Na tožencih je bilo trditveno in dokazno breme, da imata za svojo posest pravno podlago (v smislu obrambe pred reivindikacijskim zahtevkom) oziroma da njuno vznemirjanje ni protipravno (v smislu obrambe pred negatornim zahtevkom). Toženca sta trdila in uspela dokazati, da sta za izgradnjo nasipa in urejanje dela parcele imela tožničino soglasje.
S tem se še ni nazaj na tožnico prevalilo trditveno in dokazno breme glede vseh ostalih značilosti in elementov tega razmerja. Sodišči nižjih stopenj sta povsem upravičeno presojali celotno trditveno podlago, ki sta jo v zvezi s tem razmerjem podala toženca.
Ni šlo za sodbo presenečenja, ker sta sodišči zatrjevana dejstva podvrgli določeni pravni podlagi, ki je v postopku ni prej nihče izrecno "poimenoval". Tudi ni šlo za sodbo presenečenja, ker sta pri presoji zahtevka upoštevali vsa ugotovljena dejstva, ne pa le enega specifičnega, za katerega sta toženca menila, da je edino upoštevno, to je obstoj soglasja. To ne pomeni, da jima je bila odvzeta možnost izjave glede ostalih dejstev - še več, ta dejstva sta celo sama zatrjevala.
Dopuščeno revizijsko vprašanje odpira dileme dopustnosti oz. uspešnosti uveljavljanja izločitvene pravice v primeru pravnega nasledstva (singularnega ali univerzalnega) na stvari, ki je predmet izločitvene pravice, če do nasledstva pride po začetku stečajnega postopka.
Izločitvenemu upniku razpolaganja s predmetom, ki je predmet izločitvene pravice, ne prepoveduje niti ZFPPIPP niti katerikoli drug predpis. Ob upoštevanju lastninskih upravičenj je zato izločitveno pravico treba razumeti kot pravico vsakokratnega lastnika stvari od stečajnega dolžnika zahtevati, da mu izroči premično stvar, ki je v njegovi posesti, zato pravno nasledstvo stvari, ki je predmet izločitvene pravice, ne privede do nastanka nove izločitvene pravice, pač se zaradi nasledstva spremeni zgolj njen imetnik.
Tožnica je svoj zemljiškoknjižni lastniški položaj izgubila zaradi napake GURS. Takšno napako je načelno mogoče sanirati v upravnem postopku (9. člen ZEN). Vendar je bila sporna nepremičnina predmet nadaljnjih zemljiškoknjižnih prenosov. Sredstvo za varstvo lastninske pravice je v takšnem položaju lahko tudi izbrisna tožba. Izbirna tožba je stvarnopravna tožba zemljiškoknjižnega prava, zaradi česar mora upoštevati notranje zakonitosti (in formalnosti) zemljiškoknjižnega prava. Del teh so tudi pravila o pasivni legitimaciji (244. člen ZZK-1). Ker jih tožnica ni spoštovala, saj je tožbo vložila le zoper zadnjega zemljiškoknjižnega pridobitelja, hkrati pa je zahtevala izbris vseh vmesnih vpisov, z zahtevkom ni mogla v celoti uspeti.
Vrhovno sodišče je ugotovilo, da pogoji za dopustitev revizije niso podani, zato je predlog tožeče stranke za dopustitev revizije zavrnilo (drugi odstavek 367c. člena ZPP)
Z izbrisno tožbo se sanira materialnopravno neveljavna vknjižba v zemljiški knjigi. Po 243. členu ZZK-1 ima aktivno legitimacijo za vložitev izbrisne tožbe vsakdo, čigar obligacijska pravica je bila zaradi vknjižbe kršena. V drugem in tretjem odstavku 243. člena ZZK-1 so zajeti pravni položaji materialnopravno neveljavnih vknjižb. Izrecno je določeno, da je vknjižba neveljavna tudi zaradi kršitve predkupne pravice. Kršitev zakonitih predkupnih pravic v javnem interesu povzroči ničnost zavezovalnega pravnega posla in ti položaji so zajeti v prvi točki drugega odstavka 243. člena ZZK-1, kršitev pogodbenih ali zakonitih predkupnih pravic v zasebnem interesu pa povzroči razveljavitev razpolagalnega pravnega posla - zemljiškoknjižnega dovolila. Ti položaji so zajeti v tretji točki drugega odstavka 243. člena ZZK-1. Za obstoj procesne aktivne legitimacije zadošča zatrjevana kršitev predkupne pravice. Kršitev predkupne pravice in to da ima prednostno pravico nakupa je tožnik zatrjeval v tožbi. Prva toženka je ugovarjala, da bi tožnik imel predkupno prednostno pravico le, če bi uspel iztožiti sklenitev pogodbe in naknadno doseči odobritev pravnega posla (po pravni praksi pred sprejetim načelnim pravnim mnenjem) ali izstavitev zemljiškoknjižne listine (po sprejetem načelnem pravnem mnenju). To pa ne drži. Že samo izkazan (ali neprerekan) obstoj predkupne pravice in v obravnavanem primeru ničnost zavezovalnega pravnega posla zadošča za aktivno legitimacijo in ugoditev zahtevku po izbrisni tožbi.
Nujna pot se ne pridobi po samem zakonu (ex lege), temveč šele na predlog lastnika zemljišča s prisilno pravnomočno sodno odločbo, izdano v nepravdnem postopku, ki ima pravno naravo konstitutivne odločbe . Toženec bi se tako lahko skliceval, da je upravičen do uporabe sporne trase, če bi bila na njej na podlagi ustreznega predloga podanega v nepravdnem postopku že ustanovljena nujna pot na podlagi pravnomočne sodne odločbe.
Z odločitvijo, da rušenje objekta ne bi bilo družbeno sprejemljivo (drugi odstavek 25. člena ZTLR) še ni odločeno tudi o tem ali je graditelj objekta pridobil lastninsko pravico na zemljišču.
Pridobitev služnostne pravice na podlagi priposestvovanja zahteva presojo in upoštevanje celotne časovno kontinuirane uporabe služečega zemljišča, pri čemer spreminjanje obsega in načina uporabe med ali celo po izteku priposestvovalne dobe ne izključuje pravila, da nastanek širše uporabe ne vpliva na že uveljavljeno izvrševanje, ki je enako ali celo manj obremenjujoče za služečo nepremičnino. Ali povedano za konkretni primer: priposestvovalna doba po izgradnji hiše torej ni začela ponovno ali celo šele teči, temveč se je morebiti že prej pridobljena služnostna pravica v priposestvovanem obsegu ohranila tudi po njeni izgradnji oziroma se je tek priposestvovalne dobe nadaljeval tudi po tem časovnem trenutku. Domnevno služnostno pravico v obsegu, v katerem sta jo tožnika in njuni pravni predniki dotlej zunajknjižno lahko imeli, sta sodišči v spornem primeru torej lahko celo nedopustno "ukinili".
Pri uveljavljanju originarne pridobitve služnostne pravice na podlagi priposestvovanja takšen zahtevek ni dopusten; ta bi bil, če bi tožnika zahtevala realizacijo morebitnega zavezovalnega pravnega posla z vknjižbo služnostne pravice v zemljiško knjigo (torej uresničitev tudi razpolagalnega pravnega posla). Tožbeni zahtevek je v primerih ugotavljanja priposestvovanja stvarnih pravic zgolj ugotovitvenega značaja, saj ugotavlja pravno dejstvo po samem zakonu pridobljene stvarne pravice na podlagi priposestvovanja (217. člen SPZ), vpis v zemljiško knjigo pa nima konstitutivnega temveč ima le ugotovitveni pomen.
stvarna služnost - priposestvovanje stvarne služnosti - vsebina služnostne pravice - predhodno pridobljena služnostna pravica - tek priposestvovalne dobe - vpliv gradnje stanovanjske hiše na gospodujočem zemljišču