ponovna odmera pokojnine - upokojitev po posebnih predpisih
417. člen ZPIZ-1 govori zgolj o pokojnini, priznani po predpisih, veljavnih do uveljavitve tega zakona, in ne ločuje med upokojitvijo po splošnih ali po posebnih predpisih. Iz besedila zakona tako izhaja, da se nanaša na vse prej veljavne in ne zgolj na splošne predpise.
ZUS-1 člen 83, 83/2-2, 83/2-3. ZGO-1 člen 2, 2/1-7, 2/1-6, 3, 3/1.
dovoljenost revizije - sprememba gradbenega dovoljenja - rekonstrukcija - objekt porušen do temeljev - jasno besedilo zakona - vprašanje ni pomembno pravno vprašanje - zelo hude posledice - niso izkazane
Določba 7.2. točke prvega odstavka 2. člena ZGO-1 je jasna in dodatne razlage ne potrebuje. Že na podlagi branja te določbe je jasno, da je rekonstrukcija objekta izvedba v tej zakonski določbi navedenih del na obstoječem objektu. Gre torej za dela, ki se izvajajo na obstoječem objektu in ne za dela, ki pomenijo šele graditev objekta. Rekonstrukcija objekta pomeni spremembo konstrukcijskih elementov, spremembo zmogljivosti in izvedbo izboljšav, s katerimi se posega v konstrukcijske elemente, vse pa na obstoječem objektu. Revidentova vprašanja v zvezi z razlago pojma rekonstrukcija objekta, zato niso pomembna pravna vprašanja v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.
Za izkazanost zelo hudih posledic mora revident natančno navesti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, in konkretne razloge, zaradi katerih bi bile posledice zanj zelo hude, ter vse to tudi izkazati.
dovoljenost revizije - gradbeno dovoljenje - pomembno pravno vprašanje - odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča - vprašanje ni konkretizirano - odstop ni izkazan - ločevanje pogojev za dovoljenost revizije od revizijskih razlogov - zelo hude posledice - niso izkazane
Revidentki pomembnega pravnega vprašanja nista izpostavili in konkretizirali. Očitano procesno kršitev nista konkretizirali in niti verjetno izkazali, odstop od sodne prakse pa sta uveljavljali le pavšalno, zato uveljavljanega pogoja za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 nista izkazali.
Za izkazanost zelo hudih posledic mora revident natančno navesti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, in konkretne razloge, zaradi katerih bi bile posledice zanj zelo hude, ter vse to tudi izkazati.
Pripor – utemeljen sum - ponovitvena nevarnost - neogibnost pripora - odločanje sodišča druge stopnje o priporu
Sodišče je ustrezno presodilo tudi sorazmernost odločitve o nadaljnjem podaljšanju pripora. Pri tem je pravilno upoštevalo dolgo obdobje izvrševanih kaznivih dejanj kot tudi okoliščino, da je obdolženec s kaznivimi dejanji nadaljeval, čeprav mu je bila z odredbo Policije izrečena prepoved približanja oškodovanki in je to prepoved podaljšala tudi preiskovalna sodnica.
ZMZ člen 51, 51/4. Uredba (EU) št.604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26.junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 28, 28/2, 28/3. Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26.junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito člen 9, 10, 11.
omejitev gibanja - predaja odgovorni državi članici - nevarnost samovoljne zapustitve ozemlja RS - onemogočanje postopka
Po presoji Vrhovnega sodišča je bil izrečeni ukrep tožene stranke v skladu z zahtevami iz določb drugega in tretjega odstavka 28. člena Dublinske uredbe III ter v skladu s pogoji, ki jih za pridržanje določa Direktiva 2013/33/EU. Ukrep je bil sorazmeren, manj prisilnih sredstev za izvedbo postopka pa ni bilo mogoče učinkovito uporabiti. Pogoji v Centru so bili v konkretnem primeru za tožnika taki, da ni mogoče govoriti o omejitvi osebne svobode, ampak je šlo za omejitev gibanja oziroma pridržanje v skladi in s cilji navedenih evropskih predpisov.
ZMZ člen 1, 16b, 17. Direktiva 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite člen 23. EKČP člen 8. Direktiva o pravici do združitve družine 2003/86/ES člen 3, 5.
mednarodna zaščita - priznan status subsidiarne zaščite - združitev družine - pojem družinskega življenja - združitev polnoletne osebe z mamo - polnoletnost nastopila med postopkom - dolgotrajnost postopka
Določbo drugega odstavka 17. člena ZMZ (da oseba s priznano mednarodno zaščito lahko zaprosi za združevanje s svojimi družinskimi člani) je v zvezi z drugim odstavkom 1. člena ZMZ in 3. člena Direktive 2003/86/ES po presoji Vrhovnega sodišča potrebno razlagati tako, da za združitev družine lahko zaprosijo samo tiste polnoletne osebe, ki jim je priznan status begunca.
vpis v prvi letnik - status kandidata s posebnimi potrebami - dovoljenost revizije - revizija tožene stranke - ugotovitvena sodba - zelo hude posledice niso izkazane
Trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije je na revidentu.
Neposredni učinki izpodbijanih odločitev sami po sebi še ne zadostujejo za utemeljitev zelo hudih posledic teh odločitev. Zelo hude posledice za stranko je treba posebej izkazati, česar revident v obravnavanem primeru ni storil. Vrhovno sodišče je zato revizijo zavrglo.
Tudi zahtevi priložene listine, da bi osumljenec lahko bival na drugem naslovu kot oškodovanec, glede na ugotovljeno nepredvidljivost osumljenca (konzumiral je alkohol ob hkratnem jemanju zdravil, poleg katerih le-tega ne bi smel uživati) ne morejo izpodbiti zaključka sodišča, da se lahko varnost življenja zagotovi le s priporom osumljenca.
predlog za določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - pravni interes
Stranka v zadevi, ki je že pravnomočno končana, nima pravnega interesa za delegacijo pristojnosti. Postopek oprostitve plačila sodne takse ali njene izterjave ne pomeni vsebinskega odločanja o zadevi, zato zanj delegacija pristojnosti ni predvidena.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VS2007645
ZKP člen 334, 371, 371/2, 372, 372-1, 395, 395/1, 420, 420/2. KZ-1 člen 249, 249/1, 249/2.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka – pravice obrambe – dokazni postopek – zasliševanje prič - zavrnitev dokaznega predloga - presoja pritožbenih navedb - kršitev kazenskega zakona - obstoj kaznivega dejanja - davčna zatajitev - večja premoženjska korist - nadaljevano kaznivo dejanje - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
Neplačilo DDV, DMV in okoljske dajatve za mesece, ki jih je pritožbeno sodišče izločilo iz opisa kaznivega dejanja, ne presega velike premoženjske koristi oziroma 50.000,00 EUR, ki je kot objektivni pogoj kaznivosti določena pri kaznivem dejanju davčne zatajitve. Zato posamezni dejstveni opisi predstavljajo le znake prekrškov. Interpretacija, ki bi preko seštevka vrednosti iz posameznih dejanj omogočala pretvorbo prekrškov v kaznivo dejanje, bi presegla okvir dovoljene razlage določb Kazenskega zakonika in bi bila obsojencu v škodo.
Kadar ni okoliščin, ki bi nakazovale, da je pravnomočna sodna odločba o dodelitvi mladoletnega otroka v vzgojo in varstvo oziroma o določitvi stikov v nasprotju z največjimi koristmi otroka, sodišča protipravnost odvzema mladoletne osebe lahko v zadostni meri utemeljijo s sklicevanjem, da je ravnanje v nasprotju s pravnomočno sodno odločbo. Predpostavlja se, dokler se ne izkaže drugače, da pravnomočna sodna odločba temelji na spoštovanju načela največje koristi otroka.
Dolžnost sodišča druge stopnje, da ugotavlja določene kršitve po uradni dolžnosti, ne odvezuje vlagatelja, da na kršitve, ki se uveljavljajo v zahtevi za varstvo zakonitosti, opozori že v pritožbi.
ZKP člen 18, 39, 39-6, 371, 371/2, 395, 395/1, 420, 420/5. URS člen 29, 29-3.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka – pravice obrambe – odločanje o dokaznem predlogu – zavrnitev dokaznega predloga - izločitev sodnika – odklonitveni razlog – presoja pritožbenih navedb – vpliv na zakonitost – razlogi o odločilnih dejstvih - zahteva za varstvo zakonitosti – izčrpanje pravnih sredstev
Obsojenec v obravnavanem primeru ni pojasnil, kakšna je stopnja verjetnosti, da bi se z zaslišanjem predlaganih prič oziroma postavitvijo izvedenca vplivalo na že ugotovljena dejstva in postavilo v dvom pravilnost ugotovitve nižjih sodišč v izpodbijanih sodbah. Zato je sodišče prve stopnje dokazne predloge pravilno zavrnilo v okviru proste presoje, ki mu je dana po Ustavi RS in ZKP.
SPZ člen 7, 8, 18, 105, 270. ZPP člen 2, 205, 285, 316, 316/1, 339, 339/2, 339/2-14, 372.
dopuščena revizija - lastninska pravica na nepremičnini - dogovor o gradnji in menjavi posameznih delov stavbe - prehodne določbe SPZ - etažna lastnina - dejanska etažna lastnina - sodno varstvo dejanske etažne lastnine - tožbeni zahtevek - ugotovitev lastninske pravice na opisno določenem samostojnem delu stavbe - ugotovitev lastninske pravice na nepremičnini, na kateri stoji stavba - načelo dispozitivnosti - odločanje v mejah tožbenega zahtevka - delna ugoditev tožbenemu zahtevku - prekoračitev tožbenega zahtevka - materialno procesno vodstvo - dopuščena revizija - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih - pripoznava tožbenega zahtevka - nova dejstva in dokazi
Ugotovitev lastninske pravice na posameznem delu stavbe v konkretnem primeru ni manj (minus), temveč nekaj drugega (aliud) kot zahtevana ugotovitev lastninske pravice na nepremičnini, na kateri ta stavba stoji. Ugotovitev lastninske pravice na posameznem delu stavbe bi lahko utemeljevala vsebinsko drugačna etažna lastnina; ker nosilna prvina stvarnopravnih pravic po njeni vzpostavitvi ni več zemljiška parcela, temveč posamezni del stavbe (obrnjeno načelo superficies solo cedit), etažna lastnina pomeni tudi spremembo identitete nepremičnine. Nobeden od neločljivo povezanih elementov etažne lastnine (ne lastnina posameznega dela zgradbe ne solastnina skupnih delov) zato nima (manjše količine) enake vsebine kot lastninska pravica na zemljiški parceli. Če bi sodišče na tak način samostojno poseglo v tožbeni zahtevek, bi ga prekoračilo, saj bi mu določilo drugačno vsebino, ki z zahtevano celo ni združljiva.
Vzrok neutemeljenosti tožbenega zahtevka glede omenjene parcele je v njegovi nesklepčnosti – tožnik je zatrjeval gradnjo in dogovor o prepustitvi točno določenega dela stavbe, tem trditvam pa je pripisal napačno pravno posledico (lastninsko pravico na celotni nepremičnini, na kateri stoji stavba oziroma tožnikov del stavbe), ki jo je povzel v tožbeni predlog. Tožnika, ki ga je zastopal kvalificirani pooblaščenec, takšno pravno naziranje ob ustrezni skrbnosti ne bi smelo presenetiti že zato, ker sta ga nanj ustrezno opozorila toženca.
ZKP člen 201, 201/1-3, 372, 372-1. KZ-1 člen 213, 213/1.
pripor - odreditev pripora - utemeljen sum - ponovitvena nevarnost - objektivne in subjektivne okoliščine - kršitev kazenskega zakona - obstoj kaznivega dejanja - izsiljevanje
Presoji preiskovalne sodnice, da je obdolženec dejanje smiselno priznal, ni mogoče oporekati. Obdolženec je v svojem zagovoru povedal, da je oškodovancu motorno kolo odvzel in mu ga ni vrnil. Ugotavljanje razlogov za njegovo dejanje pa bo predmet nadaljnjih faz tega kazenskega postopka.
ZIZ člen 166, 166/2. ZS člen 114. ZS-H člen 24. Zakon o postopku za ustanovitev, združitev oziroma spremembo območja občine ter o območjih občin (1980) člen 8, 8-13.
spor o pristojnosti - krajevna pristojnost - izvršba na nepremičnine - kraj, kjer leži nepremičnina
Za opravo izvršbe na nepremičnino, ki leži v katastrski občini I. (2626), je pristojno Okrajno sodišče v Piranu.
pravica do povrnitve škode - izpolnitev obveznosti in posledice neizpolnitve - nezmožnost izpolnitve - prodaja tuje stvari - odškodninska odgovornost - kumulacija izpolnitvenega in odškodninskega zahtevka - odstop od pogodbe - načelo vestnosti in poštenja - zamudne obresti - tek zamudnih obresti
Podlaga odškodninskega zahtevka ni podana v 103. členu OZ, marveč v četrtem odstavku 239. člena OZ. Ta določa: „Dolžnik je odgovoren tudi za delno ali popolno nemožnost izpolnitve, čeprav zanjo ni kriv, če je nastopila potem, ko je prišel v zamudo, za katero odgovarja.“.
Razlaga navedene določbe v luči načela vestnosti in poštenja privede do pravila, da dolžnik, ki je za okoliščine, iz katerih izvira delna nezmožnost izpolnitve, vedel že ob sklenitvi pogodbe (iz česar sledi neizogiben sklep, da je zanje kriv) za takšno začetno nezmožnost tudi odgovarja. Iz trditvene podlage tožbe takšna zavest tožene stranke tudi izhaja. Odgovornost, o kateri govori četrti odstavek 239. člena OZ, je (tudi) odškodninska, če tako ustreza varstvu interesov pogodbi zveste stranke.
Ker ob predpostavki nezmožnosti izpolnitve nevarnosti, da bi upnik kumuliral odškodninski in izpolnitveni zahtevek, ni, odstop od pogodbe ni predpogoj za uveljavljanje odškodninskega zahtevka.