Toženemu podjetju ni treba trditi in dokazati, da je lastninsko pravico pridobilo na podlagi ZLPP, in tako ovreči zatrjevano lastninsko pravico tožnice. Pač pa je tožnica tista, ki trdi, da je lastninsko pravico na spornih nepremičninah pridobila na originaren način, na podlagi ZGJS, in mora svoje trditve dokazati.
Gre za položaje, ko lahko bolj kot negatorna tožba pridejo v poštev instituti t.i. sosedskega prava, ki rešujejo kolizije med lastninskimi pravicami na sosednjih ali prostorsko povezanih nepremičninah in zagotavljajo mirno sobivanje sosedov in sicer tako, da lastnikom dajejo nekatera pooblastila (na primer posekati veje, ki visijo s sosednje parcele) in pravice (na primer pobirati plodove, padle s sosednje nepremičnine), jim nalagajo določene dolžnosti (na primer trpeti nujno pot po svojem zemljišču v korist sosednjega) in določajo nekatere prepovedi (na primer povzročanja imisij).
Sosedsko pravo teži k vzpostavitvi ravnotežja v obsegu izvrševanja lastninske pravice različnih lastnikov sosednjih ali drugače prostorsko povezanih nepremičnin; vsaka od kolidirajočih lastninskih pravic pri tem izgubi delček absolutnosti.
Pogoji iz prvega odstavka 367.a člena ZPP niso izpolnjeni.
Sklad pasivne legitimacije v konkretnem primeru, v katerem tožnica zahteva ugotovitev lastninske pravice na sporni nepremičnini, ki spada med kmetijska zemljišča, v zemljiški knjigi pa je vpisana na Republiko Slovenijo, nima.
Če si nasproti stopita neskrbna in nepoštena stranka, ne more biti dvoma, da je treba dati varstvo prvi, čeprav ni izkazala potrebne skrbnosti, pa bi jo sicer mogla in morala. Za ta namen ji je treba zagotoviti učinkovito sodno varstvo, če ga zakon ne predvideva, tudi z njegovo ustavno skladno razlago.
Pogodbene stranke so sklenile pogodbo, po kateri se pogodbene pravice iz obligacijskega razmerja priznajo tudi tretjim osebam, ki niso sodelovale pri sklepanju pogodbe. Namen pogodbe je bil namreč zagotoviti nemoten prehod vsem (tudi kasnejšim) lastnikom novonastalih parcel. Služnostna pogodba se je torej raztezala na vsakokratne lastnike gospodujočih nepremičnin, vključno s tožnico. Zato posledic, ki izhajajo iz služnostne pogodbe ni mogoče razreševati le na podlagi načela relativnosti.
Toženci z nakupom služečih nepremičnin, ob že zgrajeni dovozni poti, teh niso mogli pridobiti brez bremen. Na načelo zaupanja v zemljiški knjigi in pridobitev neobremenjenih nepremičnin se ne morejo sklicevati, saj bi morali vedeti, da se zemljiškoknjižno stanje ne ujema z resničnim. Ni torej dvoma, da je treba nuditi varstvo tožnici, saj ji nasproti stoji nepoštena stranka - toženci, ki so za služnost poti (in s tem za pravico tožnice) morali vedeti. Sklenjena in realizirana pogodba zato zavezuje tudi tožence, ki niso univerzalni pravni nasledniki pogodbenih strank. Drugačna razlaga bi namreč pomenila izigravanje dogovora, doseženega v služnostni pogodbi, ki je bil namenjen ureditvi dostopne poti do parcel tožnice in bi bila v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja.