Izvrševanje lastninske pravice vsakega solastnika na celi stvari je omejeno s solastninsko pravico drugih lastnikov. Solastniki imajo pravico posest izvrševati skupaj (hkrati ali sukcesivno) ali deljeno, pri čemer vsak posestnik dejansko oblast nad stvarjo izvršuje na fizično določenem delu stvari. Zato je o načinu souporabe pravzaprav nujen dogovor med solastniki, zlasti v primerih, ko zaradi narave stvari hkratna uporaba ali deljena uporaba ni mogoča.
Tak dogovor očitno ni bil mogoč, saj stranki mirne medsebojne komunikacije nista (bili) sposobni. Posest hiše, ki je sicer dvostanovanjska, a ni omogočala ločenega bivanja dveh družin, sta druga od druge prevzemali v postopkih izvršbe sodnih odločb. V takih razmerah dodatna (izrecna, na drugega solastnika naslovljena) zahteva po souporabi kot izraz neprivolitve v prikrajšanje ni potrebna. Četudi se tožeča stranka v letu 1994 morda ni izselila zaradi toženčevega (psihičnega) nasilja, pa je z nadaljnjimi ravnanji nedvoumno pokazala, da želi (so)posest hiše. V kasnejšem, za odločitev o uporabnini relevantnem obdobju, so se med strankama razvili sovražni odnosi zaradi njunega vzajemnega ravnanja, zato bi bilo neutemeljeno neobstoj dogovora in s tem ravnanje v nasprotju z načeli vestnega in poštenega izvrševanja pravic ter mirnega reševanja sporov pripisati zgolj eni stranki. Čeprav naj bi toženec z uporabo le kletnega stanovanja v hiši pristajal na deljeno posest, pa v takih okoliščinah skupnega izvrševanja posesti realno ni bilo mogoče pričakovati. Tako deljena posest kot izročitev ključev hiše sta ustvarjala le videz možnosti souporabe, v resnici pa ločeno bivanje dveh družin v hiši ni bilo mogoče. Zato sta pravdni stranki kot solastnici v obdobjih, ko sta izvrševali (izključno) posest, dolžni drugi plačati uporabnino.
Dedni dogovor kot oblikovalna sodna poravnava o delitvi zapuščine lahko pomeni podlago za vknjižbo dogovorjenega načina delitve (pridobitve izključnih pravic) v zemljiško knjigo. Od vsebine konkretnega dednega dogovora je odvisno, kakšna je v njem zaobsežena vsebina pravnega varstva. Ni videti razumnih in stvarnih razlogov, da dediči z dednim dogovorom ne bi mogli doseči enakih učinkov, kot bi jih lahko dosegli v postopku razdelitve stvari, in da bi dedni dogovor (ob izpolnjevanju vseh potrebnih vsebinskih pogojev), vsebovan v sklepu o dedovanju, ne mogel pomeniti listine za vpis v zemljiško knjigo in/ali izvršilnega naslova za razdelitev stvari.
Vsebina obravnavanega dogovora je oblikovalna, ustanovitev služnosti pa način razdelitve dediščine. Ker je dedni dogovor sodna poravnava vsebinsko enakovredna oblikovalnemu sklepu o delitvi skupnega premoženja, pomeni ustrezno listino tudi za vpis pravice osebne služnosti rabe v zemljiško knjigo, in sicer po drugem odstavku 40. člena ZZK-1. Podlaga za vpis namreč ni ugotovitveni sklep o dedovanju, ampak njegov oblikovalni del (sodna poravnava), v katerem je povzet dedni dogovor o razdelitvi zapuščine in katerega neposredna posledica je nastanek osebne služnosti rabe.
Dopuščeno revizijsko vprašanje je po svoji naravi materialnopravno, saj naslavlja izrazito stvarnopravno in družinskopravno dilemo, ali je v okoliščinah konkretnega primera dohodek iz poslovne dejavnosti skupno premoženje, ali pa posebno premoženje zakonca (samostojnega podjetnika), ki ga je ustvaril. Ključnega pomena za odgovor na revizijsko vprašanje je opredelitev civilnih plodov.
Drugače kot naravni plod, ki je neposredni in naravni (biološki ali fizikalni) proizvod matične stvari, je civilni plod premoženjski donos, pri katerem naravno (biološko ali fizikalno) donosnost predmeta nadomešča pravno razmerje, katerega predmet je plodonosna entiteta (stvarna, kot je premičnina ali nepremičnina, ali idealna, kot je pravica), in katerega neposredna pravna posledica je redno in vnaprej določeno dajanje premoženjske koristi, generičnega donosa, praviloma denarja. Donos, kot pravilno poudarja revident, je tu "brez nekega posebnega delovnega vložka ne le lastnika stvari (najemodajalca, posojilodajalca), temveč tudi imetnika (uporabnika) stvari (najemnika, posojilojemalca)". V nadaljevanju bo pojasnjeno, da je prav ta okoliščina, namreč vložek dela, in še toliko bolj, ko gre za razmerja med (nekdanjima) zakoncema, ključnega pomena za presojo pripadnosti novo nastale premoženjske koristi, oziroma, kakšna oblika lastnine je v kombinaciji lastnine in vloženega dela nastala na novi stvari.
Dohodek iz podjetniške dejavnosti (predelava plastičnih mas) ni plod opravljanja te dejavnosti ter pri njej uporabljenih proizvodnih strojev in poslovnih nepremičnin. To bi bil le v primeru, če bi bil predmet podjetniške dejavnosti oddajanje stvari skupnega premoženja (proizvodnih strojev in poslovnih nepremičnin) v najem ali v kakšno drugo dohodek prinašajoče pravno razmerje. In tudi če bi bilo takó (pa toženka tega ne zatrjuje), bi moralo sodišče v duhu sodbe in sklepa št. II Ips 291/2008 tehtati med temeljnim pravilom iz prvega odstavka 59. čl. SPZ, oziroma, ker gre za civilne plodove, pravilom, da le-ti z zapadlostjo pripadejo upravičencu iz plodonosnega pravnega razmerja, in načelom primarnosti delovno ustvarjalnih prispevkov, ki preveva družinsko stvarno pravo.
Vprašanje procesne pravilnosti odločitve, da je dohodek iz poslovne dejavnosti, ki jo je tožnik opravljal po prenehanju zakonske zveze, in v okviru katere je tožnik uporabljal (tudi) skupne stvari, skupno premoženje, bi bilo upoštevno le z vidika zadostne substanciranosti tožnikovih trditev, da je poleg skupnega premoženja (delovnih strojev in poslovnih nepremičnin) v pridobivanje dohodka vložil tudi lastno delo. Vendar ker toženka glede ugovora nenastale pravice ni zadostila trditvenemu bremenu, da ga podpre s trditvami, ki konstituirajo civilni plod, vključno s plodonosnim pravnim razmerjem, nosilno predpostavko pridobivanja civilnih plodov, se tožnikovo trditveno breme niti ni aktualiziralo.
Sodišči sta z ugoditvijo zahtevku za ugotovitev neveljavnosti in izbris zaznambe spora skupaj z zahtevkom za ugotovitev neveljavnosti in izbris vknjižbe lastninske pravice v vrstnem redu zaznambe spora pravilno uporabili 243. člen ZZK-1. Brez učinkov (pravnih posledic) zaznambe spora, prvi toženec svoje lastninske pravice ne bi mogel vpisati v vrstnem redu zaznambe spora, torej z učinkovanjem pred vknjižbo lastninske pravice tožeče stranke. To kaže na neločljivo povezanost vknjižbe pravice v vrstnem redu zaznambe spora z vpisom zaznambe spora, ki se vzpostavi z uresničitvijo razveznega pogoja iz tretjega odstavka 80. člena ZZK-1. Povedano drugače, če je neveljavna vknjižba v vrstnem redu zaznambe spora, potem tudi zaznamba spora sama po sebi ne more veljati (ostati veljavna). Vknjižba pravice v vrstnem redu zaznambe spora pa ni neveljavna zato, ker je zemljiškoknjižno sodišče v sklepu z dne 5. 11. 2001 napačno presodilo, da so izpolnjeni pogoji za zaznambo spora, ampak zaradi obrazloženih izjemnih okoliščin, ki utemeljujejo izbrisno tožbo po prvem odstavku 243.člena ZZK-1. Z zaporedjem zavestnih procesnih ravnanj v različnih sodnih postopkih sta toženca zaradi učinkov zaznambe spora (80. člen ZZK-1) uspela izigrati zakon in tožečo stranko v njeni lastninski pravici.