. Vrhovno sodišče je v zadevi II Ips 279/2014 že zavzelo stališče, da so zaradi posebne ureditve prodaje nepremičnine v stečajnem postopku in posebnega varstva originarnih pridobiteljev lastninske pravice na nepremičninah, na katerih je vknjižen insolventni dolžnik, izključeni ugovori, da kupec ob nakupu ni bil dobroveren oziroma, da je svojo poizvedovalno dolžnost opustil. Odločitev o ničnosti pravnega posla tako ne more temeljiti le na ugotovitvi nedobrovernosti strank izpodbijane pogodbe ampak kvečjemu na ugotovitvi o kvalificirani nedobrovernosti, torej zlonamernosti obeh – stečajnega upravitelja (kot zastopnika stečajnega dolžnika) in kupca; podan mora biti dejanski stan namernega izigravanja predkupnega upravičenca
Zaradi nedopustnosti predmeta imajo eventualni imetniki neke pravice na nepremičnini, ki je bila prodana v stečajnem postopku, tudi po zaključku le tega legitimacijo za uveljavljanje ničnosti pogodbe, s katero je kupec v stečaju, nepremičnino prodal naprej drugemu kupcu
Iz načelnega mnenja Vrhovnega sodišča VS040825 z dne 6. 4. 2012 izhaja vezanost ponudnika na ponudbo, ki jo je dal za prodajo kmetijskega zemljišča, kar pomeni, da je, ko je enkrat dana in sprejeta po postopku in na način, določen v ZKZ, ne more niti umakniti niti spreminjati. Tako sklenjena pogodba pa veže ne samo prodajalca in kupca pač pa zavezuje tudi pristojno upravno enoto, ki mora odobriti pravni posel oziroma pogodbo po vsebini oziroma po dejanskem in pravnem stanju, kot je bila sklenjena. Zato morebitna naknadna ravnanja pogodbenih strank po že sklenjeni pogodbi na samo odobritev pravnega posla s strani upravne enote, ki ne more in ne sme posegati v samo pogodbeno razmerje in voljo strank, ne morejo imeti vpliva na njeno odločitev o odobritvi pravnega posla, razen če bi pomenila morebitno izigravanje določb oziroma namena določb ZKZ, ki urejajo promet s kmetijskimi zemljišči. Odgovor na drugi del prvega vprašanja torej je, da parcelacija, izvedena po sprejemu ponudbe, ne vpliva na samo odobritev pravnega posla prometa s kmetijskimi zemljišči po ZKZ.
Za upravno presojo po ZKZ ni in ne more biti bistveno, ali in kako je zemljišče prikazano in označeno v nepremičninskih evidencah, torej ali je odmerjeno v eno ali več zemljiških parcel ter kdaj do tega pride. Po naravi stvari je bistveno le-to, na katero zemljišče se poslovni izjavi ponudnika in sprejemnika ponudbe nanašata v trenutku, ko sta dani. Uporaba enotnih identifikacijskih oznak iz nepremičninskih evidenc ima pri tem funkcijo zgolj njegove enoznačne ter nedvoumne označbe v določenem časovnem trenutku. Zato revidentu v obravnavanem primeru ne more iti v škodo, da je v vlogi za odobritev pravnega posla zemljišče označil s tistimi identifikacijskimi oznakami, ki so veljale v času podaje te vloge, in ne tistimi, ki so veljale v času sklenitve prodajne pogodbe (ponudbe in sprejema).
V določbah ZKZ, v namenu zakonodajalca, s katerim je predpisal upravni nadzor nad prometom s kmetijskimi zemljišči, in v civilnopravnem pomenu ter posledicah parcelacije ni najti prav nobenega razloga, da bi lahko na odločitev upravnega organa o odobritvi pravnega posla vplivalo dejstvo, da je bilo kmetijsko zemljišče po sprejetju in poteku ponudbe parcelirano in s tem spremenilo svojo identifikacijsko oznako v nepremičninskih evidencah. Tudi v primeru vmesne parcelacije gre še zmeraj za eno in isto zemljišče, čeprav je po novem odmerjeno na več manjših enot (nepremičnin). S tega vidika pa je tudi smiselno in pravilno, da upravni organ v svoji odločbi zemljišče opiše tako, kot je v trenutku izdaje odločbe evidentirano v nepremičninskih evidencah. Le v tem in toliko pa je lahko parcelacija relevantna za odobritev pravnega posla.
V primeru, da je določeno zemljišče opredeljeno v prostorskih aktih kot kmetijsko v skladu z določbo drugega odstavka 2. člena ZKZ, je treba, če je tako zemljišče predmet pogodbe oziroma pravnega posla, odobritev katerega se predlaga, šteti, da gre za kmetijsko zemljišče, za katero je potrebna odobritev upravnega organa, in to ne glede na njegovo dejansko rabo ali morebitno pozidanost, ali pa predhodno pridobiti odločbo upravne enote iz tretjega odstavka 22. člena ZKZ, da odobritev ni potrebna.
V medsebojnem razmerju strank zavezovalnega posla, ki je podlaga za prenos lastninske pravice, je za dobrovernega lastniškega posestnika treba šteti tudi tisto pogodbeno stranko, ki se je lahko zanesla, da je nasprotna stranka izpolnila svojo obveznost in prenesla lastninsko pravico na način, da je predlagala vknjižbo v zemljiško knjigo. Navedeno pravilo se nanaša na položaj, ko je med strankama zavezovalnega posla dogovorjeno, da bo za prenos lastninske pravice oziroma vknjižbo lastninske pravice v zemljiško knjigo poskrbel odsvojitelj.
Nadomeščanje članov pritožbenih senatov zaradi njihove kratkotrajne odsotnosti (npr. za posamičen sejni dan zaradi bolniške odsotnosti ali dopusta) je skladno s predpisi in pravico do naravnega sodnika in poštenega sojenja pod pogojem, da so tudi za te primere vnaprej določena in spoštovana pravila za določitev drugega sodnika - člana senata.
Ker so bili v postopku po izločeni nasprotni tožbi prejudicialne narave pravnomočno zavrnjeni vsi tožbeni zahtevki, je sodišče v tem postopku lahko odločilo le o zahtevkih, ki se opirajo na drugačno dejansko podlago, torej je v tem postopku odločalo o drugih (dejanskih in pravnih) vprašanjih. Tudi senat pritožbenega sodišča, ki je odločal v tej zadevi, ni kakorkoli presojal pravilnost ali zakonitost sodbe v zadevi, v kateri je bilo odločeno o prejudicialnem pravnem razmerju. Zato ni mogoče šteti, da je sodnica, ki je izdala sodbo v prejudicialni zadevi, v tej zadevi sodelovala v postopku pred sodiščem prve stopnje, kar bi po 5. točki 70. člena ZPP narekovalo njeno izločitev iz odločanja v pritožbenem postopku v tej zadevi.
Za utemeljitev kršitve pravice do nepristranskega sojenja ne zadošča zgolj navedba, da je isti sodnik sodeloval pri odločanju o enakem pravnem vprašanju med istima pravdnima strankama v drugi pravdi.
Procesna skrbnost stranki nalaga, da navede pravnorelevantna dejstva, ki jih pozna in da preišče in poišče takšno procesno gradivo, ki je v zvezi z dejanskim toriščem spora. Čeprav tožena stranka trdi, da ni mogla sklepati, da na parceli tožeče stranke velja posebni pravni režim, je za asfaltirano pešpot, ki naj bi bila po njenem mnenju javna pot, nedvomno vedela. Če bi to navedla v pravnomočno končanem postopku, bi se to dejstvo lahko že tedaj razčistilo in nenazadnje ugotovila tudi pripadnost parcele naselbinskemu spomeniku. Procesno skrbna stranka bi ob vedenju za asfaltirano pot po parceli tožeče stranke, to nedvomno storila prej, za kar je imela dovolj časa že med skoraj 10 let trajajočim pravdnim postopkom pred sodiščem prve stopnje.
Zgolj gospodarska odvisnost ne zadošča za opredelitev razmerja posestnik - detentor, ampak se mora detentor pri izvajanju dejanske oblasti nad stvarjo obnašati, kot da je instrument gospodarja (posestnika), ki v pogledu stvari ne more postopati brez gospodarjevih navodil. V obravnavanem primeru tožena stranka trditve o detenciji izvaja iz pogodbe o sodelovanju, torej na podlagi obligacijskega razmerja vzpostavljenega s prirejenim subjektom v okviru svoje gospodarske dejavnosti in - glede na ugotovljene dejanske okoliščine - pretežno v lastnem interesu. Položaj tožene stranke je torej v razmerju do sopogodbenika v tolikšni meri samostojen in tako pogodbeno povezan, da ne dopušča zaključka o detenciji.
Stavba tožnikov je bila zgrajena pred nacionalizaicjo in uvedbo družbenolastninskega sistema. Po nacionalizicji je zemljišče, na katerem je stala stavba in sosednje zemljišče, ki je bilo pred nacionalizacijo v lastni tretje osebe, prešlo v družbeno lastnino. Čeprav tožnika nista izkazala, da bi na sosednjem zemljišču pridobila pravico uporabe z odločbo ali pogodbo, je pri urejanju pripadajočih zemljišč v naseljih mestnega značaja, ki so bila vsa v družbeni lastnini,treba dati prednost namenu, zaradi katerega je bila predpisana kogentna akcesornost pravic na zemljišču pravicam na stavbi. To pa je, da ima vsakokratni lastnik stavbe pravico uporabe na tistem obsegu družbenega zemljišča, ki zagotavlja njeno normalno rabo in funkcioniranje stavbe. Tožnika imata tako prav, da sta glede na glavni namen, ki ga zakonodajalec zasleduje s predpisi o določanju pripadajočega zemljišča k stavbam, ki se nahajajo v sklopu naselij mestnega značaja, lahko pridobila pravico uporabe na pripadajočem zemljišču v družbeni lastnini na podlagi samega zakona. To pa pomeni, da je Višje sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da v obravnavanem primeru takoimenovani dinamični princip ugotavljanja pripadajočega zemljišča in posledično obstoja lastninske pravice na njem ne pride v poštev. Zato bo moralo sodišče z ustrezno kombinacijo meril in ob uravnoteženju javnega in zasebnega interesa ugotoviti obseg pripadajočega zemljišča k stavbama Ulica A. 35 in35a, kar bo podlaga za nadaljnjo ugotovitev, na kolikšnem zemljišču sta revidenta lastninsko pravico pridobila.
Smučarska koča ne predstavlja športnega objekta v skladu s 17. členom ZSpo.
S tem, ko je sodišče ustavilo vodenje izvršbe na (vseh) zastavljenih nepremičninah (ki so v obravnavanem primeru edini (možen) predmet izvršbe), je sklep o izvršbi (s katerim je bila izvršba na nepremičninah dovoljena) ostal brez učinka. ZIZ namreč upniku ne daje podlage, da bi v okviru istega izvršilnega postopka ponovno vodil izvršbo z istim izvršilnim sredstvom oziroma na istem predmetu izvršbe. Dovoljenje za opravo izvršbe na določenem predmetu izvršbe (tj. na s hipoteko obremenjenih nepremičninah) je torej v tekoči izvršbi (v njenih časovnih mejah pravnomočnosti) ukinjeno. Primer, ko upnik zamudi določeno dejanje in sodišče zato izvršbo (v določenem obsegu) ustavi, je v bistvenem podoben procesni dispoziciji upnika - umiku in omejitvi izvršbe iz 43. člena ZIZ. Upniku v takšni situaciji po tretjem odstavku 43. člena ZIZ ostane na voljo vložitev novega predloga za izvršbo, ne pa tudi vložitev predloga za nadaljevanje (že ustavljene) izvršbe.
Upnik si torej z revizijo ne more izboljšati svojega pravnega položaja. Odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje (ki se nanaša na možnost poplačila zastarane (zavarovane) terjatve iz zastavljenih nepremičnin) namreč v ničemer ne spremeni položaja upnika v obravnavani zadevi. Zato upnik nima pravnega interesa za revizijo.
Iz ugotovljenih dejstev izhaja, da je toženec neposredni nelastniški posestnik sporne parcele, medtem ko je stranska intervenientka njena posredna posestnica. Zaradi neuporabe pravila iz prvega odstavka 97. člena SPZ sodišče druge stopnje ni ugotavljalo pravno odločilnih dejstev. Ker je presodilo, da toženec sporno parcelo uporablja brez pravne podlage, bi se moralo najprej opredeliti do vprašanja dobrovernosti stranske intervenientke glede lastništva sporne nepremičnine. Šele v primeru, če bi ugotovilo, da stranska interveneintka ni bila dobroverna posredna posestnica, bi moralo opraviti še nadaljnjo presojo glede vprašanja, ali bi morala biti tožencu kot neposrednemu posestniku ta okoliščina znana.
Ker prestavitev služnosti v SPZ ni izrecno urejena, prav tako ni izrecno urejeno, kdo nosi stroške v zvezi s tem. Je pa v teoriji zavzeto stališče, da mora lastnik služečega zemljišča plačati tudi vse stroške, ki so povezani s prestavitvijo.
Prestavitev služnostne poti je (načeloma) izključno v interesu lastnika služeče nepremičnine. Zato v tem položaju ni mogoče uporabiti drugega odstavka 219. člena SPZ, po katerem stroške izgradnje poti ali naprav nosi lastnik gospodujoče nepremičnine. Vrednotni temelj navedene določbe je namreč v tem, da je vzpostavitev služnostne poti izključno v interesu lastnika gospodujoče nepremičnine. Gre za primere, ko je pot zaradi ureditve dostopa šele treba zgraditi, vzdrževati ali izboljšati. Stroške prestavitve poti, vključno z zagotovitvijo njene enakovrednosti, pa je mogoče s smiselno razlago tretjega odstavka 219. člena SPZ (ta med drugim upošteva interes lastnika služeče nepremičnine) naložiti zgolj lastniku služeče nepremičnine, saj je to dejanje (načeloma) izključno v njegovem interesu.