Ob tem, da se tožnica in toženec nista dogovorila glede časa trajanja bivanja toženca v spornem objektu, in glede na naravo razmerja sta sodišči nižjih stopenj pravilno šteli, da je med njima obstajalo trajno pogodbeno razmerje za nedoločen čas. Tako pogodbeno razmerje se na podlagi 333. člena OZ lahko odpove, a ne ob neprimernem času. Pravni pojem neprimernega časa je treba napolniti v vsakem primeru posebej, upoštevajoč okoliščine konkretnega primera in položaj obeh strank. Upoštevaje temeljna načela pogodbenih razmerij (predvsem načelo vestnosti in poštenja ter prepoved zlorabe pravic) je treba opraviti tehtanje, čigava pravica je v tistem trenutku bolj potrebna varstva. Pri presoji utemeljenosti oziroma učinkovitosti odpovedi torej ne gre prezreti uvodnih temeljnih načel obligacijskega prava, kot je na primer v reviziji izpostavljeno načelo vestnosti in poštenja iz 5. člena OZ. To sodoloča pojem neprimernega časa in od vsake stranke terja, da pri sklepanju pogodbenega razmerja s pravo mero in na ustrezen način upošteva tudi interese nasprotne stranke. Kot bi bilo nepravično, da lastnik nepremičnine ne bi nikakor mogel odpovedati pogodbenega razmerja, je lahko enako nepravična druga skrajnost, ko bi lastnik dovolil uporabo svoje nepremičnine drugi osebi "s figo v žepu", z namenom, da bi ta investirala v nepremičnino, neposredno po vlaganjih pa bi odpovedal pogodbeno razmerje. Med tema krajiščema se nahaja vrsta vmesnih položajev, kamor sodi tudi obravnavani. Ni izključeno, da bi lahko nekatera kasnejša ravnanja strank (po sklenitvi dogovora)oziroma odnos med njima prestavili prvotno težišče razmerja, presojanega v luči načela vestnosti in poštenja.
Soglasje sodedičev je potrebno ne samo za izredna dejanja in ukrepe uprave, ampak tudi za dejanja redne uprave. Izjemoma lahko sodedič deluje sam, brez soglasja z drugimi, na primer če je treba odvrniti grozečo nevarnost uničenja ali poškodbe predmeta dediščine (taka situacija pa v konkretnem primeru ni bila podana). Dolžnost skupnega razpolaganja dedičev (odsvojitev ali obremenitev) velja za razpolaganje z dediščino kot celoto, kot tudi za razpolaganje s stvarnimi in z drugimi, zlasti obligacijskimi pravicami.
Toženci se v odgovoru na revizijo neutemeljeno sklicujejo na določbo drugega odstavka 67. člena SPZ v zvezi s petim odstavkom 72. člena SPZ, ki določa za posle rednega upravljanja v primeru, ko gre za skupno lastnino, zgolj soglasje večine solastnikov. Določba petega odstavka 72. člena SPZ le smiselno dopušča uporabo določb o solastnini pri skupni lastnini, pa še to, če ni z zakonom drugače določeno. Predstavljena posebna zakonska ureditev ZD to splošno ureditev izključuje.
Tudi za posle rednega upravljanja je v primeru, ko gre za skupno lastnino dedičev do delitve, potrebno soglasje vseh dedičev.
Naknadna izločitev dela soseske in njeno nadaljnje samostojno načrtovanje ne pomeni nujno vsakršno zanikanje pravic etažnih lastnikov dotlej že zgrajenih stavb na načrtovanih skupnih funkcionalnih zemljiščih, ki so bila kasneje obenem z izločenim delom soseske tudi dejansko zgrajena; zlasti ne upoštevajoč ugotovitve izvedenca, da so se površine teh funkcionalnih zemljišč nepravilno upoštevale dvakrat. Območje se je urejalo z namenom zagotovitve funkcionalnih površin načrtovanih sosesk, kar izključuje javno dobro in uporabo površin s strani vseh in vsakogar. Ni odločilna sedanja raba, ampak pretekla raba do lastninjenja, vztrajanje pri ohranitvi sedanjega stanja in načina uporabe pa tudi ni jamstvo, da bo v interesu stanovalcev, etažnih lastnikov in drugih uporabnikov tako ostalo tudi vnaprej.
Sodišče druge stopnje je pravilno uporabilo določbo 3. točke prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1 in presodilo, da je pretekla redna raba zemljišča utemeljena tudi v primeru, če se ni izvrševala od izgradnje stavbe dalje. Ob upoštevanju dinamičnega načela so namreč pri ugotavljanju pripadajočega zemljišča poleg sprememb na normativni ravni relevantne tudi vse naknadne spremembe v naravi, vključno s spremembo rabe zaradi naknadne umestitve skupnih funkcionalnih površin v sosesko.
Razlaga zakona, ki privede do rezultata, da vrednost dosežene koristi na škodo drugega izgubi realno povezavo z dejanskim prikrajšanjem, je neživljenjska. Za ugotavljanje višine toženkine obogatitve je treba uporabiti stroškovno metodo, s katero se ugotavlja tržna vrednost nadomestnih stroškov istovrstne adaptacije, upoštevajoč amortizacijo. Še vedno gre za metodo ugotavljanja prehoda premoženja po obogatitvenem kriteriju, ki ne pomeni uporabe vrnitvenega načina ugotavljanja koristi. Resnična vrednost toženkine obogatitve se namreč odraža v doseženih prihrankih, ker ji v obnovo stanovanjske hiše, v kateri prebiva, ni bilo treba vložiti lastnih sredstev. Kot prejemnica koristi ima na voljo ugovor odpada obogatitve.
Pravica uživanja je praviloma obstajala do odplačnega odvzema zemljišča iz posesti razlaščencu z odločbo, obsegala pa je (poleg v prejšnji točki navedenega tudi) upravičenje še naprej uživati (takrat praviloma še kmetijsko) razlaščeno zemljišče, razlaščenčevo prednostno upravičenje pridobiti pravico uporabe za gradnjo na tem zemljišču in upravičenje do odškodnine v primeru odvzema iz posesti.
Utrjeno stališče sodne prakse je, da verzijski zahtevek graditelja za povrnitev vrednosti vlaganj zapade, ko pride do prehoda koristi, to pa je tedaj, ko vlagatelj preneha uporabljati nepremičnino, v katero je vlagal. Iz ugotovitev nižjih sodišč ne izhaja le, da je prikrajšanka opustila posest spornih (točno določenih in lastniško sicer solastnih) prostorov, temveč jih je tožnica kot okoriščenka ponovno prevzela posest in ima torej izključno ona korist od njihove uporabe. Do prehoda koristi je torej prišlo, zato je zahtevek prikrajšanke že zapadel.