Pogodba 2013 je bila med tožnico in prvo toženko veljavno sklenjena s prvim tožničinim naročilom lekarniškega blaga prvi toženki po tožničinem prejemu Pogodbe 2013.
Načeloma je fiduciarna cesija (za razliko od zastavne pravice) neakcesorna oblika zavarovanja. Vendar pa drugi stavek prvega odstavka 207. člena SPZ (neakcesornost relativizira, ker) vsebuje pravno domnevo, da je pridobitelj/fiduciar pridobil terjatev pod razveznim pogojem plačila zavarovane terjatve. S konstrukcijo fiduciarnega prenosa kot pogojnega odstopa terjatve ta pravna domneva ustvarja učinke, ki so zelo podobni akcesornosti. To pomeni, da se s plačilom zavarovane terjatve imetništvo terjatve avtomatično vrne k odstopniku/cedentu. Vendar imata stranki možnost, da se dogovorita drugače (npr. da pride po plačilu zavarovane terjatve do prenosa terjatve nazaj na odstopnika šele s povratnim prenosom) - torej da cesija ni pogojna. V konkretnem primeru je tak dogovor obstajal. Po Sporazumu je namreč obstajala obveznost povratne cesije; ni torej šlo za samodejno povratno cesijo ob plačilu zavarovanega dolga, temveč je bilo v drugem odstavku 5. člena Sporazuma dogovorjeno, da bo prevzemnik s povratno cesijo vrnil odstopljene terjatve.
Prvo toženkino terjatev, priznano v stečajnem postopku, je mogoče (kot nasprotno terjatev) uveljavljati z materialnopravnim ugovorom, da je terjatev tožnice ugasnila zaradi pobotanja na podlagi zakona (ZFPPIPP), ker je (še vedno) obstoječa in nepobotana.
Ker je bil v konkretnem primeru tudi izrecno dogovorjen povratni prenos terjatev na cedenta in je fiduciarna cesija praviloma diskretnega značaja (kar pomeni, da zanjo vesta le odstopnik/cedent in prevzemnik/cesionar ter kvečjemu še dolžnik zastavljene terjatve), se v konkretnem primeru odstopljene terjatve zaradi stečaja tožnice niso avtomatično/samodejno vrnile v sfero cedenta, temveč je potrebna povratna cesija odstopljenih terjatev.
Situacija, zaradi katere se izpostavlja vprašanje koristnosti služnosti za gospodujoče parcele, je nastala med postopkom zaradi delnih in procesnih odločitev sodišč.
S pravnomočno sodbo je za dostop do toženkinih parcel ugotovljena stvarna služnost hoje in vožnje s kmetijsko mehanizacijo po poljski poti po tožnikovih parcelah, vendar ne kontinuirano, ampak z vmesno prekinitvijo približno 10 m², kjer pot poteka po parceli 162/9. Toženki je celo prepovedano vsakršno vznemirjanje njegove lastninske pravice na tej parceli. Toženka ugotovljene služnosti zaradi prepovedi preko dela poti v resnici ne more izvrševati, poti pa ne uporabljati. Taka služnost ostaja zgolj na papirju in ne more biti koristna za uporabo gospodujočih nepremičnin. Zato na dopuščeno revizijsko vprašanje Vrhovno sodišče odgovarja, da pravnomočna sodna odločba, ki onemogoča lastniku gospodujočega zemljišča izvrševati stvarno služnost, lahko pomeni spremembo okoliščin po prvem odstavku 222. člena SPZ, zaradi katerih postane služnost nekoristna.
Šele ko se je revizijsko sodišče seznanilo s celotnim spisom in sta lahko stranki soočili svoje argumente v zvezi z dopuščenim revizijskim vprašanjem, se je izkazalo, da trenutek učinkovanja poočitve delitve parcel za odločitev v zadevi ni pravno relevanten. Revizijsko sodišče zato na dopuščeno revizijsko vprašanje ni odgovarjalo.