava - umik tožbe - rešitev medsebojnih spornih razmerij - ugotovitev obstoja terjatve - stečajni postopek nad toženo stranko
Upravičenje stranskega intervenienta do povrnitve pravdnih stroškov od nasprotne stranke se vedno ravna po enakih pravilih kot to velja za glavno stranko, ki se ji je pridružil.
Take okoliščine so po presoji pritožbenega sodišča najbližje zakonskemu stanu prav po prvem odstavku 158. člena ZPP, v skladu s katerim pa tožeča stranka nasprotni stranki in stranskemu intervenientu ni dolžna povrniti pravdne stroške, če tožbo umakne takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. Ne gre spregledati, da je tožeča stranka s sklenitvijo sodne poravnave (pa čeprav v drugem sodnem postopku) pravzaprav dosegla tisti končni cilj, ki ga je glede na dane okoliščine v zvezi s terjatvijo, ki jo je uveljavljala v tem sporu, sploh lahko.
Obvestilo sodišču o opravljeni vročitvi je javna listina in v skladu s prvim odstavkom 224. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje ali določa.
Sdolžnik z golim zanikanjem prejema plačilnega naloga ni izpodbil dokaznega pomena javne listine.
Sodišče prve stopnje je pojasnilo (tč. 17 obrazložitve), da gre za (še vedno) dopustno oblikovan zahtevek, ki je ugotovitvene narave, saj se z dediščinsko tožbo uveljavlja tudi ugotovitev dedne pravice, a pravilno pojasnilo, da mora biti za ugotovitveno tožbo izkazan pravni interes, tega pa tožeča stranka ni izkazala. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, s čimer se pritožbeno sodišče strinja, da bi sicer načeloma dediču bilo priznati interes, da se ugotovi njegova dedna pravica, kar velja na načelni ravni tudi za konkretni primer, ko zoper tožnico teče postopek osebnega stečaja, kar je vezano na poplačilo upnikov, vendar bi se tudi na obstoj takšnega dejstva in ogrozitvene posledice, ki se jih s takšno ugotovitveno tožbo lahko na edini način odpravi, tožeča stranka morala trditveno določno sklicevati, da bi sodišče presojalo obstoj njenega pravnega interesa, pa takšnih trditev, kot je pravilno ugotovilo, ni postavila.
BREZPLAČNA PRAVNA POMOČ - CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00031503
OZ člen 190, 198. SPZ člen 66, 66/1, 67, 67/5. ZBPP člen 46, 46/3. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
neupravičena obogatitev - uporabnina - solastnina - uporaba solastne stvari - izključna uporaba enega od solastnikov - dogovor o uporabi solastne nepremičnine - posli, ki presegajo redno upravljanje - preprečevanje souporabe - dovoljenje za uporabo dela solastne stvari - soglasje solastnika - dokazna ocena - višina uporabnine - dokaz z izvedencem - odločitev o pravdnih stroških - brezplačna pravna pomoč - pobotanje pravdnih stroškov
Zgolj dejstvo, da solastnik solastne stvari ne uporablja, pri tem pa od drugega solastnika ni zahteval dopustitve uporabe, ne zadošča za zahtevek na podlagi neupravičene obogatitve. To velja tudi v primeru, če eden od solastnikov uporablja le del solastne nepremičnine. Ker stvar ni razdeljena, ni pomembno, koliko kvadratnih metrov meri gostinski lokal in koliko je to v primerjavi s površino vseh parcel oz. hiše kot celote. Bistvo je, da solastnik uporablja (le) del nerazdeljene nepremičnine, ne celotne, in da od souporabe ne izključuje druge solastnice.
O višini in obsegu stroškov, ki jih mora nasprotna stranka namesto stranki, ki je upravičena do brezplačne pravne pomoči, povrniti v korist proračuna Republike Slovenije, odloči pristojno sodišče po določbah o povrnitvi stroškov postopka. ZBPP nikjer ne določa, da je treba stroške prej medsebojno pobotati, tega pa ne določa niti ZPP.
ZGD-1 člen 501, 501/3, 502. Uredba Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah člen 22.
ugovor jurisdikcije - tožba na izključitev družbenika - pristojnost sodišča RS
Ker gre za izjemo od splošnega pravila o pristojnosti, se določbe člena 22 Uredbe št. 44/20011 ne smejo razlagati širše, kot zahteva njihov namen cilj pravil o izključni pristojnosti iz določb člena 22 Uredbe št. 44/2001 je te spore pridržati za sodišča, ki so z njimi dejansko in pravno povezana, kar pomeni dodelitev izključne pristojnosti sodiščem države članice v posebnih okoliščinah, ko so ta sodišča zaradi tesne povezanosti med temi spori in navedeno državo članico glede na predmet zadeve v boljšem položaju za odločanje v sporih, ki iz tega izhajajo. Sodišča države članice, v kateri ima družba sedež, naj bi bila namreč najprimernejša za odločanje o takih sporih, zlasti zato, ker so v tej državi opravljene formalnosti v zvezi z objavo družbe. Ne more biti dvoma, da je podana neprimerno bolj tesna povezava spora s sodiščem v Republiki Sloveniji in da je to v boljšem položaju za odločanje o sporu. Izključitev družbenika ima po 502. členu ZGD-1 za posledico prenehanje poslovnega deleža in vseh s tem deležem povezanih pravic in obveznosti, zakon pa drugim družbenikom nalaga določene obveznosti. Vse te spremembe bodo v primeru uspeha tožnikov terjale določene formalnosti v zvezi z objavo, zato je sodišče države po sedežu družbe najprimernejše za odločanje.
Dolžnik neutemeljeno navaja, da so bili odmerjeni stroški nerazumno visoki, da so napihnjeni. Podaja svoje videnje odstranitve posameznih objektov za oglaševanje, kako naj bi to tehnično potekalo in koliko časa naj bi vzelo, vendar drugega dokaza kot zaslišanje svojega direktorja ni predlagal. Gre za strokovno vprašanje, sodišče pa nima tovrstnega znanja, da bi lahko nanj odgovorilo.
nepremičninsko posredovanje - provizija za nepremičninsko posredovanje - pravica do plačila provizije - plačilo za trud in prizadevanje
Sodišče prve stopnje je glede na določbi prvega odstavka in četrtega odstavka 25. člena ZNPosr ter določbo 3. točke prvega odstavka 2. člena istega zakona pravilno izpostavilo, da je bistveno za pravico nepremičninske družbe do plačila, da je izvajala določene aktivnosti v smeri sklenitve konkretnega pravnega posla v zvezi z nepremičnino, ki je bila predmet posredovanja, in si uspešno prizadevala za sklenitev konkretnega pravnega posla.
sprememba tožbe - privilegirana sprememba tožbe - tožbena dejanska podlaga - ekonomičnost in hitrost postopka - pravica do sodnega varstva - pravica do zasebne lastnine
Pri podani spremembi tožbe ne gre za privilegirano spremembo tožbe po 186. členu ZPP, saj gre pri prvotni tožbi in pri spremembi za uveljavljanje škodnih dejanj v različnih časovnih obdobjih in prvotna ter spremenjena tožbe ne izhajata iz iste dejanske tožbene podlage.
ZPP člen 318, 318/1, 318/1-1, 339, 339/2, 339/2-7.
zamudna sodba - pogoji za izdajo zamudne sodbe - pravilna vročitev tožbe - dejansko prebivališče
Ker je toženka dokazala, da ji glede na drugačen naslov dejanskega prebivališča tožba ni bila vročena, ni bil izpolnjen pogoj za izdajo zamudne sodbe po prvi točki prvega odstavka 318. člena ZPP. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka po sedmi točki drugega odstavka 339. člena ZPP.