Revidentka zatrjuje, da je imela pašna zadruga D. takrat, ko je bila sklenjena Pogodba, pravico uporabe na sporni nepremičnini, ki bi jo lahko prenesla na tožničinega očeta. Vendar ta njena pravna trditev ne drži. Sporna nepremičnina je, tako kot vse ostalo premoženje te pašne zadruge, že na podlagi 1. člena Zakona o agrarnih skupnostih postala splošno ljudsko premoženje. S tem premoženjem pa je na podlagi 4. člena tega zakona upravljal pristojen krajevni ljudski odbor. Odločba Okrajnega ljudskega odbora C. z dne 26. 4. 1958 je bila zato le ugotovitvena. Lastnina pašne zadruge D. je namreč prenehala že več kot deset let prej in ves ta čas je s tem premoženjem upravljal krajevni ljudski odbor. Glede na pravilo, da nihče ne more prenesti več pravic, kot jih ima sam, je že to zadosten razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka.
Pridobitev služnosti v javno korist s priposestvovanjem ne more pomeniti sredstva za obid prisilnih predpisov o razlastitvi in posledično ni mogoče dopustiti pridobitev služnosti v javno korist s priposestvovanjem, ki ne bi bilo dobroverno (še posebej če ne bi temeljilo na pravnoposlovni podlagi). Upoštevna je tudi odločba Ustavnega sodišča Up-849/14.
V konkretnem primeru ne gre za klasičen primer gradnje na tujem svetu. Mejaša sta kupca zemljišč, na katerih je bila s strani skupnega pravnega prednika - investitorja - zgrajena sporna hiša, ki je s svojim SZ vogalom že tedaj presegla parcelno mejo za 3 m². V tem pomenu, torej kot kvazi odškodninsko posledico že zatečenega dejanskega stanja, je treba razumeti presojo primerne odškodnine iz 47. člena SPZ.
Revident je vedel, kaj kupuje, pri čemer je ključno, da je investitorju že tedaj jamčil, da ne bo oviral niti gradnje na sosednji parceli niti njene uporabe ter bo pristal na uskladitev meje "odpovedujoč se kakršnikoli odškodnini." Po mnenju Vrhovnega sodišča ni upravičen do nobene odškodnine; obstoječe dejansko stanje je le naključna posledica neizvedenih (pre)parcelacij, zatrjevana razlastitev pa navidezna. Nepravdni postopek se je tako pokazal le kot naknadna tehnična uskladitev sicer v zasnovi neproblematične čezmejne gradnje.
Ker Mestna občina Koper in Občina Ankaran nista sklenili ustreznega sporazuma o (raz)delitvi premoženja, so postale nepremičnine po samem zakonu last tiste izmed njiju, pri kateri so se ob ustanovitvi nove občine nahajale, in to z učinkom za nazaj (ex tunc). Ustanovitev nove (izločene) občine pa je v tem pomenu ključna razmejitvena točka tako vsebinsko kot časovno. Opisani delitveni ključ je razumen; sosednji občini se lahko tudi o nepremičninah dogovorita, sicer po zakonu postane lastnica nepremičnin tista občina, na območju katere ležijo.
Tožnica je kot upoštevno infrastrukturo štela vse tisto, kar je pomenilo funkcionalni del koprskega tovornega pristanišča in kar je sama enačila s strukturami znotraj ograjenega območja Luke Koper. S tem je zahtevek utemeljila v pomenu integralne gospodarske infrastrukture pristaniškega omrežja. To ni nerazumno, saj gre za sklop nepremičnin, ki so bile v pomenu pristaniške službe že v zasnovi organsko povezane. Tudi zato ni videti, da bi bilo problematično, ali so bile predmetne nepremičnine namenjene/potrebne za izvajanje gospodarske javne službe, saj jih je tožnica zadosti jasno tudi funkcionalno vezala na pristaniško dejavnost prav v tem pomenu.
Lastnik lahko kljub omejenim lastninskim upravičenjem zaradi užitka, z lastninsko tožbo zahteva varstvo nasproti tretjemu, ki neupravičeno izvršuje užitek (ker za to nima podlage). Do takšnega zaključka pripelje presoja položajev lastnika, užitkarja in tretjega ter razmerij med njimi.
Korist od uporabe stvari je (civilni) donos. Ta ne izvira nujno iz lastninske pravice in zahtevek na podlagi neupravičene pridobitve tudi ni nujen za varstvo lastninske pravice. Ker je lastnikovo upravičenje uporabe in uživanja v primeru užitka v celoti preneseno na užitkarja, ni videti, v čem naj bi bil lastnik prikrajšan. V resnici je zaradi uporabe sobe s strani tretjega v svojih upravičenjih prikrajšana užitkarica.
Glede pridobitve lastninske pravice z odločbo upravnega organa ZDen ne določa drugače, kot je predpisano v 42. členu SPZ. Smiselno enako kot za pridobitev mora veljati za izgubo lastninske pravice: izgubi se z dokončno odločbo upravnega organa, razen če zakon ne določa drugače. Če se odločba izreče za nično, se po prvem odstavku 281. člena ZUP odpravijo tudi pravne posledice, ki so iz nje nastale. Dokončen izrek o ničnosti denacionalizacijske odločbe o vrnitvi premoženja torej vzpostavlja stanje za nazaj, kot da ta odločba sploh ne bi bila izdana. Ker odločba učinkuje z dokončnostjo, zemljiškoknjižno stanje ne odraža pravega lastninskega stanja. Kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje, za to pravdo ni pomembno, na kakšen način bo zainteresirana oseba poskrbela za pravilnost vpisa v zemljiško knjigo, ampak je odločilno, da ob zaključku glavne obravnave tožnica ni bila lastnica nepremičnine. Zato ji je sodišče utemeljeno odreklo pravno varstvo, ki ga uživa lastnik, in upravičenja, ki iz lastninske pravice izvirajo.
Za razliko od darilne pogodbe, ki je dvostranski posel, saj zahteva sodelovanje (izjavo volje) obeh pogodbenih strank, preklic darila učinkuje le na podlagi enostranske izjave darovalca, ki ima oblikovalne učinke, saj povzroči prenehanje darilne pogodbe. Oblikovalne pravice so pomembna skupina enostranskih (zavezovalnih) pravnih poslov. Gre za izjavo obligacijskega prava, ki sama po sebi ne vzpostavlja lastninske pravice darovalca. Darovalcu zaradi prenehanja pravne podlage (pogodbe) daje pravico zahtevati vrnitev darila, obdarjenca pa zavezuje, da ga vrne; iz preklica tako izhaja samo zaveza obdarjenca, da opravi vse, da bo darovalec pridobil lastninsko pravico nazaj. Nepremičnino vrne tako, da dovoli, da se v zemljiški knjigi vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje vpisa lastninske pravice. Če obdarjenec tega ne stori prostovoljno, mora darovalec vpis doseči s tožbo. Za vnovično vzpostavitev lastninske pravice darovalca na nepremičnini se poleg preklica darila torej zahteva tudi vpis v zemljiško knjigo.