Revizija se dopusti glede vprašanj:
- ali je materialnopravno pravilna presoja, da tožnici ni bilo treba dokazati zakonitosti posesti in da je predpostavka dobre vere izkazana,
- ali je procesno in materialnopravno pravilen zaključek o kupčevi nedobrovernosti.
Tožnica in toženci so v zemljiški knjigi vpisani kot solastniki nepremičnine: stavbišča s stanovanjsko stavbo, poslovno stavbo, dvoriščem in potjo. Tožnica uporablja prvo nadstropje in podstrešje stanovanjske stavbe, kar skupaj tvori zaokroženo bivanjsko enoto. Trdi, da je resnična izključna lastnica tega dela zgradbe. Stanovanje je namreč leta 1995 kupila od prve toženke. Predmet presoje Vrhovnega sodišča je bilo, ali pravo tožnici priznava pravni interes za tožbo, s katero naj se ugotovi obstoj njene izključne lastninske pravice na realnem delu nepremičnine (dejanskega stanovanja v navidezni solastnini).
Odgovor Vrhovnega sodišča na dopuščeno pravno vprašanje je pritrdilen. Tožnica v obravnavani ugotovitveni pravdi lahko relativno učinkovito (skladno s 23. členom Ustave) stabilizira svoj stvarnopravni položaj. Ta postopek ji nudi, da se končata negotovost in spor o tem, da ji pripada izključna lastninska pravica na opredeljenem delu zgradbe ter da bo takšna tudi končna zemljiškoknjižna formalizacija njenega stvarnopravnega položaja, ko bodo nekoč v nejasni prihodnosti rešena vsa ostala odprta vprašanja med subjekti konkretne lastninske skupnosti, vprašanja, v razmerju do katerih je sporno lastniško vprašanje, ki je predmet te pravde, relativno samostojno.
Ker upravnik kot zakoniti zastopnik etažnih lastnikov v postopku ne postopa v imenu in za račun sodišča temveč v imenu in za račun etažnih lastnikov, njegova opustitev, da etažne lastnike stavbe obvesti o obvestilu sodišča in postopku za ugotovitev pripadajočega zemljišča, ne pomeni obnovitvenega razloga po 2. točki 394. člena ZPP.
Glede na okoliščine primera toženčevih trditev o dobroverni pridobitvi solastninske pravice ni mogoče šteti za priznane.
Ker v konkretnem primeru souporaba stanovanja s strani več oseb, ki so popolni tujci, dejansko ni mogoča, tožnica ni bila dolžna izrecno zahtevati, da se ji omogoči fizična souporaba, ampak je bilo dovolj, da je svoje nestrinjanje z načinom uporabe nedvomno izrazila.
Solastnik ni dolžan pristati na souporabo takrat, ko je to življenjsko gledano nesmiselno, ampak lahko namesto tega predlaga/zahteva, da se stanovanje proti plačilu nadomestila v celoti prepusti njemu ali pa da drugi stanovanje uporablja v celoti, proti plačilu ustreznega nadomestila solastniku.
Zemljiškoknjižni lastnik, ki ga dediči tožijo na izročitev nepremičnin, ki so bile pridobljene na podlagi dedovanja, se lahko uspešno brani z ugovorom priposestvovanja.
Za poseg v pravico do zasebne lastnine gre, če mora lastnik nepremičnine, vrnjene mu v last ob denacionalizaciji, trpeti najemno razmerje, sklenjeno za nedoločen čas in za neprofitno najemnino z vnukinjo pokojne imetnice stanovanjske pravice. Neustaven položaj je posledica zakonske ureditve, po kateri vselej, tudi v primerih, kakršen je obravnavani, ko je denacionalizacijski zavezanec kot najemodajalec (in tedaj še lastnik) sklenil najemno razmerje za neprofitno najemnino, velja, da sprememba lastnika stanovanja ne vpliva na obstoječa najemna razmerja ter da zato vsakokratni pridobitelj lastninske pravice na stanovanju vstopi v pravni položaj najemodajalca (107. člen ZS-1). Zakonodajalec je torej spregledal določene vidike posebnega položaja denacionalizacijskih upravičencev, ki v last dobijo vrnjeno z najemno pogodbo obremenjeno nepremičnino. Po oceni Vrhovnega sodišča bi tožnica svojo ustavno pravico do zasebne lastnine lahko zavarovala tako, da bi zahtevala sklenitev najemne pogodbe za tržno najemnino. Ker pa ji veljavna zakonska ureditev dopušča zgolj možnost vstopa v obstoječe najemno razmerje (107. člen SZ-1 izjemne predvideva), bi bila taka protiustavnost (protiustavna pravna praznina) nato lahko predmet presoje pred Ustavnim sodiščem.
Privolitev v neuporabo in s tem v prikrajšanje v resnici lahko pomeni le ugovor zoper predpostavko neupravičene obogatitve (odsotnost pravnega temelja) in ne more biti del predpostavke prikrajšanja. Privolitev tožnika v prikrajšanje bi namreč pomenila pravni temelj za obogatitev, tako da uporaba njegove nepremičnine s strani toženca sploh ni bila neutemeljena.
Toženec (kot nedovroverni posestnik) mora tožniku (lastniku) izročiti vse najemnine (civilne plodove), ki izhajajo iz najemnih pogodb, tudi neizterjane ali porabljene - gredo mu vse koristi in ne le tiste, ki jih v resnici (še vedno) ima.
Pri verzijskih zahtevkih zaradi vlaganj v tuje premoženje je merilo subjektivna vrednost za obogatenega, če ta v vlaganja ni privolil (gre za t. i. "vsiljeno obogatitev"). V konkretnem primeru, ko so bila vlaganja opravljena brez soglasja in vednosti tožnika, se torej uporabi subjektivno merilo obogatitve. Čeprav 194. člen OZ nedobrovernemu prejemniku priznava pravico do povračila koristnih stroškov do višine povečanja vrednosti stvari, ima pri vsiljeni obogatitvi tožnik ugovor, da vlaganja zanj subjektivno niso imela nobene koristi.
Odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje ali lahko obstaja služnostna pravica na stvari v solastnini in ali ta preneha, kadar so podane okoliščine iz prvega odstavka 224. člena SPZ, je pritrdilen.