Za upravno zadevo gre, kadar ima organ po javnopravnih določbah pristojnost, da kot nosilec oblasti izrazi svojo voljo o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika v konkretni upravni zadevi. Nobena od pristojnosti Komisije za etiko in integriteto pri Sodnem svetu Republike slovenije (v nadaljevanju KEI) iz 49. člena ZSSve ne pomeni enostranskega, oblastnega odločanja o pravicah posameznika na področju upravnega prava.
Načelna pravna mnenja KEI ne vsebujejo normativnega elementa. To, da je v izpodbijanem načelnem mnenju KEI mogoče prepoznati, da je bila podlaga za sprejem mnenja ravnanje tožnika, nikakor ne zadošča za sklep, da gre za oblastveni, posamični akt, s katerim je bilo odločeno o materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika. Tudi morebiten vpliv sprejetega načelnega mnenja na potencialni disciplinski postopek ne zadošča za oceno, da načelno pravno mnenje ustvarja konkretni pravni učinek nasproti konkretnemu posamezniku. Pogoj posamičnosti in konkretnosti je izpolnjen, ko akt ustvari neposredne pravne učinke zoper posameznika. Z načelnimi mnenji KEI pa se konkretna ravnanja sodnikov presoja le na načelni ravni.
Do položaja, ko na predložitvenem sodišču ni več sodnikov, ki tam glede na ožjo specializacijo rešujejo stečajne zadeve, je prišlo zaradi izločitve teh sodnikov iz razloga dvoma v njihovo nepristranskost, ker so bile zoper njih s strani stečajnih dolžnikov vložene kazenske ovadbe. Vendar upoštevati je treba, da pravila o specializaciji po posameznih pravnih področjih omogočajo z letnim razporedom vnaprej določeno dodeljevanje zadev (prim. 14. in 15. člen Zakona o sodiščih, v nadaljevanju ZS), kar pa ne preprečuje možnosti izločitve sodnika zaradi izločitvenih ali odklonitvenih razlogov. Ker ZS niti kak drug zakon sodniških mest po posameznih pravnih področjih ne pozna, izločitev sodnikov, ki glede na ožjo specializacijo rešujejo stečajne zadeve, ni ovira, da zadeva ne bi bila dodeljena drugemu sodniku tega sodišča.
Okoliščina, da je bila podana kazenska ovadba, sama zase ni tehtni razlog za delegacijo pristojnosti. Drugačno stališče bi popačilo vsebino instituta delegacije pristojnosti in bi omogočalo njegovo zlorabo.