Upoštevaje, da ne le dejansko temveč tudi vsako pravno nasprotovanje služnostnega upravičenca upiranju služnostnega zavezanca izvrševanju služnosti zadostuje za preprečitev izgube služnostne pravice, je treba k „aktivnemu“ pravnemu odporu (vložitev konfesorne tožbe) dodati tudi obrambno pravno upiranje v primeru, ko je služnostni zavezanec že pohitel in intenziviral svoje nasprotovanje nadaljnjemu obstoju služnostne pravice tudi z vložitvijo tožbe. Že upiranje tožbenemu zahtevku oziroma tožbi na prenehanje služnosti s podajo odgovora na tožbo v pravdnem postopku, v katerem služnostni upravičenec nato sicer tudi ves čas nasprotuje tožbenemu zahtevku na prenehanje služnosti, pomeni prav tako neposredni pravni način uveljavljanja svoje pravice, torej potrebno skrb za njeno pravno varstvo, z jasno artikuliranim namenom, še nadalje uporabljati sporno služnostno pot.
Vsak odpovedni rok mora biti tako kot čas, ki naj preteče, da bo pogodbeno razmerje prenehalo, opredeljen vnaprej, ali v pogodbi ali v zakonu, morebiti v siceršnjem (drugem) poslovanju strank oziroma okolice, sicer pa vsaj v podani odpovedi.
Pravni pojem neprimernega časa je treba napolniti v vsakem primeru posebej, upoštevajoč okoliščine konkretnega primera in položaj obeh strank. Upoštevajoč temeljna načela pogodbenih razmerij (predvsem načelo vestnosti in poštenja ter prepoved zlorabe pravic) je treba opraviti tehtanje, čigava pravica je v tistem trenutku bolj potrebna varstva.