DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00034421
ZDR člen 33, 184.. ZDR-1 člen 35.. ZVZD člen 5.. OZ člen 149, 150, 153, 153/2, 153/3, 179.
nezgoda pri delu - odškodninska odgovornost delodajalca - renta - objektivna odgovornost - soprispevek oškodovanca - pravična denarna odškodnina - nepremoženjska škoda
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo za odločitev bistveno dejstvo, da tožnik, ki je bil o tem poučen v okviru teoretičnega in praktičnega usposabljanja, v košari ni bil pripet, čeprav je imel zagotovljen varnostni pas s pozicijsko zanko, ki je omogočal vpetje, v košari pa sta bili v ta namen dve ušesi. Če bi bil pripet, do poškodb, ki jih je utrpel v škodnem dogodku, ne bi prišlo. Ta dejstva so ob sicer ugotovljeni objektivni odgovornosti prvo toženke na podlagi 149. in 150. člena OZ v zvezi s 184. členom ZDR vodila do presoje o podanem soprispevku tožnika k nastali škodi.
V delovnem razmerju je le primarno delodajalec tisti, ki zagotavlja varnost in zdravje delavcev v zvezi z delom, kot je jasno razvidno iz 5. člena ZVZD, poleg tega je ob ugotovljeni objektivni odgovornosti oprostitvene razloge obravnavati kot izjeme. Na podlagi takšnega izhodišča je v konkretnem primeru ocenjen delež soprispevka tožnika v višini 60 %, torej večji kot je odgovornost toženk, nepravilen, pravilno je njegov soprispevek oceniti v višini 50 %.
tožba za ugotovitev nedopustnosti izvršbe na nepremičnino - skupno premoženje zakoncev - razveza zakonske zveze - vpis nepremičnine v zemljiško knjigo - originarna pridobitev lastninske pravice na nepremičnini - hipoteka na podlagi zaznambe izvršbe v zemljiški knjigi - nedopustnost predmeta izvršbe - skupna lastnina - razdružitev skupnega premoženja - pogodba o razdelitvi skupnega premoženja
Tožnica je dokazala, da je bila sporna nepremičnina kupljena med trajanjem zakonske zveze s skupnim denarjem obeh zakoncev in da je delež obeh na sporni nepremičnini enak. Dejstvo, da je bila v času trajanja zakonske zveze sklenjena samo pogodba, v kateri je kot kupec nepremičnine naveden le mož, vpis v zemljiško knjigo nanj pa je bil izveden šele po razvezi zakonske zveze, tožnici ne preprečuje, da uveljavlja nedopustnost izvršbe na svojem deležu.
odvzem upravičenj za vodenje poslov ali zastopanje družbeniku - nedovoljen predlog - zavrženje predloga - družba z neomejeno odgovornostjo (d.n.o.) - družba z omejeno odgovornostjo (d. o. o.) - analogna uporaba pravil - temeljni namen zakona - osebna družba - kapitalska družba - vodenje poslov in odločanje - odgovornost poslovodstva - stroški odgovora na pritožbo - nepravdni postopek
Institut odvzema upravičenja za vodenje poslov ali zastopanje družbeniku, ki izhaja iz 1. alineje prvega odstavka 50. člena ZGD-1 je zakonsko predviden in mogoč le za družbe z neomejeno odgovornostjo.
Že temeljno zakonsko razlikovanje med lastnostmi ene in druge oblike gospodarske družbe, ne dovoljuje analogne uporabe zakonskih določb, ki veljajo pri družbi z neomejeno odgovornostjo tudi pri družbi z omejeno odgovornostjo, ne glede na zatrjevano specifičnost konkretne situacije. Ravnanje, ki ga zasleduje pritožba, bi bilo v nasprotju z osnovnim zakonskim konceptom razlikovanja osebnih in kapitalskih družb.
razmerja med starši in otroki - določitev višine preživnine - potrebe otroka - zmožnosti zavezanca - razporeditev preživninskega bremena
Preživljalec mora sicer storiti vse, da si izboljša in izkoristi svoje pridobitvene zmožnosti, vendar tožnik utemeljeno navaja, da je po prenehanju potrebe po delu na prejšnjem delovnem mestu brez odlašanja sprejel delo na drugem delovnem mestu, čeprav za nižjo plačo. Ne drži sicer, da od nikogar ni mogoče pričakovati, da bi moral delati dodatno delo, ob navedeni dolžnosti preživljalca, da izkoristi vse pridobitne možnosti, da bo lahko izpolnil dolžnost preživljanja.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - PRAVO DRUŽB
VSL00033232
ZIZ člen 58, 58/4. ZPP člen 78, 79, 79/1, 86, 86/1, 87, 87/1, 105, 105/2, 108, 108/5, 224, 224/1, 224/4, 339, 339/2, 339/2-8. ZGD-1 člen 32, 32/1.
ugovor - podpis ugovora - poziv k dopolnitvi - zastopanje družbe - pravilnost zastopanja - upravičena oseba - vročitev poziva za dopolnitev vloge - vročilnica kot javna listina - nepopoln ugovor - zavrženje ugovora kot nepopolnega
Ugovor je bil sicer res podpisan in žigosan, vendar pa je bil poleg navedbe firme dolžnika in njegovega žiga le nečitljiv lastnoročni podpis, iz katerega ni razvidno, kdo je ugovor podpisal v imenu dolžnika, zato ni mogoče preizkusiti pravilnosti zastopanja oziroma preveriti, ali je ugovor v imenu dolžnika vložila za to upravičena oseba. Ker torej ni bilo razvidno, kdo je ugovor vložil in podpisal v imenu dolžnika in v kakšnem razmerju je ta oseba z dolžnikom, ni bilo mogoče preizkusiti pravilnosti zastopanja dolžnika, zato ga je sodišče prve stopnje pravilno in utemeljeno pozvalo k dopolnitvi ugovora.
Samo s pavšalnim zatrjevanjem, da pozivnega sklepa ni prejel, dolžnik ni uspel izpodbiti vročitve, ki izhaja iz vročilnice kot javne listine.
spor majhne vrednosti - odločanje brez glavne obravnave - konkretizirano prerekanje dejstev - neprerekana dejstva - trditvena podlaga - pravica do plačila - pregled in potrditev izvršenega dela
Tožeči stranki ni bilo treba dokazati, da so bila dela potrjena s strani tožene stranke, pač pa le, da jih je tožena stranka naročila in da jih je tožeča stranka opravila. Potrditev tožene stranke bi zgolj olajšala dokazovanje oprave teh del. Trditve tožeče stranke pa so bile tudi dovolj konkretizirane, da bi jim tožena stranka lahko konkretizirano ugovarjala.
Da bi lahko uspela s svojim ugovorom, bi tožena stranka morala trditi in nato še dokazati, da je vse reklamacije, ki se nanašajo na 80 računov, ki so bili podlaga za izdajo sklepa o izvršbi VL 72450/2017 z dne 17. 8. 2017, tožeči stranki posredovala pravočasno in kakšna je bila napaka pri posamezni rezervaciji. Prav tako tudi, koliko ji je na ta račun posamezni potnik plačal manj (prim. 893. člen OZ).
ZPP člen 243, 254, 339, 339/1, 339/2. ZD člen 59, 61, 61/3.
neveljavnost oporoke - razveljavitev oporoke - dokazni standard gotovosti - izvedensko mnenje - zastaralni rok
Četudi bi bilo pritrditi prvotoženki, da je sodišče prve stopnje s tem, ko se je pri svoji odločitvi oprlo na mnenje izvedenca tudi v delu, kjer je prekoračil svoja pooblastila oziroma podajal mnenje tudi izven svoje pristojnosti, kršilo določilo 243. člena ZPP, pa takšna kršitev predstavlja zgolj relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ta pa je podana samo v primeru, če je vplivala na pravilnost oziroma zakonitost izdane sodne odločbe, kar mora pravdna stranka, ki takšno kršitev zatrjuje, tudi izkazati. Pritožba ima sicer prav, da se oporočna sposobnost domneva in da mora biti oporočiteljeva oporočna nesposobnost v času testiranja ugotovljena z gotovostjo, ne drži pa njen pritožbeni očitek, da v tem konkretnem primeru temu dokaznemu standardu ni bilo zadoščeno. Dokazni standard t.i. gotovosti za odločitev v pravdnem postopku se v skladu s sodno prakso udejanja s t.i. prepričanjem. Sodišče prve stopnje je glede na dejanske ugotovitve in zaključke v točki 41. obrazložitve izpodbijane sodbe tudi pravilno zaključilo, da je prvotoženka v smislu navedenega zakonskega določila nepoštena oseba in da se zato v tem primeru uporabi 20-letni zastaralni rok. Ob dejanskih ugotovitvah in zaključkih, da je bil pokojni v času sestave oporoke dementen z ugotovljeno vsestransko dezorientiranostjo, da se ni zavedal dogajanja okoli sebe in da je sestava oporoke zanj prestavljala obremenjujočo situacijo, kjer je bilo njegovo funkcioniranje še toliko bolj oteženo, da se ob sestavi oporoke ni zavedal pravnih posledic podpisane oporoke, torej da podpisuje oporoko, s katero svojo celotno premoženje zapušča prvotoženki pa je ob pravilni uporabi materialnega prava, t.j. 59. člena ZD, nadalje še pravilno zaključilo, da pokojni ob sestavi oporoke z dne 14. 7. 2000 ni bil oporočno sposoben in je posledično zaradi oporočne nesposobnosti oporočitelja tudi pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika za razveljavitev oporoke
postopek osebnega stečaja - prodaja premoženja - predlog upravitelja za prodajo premoženja - sklep o prodaji premoženja stečajnega dolžnika - test sorazmernosti - vrednost premoženja - višina dolga - sprememba sklepa
V postopku osebnega stečaja dolžnikom ni mogoče v naprej odreči možnosti zaščite njihovega premoženja. V stečajnem postopku o prodaji premoženja odloča sodišče na predlog upravitelja. V vsakem konkretnem primeru mora sodišče ugotoviti vse pomembne okoliščine za presojo utemeljenosti predloga. Poleg tega pa mora v primeru, kadar so dolžniku v postopku osebnega stečaja obveznosti odpuščene, sodišče pri nadaljnji unovčitvi premoženja stečajnega dolžnika, ki spada v stečajno maso zaradi razdelitve upnikom, ugotoviti tudi dejstva, ki so pomembna za presojo sorazmernosti posega prodaje dolžnikovega doma z legitimnim ciljem poplačila upnikov. Če je vrednost premoženja večja od višine neplačanega dolga, mora odločitev o prodaji takega premoženja vsebovati test sorazmernosti, ki ga v konkretnem primeru sodišče prve stopnje ni opravilo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00031869
ZPP člen 411.
ureditev stikov - restriktiven pristop - nujnost začasne odločitve o vzgoji in varstvu - ogroženost otroka - začasna odredba v družinskih sporih - začasna odredba o dodelitvi otroka - začasna ureditev stikov - dodelitev v varstvo in vzgojo
Začasne odredbe v družinskopravnih zadevah imajo velik neposreden vpliv na končno odločitev, kar lahko močno in trajno prizadene interese obeh staršev in zlasti otroka, zato je treba k njihovi izdaji pristopiti restriktivno. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu temu stališču pravilno in ustrezno sledilo. Dokazi, ki jih je predložil predlagatelj, ne izkazujejo nobene ogroženosti A. A. in B. B. Na ogroženost tudi ne kaže pojasnilo CSD, ki ga je pridobilo sodišče prve stopnje.
izločitveni zahtevek - izločitev v korist potomcev - vlaganja v zapustnikovo premoženje - vrednost vlaganj - določitev velikosti deležev
Obračuna dvogeneracijske skupnosti, ki je podlaga zahtevku iz 32. člena ZD, se je treba lotiti na vrednoten in ne na matematičen način. Takšno izhodišče pomeni, da se mora sodišče na objektivna (merljiva) dejstva življenjskega primera opirati s pravo mero. Ta prava mera mora upoštevati, da skupnost ustvari preplet odnosov, v katerem koristi ene in druge strani ni mogoče zanesljivo ločiti. Sodišče prve stopnje je pravilno za izhodišče vzelo merljivo vrednost tistih vlaganj, ki utemeljujejo podlago zahtevka ter ob ugotovljeni vrednosti zapustnikovega premoženja določilo delovni alikvotni delež osebe iz 32. člena ZD, tj. delež ob upoštevanju tudi drugih okoliščin (v obravnavanem primeru tožnikovo dodatno delo pri obnovitvenih delih, ki se ne odraža v izračunu izvedenca).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00033287
ZPP člen 324, 324/4, 339, 339/2-14, 343, 343/4, 352, 496. OZ člen 190, 190/1, 417, 587. SPZ člen 66, 66/1, 66/2, 66/3, 67, 67/5. ZG člen 29, 29a.
pravni interes za pritožbo - sodba s skrajšano obrazložitvijo - verzijski zahtevek - zakupna pogodba - razmerja med solastniki - soglasje solastnikov - odstop terjatev
To pomeni, da ni ovir za oddajo nepremičnine, na kateri ima solastnik svoj solastniški delež, v zakup brez soglasja drugih solastnikov. Zakupnik ima v takem primeru pravico do posesti in uporabe v zakup vzete nepremičnine v sorazmerju z idealnim deležem, ki ga ima na stvari zakupodajalec. S tem glede posesti in uporabe stvari vstopi v pravni položaj zakupodajalca. V pravice ostalih solastnikov tudi z zakupno pogodbo in njenimi aneksi v obravnavanem primeru ni poseženo. Zato je materialnopravno zmotno pritožbeno stališče, da bi stranke zakupne pogodbe za njeno veljavnost morale imeti soglasje vseh solastnikov glede na določilo petega odstavka 67. člena SPZ. Po navedenem določilu je za posle, ki presegajo okvire rednega upravljanja, kot so zlasti razpolaganje s celotno stvarjo, določitev načina rabe in določitev upravitelja stvari, potrebno soglasje vseh solastnikov. Pri oddaji solastnega deleža v zakup pa ne gre za razpolaganje s celotno stvarjo, pač pa za razpolaganje s solastniškim deležem na stvari. To pa, kot je bilo zgoraj obrazloženo, po tretjem odstavku 66. člena SPZ ni omejeno s soglasjem solastnikov. Prvostopenjsko sodišče je zato pravilno priznalo veljavnost zakupne pogodbe in relevantnega tretjega aneksa k njej.
ZIZ člen 42, 42/1. ZPP člen 139, 139/5, 339, 339/2, 339/2-8.
razveljavitev klavzule o pravnomočnosti in izvršljivosti - vrnitev v prejšnje stanje - pravilna vročitev - dejanski naslov poslovanja družbe - naslov, vpisan v sodnem registru - neposlovanje na poslovnem naslovu, vpisanem v sodni register - načelo dobre vere in poštenja - dejanska seznanitev s sodnim pisanjem - načelo kontradiktornosti - pravica do izjave v postopku - kršitev pravice do izjave - vročitev odgovora
Na kršitev pravil o vročanju se ni mogoče sklicevati, če naslovnik kljub kršitvi prejme pisanje, glede na podatke spisa pa je dolžnica ob vpogledu v spis že prejela fotokopije predloga za izvršbo, sklepa o izvršbi, vročilnice za dolžnico ter vlog A. d.d. Zahteva po (ponovni) vročitvi sklepa o izvršbi je zato neutemeljena.
Sodišče je upnikov odgovor na dolžničino vlogo dolžnici vročilo šele hkrati z izpodbijanim sklepom, izpodbijano odločitev o zavrnitvi njenih predlogov za razveljavitev klavzule pravnomočnosti in za vrnitev v prejšnje stanje pa je v pomembnih elementih oprlo ravno na ta odgovor, do katerega se pred izdajo izpodbijanega sklepa dolžnica ni mogla opredeliti oziroma se z njim seznaniti. Šlo je torej za vlogo, ki je bistveno vplivala na končni izid postopka, z njeno predhodno nevročitvijo pa je bila dolžnici kršena pravica do izjave v postopku.
ZSPJS člen 22e.. ZJU člen 21, 21/1.. ZDR-1 člen 42.. ZObr člen 89, 89/2.
plačilo razlike plače - plačilo za dejansko opravljeno delo
Dejstvo, ali ima toženka delovno mesto Strokovni sodelavec VII/2 I psiholog sistemizirano, za odločitev ni bistveno. Njene navedbe je pravilno zavrnilo že sodišče prve stopnje in se pri tem sklicevalo na stališča Višjega delovnega in socialnega sodišča v zadevi Pdp 22/2016. Takšna so tudi stališča, ki jih je v zadevi VIII Ips 19/2014 zavzelo Vrhovno sodišče Republike Slovenije; da mora toženka kot delodajalec ob upoštevanju določb prvega odstavka 21. člena ZJU in drugega odstavka 89. člena ZObr sistemizirati delovna mesta, ki odražajo delo, ki se pri njej opravlja, in da je delavec upravičen do plačila za delo, kot ga dejansko opravlja, četudi takšno delovno mesto pri delodajalcu ni sistemizirano.
izvedba naroka v odsotnosti stranke - nedovoljene pritožbene novote - kršitev pravice do obrambe
Iz razlogov izpodbijane sodbe jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje opravilo narok v odsotnosti tožene stranke na podlagi določbe 281. člena ZPP, ker je bila tožena stranka na narok pravilno vabljena, za odsotnost z naroka pa ni navedla opravičljivega razloga, zaradi katerega bi sodišče moralo narok preložiti. Teh dejstev tožena stranka ne izpodbija, navede pa, da je imela opravičljiv razlog za preložitev naroka in sicer, da je prišlo do resnejše okvare polnilne naprave električnega vozila, s katerim je potoval J. S. Te pritožbene trditve predstavljajo neupoštevne pritožbene novote, saj pritožnica ne pove, zakaj jih brez svoje krivde ni navedla že v prošnji za preložitev naroka.
OZ člen 262, 262/1, 637, 637/1. ZPP člen 154, 154/2, 165.
podizvajalska pogodba - jamčevanje za stvarne napake - očitna napaka - obvestilo o napaki - deljena odgovornost - zmotna uporaba materialnega prava - vsaka stranka krije svoje stroške postopka
Iz ugotovljenih napak pri izvedbi hidroizolacije, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, ni dvoma, da je šlo za očitne napake. Kakšne so bile posledice napak, za konkretni primer ni bilo bistveno, saj tožeča stranka v obravnavanem sporu ni zahtevala povračila škode, pač pa je njen zahtevek jamčevalni.
Ob presoji, da sta za vdor vode odgovorni obe pravdni stranki, da pa je izvajala dela, pri katerih je prišlo do napak, tožeča stranka časovno za toženo, o njenih očitnih napakah pa je ni nemudoma obvestila, bi moralo sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrniti. Do povrnitve stroškov drugega izvajalca bi bila tožeča stranka upravičena le, če bi imela pravico zahtevati odpravo napak. Te pa ni imela, ker o očitnih napakah tožeča stranka tožene stranke (glede na neizpodbito dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje) po oceni pritožbenega sodišča ni obvestila nemudoma, ko je ugotovila očitne napake pri polaganju hidroizolacije. Zato je v tem delu pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo delno spremenilo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DEDNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00033946
ZPP člen 30, 30/1, 150, 150/1, 154, 154/1, 337, 337/1, 339, 339/2, 339/2-14, 358. OZ člen 5, 6, 6/1, 7, 10, 39, 39/4, 86, 87, 87/2, 193. ZPP-E člen 125, 125/3. SPZ člen 10, 28. Odvetniška tarifa (2015) člen 46, 46/2.
ugotovitev ničnosti prodajne pogodbe - neurejeno zemljiškoknjižno stanje - nova dejstva in dokazi - nedopustna podlaga pogodbe - nepoštenost ravnanja - neopravičljiva zmota - neskrbnost pri podpisu pogodbe - načelo zaupanja v podatke zemljiške knjige - posestno stanje - raziskovalna dolžnost dobrovernega pridobitelja - slaba vera - vsebina sklepa o dedovanju - predmet zapuščine - dediščinska skupnost - vpogled v drug sodni spis - nesklepčnost trditev - informativni dokaz - nedopustne pritožbene novote - nepoštenost pridobitelja - zakonske zamudne obresti od prejema kupnine
Da je tožnica že vrsto let vedela za problematiko neurejenega zemljiškoknjižnega stanja za sporno nepremičnino, še ne vodi k zaključku, da je prodajna pogodba, ki sta jo pravdni stranki sklenili glede te nepremičnine, nasprotujoča temeljnim moralnim pravilom, ravnanje tožnice ob njenem sklepanju pa nepošteno. Tožnica je očitno prav zaradi ureditve te nejasne situacije sklenila predmetno pogodbo. V tem oziru pa je pomembno predvsem, da bi morala toženka, ki zatrjuje tožničino nepoštenost, podati temu ustrezne (sklepčne) konkretne trditve.
Obstoj vojaških objektov na nepremičnini, katere solastninski delež je prodajala, bi moral toženko že sam zase voditi k nadaljnjemu preverjanju lastništva na predmetni nepremični, za kar je imela kot dedinja možnost že v okviru zapuščinskega postopka, ki je tekel po njeni pravni prednici, kot tudi kasneje oziroma v času sklepanja prodajne pogodbe s tožnico. Načelo zaupanja v zemljiško knjigo varuje le pri pravno-poslovnih pridobitvah lastninske pravice, ne pa tudi pri dedovanju. Dvom v zemljiško-knjižno stanje lahko vzbudi že posestno stanje. Tudi obstoj tožničine zmote o lastništvu nepremičnine ne more biti opravičilo toženki za njeno premalo skrbno postopanje.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSC00034085
ZPP člen 8, 215, 286, 287, 287/2, 339, 339/1, 339/2. OZ člen 459, 459/1, 468, 468/3, 131, 131/1, 6, 6/1. ZVPot člen 7, 33.
odgovornost za stvarne napake - skrbnost dobrega gospodarja - dokazno breme - odgovornost proizvajalca stvari z napako - navodila za uporabo - potrošnik
Tožnik pravilno navaja, da je v skladu s 1. točko prvega odstavka 459. člena OZ na njem dokazno breme glede obstoja stvarne napake, torej da predmetna hidroizolacijska masa ni imela lastnosti, potrebnih za njeno običajno rabo ali za promet, zmotno pa ob tem zaključuje, da je to njegovo edino dokazno breme, pa tudi da mu je obstoj te stvarne napake uspelo dokazati oziroma da je bil dokazan že s tem, da se je masa luščila in so na njej nastali mehurji. Poleg obstoja stvarne napake mora namreč tožnik kot oškodovanec v skladu z določilom 3. odstavka 468. člena OZ, ki določa, da odgovarja prodajalec kupcu tudi za škodo, ki je temu zaradi napake stvari nastala na drugih njegovih dobrinah, in sicer po splošnih pravilih o odškodninski odgovornosti, v zvezi s 1. odstavkom 131. člena OZ, pa tudi v skladu s 7. členom ZVPot, ki določa, da mora oškodovanec dokazati napako, škodo in vzročno zvezo med njima, temu dokaznemu bremenu pa ni zadostil, saj ni dokazal niti stvarne napake niti vzročne zveze, oziroma je tožena stranka, na katero se je prevalilo dokazno breme, dokazala, da je bil vzrok luščenja in nastajanja mehurjev drugje, t.j. v (preveliki) vlagi podlage, na katero se je masa nanašala. Ta dejstva je sodišče prve stopnje ugotovilo s potrebno zanesljivostjo, ko se je na podlagi izvedenih dokazov prepričalo o njihovem obstoju, saj se dokazni standard t.i. gotovosti za odločitev v pravdnem postopku v skladu s sodno prakso in pravno teorijo udejanja s t.i. prepričanjem. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključki sodišča prve stopnje, da so bila v tem konkretnem primeru tehnična navodila za vgradnjo hidroizolacijske mase popolna, razumljiva in povsem jasna, saj so določala, da mora biti (betonska) podlaga pred nanosom mase čvrsta, čista in suha.