Revizija se dopusti glede vprašanja pravno korektne razlage določb ODZ, in sicer paragrafov 1460 do 1464 in paragrafa 1479, vse glede možnosti priposestvovanja služnosti v javno korist in glede pogojev za priposestvovanje.
V primerih dejanske etažne lastnine je za urejanje razmerij med solastniki, kot tudi med njimi in tretjimi osebami, ključno dejansko (in ne zemljiškoknjižno) stanje. Posameznega solastnika se šteje za lastnika določenega posameznega dela, čeprav je v zemljiški knjigi vpisan le njegov (v naravi nedoločen) solastniški delež na parceli. Čeprav ne stavba ne njeni posamezni deli v zemljiško knjigo niso vpisani, se torej šteje, da ti obstajajo (in so lahko predmet pravnega prometa).
Jasen in realiziran (na v zven razviden) pisen dogovor o ustanovitvi skupnega dela v takšnem primeru, v razmerju med "etažnimi lastniki", ki ga sklenejo, lahko zadošča za "dejansko" ustanovitev (posebnega) skupnega dela stavbe.
pravna narava pogodbenega določila posamezni skupni del - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - razlogi o odločilnih dejstvih - pomanjkljivosti sodbe - nejasnost razlogov - prekinitev postopka - predhodno vprašanje - postopek vzpostavitve etažne lastnine - odtujitev stvari o kateri teče pravda - aktivna legitimacija - pasivna legitimacija
Kadar trčita na eni strani pravica tistega, ki ni vpisan v zemljiško knjigo, in na drugi strani pravna varnost - pravica dobroverne osebe, ki jo je pridobila v zaupanju v zemljiško knjigo, je treba dati prednost slednji. Nasprotno pa nepoštenega pridobitelja pravo ne sme varovati.
Vrhovno sodišče torej ne pritrjuje stališču, da ustavna določba o razlastitvi ali specialne določbe o ustanovitvi služnosti v javno korist v celoti izključujejo uporabo splošnih pravil civilnega prava o priposestvovanju. V primerih, ko se položaj prilega (tudi)7 civilnopravnemu abstraktnemu dejanskemu stanju, je namreč mogoča tudi civilnopravna posledica. Izjema so primeri, ki bi predstavljali obid določb o razlastitvi. Izjemno naravo služnosti v javno korist določa njena javnopravna lastnost, tj. da gre pri njej za razlaščajoč poseg (ne sicer za odvzem, ampak za omejitev lastninske pravice), ki mora biti zato v skladu z ustavnopravnimi varovali. Glede teh situacij je treba uporabo splošnega pravila o priposestvovanju teleološko (z ustavnoskladno razlago) utesniti. Položaj, ko oblastveni, javnopravni subjekt samovoljno (brez pravnega naslova) izvršuje služnost dvajset let, se namreč bistveno razlikuje od položaja, ko to počne civilnopravni subjekt. V duhu take razlage ni mogoče dopustiti pridobitve služnosti v javno korist s priposestvovanjem, ki ne bi bilo dobroverno (še posebej, če ne bi temeljilo na pravnoposlovni podlagi).
Stvarna služnost je pravica lastnika nepremičnine (gospodujoče stvari) izvrševati za njene potrebe določena dejanja na tuji nepremičnini (služeča stvar). Gre torej za razmerje med dvema nepremičninama (gospodujoče in služeče) ter posledično za razmerje med dvema lastnikoma. Pri solastnini je zato služnost v korist in hkrati v breme te iste (solastne) nepremičnine pojmovno izključena - s tem pa tudi priposestvovanje take "služnosti".
Ker je dejanski stan delitve solastnine z dogovorom iz leta 1957 v bistvenem podoben vzpostavitvi dejanske etažne lastnine, je s sklepanjem po podobnosti tudi v tem primeru treba upoštevati, da je bila sporna nepremičnina dejansko razdeljena že vse od leta 1958 ter zato vsakega od njenih (formalnih) solastnikov obravnavati kot dejanskega lastnika "posameznega dela" parcele.
V konkretnem primeru ni šlo za pravo solastnino, ko bi imela oba solastnika pravico nepremičnino uporabljati v skladu s svojimi idealnimi deleži. Prav to pa primer loči od tipičnih solastninskih položajev, kjer služnost na (so)lastni stvari ne more nastati.
Konkretni dejanski stan se ujema z abstraktnim dejanskim stanom, ki ureja vprašanje gradnje na tujem zemljišču (določila iz 24. do 26. člena ZTLR). Ko je tožnik na solastni nepremičnini zgradil stanovanjsko hišo, je v normativnem pogledu gradil na tujem, saj je imela toženka na nepremičnini polovični solastniški delež.
V konkretnem primeru je bilo ugotovljeno, da je tožnik zgradil stanovanjsko hišo na nepremičnini, na kateri je bila predhodno v času trajanja življenjske skupnosti pravdnih strank izkopana le gradbena jama. Iz takšne ugotovitve izhaja materialnopravni zaključek o izpolnjenosti pravnega standarda nove stvari v smislu določb o gradnji na tujem zemljišču.
Izpolnitev s hrambo zemljiškoknjižnega dovolila pri notarju je treba šteti kot obliko sočasne izpolnitve: tožencu bi bilo namreč zemljiškoknjižno dovolilo izročeno šele, ko bi bila kupnina v celoti plačana, tožnik pa ob predlaganem načinu izpolnitve ne bi prevzel bremena neizpolnitve toženca. Notar bi kot nevtralni pravni strokovnjak in zaupanja vredna oseba v okviru skrbniškega razmerja za obe stranki predstavljal neodvisno osebo, saj bi zemljiškoknjižno dovolilo kupcu izročil le pod pogoji, opredeljenimi v notarskem zapisu o deponaciji dokumentov. Če pogoji, določeni v notarskem zapisu, do dogovorjenega roka ne bi bili izpolnjeni, bi se deponirani dokumenti vrnili prodajalcu. Načelo sočasnosti je s tem popolnoma varovano in dosežen temeljni namen notarske hrambe, ki je v zaščiti stranke pred tveganjem neizpolnitve druge pogodbene stranke.
Glede na tožnikove trditve o dolgoletnem izvajanju mirne posesti na celotni nepremičnini, je dopusten njegov zahtevek na ugotovitev solastninske pravice na preostalem delu nepremičnine.